Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Alojz Misja (*18.04.1924 - + 09.09.2013)

 

In memoriam/ Odšel je velik človek iz Zbigovcev

Lojze MisjaSvojci in prijatelji iz Slovenije in Avstrije so se na graškem pokopališču poslovili od zavednega Slovenca Alojza Misje, rojenega v Zbigovcih 14 pri Gornji Radgoni, kamor je vedno rad prihajal, dokler mu je to dopuščalo zdravje. Družino Misja iz Zbigovcev je poznalo veliko ljudi iz okolice Gornje Radgone, še posebej Lojzetovega očeta, ki je bil svoje čase najstarejši občan in gasilec v Zbigovcih. Poslovilni govor (slovenski obred) je na pogrebu imel pater Jože Lampret, ki je tudi daroval sveto mašo, saj skrbi za slovenske vernike v Gradcu. Tja se namreč vozi ob nedeljah iz Olimja. In prav zanimivo je bilo slišati, da je bil Lojzetov prastric, nadškof njegova eminenca dr. Jakob Misja (30.6.1838-24.3.1902), prvi slovenski kardinal. Rojen je sicer bil na Moti pri Ljutomeru, a ima tudi na radgonskem območju več uglednih sorodnikov.

Pokojni Lojze Misja, ki je bil rojen 18.4.1924, je po osnovni šoli obiskoval takratno poklicno šolo v Gornji Radgoni, kjer se je izučil za zidarja. Kot mlad fant je bil mobiliziran v nemško vojsko, po vojni pa je bil v ujetništvu in se vrnil domov leta 1946. Doma je bil kmalu vpoklican še v JNA in postal šofer, ter se po odsluženju, leta 1950 zaposlil pri Mariborski mlekarni kot voznik tovornjaka za zbiranje mleka. Leta 1962 se je najprej sam zaposlil v Nemčiji, pozneje se je za njim izselila še žena Marija (rojena na Humu pri Ormožu) s sinom Brankom in hčerko Marino. V Nemčiji sta s težkim delom izšolala otroka in pozneje v boljših letih odprla svojo „Slovensko gostilno" v nemškem Leonbergu. Leta so tekla in kot vsakega starejšega človeka vleče domov, sta se tudi Alojz in Marija leta 1977 preselila bližje Sloveniji in v Gradcu kupila hišo. Pozneje je prišel za njima še sin Branko z ženo, hčerka Marina pa se je poročila v Nemčiji. Alojz in Marija sta se kmalu vključila v slovensko skupnost in pevski zbor v Gradcu. Veliko nedelj sta preživela v Sloveniji, za obletnice pa sta prijatelje iz Gradca pripeljala kar z avtobusom na praznovanje v domače kraje.
„Da bi mogli bolj razumeti lik tega našega nam vsem dragega pokojnega sobrata Lojzeta, sem uvodoma hotel omeniti mnoga ozadja, oziroma temelje, ki so bili osnova njegove usmerjenosti in vernosti. Gotovo, že okolje iz katerega je izhajal, ga je oblikovalo že v rani mladosti; potem njegov prastric, ki je bil visoki cerkveni dostojanstvenik, še več, prvi slovenski kardinal msgr. dr. Jakob Misja, ki je bil rojen v Prlekiji, študiral v Gradcu, tudi v škofa je bil posvečen v graški stolnici in kasneje za ljubljanskega škofa in nato goriškega nadškofa ter prvega slovenskega kardinala", je o pokojnemu Lujzu razlagal pater Jože Lampret, ter nadaljeval: „Ker so njegovi letniki v 2.svetovni vojni morali v nemško vojsko je bil mobiliziran tudi on in vojna ga je prinesla celo v Afriko. Po vojni pa je okusil tudi 22-mesečno ujetništvo; nato pa je moral iti še na dosluženje JNA. Zatem je bil več let šofer pri Mariborski mlekarni in do leta 1977 je bil s svojo družino v Nemčiji, kjer je imel več let svojo "Slovensko gostilno". Ko sta se 1977. leta, z ženo Marijo preselila v Gradec, sta se oba aktivno pridružila slovenski skupnosti in k slovenskem pevskem zboru".

Alojz Misja je kot strokovnjak za razna ročna dela, vedno rad priskočil na pomoč, kar je spoznal tudi graški prošt Hoffer in ga zaposlil na graških pokopališčih. Tudi za svoje starše sta z ženo Marijo vzorno skrbela, ter ju tudi večkrat pripeljala k slovenski maši v Gradec. „Leta 2007 ga je zadela kap in je Lujz potreboval redno nego. Zahvalit se moramo zlasti ženi Micki in svojcem, ki so vzorno skrbeli zanj. Da so bili povezani kot verni kristjani v zvestobi in ljubezni je dokaz tudi njuna 63 letna zakonska zveza. Pred dobrim mesecem je prejel zakrament bolniškega maziljenja in tako bil pripravljen na odhod v večnost. V dvojezičnem bogoslužju, slovenski molitvi in ob prepevanju slovenskih pesmi, smo našega Alojza spremljali na graško centralno  pokopališče, kjer pričakuje vstajenja. Dragi Bog naj mu bo bogat plačnik za vse dobro, kar je v svojem življenju storil", je dodal pater Jože Lampret.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Alojz Misja (*18.04.1924 - + 09.09.2013)