Resnica se začenja v dvoje...

Zlata poroka BrglezV družbi številnih sorodnikov in prijateljev sta v teh vročih poletnih dneh zlato poroko obeležila Irena in Jože Brglez iz Terbegovcev pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Enako kot pred pol stoletja, sta tudi tokrat svojo zvestobo potrdila pred matičarjem in oltarjem. Civilni del poroke je potekal v poročni dvorani KUS-a pri Sv. Juriju ob Ščavnici, opravil pa ga je, ob sodelovanju matičarke Jožice Bračko, domači župan Anton Slana, ki je v svojem nagovoru predstavil njuno življenjsko zgodbo. Ob tej priliki jima je izročil zalatoporočno spominsko listino in podaril knjigo »Resnica se začenja v dvoje«, nemškega avtorja Michaela Lukasa Moellerja. Cerkveno poročno slavje je potekalo v cerkvi Sv. Jurija, kjer je ob daritvi sv. maše cerkveni poročni obred opravil domači župnik Boštjan Ošlaj. Ob tej priliki jima je namenil nekaj lepih besed. Med drugim je dejal, da sta zakonca vzgled mladim, ki šele stopajo v zakon.

Zlato poroko sta obhajala Irena in Jože Brglez iz Slovenskih goric

Uredil je družinsko drevo na katerem je 155 živih Makarijevih

Rodbina MakariIzjemno veselo je konec tedna bilo na Turistični kmetiji Ferencovih v Kraščih na Goričkem, kjer so se srečali ožji člani rodbine Makar, ki so razpršeni po Prekmurju, pa tudi drugje po Sloveniji in tujini. Za vse skupaj je najbolj zaslužen 17-letni Blaž Makari, dijak 1. letnika Srednje elektrotehnične šole v Murski Soboti, ki je že v 5. razredu osnovne šole za domačo nalogo naredil družinsko drevo svojih prednikov, v katerem so bili zabeleženi njegovi prastari starši, potem stari starši, starši in na zadnje še on.

Sedemnajstletnik zbiral podatke, odkril vse potomce in jih združil na veselem srečanju

Miran Srt in Darko Bolčina s po dvema kolajnama

VVS Gornja RadgonaTudi letos se v Območnem združenju veteranov vojne za Slovenijo (OZ VVS) Gornja Radgona, niso izneverili tradiciji, saj so že desetič pripravili svojo tradicionalno prireditev, Dan radgonskega OZ VVS. Najprej so na „Kardinarjevem ribniku" v Segovcih pripravili tradicionalno tekmovanje v športnem ribolovu, ki se ga je udeležilo 14 tekmovalcev. Naslednji dan pa so ob Lovskem domu LD Apače v Črncih potekala še nekatera športna tekmovanja in predvsem druženje. Na družabnem srečanju oz. dnevu OZ VVS, ki so se ga med okoli 80 članov OZ VVS, udeležili tudi nekateri gostje, je poleg v športnem ribolovu potekalo tekmovanje v pikadu, metu bombe, streljanju z zračno puško, šahu in balinčku.

S športnimi tekmovanji in druženjem, obeležen 10. dan OZ VVS

Pri „Lovenjaku", kjer je enajstič zadišalo po paprikašu, krstili tri štorklje: Juliško, Faniko in Ferenca

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu, kjer vročina od spodaj in zgoraj ni prizanašala kuharjem in obiskovalcem, je ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 11. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" pravzaprav Pavlinjekovi organizatorji že pred dobrim desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji, gobov-lisičkin..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi.

Ekipa KS Polana z najboljšim paprikašem

Vabilo na 7. prijateljsko rekreacijsko kolesarjenje

KolesarjenjeTudi letos je prva sobota v mesecu juliju že 7. leto zapovrstjo v župniji sv. Petra v Gornji Radgoni namenjena kolesarjenju. V sklopu dogodkov in aktivnosti, ki so načrtovani ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra v Gornji Radgoni prireja župnija Gornja Radgona tradicionalno prijateljsko rekreacijsko kolesarjenje, ki bo letos v soboto 6. julija s startom izpred Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni ob 6.00 uri. Ljubitelje rekreacijskega kolesarjenja vabimo da se nam tudi letos pridružijo na tradicionalnem » Prijateljskem rekreacijskem kolesarjenju«, ko bomo dan namenili druženju ob poganjanju pedal kolesa, hkrati pa obiskali in spoznali veliko zanimivega. Letošnja trasa je načrtovana s startom izpred Trstenjakovega doma, kjer nas bo odpremil z blagoslovom za srečno in varno pot župnik Franc Hozjan.

Rekreacijsko kolesarjenje

Maja 1969 in maja 2019 v isti cerkvi Čadram - Oplotnica

Zlata poroka CugmasV družbi kakšnih 50 svatov, predvsem svojih najdražjih in najbližjih, na čelu z otroki: Robertom, Boštjanom in Jasmino, njihovimi partnerji, ter petimi vnukinjami: Evo, Mašo, Ano, Ajo in Nežo, sta 50-letnico skupnega zakona, minulo soboto, obeležila Marjan in Sonja Cugmas iz Slovenskih Konjic. Slavnostni zlati obred s ponovno zaobljubo ter sveto mašo, v župnijski cerkvi sv. Janez Krstnik Čadram – Oplotnica, je opravil domači župnik Davorin Vreča (Davorin mimogrede izvira iz Gornje Radgone op.p.), prav tam kjer sta Marjan in Sonja pred petdesetimi leti in enim dnevom (24.5.1969), ko ju je do konca njunih dni povezal sedaj že pokojni duhovnik Alojz Lasbaher.

Marjan in Sonja Cugmas sta obeležila zlato obletnico skupnega življenja

Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Poslovila se je častna občanka Gornje Radgone

 

Cilka Dimec Žerdin, 4.11.1930 – 19.5.2017

Cilka Dimec ŽerdinMnogi prebivalci radgonskega območja, mnogi prebivalci Pomurja in tudi širšega dela Slovenije te dni še posebej žalujejo. Prav tako, poleg številnih svojcev in sorodnikov, ki so razpršeni po vsej državi, žalujejo tudi predstavniki mnogih društev in sekcij, predstavniki lokalnih skupnosti, šol in drugih ustanov, kjer je v mnogih preteklih letih delovala ali pomagala neutrudna Cilka Dimec Žerdin, ki je po daljšem boju s hudo boleznijo v petek, 19. maja zgodaj zjutraj izgubila svojo zadnjo bitko. Poslovila se je namreč upokojena defektologinja, pedagoginja, kulturnica, pisateljica..., častna občanka občine Gornja Radgona, iz Rodmošcev, ki je nazadnje živela v Domu starejših občanov Gornja Radgona. Po treh letih kome je umrla v murskosoboški bolnišnici.

Cilka Dimec Žerdin je posebej znana osebnost v Pomurju in na Štajerskem, ki sodi med velikane občine Gornja Radgona, kajti ko se bo v prihodnjih letih, desetletjih in stoletjih pisala kronika in zgodovina občine Gornja Radgona, bo vedno zapisano tudi, da je jeseni 2009, ob 14. radgonskem občinskem prazniku, mesto in občina dobilo novo častno občanko – Cilko Dimec Žerdin. Sama se je tokrat na večnih pašnikih pridružila že dalj časa pokojnim, akademiku, dr. Antonu Trstenjaku in mnsg. Francu Puncerju. (živijo tudi še trije častni občani: Slavko Lončarič, Majda Bisckay in Vinko Rous). Cilka Dimec Žerdin iz Rodmošcev (mimogrede gre za rojstni kraj akademika Antona Trstenjaka o katerem je spisala tudi knjigo op.p.) je naziv častna občanka občine Gornja Radgona, kot najvišje občinsko priznanje, prijela za njen izjemen prispevek na področju vzgoje in izobraževanja ter za izjemno pomembno delo in zasluge za krepitev ugleda občine Gornja Radgona.
Cilka Dimec Žerdin se je rodila 4. novembra 1930 v Žižkih v Prekmurju. Oče je bil mali kmet. Od dvanajstih otrok, šest bratov in šest sester jih po njeni smrti živih še devet. V družini so imeli in imajo čudovito bratsko skupnost. Morda tudi zato, ker so šolali drug drugega, dokler ni zadnji končal srednje šole. Višja in visoka šola je bila stvar posameznika. Ko je oče umrl, je bilo pri hiši še pet osnovnošolskih otrok. In z obvezo, da bodo pomagali drug drugemu, so vsi opravljali neko socialno delo, sicer bi morala mama prejemati družbeno pomoč. Cilka je učiteljišče končala leta 1952 in bila z dekretom nastavljena kot učiteljica na OŠ Stogovci. Že v tistih letih je obiskovala režiserske tečaje, ki jih je organiziralo ministrstvo za kulturo in so jih vodili znani gledališki igralci Slovenije. Podobne tečaje je obiskovala tudi na lutkovnem področju. Že v Stogovcih je režirala igre z mladino in odraslimi, razen pouka predavala v kmečko nadaljevalnih šolah in pisala kroniko kraja, ki je bila polna zanimivosti v letih po vojni.
Po enem letu poučevanja na osnovni šoli je nadaljevala študij na Višji defektološki šoli v Ljubljani in diplomirala leta 1955. Svet za šolstvo občine Gornja Radgona jo je poslal za eno leto na prakso na Pomožno šolo v Maribor, saj je bila predvidena, da v Radgoni ustanovi prvo pomožno šolo za duševno prizadete otroke v Pomurju. Tako je 1.9.1956 že pričela z delom na novoustanovljeni pomožni šoli v Gornji Radgoni. Šest let je bila ravnateljica, učiteljica prvega razreda, tajnica in računovodja v eni osebi. Leta 1962 je v celoti prevzela upravljanje poslopja bivše osnovne šole. S tem pa so se začele adaptacije, saj prostori niso ustrezali oddelkom. Podobno je bilo s prostori, ki so jih sprejeli na gradu. Sicer pa je vse to opisala v svoji knjigi "Imeli bomo šolo". Leta 1963 je za dve leti prekinila delo na šoli, ker je šla študirat na Visoko defektološko šolo v Zagreb. Po dveh letih je diplomirala in pridobila naziv profesor defektolog. Hkrati pa je leta 1964 diplomirala tudi na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani. Vrnila se je v Radgono in šolo vodila kot ravnateljica vse do upokojitve leta 1989.
V letih njenega aktivnega dela so na področju skrbi za duševno prizadeto populacijo ustanovili razvojni vrtec, oddelke delovnega usposabljanja za zmerno prizadete mladostnike, delavnice pod posebnimi pogoji ali današnje varstveno delovne centre, klub odraslih duševno prizadetih, ki niso bili nikjer vključeni in tako so zajeli v usposabljanje vso populacijo od predšolskih otrok do starostnikov. V zvezi s tem je ogromno predavala po osnovnih šolah bivše radgonske občine, v šolah za starše, zdravstvenim in socialnim delavcem, saj so ljudje bili neinformirani o tej veji posebnega šolstva. Seveda pa en človek ne more ničesar ustvariti brez dobrih sodelavcev in ona je imela odlične pedagoške sodelavce na šoli. Ker je bila ta šola prva v Pomurju, je bilo potrebno sodelovati pri ustanavljanju ostalih posebnih šol po občinskih centrih Pomurja. Zavod za šolstvo Slovenije jo je imenoval za pedagoško svetovalko posebnih šol Pomurja. To funkcijo je poleg rednega dela opravljala osem let. Za vključitev staršev v programe usposabljanja in tudi ostale strokovne javnosti je bila pobudnik za ustanovitev Društva za pomoč duševno prizadetim osebam Pomurja in prva predsednica tega društva. V času obstoja je to društvo opravilo nekaj izrednih nalog med drugim popis vseh vrst prizadetosti v Pomurju. Iz teh materialov je bila napisana magistrska naloga. Izmed številnih funkcij in zadolžitev kaže omeniti tudi, da je 11 let vodila letovanja družin iz vse Slovenije s srednje in težko duševno prizadetimi otroki v organizaciji Zveze društev za pomoč duševno prizadetim osebam Slovenije – Sožitje in je tudi častna članica našega občinskega Sožitja.
Po upokojitvi je bila nekaj let vključena v literarno sekcijo Pomurja in bila predsednica literarne sekcije pri DU Gornja Radgona. Kar 23 let je prostovoljno vodila tajniške in blagajniške posle Šahovskega društva Gornja Radgona. Bila predsednica šahovske skupine pri DU in je vodila šahovsko sekcijo pri Medobčinskem društvu invalidov Gornja Radgona. Seveda je zanje tudi tekmovala. Pri MDI je bila vključena tudi v skupino za samopomoč. Zadnja leta je veliko predavala po domovih za ostarele, Lions klubu Murska Sobota in na osnovnih šolah. Na tisočem ljudi je predstavila življenje in delo dr. Antona Trstenjaka. To je njen humanitarni prispevek ljudem, ki so osamljeni in ki se ukvarjajo s humanitarnimi akcijami.
Za delo na področju vzgoje in izobraževanja je prejela že več nagrad, odlikovanj in priznanj, med drugim tudi: Medalja zasluge za narod, Red dela s srebrnim vencem, Šilihova nagrada, katero je podeljevala Občina Gornja Radgona, Žagarjeva nagrada, najvišja nagrada Republike Slovenije za delo na pedagoškem področju, Priznanje Sožitja Republike Slovenije, Priznanje petega kongresa defektologov Jugoslavije, Nagrada Sklada Antona Trstenjaka za leto 2006... Že v času aktivnega dela je pisala prispevke v nekatere strokovne revije in lokalne časopise. Po upokojitvi je začela pisati bolj dokumentarno literaturo in knjižice za otroke. Tako so izšla številna njena dela.
Cilka Dimec Žerdin je vse življenje imela mnogo konjičkov, med njimi branje knjig, igranje šaha, zbiranje šahovskih garnitur, katerih je pustila nad sto iz celega sveta. Zadnja leta se je z neko nostalgijo vozila po bližnjih goricah, katere je nekoč obiskovala peš in se pogovarja z znanimi ljudmi izpred 40 in več let ter obujala spomine na lepe in duhovno bogate dni. Poročila se je leta 1966 in ima sina Andreja ter hčerko Jano in tri ljubke vnuke, ki so ji bogatili življenje. Mož ji je pred petnajstimi leti umrl. Z bratom Marjanom je potem živela sama v idiličnih Rodmošcih, rojstni vasi slavnega Slovenca dr. Antona Trstenjaka, šest let je bila priklenjena za voziček, zadnjih pet let pa je preživela v radgonskem Domu starejših občanov.

Zgodovina Pomožne šole Gornja Radgona

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Poslovila se je častna občanka Gornje Radgone