Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Andreju Coklinu (* 8.11.1951 - ϯ 12.3.2013) v spomin

 

In memoriam/ Odšel je znani radgonski novinar in zeliščar

Andrej CoklinČeprav je vsaka izguba svojca, prijatelja, sodelavca ali znanca izjemno boleča, je ta bolečina toliko večja in izguba bolj nenadomestljiva, če nas zapusti človek, ki je bil znan in priznan, deloven in aktiven na številnih področjih. Ob tem pa je bolečina in žalost še hujša, če gre za človeka, ki je priljubljen, cenjen in spoštovan, ne le v krogu svojcev, temveč na širšem območju. In ravno to se je zgodilo svojcem, sorodnikom, prijateljem, znancem, sosedom in mnogim drugim, ki se ta petek, 15.3.2013, na radgonskem pokopališču veliko prehitro poslavljajo od neutrudnega moža, očeta, dedka, tasta, prijatelja, soseda, urednika, novinarja, zeliščarja..., Andreja Coklina iz Mladinske ulice 18 v Gornji Radgoni.

S tem nam je za vedno ugasnil sijaj človeka, prijatelja, novinarskega kolega, ki ga več nikoli ne bomo imeli. Andrej je bil nekaj posebnega v svojem bogatem in plodnem življenju, ki je tudi v zgodnji jeseni življenja bil poln energije in prav nihče ni mogel verjeti, da nas bo, kljub hudemu boju s kruto boleznijo, tako zgodaj zapustil. Ne le med svojci, temveč tudi med zeliščarji, novinarskimi kolegi, upokojenci, invalidi, med sosedi in mnogimi drugimi je desetletja bil nepogrešljiv, sedaj pa ga več ni med nami. Huda bolezen ga je dokončno strla prav na Gregorjevo ko se ženijo ptički, ki jih je Andrej imel tako rad kot vsa druga živa bitja. Zanj je tudi vsaka zel bila živo bitje, ki je tudi vsaj nekomu pomagala, prav zato mu je stotine bolnih in onemoglih hvaležnih, da jim je pomagal s kakšnim zdravilnim zeliščem, čajem, tinkturo, sirupom, žganjem z zelišči, mazilom... Njemu žal ni pomagalo nobeno zdravilo in sedaj je prenehalo biti njegovo plemenito srce. Izgubil je težki boj proti neozdravljivi bolezni, ki nenehno redči naše vrste.

Andrej Coklin se je rodil 8.11.1951 v lekarniški družini, v Škalcah pri Slovenskih Konjicah, od koder se je že kot otrok preselil v naše mesto ob reki Muri. Od samega prihoda v podjetje Elrad je urejal tovarniško glasilo, ki ga je spremenil v mesečni časopis in nazadnje v dnevno glasilo, kar je bil edinstveni primer v Sloveniji. Leta 1990 je prejel Voljčevo nagrado novinarjev, ki so jih takrat podeljevali za novinarsko delo v podjetju in je bila enakovredna Gorjupovi novinarski nagradi. Za najvišje priznanje si je znani Radgončan Andrej Coklin štel priznanje, ki sta mu ga za okrogel življenjski jubilej, 60 – letnico razgibanega in predvsem plodnega življenja, konec leta 2011, ob 16. občinskem prazniku občine Gornja Radgona, podelila radgonski župan Anton Kampuš in predsednik občinske komisije za priznanja, pohvale in nagrade, Zvonko Gredar. Andrej je namreč prejel bronasti grb Občine Gornja Radgona za leto 2011, in sicer za velike uspehe v zadnjem obdobju in kot vzpodbuda za nadaljnje ustvarjalno delo. Žal mu huda bolezen ni dovolila ustvarjalnega nadaljevanja življenja, a se nikakor ni vdal. Do zadnjega je pomagal vsaj pri zeliščih, prenašal je svoje znanje na mlajše, urejal je naš Prepih in počel vse kar mu je pač skrhano zdravje dovoljevalo.

Če se vrnemo desetletja nazaj, ko je že bil v Elradu, ne moremo mimo spoznanja, da je v podjetju deloval tudi v kulturnem društvu, pripravljal proslave in prireditve ter kataloge in sejme. Bil je glavni pobudnik za izdajo brošure »Oči in srce« in desetletje vodil likovne kolonije, ki so bile sicer organizirane v okviru Elrada, vendar so bile širšega pomena za občino. Ves čas je bil zelo dejaven tudi izven tovarne, v družbenopolitičnih organizacijah. Že med delom v Elradu se je veliko ukvarjal z oblikovanjem, in ko je po osamosvojitvi Slovenije, ob stečaju Elrada ostal brez zaposlitve je dotedanjo popoldansko obrt spremenil v redno dejavnost. To je opravljal nekaj let, sočasno pa je, pred slabima dvema desetletjema, skupaj s partnerjem začel izdajati lokalni štirinajstdnevni časopis Prepih.

Ves čas je v njem tlela tudi ljubezen do zdravilnih zelišč, ki je kmalu prerasla v pravo znanost, kar niti ne preseneča, saj so se z zdravilstvom in lekarništvom ukvarjali številni njegovi predniki, nazadnje mama. Sam je začel s pripravo nekaterih zdravil in čajev samo zase, kasneje tudi za druge. Dosegel je zavidljiv nivo, ustvaril si je ugled vrhunskega zeliščarja, saj je bil večkrat gost na televiziji in v različnih radijskih oddajah. Vzporedno je izdelal herbarij zdravilnih rastlin, ki ga je tudi prevedel v nemški jezik in trenutno obsega preko 850 rastlin, kar je ena največjih zbirk v Evropi. Znana je njegova blagovna znamka »Zelena čarovnica«, ki jo je tako poimenoval predvsem zato, ker so vsi izdelki biološko čisti, narejeni iz rastlin, pa še pakirani so v zavrženo stekleno embalažo. Drugi del imena: čarovnica, pa izhaja iz dejstva, da marsikatero zeliščno zdravilo naredi pravi čudež pri nekaterih boleznih. Sam si je izdelal tudi napise, saj se z oblikovanjem ukvarja že vse življenje. Po njegovem idejnem projektu je bil izdelan doživljajsko – izobraževalni zeliščni park v Negovi, kar je bila tudi glavna pobuda za obnovo tamkajšnjega srednjeveškega gradu. V negovskem parku je bilo zasajenih okoli 550 zdravilnih rastlin. Tako je zanj zeliščarstvo postalo druga „veja življenja“, takoj za novinarstvom. Coklin je prav tako zaslužen za velik prispevek na kulturnem, društvenem, naravoslovnem in promocijskem področju širše po Sloveniji in tudi izven meja naše države. Tudi, ko se je invalidsko upokojil, Andrej ni miroval in je bil še vedno dejaven na številnih, zlasti družabnih področjih. Poleg zeliščarstva, katerega je prenesel tudi na hčerki Matejo in Tanjo, je bil njegova velika ljubezen tudi športni ribolov ter druge aktivnosti v upokojenskem in invalidskem društvu...Naredil je veliko za svojo družino, za prijatelje, ljubitelje zeliščarstva, ter predvsem bralce Prepiha.

Za vse ti hvala dragi prijatelj! Naj ti bo lahka slovenska zemljica, ki si jo imel tako rad. Tvojim najdražjim, soprogi Slavici, hčerama Mateji in Tanji s partnerjema, vnukcu Gašperju, ter ostalim svojcem in sorodnikom, pa izrekam iskreno sožalje!

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Andreju Coklinu (* 8.11.1951 - ϯ 12.3.2013) v spomin