Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

V Polani je devetič zadišalo po štirih vrstah paprikaša

 

Piščančji pred kunčjim in ribjim paprikašem!

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 9. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred devetimi leti odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je lani organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj.

Toda tudi vročina ni posebej motila tekmovalk in tekmovalcev iz rekordnih 18 ekip, ki so z veliko vnemo pripravljali različne vrste paprikaša. Sam dogodek je, kljub številnim prireditvam v okolici, pritegnil lepo število tekmovalnih ekip, enako pa tudi obiskovalcev in degustatorjev tistega, kar so kuharji ustvarili. Vse izmed 18 ekip so skuhale odličen paprikaš, bodisi piščančji, svinjski, kunčji ali ribji (fiš) paprikaš, ki so ga ocenjevali v eni sami kategoriji. In po oceni strokovne komisije (Konrad Purgaj, profesor kuharstva na SŠGT Maribor, in ugledna gostilničarka Majda Mogu iz Pernice), so ekipe skuhale najboljše piščančje paprikaše, ki so osvojili prva tri mesta. Slavila je ekipa Prijateljev (Janči & pajdaši) iz Lipovcev, pred „Zafcema" (Aleš Bratuša in Petra Vogrin) z Aženskega Vrha, ter Veselimi Vojvodjani (Dušan in Silvija Pikulić) iz Murske Sobote. Vseh 15 preostalih ekip pa je osvojilo 4. mesto, in so tudi vsi dobili lepe praktične nagrade. Parametri ocenjevanja so sicer bili: priprava, vonj, videz, okus in kreativnost. Zanimivo je, da so se povsem naključno na prva tri mesta uvrstili različni paprikaši, in sicer prvi - piščančji, drugi - kunčji in tretji - ribji. Poleg tekmovanja v kuhanju so organizatorji pripravili tudi krst mladih štrkov (štorkelj), ki sta se tudi letos zvalili na dimniku domačega gostinskega objekta – Lovenjakovega dvora. Krst je opravil humorist in pevec Geza Farkaš, trije botri pa so bili iz različnih slovenskih krajev. Seveda ni manjkalo niti zabave, za katero je skrbel en mož-ansambel „Mačo" ter mladi glasbenici Dorina in Maruša.
Paprikaš sicer, po besedah upokojenega kuharskega mojstra Branka Časarja, izvira iz Madžarske in Češke, v času madžarske oblasti pa se je paprikaš prenesel v Prekmurje. Pörkölt - golaž oz. mesna omaka je v 19. stoletju postal priljubljena jed madžarskih kmetov v pokrajini Alföld, ki se nahaja v južnem in vzhodnem delu sosednje države in se imenuje tudi Panonska nižina. Ljudje so se morali prilagoditi razmeram, ki so nastale, zato se je poraba govejega in ovčjega mesa nadomestila oz. dopolnila s perutnino. Paprika je v tistih časih simbolizirala madžarskega kmeta, danes simbolizira Madžarsko. Paprikaš je skozi čas postal ena izmed najbolj priljubljenih madžarskih jedi.
Kar se pa tiče sestavin pri paprikašu ne sme manjkati čebule, mlete paprike in kisle smetane ter tudi malo vina. V pripravi bograča in paprikaša obstaja velika razlika. Ni nujno, da so naštete sestavine sestavni del paprikaša, lahko jih izbirate in paprikaš naredite po svojem okusu. V Pomurju je najbolj razširjen piščančji paprikaš, v zadnjem času pa se na veliko kuha ribji, ter tudi svinjski paprikaš. Vsekakor, tako Časar, ne smemo pozabiti niti na telečji, jagnječji in celo kunčji paprikaš. Eden najbolj znanih slovenskih kulinaričnih strokovnjakov Srečko Koklič pa dodaja, da ima paprikaš svoje značilnosti, ki jih nekateri pozabljajo. Ob tem mnogi ljubiteljski in tudi profesionalni kuharji preveč eksperimentirajo in se precenijo v „znanju", tako da na koncu vse pokvarijo. Koklič je razočaran, da mnogi v paprikaš dajejo surovo papriko, potem timijan in majaron. Nič od tega, po njegovem ne sodi zraven, prav tako je dobro s piščančjega mesa odstraniti kožico. Ob tem pri jedeh z omako, kot so paprikaši, mora čebula biti dovolj spražena, da se sploh ne vidi v omaki, Koklič sicer dodaja, da je pri paprikaših najpomembnejša: gostota, harmoničnost, okus in začinjenost ter kuhanost mesa.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Tekmovanja V Polani je devetič zadišalo po štirih vrstah paprikaša