Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

In memoriam

 

Dr. Milošu Radašinu (1930-2012) v spomin... 

Dr. Miloš RadašinBil je prvi zares vroč in sončen dan v letošnjem letu, ki smo ga zaposleni ZD Gornja Radgona namenili obisku pokopališča v Apačah, da se poslovimo od dolgoletnega sodelavca in prijatelja, Miloša Radašina, dr. med., ki je resnici na ljubo že precej let v pokoju, ampak zato ga ne bomo nič manj pogrešali. Pridružili so se nam tudi številni prav tako že upokojeni sodelavci.

Je že tako v življenju, da je treba „iti dalje“…dalje zato, ker so to besede, ki smo jih slišali vsak dan iz njegove ordinacije. Ne samo medicinska sestra, ki je delala z njim, ampak predvsem številni njegovi pacienti, so se v čakalnici zdramili in ob glasnem in gromkem glasu njihovega doktorja, prišli v ambulanto kar sami in to trije naenkrat in ni bilo treba sestri še posebej klicati naprej. Če se samo spomnim na začetku, ko smo kot mlade sestre morale včasih nadomeščati njegovo medicinsko sestro, ki je takrat delala z njim. Dolga leta je bila to sestra Olga, pozneje pa vse do upokojitve sestra Suzana. Kako nas je bilo strah tega „mogočnega in glasnega“ dr. Radašina. Ampak ne za dolgo. Kaj hitro smo spoznali, da se za tem mogočnim glasom skriva nežna vojvodinska duša. Bolj smo ga spoznavali, manj je bilo strahu in bojazni. Vse bolj smo v njem videli človeka z mehko dušo, ki je spoštoval svoje bližnje sodelavce in ob vsakem trenutku dajal občutek, da se lahko zaneseš na njega, da ti bo stal ob strani v vsakršni situaciji.

Tudi pacienti so ob začetni zadržanosti, ki jo je pač deležen skoraj vsak, ki pride od nekod na novo, spoznali, da so dobili v Apaško dolino človeka z dušo in dobrega strokovnjaka na področju medicine. S svojo strokovnostjo je rešil marsikatero življenje in marsikomu olajšal trpljenje. S svojimi pacienti in sodelavci je stkal veliko prijateljskih vezi. Tudi dr. Radašin je šel dalje…, dalje na pot, kamor bomo nekoč šli vsi. Na tej poti ga je spremljalo mnogo cvetja, ki ga je imel tako rad in spremljala ga je pesem, ki mu je prav tako bila blizu. Zato bom izkoristila za konec refren pesmi, ki jo je neštetokrat odpel z glasom, kateri je odmeval, da je donelo… »A, kad umrem, a, kad umrem, na grob meni dođite, od spomenka plavog cveta, venac mi ispletite«.(Ž.Milić). Spominčic res ni bilo, bilo je pa veliko lepih rož in bili smo tam mi.

V imenu sodelavcev zapisala: Slavica Mencinger, ZD Gornja Radgona

Pripis uredništva:

Miloš Radašin, dr. med., je bil rojen 5.1.1930, in je leta 1958 končal Medicinsko fakulteto v Beogradu. Na osnovi pridobljene osnovne medicinske izobrazbe je leta 1969 opravil specialistični izpit v Novem Sadu, leta 1995 pa licenco v Ljubljani. Svojo delovno dobo je 1.3.1971 pričel v Zdravstvenem domu v Gornji Radgoni, in sicer v ambulanti v Apačah. Nastanil se je v stanovanje nad ambulanto in opravljal delo splošnega zdravnika s stalno prisotnostjo za posredovanje pri bolnikih. Oral je ledino zdravniškega poklica v občini Gornja Radgona. Deloval je v težkih pogojih, saj je poleg svojega rednega dela opravljal tudi dežurstva v Zdravstvenem domu Gornja Radgona, kar pa je mnogokrat trajalo nekaj dni in noči zaporedoma. A mu nič ni bilo težko. Ker je bival v Apačah, je bil pri nudenju zdravniške pomoči prisoten praktično 24 ur. Vedno je želel in bil pripravljen pomagati ljudem v stiski. Bil je hišni zdravnik in je svoje paciente dobro poznal, zaradi česar je bil natančen pri postavljanju diagnoz bolezni in ukrepov za zdravljenje. Poznan je bil po natančnosti pri delu, odkritosti in neposrednosti pri kontaktiranju s pacienti in njihovimi svojci. Z vestnim delom je želel vedno pomagati ljudem, zato je bil v svojem okolju zelo priljubljen in spoštovan tako kot zdravnik kot človek. Svoje delo je opravljal 40 let, do leta 1999 in še dodatnih šest mesecev nadomeščanja dela zdravnika, dokler ni prišel nadomestni zdravnik. S svojim življenjskim vestnim delom dobrega zdravnika je pustil trajen pečat na humanitarnem področju v okolju, v katerem je deloval in živel. Za svoje delo je bil deležen številnih priznanj in nagrad, med drugim je leta 2005 prejel tudi srebrni grb občine Gornja Radgona.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin In memoriam