Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

In memoriam

 

Dr. Milošu Radašinu (1930-2012) v spomin... 

Dr. Miloš RadašinBil je prvi zares vroč in sončen dan v letošnjem letu, ki smo ga zaposleni ZD Gornja Radgona namenili obisku pokopališča v Apačah, da se poslovimo od dolgoletnega sodelavca in prijatelja, Miloša Radašina, dr. med., ki je resnici na ljubo že precej let v pokoju, ampak zato ga ne bomo nič manj pogrešali. Pridružili so se nam tudi številni prav tako že upokojeni sodelavci.

Je že tako v življenju, da je treba „iti dalje“…dalje zato, ker so to besede, ki smo jih slišali vsak dan iz njegove ordinacije. Ne samo medicinska sestra, ki je delala z njim, ampak predvsem številni njegovi pacienti, so se v čakalnici zdramili in ob glasnem in gromkem glasu njihovega doktorja, prišli v ambulanto kar sami in to trije naenkrat in ni bilo treba sestri še posebej klicati naprej. Če se samo spomnim na začetku, ko smo kot mlade sestre morale včasih nadomeščati njegovo medicinsko sestro, ki je takrat delala z njim. Dolga leta je bila to sestra Olga, pozneje pa vse do upokojitve sestra Suzana. Kako nas je bilo strah tega „mogočnega in glasnega“ dr. Radašina. Ampak ne za dolgo. Kaj hitro smo spoznali, da se za tem mogočnim glasom skriva nežna vojvodinska duša. Bolj smo ga spoznavali, manj je bilo strahu in bojazni. Vse bolj smo v njem videli človeka z mehko dušo, ki je spoštoval svoje bližnje sodelavce in ob vsakem trenutku dajal občutek, da se lahko zaneseš na njega, da ti bo stal ob strani v vsakršni situaciji.

Tudi pacienti so ob začetni zadržanosti, ki jo je pač deležen skoraj vsak, ki pride od nekod na novo, spoznali, da so dobili v Apaško dolino človeka z dušo in dobrega strokovnjaka na področju medicine. S svojo strokovnostjo je rešil marsikatero življenje in marsikomu olajšal trpljenje. S svojimi pacienti in sodelavci je stkal veliko prijateljskih vezi. Tudi dr. Radašin je šel dalje…, dalje na pot, kamor bomo nekoč šli vsi. Na tej poti ga je spremljalo mnogo cvetja, ki ga je imel tako rad in spremljala ga je pesem, ki mu je prav tako bila blizu. Zato bom izkoristila za konec refren pesmi, ki jo je neštetokrat odpel z glasom, kateri je odmeval, da je donelo… »A, kad umrem, a, kad umrem, na grob meni dođite, od spomenka plavog cveta, venac mi ispletite«.(Ž.Milić). Spominčic res ni bilo, bilo je pa veliko lepih rož in bili smo tam mi.

V imenu sodelavcev zapisala: Slavica Mencinger, ZD Gornja Radgona

Pripis uredništva:

Miloš Radašin, dr. med., je bil rojen 5.1.1930, in je leta 1958 končal Medicinsko fakulteto v Beogradu. Na osnovi pridobljene osnovne medicinske izobrazbe je leta 1969 opravil specialistični izpit v Novem Sadu, leta 1995 pa licenco v Ljubljani. Svojo delovno dobo je 1.3.1971 pričel v Zdravstvenem domu v Gornji Radgoni, in sicer v ambulanti v Apačah. Nastanil se je v stanovanje nad ambulanto in opravljal delo splošnega zdravnika s stalno prisotnostjo za posredovanje pri bolnikih. Oral je ledino zdravniškega poklica v občini Gornja Radgona. Deloval je v težkih pogojih, saj je poleg svojega rednega dela opravljal tudi dežurstva v Zdravstvenem domu Gornja Radgona, kar pa je mnogokrat trajalo nekaj dni in noči zaporedoma. A mu nič ni bilo težko. Ker je bival v Apačah, je bil pri nudenju zdravniške pomoči prisoten praktično 24 ur. Vedno je želel in bil pripravljen pomagati ljudem v stiski. Bil je hišni zdravnik in je svoje paciente dobro poznal, zaradi česar je bil natančen pri postavljanju diagnoz bolezni in ukrepov za zdravljenje. Poznan je bil po natančnosti pri delu, odkritosti in neposrednosti pri kontaktiranju s pacienti in njihovimi svojci. Z vestnim delom je želel vedno pomagati ljudem, zato je bil v svojem okolju zelo priljubljen in spoštovan tako kot zdravnik kot človek. Svoje delo je opravljal 40 let, do leta 1999 in še dodatnih šest mesecev nadomeščanja dela zdravnika, dokler ni prišel nadomestni zdravnik. S svojim življenjskim vestnim delom dobrega zdravnika je pustil trajen pečat na humanitarnem področju v okolju, v katerem je deloval in živel. Za svoje delo je bil deležen številnih priznanj in nagrad, med drugim je leta 2005 prejel tudi srebrni grb občine Gornja Radgona.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin In memoriam