Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Andreju Coklinu (* 8.11.1951 - ϯ 12.3.2013) v spomin

 

In memoriam/ Odšel je znani radgonski novinar in zeliščar

Andrej CoklinČeprav je vsaka izguba svojca, prijatelja, sodelavca ali znanca izjemno boleča, je ta bolečina toliko večja in izguba bolj nenadomestljiva, če nas zapusti človek, ki je bil znan in priznan, deloven in aktiven na številnih področjih. Ob tem pa je bolečina in žalost še hujša, če gre za človeka, ki je priljubljen, cenjen in spoštovan, ne le v krogu svojcev, temveč na širšem območju. In ravno to se je zgodilo svojcem, sorodnikom, prijateljem, znancem, sosedom in mnogim drugim, ki se ta petek, 15.3.2013, na radgonskem pokopališču veliko prehitro poslavljajo od neutrudnega moža, očeta, dedka, tasta, prijatelja, soseda, urednika, novinarja, zeliščarja..., Andreja Coklina iz Mladinske ulice 18 v Gornji Radgoni.

S tem nam je za vedno ugasnil sijaj človeka, prijatelja, novinarskega kolega, ki ga več nikoli ne bomo imeli. Andrej je bil nekaj posebnega v svojem bogatem in plodnem življenju, ki je tudi v zgodnji jeseni življenja bil poln energije in prav nihče ni mogel verjeti, da nas bo, kljub hudemu boju s kruto boleznijo, tako zgodaj zapustil. Ne le med svojci, temveč tudi med zeliščarji, novinarskimi kolegi, upokojenci, invalidi, med sosedi in mnogimi drugimi je desetletja bil nepogrešljiv, sedaj pa ga več ni med nami. Huda bolezen ga je dokončno strla prav na Gregorjevo ko se ženijo ptički, ki jih je Andrej imel tako rad kot vsa druga živa bitja. Zanj je tudi vsaka zel bila živo bitje, ki je tudi vsaj nekomu pomagala, prav zato mu je stotine bolnih in onemoglih hvaležnih, da jim je pomagal s kakšnim zdravilnim zeliščem, čajem, tinkturo, sirupom, žganjem z zelišči, mazilom... Njemu žal ni pomagalo nobeno zdravilo in sedaj je prenehalo biti njegovo plemenito srce. Izgubil je težki boj proti neozdravljivi bolezni, ki nenehno redči naše vrste.

Andrej Coklin se je rodil 8.11.1951 v lekarniški družini, v Škalcah pri Slovenskih Konjicah, od koder se je že kot otrok preselil v naše mesto ob reki Muri. Od samega prihoda v podjetje Elrad je urejal tovarniško glasilo, ki ga je spremenil v mesečni časopis in nazadnje v dnevno glasilo, kar je bil edinstveni primer v Sloveniji. Leta 1990 je prejel Voljčevo nagrado novinarjev, ki so jih takrat podeljevali za novinarsko delo v podjetju in je bila enakovredna Gorjupovi novinarski nagradi. Za najvišje priznanje si je znani Radgončan Andrej Coklin štel priznanje, ki sta mu ga za okrogel življenjski jubilej, 60 – letnico razgibanega in predvsem plodnega življenja, konec leta 2011, ob 16. občinskem prazniku občine Gornja Radgona, podelila radgonski župan Anton Kampuš in predsednik občinske komisije za priznanja, pohvale in nagrade, Zvonko Gredar. Andrej je namreč prejel bronasti grb Občine Gornja Radgona za leto 2011, in sicer za velike uspehe v zadnjem obdobju in kot vzpodbuda za nadaljnje ustvarjalno delo. Žal mu huda bolezen ni dovolila ustvarjalnega nadaljevanja življenja, a se nikakor ni vdal. Do zadnjega je pomagal vsaj pri zeliščih, prenašal je svoje znanje na mlajše, urejal je naš Prepih in počel vse kar mu je pač skrhano zdravje dovoljevalo.

Če se vrnemo desetletja nazaj, ko je že bil v Elradu, ne moremo mimo spoznanja, da je v podjetju deloval tudi v kulturnem društvu, pripravljal proslave in prireditve ter kataloge in sejme. Bil je glavni pobudnik za izdajo brošure »Oči in srce« in desetletje vodil likovne kolonije, ki so bile sicer organizirane v okviru Elrada, vendar so bile širšega pomena za občino. Ves čas je bil zelo dejaven tudi izven tovarne, v družbenopolitičnih organizacijah. Že med delom v Elradu se je veliko ukvarjal z oblikovanjem, in ko je po osamosvojitvi Slovenije, ob stečaju Elrada ostal brez zaposlitve je dotedanjo popoldansko obrt spremenil v redno dejavnost. To je opravljal nekaj let, sočasno pa je, pred slabima dvema desetletjema, skupaj s partnerjem začel izdajati lokalni štirinajstdnevni časopis Prepih.

Ves čas je v njem tlela tudi ljubezen do zdravilnih zelišč, ki je kmalu prerasla v pravo znanost, kar niti ne preseneča, saj so se z zdravilstvom in lekarništvom ukvarjali številni njegovi predniki, nazadnje mama. Sam je začel s pripravo nekaterih zdravil in čajev samo zase, kasneje tudi za druge. Dosegel je zavidljiv nivo, ustvaril si je ugled vrhunskega zeliščarja, saj je bil večkrat gost na televiziji in v različnih radijskih oddajah. Vzporedno je izdelal herbarij zdravilnih rastlin, ki ga je tudi prevedel v nemški jezik in trenutno obsega preko 850 rastlin, kar je ena največjih zbirk v Evropi. Znana je njegova blagovna znamka »Zelena čarovnica«, ki jo je tako poimenoval predvsem zato, ker so vsi izdelki biološko čisti, narejeni iz rastlin, pa še pakirani so v zavrženo stekleno embalažo. Drugi del imena: čarovnica, pa izhaja iz dejstva, da marsikatero zeliščno zdravilo naredi pravi čudež pri nekaterih boleznih. Sam si je izdelal tudi napise, saj se z oblikovanjem ukvarja že vse življenje. Po njegovem idejnem projektu je bil izdelan doživljajsko – izobraževalni zeliščni park v Negovi, kar je bila tudi glavna pobuda za obnovo tamkajšnjega srednjeveškega gradu. V negovskem parku je bilo zasajenih okoli 550 zdravilnih rastlin. Tako je zanj zeliščarstvo postalo druga „veja življenja“, takoj za novinarstvom. Coklin je prav tako zaslužen za velik prispevek na kulturnem, društvenem, naravoslovnem in promocijskem področju širše po Sloveniji in tudi izven meja naše države. Tudi, ko se je invalidsko upokojil, Andrej ni miroval in je bil še vedno dejaven na številnih, zlasti družabnih področjih. Poleg zeliščarstva, katerega je prenesel tudi na hčerki Matejo in Tanjo, je bil njegova velika ljubezen tudi športni ribolov ter druge aktivnosti v upokojenskem in invalidskem društvu...Naredil je veliko za svojo družino, za prijatelje, ljubitelje zeliščarstva, ter predvsem bralce Prepiha.

Za vse ti hvala dragi prijatelj! Naj ti bo lahka slovenska zemljica, ki si jo imel tako rad. Tvojim najdražjim, soprogi Slavici, hčerama Mateji in Tanji s partnerjema, vnukcu Gašperju, ter ostalim svojcem in sorodnikom, pa izrekam iskreno sožalje!

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Andreju Coklinu (* 8.11.1951 - ϯ 12.3.2013) v spomin