Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Alojz Misja (*18.04.1924 - + 09.09.2013)

 

In memoriam/ Odšel je velik človek iz Zbigovcev

Lojze MisjaSvojci in prijatelji iz Slovenije in Avstrije so se na graškem pokopališču poslovili od zavednega Slovenca Alojza Misje, rojenega v Zbigovcih 14 pri Gornji Radgoni, kamor je vedno rad prihajal, dokler mu je to dopuščalo zdravje. Družino Misja iz Zbigovcev je poznalo veliko ljudi iz okolice Gornje Radgone, še posebej Lojzetovega očeta, ki je bil svoje čase najstarejši občan in gasilec v Zbigovcih. Poslovilni govor (slovenski obred) je na pogrebu imel pater Jože Lampret, ki je tudi daroval sveto mašo, saj skrbi za slovenske vernike v Gradcu. Tja se namreč vozi ob nedeljah iz Olimja. In prav zanimivo je bilo slišati, da je bil Lojzetov prastric, nadškof njegova eminenca dr. Jakob Misja (30.6.1838-24.3.1902), prvi slovenski kardinal. Rojen je sicer bil na Moti pri Ljutomeru, a ima tudi na radgonskem območju več uglednih sorodnikov.

Pokojni Lojze Misja, ki je bil rojen 18.4.1924, je po osnovni šoli obiskoval takratno poklicno šolo v Gornji Radgoni, kjer se je izučil za zidarja. Kot mlad fant je bil mobiliziran v nemško vojsko, po vojni pa je bil v ujetništvu in se vrnil domov leta 1946. Doma je bil kmalu vpoklican še v JNA in postal šofer, ter se po odsluženju, leta 1950 zaposlil pri Mariborski mlekarni kot voznik tovornjaka za zbiranje mleka. Leta 1962 se je najprej sam zaposlil v Nemčiji, pozneje se je za njim izselila še žena Marija (rojena na Humu pri Ormožu) s sinom Brankom in hčerko Marino. V Nemčiji sta s težkim delom izšolala otroka in pozneje v boljših letih odprla svojo „Slovensko gostilno" v nemškem Leonbergu. Leta so tekla in kot vsakega starejšega človeka vleče domov, sta se tudi Alojz in Marija leta 1977 preselila bližje Sloveniji in v Gradcu kupila hišo. Pozneje je prišel za njima še sin Branko z ženo, hčerka Marina pa se je poročila v Nemčiji. Alojz in Marija sta se kmalu vključila v slovensko skupnost in pevski zbor v Gradcu. Veliko nedelj sta preživela v Sloveniji, za obletnice pa sta prijatelje iz Gradca pripeljala kar z avtobusom na praznovanje v domače kraje.
„Da bi mogli bolj razumeti lik tega našega nam vsem dragega pokojnega sobrata Lojzeta, sem uvodoma hotel omeniti mnoga ozadja, oziroma temelje, ki so bili osnova njegove usmerjenosti in vernosti. Gotovo, že okolje iz katerega je izhajal, ga je oblikovalo že v rani mladosti; potem njegov prastric, ki je bil visoki cerkveni dostojanstvenik, še več, prvi slovenski kardinal msgr. dr. Jakob Misja, ki je bil rojen v Prlekiji, študiral v Gradcu, tudi v škofa je bil posvečen v graški stolnici in kasneje za ljubljanskega škofa in nato goriškega nadškofa ter prvega slovenskega kardinala", je o pokojnemu Lujzu razlagal pater Jože Lampret, ter nadaljeval: „Ker so njegovi letniki v 2.svetovni vojni morali v nemško vojsko je bil mobiliziran tudi on in vojna ga je prinesla celo v Afriko. Po vojni pa je okusil tudi 22-mesečno ujetništvo; nato pa je moral iti še na dosluženje JNA. Zatem je bil več let šofer pri Mariborski mlekarni in do leta 1977 je bil s svojo družino v Nemčiji, kjer je imel več let svojo "Slovensko gostilno". Ko sta se 1977. leta, z ženo Marijo preselila v Gradec, sta se oba aktivno pridružila slovenski skupnosti in k slovenskem pevskem zboru".

Alojz Misja je kot strokovnjak za razna ročna dela, vedno rad priskočil na pomoč, kar je spoznal tudi graški prošt Hoffer in ga zaposlil na graških pokopališčih. Tudi za svoje starše sta z ženo Marijo vzorno skrbela, ter ju tudi večkrat pripeljala k slovenski maši v Gradec. „Leta 2007 ga je zadela kap in je Lujz potreboval redno nego. Zahvalit se moramo zlasti ženi Micki in svojcem, ki so vzorno skrbeli zanj. Da so bili povezani kot verni kristjani v zvestobi in ljubezni je dokaz tudi njuna 63 letna zakonska zveza. Pred dobrim mesecem je prejel zakrament bolniškega maziljenja in tako bil pripravljen na odhod v večnost. V dvojezičnem bogoslužju, slovenski molitvi in ob prepevanju slovenskih pesmi, smo našega Alojza spremljali na graško centralno  pokopališče, kjer pričakuje vstajenja. Dragi Bog naj mu bo bogat plačnik za vse dobro, kar je v svojem življenju storil", je dodal pater Jože Lampret.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Alojz Misja (*18.04.1924 - + 09.09.2013)