Redko se sicer zgodi, da bi s cerkvenim in civilnim obredom kdo praznoval srebrni zakonski jubilej, a ta želja se je izpolnila zakoncema Ciliki in Silvu Fras iz Sv. Trojice v Slovenskih Goricah, ki sta svojo 25. letno zakonsko zvestobo, ob številnih svatih, potrdila pred »matičarjem« in pred oltarjem. Cerkveni obred je, ob darovani sv. maši, v cerkvi Sv. Antona v Cerkvenjaku, opravil domači župnik Janko Babič, ki je zakoncema namenil nekaj lepih besed. Dejal je, da je vesel, ko zakonci svojo zvestobo potrdijo pred bogom, saj s tem mlade spodbujajo k sklenitvi zakonskih zvez. Ob tem so tudi drugi zaželeli, da bi porok bilo več in da bi večno trajale.
Alojz Misja (*18.04.1924 - + 09.09.2013)
In memoriam/ Odšel je velik človek iz Zbigovcev
Svojci in prijatelji iz Slovenije in Avstrije so se na graškem pokopališču poslovili od zavednega Slovenca Alojza Misje, rojenega v Zbigovcih 14 pri Gornji Radgoni, kamor je vedno rad prihajal, dokler mu je to dopuščalo zdravje. Družino Misja iz Zbigovcev je poznalo veliko ljudi iz okolice Gornje Radgone, še posebej Lojzetovega očeta, ki je bil svoje čase najstarejši občan in gasilec v Zbigovcih. Poslovilni govor (slovenski obred) je na pogrebu imel pater Jože Lampret, ki je tudi daroval sveto mašo, saj skrbi za slovenske vernike v Gradcu. Tja se namreč vozi ob nedeljah iz Olimja. In prav zanimivo je bilo slišati, da je bil Lojzetov prastric, nadškof njegova eminenca dr. Jakob Misja (30.6.1838-24.3.1902), prvi slovenski kardinal. Rojen je sicer bil na Moti pri Ljutomeru, a ima tudi na radgonskem območju več uglednih sorodnikov.
Pokojni Lojze Misja, ki je bil rojen 18.4.1924, je po osnovni šoli obiskoval takratno poklicno šolo v Gornji Radgoni, kjer se je izučil za zidarja. Kot mlad fant je bil mobiliziran v nemško vojsko, po vojni pa je bil v ujetništvu in se vrnil domov leta 1946. Doma je bil kmalu vpoklican še v JNA in postal šofer, ter se po odsluženju, leta 1950 zaposlil pri Mariborski mlekarni kot voznik tovornjaka za zbiranje mleka. Leta 1962 se je najprej sam zaposlil v Nemčiji, pozneje se je za njim izselila še žena Marija (rojena na Humu pri Ormožu) s sinom Brankom in hčerko Marino. V Nemčiji sta s težkim delom izšolala otroka in pozneje v boljših letih odprla svojo „Slovensko gostilno" v nemškem Leonbergu. Leta so tekla in kot vsakega starejšega človeka vleče domov, sta se tudi Alojz in Marija leta 1977 preselila bližje Sloveniji in v Gradcu kupila hišo. Pozneje je prišel za njima še sin Branko z ženo, hčerka Marina pa se je poročila v Nemčiji. Alojz in Marija sta se kmalu vključila v slovensko skupnost in pevski zbor v Gradcu. Veliko nedelj sta preživela v Sloveniji, za obletnice pa sta prijatelje iz Gradca pripeljala kar z avtobusom na praznovanje v domače kraje.
„Da bi mogli bolj razumeti lik tega našega nam vsem dragega pokojnega sobrata Lojzeta, sem uvodoma hotel omeniti mnoga ozadja, oziroma temelje, ki so bili osnova njegove usmerjenosti in vernosti. Gotovo, že okolje iz katerega je izhajal, ga je oblikovalo že v rani mladosti; potem njegov prastric, ki je bil visoki cerkveni dostojanstvenik, še več, prvi slovenski kardinal msgr. dr. Jakob Misja, ki je bil rojen v Prlekiji, študiral v Gradcu, tudi v škofa je bil posvečen v graški stolnici in kasneje za ljubljanskega škofa in nato goriškega nadškofa ter prvega slovenskega kardinala", je o pokojnemu Lujzu razlagal pater Jože Lampret, ter nadaljeval: „Ker so njegovi letniki v 2.svetovni vojni morali v nemško vojsko je bil mobiliziran tudi on in vojna ga je prinesla celo v Afriko. Po vojni pa je okusil tudi 22-mesečno ujetništvo; nato pa je moral iti še na dosluženje JNA. Zatem je bil več let šofer pri Mariborski mlekarni in do leta 1977 je bil s svojo družino v Nemčiji, kjer je imel več let svojo "Slovensko gostilno". Ko sta se 1977. leta, z ženo Marijo preselila v Gradec, sta se oba aktivno pridružila slovenski skupnosti in k slovenskem pevskem zboru".
Alojz Misja je kot strokovnjak za razna ročna dela, vedno rad priskočil na pomoč, kar je spoznal tudi graški prošt Hoffer in ga zaposlil na graških pokopališčih. Tudi za svoje starše sta z ženo Marijo vzorno skrbela, ter ju tudi večkrat pripeljala k slovenski maši v Gradec. „Leta 2007 ga je zadela kap in je Lujz potreboval redno nego. Zahvalit se moramo zlasti ženi Micki in svojcem, ki so vzorno skrbeli zanj. Da so bili povezani kot verni kristjani v zvestobi in ljubezni je dokaz tudi njuna 63 letna zakonska zveza. Pred dobrim mesecem je prejel zakrament bolniškega maziljenja in tako bil pripravljen na odhod v večnost. V dvojezičnem bogoslužju, slovenski molitvi in ob prepevanju slovenskih pesmi, smo našega Alojza spremljali na graško centralno pokopališče, kjer pričakuje vstajenja. Dragi Bog naj mu bo bogat plačnik za vse dobro, kar je v svojem življenju storil", je dodal pater Jože Lampret.
