Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Andreju Coklinu (* 8.11.1951 - ϯ 12.3.2013) v spomin

 

In memoriam/ Odšel je znani radgonski novinar in zeliščar

Andrej CoklinČeprav je vsaka izguba svojca, prijatelja, sodelavca ali znanca izjemno boleča, je ta bolečina toliko večja in izguba bolj nenadomestljiva, če nas zapusti človek, ki je bil znan in priznan, deloven in aktiven na številnih področjih. Ob tem pa je bolečina in žalost še hujša, če gre za človeka, ki je priljubljen, cenjen in spoštovan, ne le v krogu svojcev, temveč na širšem območju. In ravno to se je zgodilo svojcem, sorodnikom, prijateljem, znancem, sosedom in mnogim drugim, ki se ta petek, 15.3.2013, na radgonskem pokopališču veliko prehitro poslavljajo od neutrudnega moža, očeta, dedka, tasta, prijatelja, soseda, urednika, novinarja, zeliščarja..., Andreja Coklina iz Mladinske ulice 18 v Gornji Radgoni.

S tem nam je za vedno ugasnil sijaj človeka, prijatelja, novinarskega kolega, ki ga več nikoli ne bomo imeli. Andrej je bil nekaj posebnega v svojem bogatem in plodnem življenju, ki je tudi v zgodnji jeseni življenja bil poln energije in prav nihče ni mogel verjeti, da nas bo, kljub hudemu boju s kruto boleznijo, tako zgodaj zapustil. Ne le med svojci, temveč tudi med zeliščarji, novinarskimi kolegi, upokojenci, invalidi, med sosedi in mnogimi drugimi je desetletja bil nepogrešljiv, sedaj pa ga več ni med nami. Huda bolezen ga je dokončno strla prav na Gregorjevo ko se ženijo ptički, ki jih je Andrej imel tako rad kot vsa druga živa bitja. Zanj je tudi vsaka zel bila živo bitje, ki je tudi vsaj nekomu pomagala, prav zato mu je stotine bolnih in onemoglih hvaležnih, da jim je pomagal s kakšnim zdravilnim zeliščem, čajem, tinkturo, sirupom, žganjem z zelišči, mazilom... Njemu žal ni pomagalo nobeno zdravilo in sedaj je prenehalo biti njegovo plemenito srce. Izgubil je težki boj proti neozdravljivi bolezni, ki nenehno redči naše vrste.

Andrej Coklin se je rodil 8.11.1951 v lekarniški družini, v Škalcah pri Slovenskih Konjicah, od koder se je že kot otrok preselil v naše mesto ob reki Muri. Od samega prihoda v podjetje Elrad je urejal tovarniško glasilo, ki ga je spremenil v mesečni časopis in nazadnje v dnevno glasilo, kar je bil edinstveni primer v Sloveniji. Leta 1990 je prejel Voljčevo nagrado novinarjev, ki so jih takrat podeljevali za novinarsko delo v podjetju in je bila enakovredna Gorjupovi novinarski nagradi. Za najvišje priznanje si je znani Radgončan Andrej Coklin štel priznanje, ki sta mu ga za okrogel življenjski jubilej, 60 – letnico razgibanega in predvsem plodnega življenja, konec leta 2011, ob 16. občinskem prazniku občine Gornja Radgona, podelila radgonski župan Anton Kampuš in predsednik občinske komisije za priznanja, pohvale in nagrade, Zvonko Gredar. Andrej je namreč prejel bronasti grb Občine Gornja Radgona za leto 2011, in sicer za velike uspehe v zadnjem obdobju in kot vzpodbuda za nadaljnje ustvarjalno delo. Žal mu huda bolezen ni dovolila ustvarjalnega nadaljevanja življenja, a se nikakor ni vdal. Do zadnjega je pomagal vsaj pri zeliščih, prenašal je svoje znanje na mlajše, urejal je naš Prepih in počel vse kar mu je pač skrhano zdravje dovoljevalo.

Če se vrnemo desetletja nazaj, ko je že bil v Elradu, ne moremo mimo spoznanja, da je v podjetju deloval tudi v kulturnem društvu, pripravljal proslave in prireditve ter kataloge in sejme. Bil je glavni pobudnik za izdajo brošure »Oči in srce« in desetletje vodil likovne kolonije, ki so bile sicer organizirane v okviru Elrada, vendar so bile širšega pomena za občino. Ves čas je bil zelo dejaven tudi izven tovarne, v družbenopolitičnih organizacijah. Že med delom v Elradu se je veliko ukvarjal z oblikovanjem, in ko je po osamosvojitvi Slovenije, ob stečaju Elrada ostal brez zaposlitve je dotedanjo popoldansko obrt spremenil v redno dejavnost. To je opravljal nekaj let, sočasno pa je, pred slabima dvema desetletjema, skupaj s partnerjem začel izdajati lokalni štirinajstdnevni časopis Prepih.

Ves čas je v njem tlela tudi ljubezen do zdravilnih zelišč, ki je kmalu prerasla v pravo znanost, kar niti ne preseneča, saj so se z zdravilstvom in lekarništvom ukvarjali številni njegovi predniki, nazadnje mama. Sam je začel s pripravo nekaterih zdravil in čajev samo zase, kasneje tudi za druge. Dosegel je zavidljiv nivo, ustvaril si je ugled vrhunskega zeliščarja, saj je bil večkrat gost na televiziji in v različnih radijskih oddajah. Vzporedno je izdelal herbarij zdravilnih rastlin, ki ga je tudi prevedel v nemški jezik in trenutno obsega preko 850 rastlin, kar je ena največjih zbirk v Evropi. Znana je njegova blagovna znamka »Zelena čarovnica«, ki jo je tako poimenoval predvsem zato, ker so vsi izdelki biološko čisti, narejeni iz rastlin, pa še pakirani so v zavrženo stekleno embalažo. Drugi del imena: čarovnica, pa izhaja iz dejstva, da marsikatero zeliščno zdravilo naredi pravi čudež pri nekaterih boleznih. Sam si je izdelal tudi napise, saj se z oblikovanjem ukvarja že vse življenje. Po njegovem idejnem projektu je bil izdelan doživljajsko – izobraževalni zeliščni park v Negovi, kar je bila tudi glavna pobuda za obnovo tamkajšnjega srednjeveškega gradu. V negovskem parku je bilo zasajenih okoli 550 zdravilnih rastlin. Tako je zanj zeliščarstvo postalo druga „veja življenja“, takoj za novinarstvom. Coklin je prav tako zaslužen za velik prispevek na kulturnem, društvenem, naravoslovnem in promocijskem področju širše po Sloveniji in tudi izven meja naše države. Tudi, ko se je invalidsko upokojil, Andrej ni miroval in je bil še vedno dejaven na številnih, zlasti družabnih področjih. Poleg zeliščarstva, katerega je prenesel tudi na hčerki Matejo in Tanjo, je bil njegova velika ljubezen tudi športni ribolov ter druge aktivnosti v upokojenskem in invalidskem društvu...Naredil je veliko za svojo družino, za prijatelje, ljubitelje zeliščarstva, ter predvsem bralce Prepiha.

Za vse ti hvala dragi prijatelj! Naj ti bo lahka slovenska zemljica, ki si jo imel tako rad. Tvojim najdražjim, soprogi Slavici, hčerama Mateji in Tanji s partnerjema, vnukcu Gašperju, ter ostalim svojcem in sorodnikom, pa izrekam iskreno sožalje!

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Andreju Coklinu (* 8.11.1951 - ϯ 12.3.2013) v spomin