Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

V Polani je devetič zadišalo po štirih vrstah paprikaša

 

Piščančji pred kunčjim in ribjim paprikašem!

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 9. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred devetimi leti odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je lani organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj.

Toda tudi vročina ni posebej motila tekmovalk in tekmovalcev iz rekordnih 18 ekip, ki so z veliko vnemo pripravljali različne vrste paprikaša. Sam dogodek je, kljub številnim prireditvam v okolici, pritegnil lepo število tekmovalnih ekip, enako pa tudi obiskovalcev in degustatorjev tistega, kar so kuharji ustvarili. Vse izmed 18 ekip so skuhale odličen paprikaš, bodisi piščančji, svinjski, kunčji ali ribji (fiš) paprikaš, ki so ga ocenjevali v eni sami kategoriji. In po oceni strokovne komisije (Konrad Purgaj, profesor kuharstva na SŠGT Maribor, in ugledna gostilničarka Majda Mogu iz Pernice), so ekipe skuhale najboljše piščančje paprikaše, ki so osvojili prva tri mesta. Slavila je ekipa Prijateljev (Janči & pajdaši) iz Lipovcev, pred „Zafcema" (Aleš Bratuša in Petra Vogrin) z Aženskega Vrha, ter Veselimi Vojvodjani (Dušan in Silvija Pikulić) iz Murske Sobote. Vseh 15 preostalih ekip pa je osvojilo 4. mesto, in so tudi vsi dobili lepe praktične nagrade. Parametri ocenjevanja so sicer bili: priprava, vonj, videz, okus in kreativnost. Zanimivo je, da so se povsem naključno na prva tri mesta uvrstili različni paprikaši, in sicer prvi - piščančji, drugi - kunčji in tretji - ribji. Poleg tekmovanja v kuhanju so organizatorji pripravili tudi krst mladih štrkov (štorkelj), ki sta se tudi letos zvalili na dimniku domačega gostinskega objekta – Lovenjakovega dvora. Krst je opravil humorist in pevec Geza Farkaš, trije botri pa so bili iz različnih slovenskih krajev. Seveda ni manjkalo niti zabave, za katero je skrbel en mož-ansambel „Mačo" ter mladi glasbenici Dorina in Maruša.
Paprikaš sicer, po besedah upokojenega kuharskega mojstra Branka Časarja, izvira iz Madžarske in Češke, v času madžarske oblasti pa se je paprikaš prenesel v Prekmurje. Pörkölt - golaž oz. mesna omaka je v 19. stoletju postal priljubljena jed madžarskih kmetov v pokrajini Alföld, ki se nahaja v južnem in vzhodnem delu sosednje države in se imenuje tudi Panonska nižina. Ljudje so se morali prilagoditi razmeram, ki so nastale, zato se je poraba govejega in ovčjega mesa nadomestila oz. dopolnila s perutnino. Paprika je v tistih časih simbolizirala madžarskega kmeta, danes simbolizira Madžarsko. Paprikaš je skozi čas postal ena izmed najbolj priljubljenih madžarskih jedi.
Kar se pa tiče sestavin pri paprikašu ne sme manjkati čebule, mlete paprike in kisle smetane ter tudi malo vina. V pripravi bograča in paprikaša obstaja velika razlika. Ni nujno, da so naštete sestavine sestavni del paprikaša, lahko jih izbirate in paprikaš naredite po svojem okusu. V Pomurju je najbolj razširjen piščančji paprikaš, v zadnjem času pa se na veliko kuha ribji, ter tudi svinjski paprikaš. Vsekakor, tako Časar, ne smemo pozabiti niti na telečji, jagnječji in celo kunčji paprikaš. Eden najbolj znanih slovenskih kulinaričnih strokovnjakov Srečko Koklič pa dodaja, da ima paprikaš svoje značilnosti, ki jih nekateri pozabljajo. Ob tem mnogi ljubiteljski in tudi profesionalni kuharji preveč eksperimentirajo in se precenijo v „znanju", tako da na koncu vse pokvarijo. Koklič je razočaran, da mnogi v paprikaš dajejo surovo papriko, potem timijan in majaron. Nič od tega, po njegovem ne sodi zraven, prav tako je dobro s piščančjega mesa odstraniti kožico. Ob tem pri jedeh z omako, kot so paprikaši, mora čebula biti dovolj spražena, da se sploh ne vidi v omaki, Koklič sicer dodaja, da je pri paprikaših najpomembnejša: gostota, harmoničnost, okus in začinjenost ter kuhanost mesa.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Tekmovanja V Polani je devetič zadišalo po štirih vrstah paprikaša