Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Alojz Misja (*18.04.1924 - + 09.09.2013)

 

In memoriam/ Odšel je velik človek iz Zbigovcev

Lojze MisjaSvojci in prijatelji iz Slovenije in Avstrije so se na graškem pokopališču poslovili od zavednega Slovenca Alojza Misje, rojenega v Zbigovcih 14 pri Gornji Radgoni, kamor je vedno rad prihajal, dokler mu je to dopuščalo zdravje. Družino Misja iz Zbigovcev je poznalo veliko ljudi iz okolice Gornje Radgone, še posebej Lojzetovega očeta, ki je bil svoje čase najstarejši občan in gasilec v Zbigovcih. Poslovilni govor (slovenski obred) je na pogrebu imel pater Jože Lampret, ki je tudi daroval sveto mašo, saj skrbi za slovenske vernike v Gradcu. Tja se namreč vozi ob nedeljah iz Olimja. In prav zanimivo je bilo slišati, da je bil Lojzetov prastric, nadškof njegova eminenca dr. Jakob Misja (30.6.1838-24.3.1902), prvi slovenski kardinal. Rojen je sicer bil na Moti pri Ljutomeru, a ima tudi na radgonskem območju več uglednih sorodnikov.

Pokojni Lojze Misja, ki je bil rojen 18.4.1924, je po osnovni šoli obiskoval takratno poklicno šolo v Gornji Radgoni, kjer se je izučil za zidarja. Kot mlad fant je bil mobiliziran v nemško vojsko, po vojni pa je bil v ujetništvu in se vrnil domov leta 1946. Doma je bil kmalu vpoklican še v JNA in postal šofer, ter se po odsluženju, leta 1950 zaposlil pri Mariborski mlekarni kot voznik tovornjaka za zbiranje mleka. Leta 1962 se je najprej sam zaposlil v Nemčiji, pozneje se je za njim izselila še žena Marija (rojena na Humu pri Ormožu) s sinom Brankom in hčerko Marino. V Nemčiji sta s težkim delom izšolala otroka in pozneje v boljših letih odprla svojo „Slovensko gostilno" v nemškem Leonbergu. Leta so tekla in kot vsakega starejšega človeka vleče domov, sta se tudi Alojz in Marija leta 1977 preselila bližje Sloveniji in v Gradcu kupila hišo. Pozneje je prišel za njima še sin Branko z ženo, hčerka Marina pa se je poročila v Nemčiji. Alojz in Marija sta se kmalu vključila v slovensko skupnost in pevski zbor v Gradcu. Veliko nedelj sta preživela v Sloveniji, za obletnice pa sta prijatelje iz Gradca pripeljala kar z avtobusom na praznovanje v domače kraje.
„Da bi mogli bolj razumeti lik tega našega nam vsem dragega pokojnega sobrata Lojzeta, sem uvodoma hotel omeniti mnoga ozadja, oziroma temelje, ki so bili osnova njegove usmerjenosti in vernosti. Gotovo, že okolje iz katerega je izhajal, ga je oblikovalo že v rani mladosti; potem njegov prastric, ki je bil visoki cerkveni dostojanstvenik, še več, prvi slovenski kardinal msgr. dr. Jakob Misja, ki je bil rojen v Prlekiji, študiral v Gradcu, tudi v škofa je bil posvečen v graški stolnici in kasneje za ljubljanskega škofa in nato goriškega nadškofa ter prvega slovenskega kardinala", je o pokojnemu Lujzu razlagal pater Jože Lampret, ter nadaljeval: „Ker so njegovi letniki v 2.svetovni vojni morali v nemško vojsko je bil mobiliziran tudi on in vojna ga je prinesla celo v Afriko. Po vojni pa je okusil tudi 22-mesečno ujetništvo; nato pa je moral iti še na dosluženje JNA. Zatem je bil več let šofer pri Mariborski mlekarni in do leta 1977 je bil s svojo družino v Nemčiji, kjer je imel več let svojo "Slovensko gostilno". Ko sta se 1977. leta, z ženo Marijo preselila v Gradec, sta se oba aktivno pridružila slovenski skupnosti in k slovenskem pevskem zboru".

Alojz Misja je kot strokovnjak za razna ročna dela, vedno rad priskočil na pomoč, kar je spoznal tudi graški prošt Hoffer in ga zaposlil na graških pokopališčih. Tudi za svoje starše sta z ženo Marijo vzorno skrbela, ter ju tudi večkrat pripeljala k slovenski maši v Gradec. „Leta 2007 ga je zadela kap in je Lujz potreboval redno nego. Zahvalit se moramo zlasti ženi Micki in svojcem, ki so vzorno skrbeli zanj. Da so bili povezani kot verni kristjani v zvestobi in ljubezni je dokaz tudi njuna 63 letna zakonska zveza. Pred dobrim mesecem je prejel zakrament bolniškega maziljenja in tako bil pripravljen na odhod v večnost. V dvojezičnem bogoslužju, slovenski molitvi in ob prepevanju slovenskih pesmi, smo našega Alojza spremljali na graško centralno  pokopališče, kjer pričakuje vstajenja. Dragi Bog naj mu bo bogat plačnik za vse dobro, kar je v svojem življenju storil", je dodal pater Jože Lampret.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Alojz Misja (*18.04.1924 - + 09.09.2013)