Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Andreju Coklinu (* 8.11.1951 - ϯ 12.3.2013) v spomin

 

In memoriam/ Odšel je znani radgonski novinar in zeliščar

Andrej CoklinČeprav je vsaka izguba svojca, prijatelja, sodelavca ali znanca izjemno boleča, je ta bolečina toliko večja in izguba bolj nenadomestljiva, če nas zapusti človek, ki je bil znan in priznan, deloven in aktiven na številnih področjih. Ob tem pa je bolečina in žalost še hujša, če gre za človeka, ki je priljubljen, cenjen in spoštovan, ne le v krogu svojcev, temveč na širšem območju. In ravno to se je zgodilo svojcem, sorodnikom, prijateljem, znancem, sosedom in mnogim drugim, ki se ta petek, 15.3.2013, na radgonskem pokopališču veliko prehitro poslavljajo od neutrudnega moža, očeta, dedka, tasta, prijatelja, soseda, urednika, novinarja, zeliščarja..., Andreja Coklina iz Mladinske ulice 18 v Gornji Radgoni.

S tem nam je za vedno ugasnil sijaj človeka, prijatelja, novinarskega kolega, ki ga več nikoli ne bomo imeli. Andrej je bil nekaj posebnega v svojem bogatem in plodnem življenju, ki je tudi v zgodnji jeseni življenja bil poln energije in prav nihče ni mogel verjeti, da nas bo, kljub hudemu boju s kruto boleznijo, tako zgodaj zapustil. Ne le med svojci, temveč tudi med zeliščarji, novinarskimi kolegi, upokojenci, invalidi, med sosedi in mnogimi drugimi je desetletja bil nepogrešljiv, sedaj pa ga več ni med nami. Huda bolezen ga je dokončno strla prav na Gregorjevo ko se ženijo ptički, ki jih je Andrej imel tako rad kot vsa druga živa bitja. Zanj je tudi vsaka zel bila živo bitje, ki je tudi vsaj nekomu pomagala, prav zato mu je stotine bolnih in onemoglih hvaležnih, da jim je pomagal s kakšnim zdravilnim zeliščem, čajem, tinkturo, sirupom, žganjem z zelišči, mazilom... Njemu žal ni pomagalo nobeno zdravilo in sedaj je prenehalo biti njegovo plemenito srce. Izgubil je težki boj proti neozdravljivi bolezni, ki nenehno redči naše vrste.

Andrej Coklin se je rodil 8.11.1951 v lekarniški družini, v Škalcah pri Slovenskih Konjicah, od koder se je že kot otrok preselil v naše mesto ob reki Muri. Od samega prihoda v podjetje Elrad je urejal tovarniško glasilo, ki ga je spremenil v mesečni časopis in nazadnje v dnevno glasilo, kar je bil edinstveni primer v Sloveniji. Leta 1990 je prejel Voljčevo nagrado novinarjev, ki so jih takrat podeljevali za novinarsko delo v podjetju in je bila enakovredna Gorjupovi novinarski nagradi. Za najvišje priznanje si je znani Radgončan Andrej Coklin štel priznanje, ki sta mu ga za okrogel življenjski jubilej, 60 – letnico razgibanega in predvsem plodnega življenja, konec leta 2011, ob 16. občinskem prazniku občine Gornja Radgona, podelila radgonski župan Anton Kampuš in predsednik občinske komisije za priznanja, pohvale in nagrade, Zvonko Gredar. Andrej je namreč prejel bronasti grb Občine Gornja Radgona za leto 2011, in sicer za velike uspehe v zadnjem obdobju in kot vzpodbuda za nadaljnje ustvarjalno delo. Žal mu huda bolezen ni dovolila ustvarjalnega nadaljevanja življenja, a se nikakor ni vdal. Do zadnjega je pomagal vsaj pri zeliščih, prenašal je svoje znanje na mlajše, urejal je naš Prepih in počel vse kar mu je pač skrhano zdravje dovoljevalo.

Če se vrnemo desetletja nazaj, ko je že bil v Elradu, ne moremo mimo spoznanja, da je v podjetju deloval tudi v kulturnem društvu, pripravljal proslave in prireditve ter kataloge in sejme. Bil je glavni pobudnik za izdajo brošure »Oči in srce« in desetletje vodil likovne kolonije, ki so bile sicer organizirane v okviru Elrada, vendar so bile širšega pomena za občino. Ves čas je bil zelo dejaven tudi izven tovarne, v družbenopolitičnih organizacijah. Že med delom v Elradu se je veliko ukvarjal z oblikovanjem, in ko je po osamosvojitvi Slovenije, ob stečaju Elrada ostal brez zaposlitve je dotedanjo popoldansko obrt spremenil v redno dejavnost. To je opravljal nekaj let, sočasno pa je, pred slabima dvema desetletjema, skupaj s partnerjem začel izdajati lokalni štirinajstdnevni časopis Prepih.

Ves čas je v njem tlela tudi ljubezen do zdravilnih zelišč, ki je kmalu prerasla v pravo znanost, kar niti ne preseneča, saj so se z zdravilstvom in lekarništvom ukvarjali številni njegovi predniki, nazadnje mama. Sam je začel s pripravo nekaterih zdravil in čajev samo zase, kasneje tudi za druge. Dosegel je zavidljiv nivo, ustvaril si je ugled vrhunskega zeliščarja, saj je bil večkrat gost na televiziji in v različnih radijskih oddajah. Vzporedno je izdelal herbarij zdravilnih rastlin, ki ga je tudi prevedel v nemški jezik in trenutno obsega preko 850 rastlin, kar je ena največjih zbirk v Evropi. Znana je njegova blagovna znamka »Zelena čarovnica«, ki jo je tako poimenoval predvsem zato, ker so vsi izdelki biološko čisti, narejeni iz rastlin, pa še pakirani so v zavrženo stekleno embalažo. Drugi del imena: čarovnica, pa izhaja iz dejstva, da marsikatero zeliščno zdravilo naredi pravi čudež pri nekaterih boleznih. Sam si je izdelal tudi napise, saj se z oblikovanjem ukvarja že vse življenje. Po njegovem idejnem projektu je bil izdelan doživljajsko – izobraževalni zeliščni park v Negovi, kar je bila tudi glavna pobuda za obnovo tamkajšnjega srednjeveškega gradu. V negovskem parku je bilo zasajenih okoli 550 zdravilnih rastlin. Tako je zanj zeliščarstvo postalo druga „veja življenja“, takoj za novinarstvom. Coklin je prav tako zaslužen za velik prispevek na kulturnem, društvenem, naravoslovnem in promocijskem področju širše po Sloveniji in tudi izven meja naše države. Tudi, ko se je invalidsko upokojil, Andrej ni miroval in je bil še vedno dejaven na številnih, zlasti družabnih področjih. Poleg zeliščarstva, katerega je prenesel tudi na hčerki Matejo in Tanjo, je bil njegova velika ljubezen tudi športni ribolov ter druge aktivnosti v upokojenskem in invalidskem društvu...Naredil je veliko za svojo družino, za prijatelje, ljubitelje zeliščarstva, ter predvsem bralce Prepiha.

Za vse ti hvala dragi prijatelj! Naj ti bo lahka slovenska zemljica, ki si jo imel tako rad. Tvojim najdražjim, soprogi Slavici, hčerama Mateji in Tanji s partnerjema, vnukcu Gašperju, ter ostalim svojcem in sorodnikom, pa izrekam iskreno sožalje!

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Andreju Coklinu (* 8.11.1951 - ϯ 12.3.2013) v spomin