Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Na 4. vaških igrah v Lutvercih je kar 41 dekletov in fantov streljajo s fračo

Vaške igre LutverciKrajevno vaški odbor Lutverci (Apaška dolina), ki ga vodi predsednik Viktor Sterniša, je konec minulega tedna, na domačem nogometnem igrišču v Lutvercih, pripravil 4. šaljive vaške igre ter streljanje s fračo, na katerih so v šestih zabavnih nalogah tekmovale štiri ekipe. Organizatorji so jih pričakovali nekoliko več, a tudi tako je bilo sila veselo in zabavno. Na igrah, ki so poleg nastopajočih, pritegnile veliko obiskovalcev iz Lutvercev in sosednjih vasi, so nastopili: PGD Lutverci (Jolanda Čerin, Tina Rojc, Patricija Flisar, Jana Kardinar, Tomas Slekovec, Danijel Kotnik, Niko Mulec), PGD Sveta Ana (Nejc Zorec, Matjaž Urošević, Domen Grajfoner, Sašo Zemljič, Valentina Konrad, Nataša Vodan), ekipa Kmetije 2017 (Sabina Mlakar, Maja Alič, Katja Poljanšek, Tomaž Begovič, Monika Košenina, Jan Klobasa, Mitja Roban) in "Dobrovoljčki" (Doris Sterniša, Jože Sterniša, Dani Sterniša, Anže Žnuderl, Milica Hozjan, Matjaž Soklič, Dejan Jaušovec, Doroteja Belna), katere člani prihajajo iz Prlekije. Posebni magnet za obiskovalce, zlasti tiste mlajše, so bili člani ekipe šova „Kmetija 2017", med katerimi je bil tudi domačin iz Gornje Radgone Jan Klobasa.

PGD Sveta Ana pred ekipo šova „Kmetija 2017

Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Poslovila se je častna občanka Gornje Radgone

 

Cilka Dimec Žerdin, 4.11.1930 – 19.5.2017

Cilka Dimec ŽerdinMnogi prebivalci radgonskega območja, mnogi prebivalci Pomurja in tudi širšega dela Slovenije te dni še posebej žalujejo. Prav tako, poleg številnih svojcev in sorodnikov, ki so razpršeni po vsej državi, žalujejo tudi predstavniki mnogih društev in sekcij, predstavniki lokalnih skupnosti, šol in drugih ustanov, kjer je v mnogih preteklih letih delovala ali pomagala neutrudna Cilka Dimec Žerdin, ki je po daljšem boju s hudo boleznijo v petek, 19. maja zgodaj zjutraj izgubila svojo zadnjo bitko. Poslovila se je namreč upokojena defektologinja, pedagoginja, kulturnica, pisateljica..., častna občanka občine Gornja Radgona, iz Rodmošcev, ki je nazadnje živela v Domu starejših občanov Gornja Radgona. Po treh letih kome je umrla v murskosoboški bolnišnici.

Cilka Dimec Žerdin je posebej znana osebnost v Pomurju in na Štajerskem, ki sodi med velikane občine Gornja Radgona, kajti ko se bo v prihodnjih letih, desetletjih in stoletjih pisala kronika in zgodovina občine Gornja Radgona, bo vedno zapisano tudi, da je jeseni 2009, ob 14. radgonskem občinskem prazniku, mesto in občina dobilo novo častno občanko – Cilko Dimec Žerdin. Sama se je tokrat na večnih pašnikih pridružila že dalj časa pokojnim, akademiku, dr. Antonu Trstenjaku in mnsg. Francu Puncerju. (živijo tudi še trije častni občani: Slavko Lončarič, Majda Bisckay in Vinko Rous). Cilka Dimec Žerdin iz Rodmošcev (mimogrede gre za rojstni kraj akademika Antona Trstenjaka o katerem je spisala tudi knjigo op.p.) je naziv častna občanka občine Gornja Radgona, kot najvišje občinsko priznanje, prijela za njen izjemen prispevek na področju vzgoje in izobraževanja ter za izjemno pomembno delo in zasluge za krepitev ugleda občine Gornja Radgona.
Cilka Dimec Žerdin se je rodila 4. novembra 1930 v Žižkih v Prekmurju. Oče je bil mali kmet. Od dvanajstih otrok, šest bratov in šest sester jih po njeni smrti živih še devet. V družini so imeli in imajo čudovito bratsko skupnost. Morda tudi zato, ker so šolali drug drugega, dokler ni zadnji končal srednje šole. Višja in visoka šola je bila stvar posameznika. Ko je oče umrl, je bilo pri hiši še pet osnovnošolskih otrok. In z obvezo, da bodo pomagali drug drugemu, so vsi opravljali neko socialno delo, sicer bi morala mama prejemati družbeno pomoč. Cilka je učiteljišče končala leta 1952 in bila z dekretom nastavljena kot učiteljica na OŠ Stogovci. Že v tistih letih je obiskovala režiserske tečaje, ki jih je organiziralo ministrstvo za kulturo in so jih vodili znani gledališki igralci Slovenije. Podobne tečaje je obiskovala tudi na lutkovnem področju. Že v Stogovcih je režirala igre z mladino in odraslimi, razen pouka predavala v kmečko nadaljevalnih šolah in pisala kroniko kraja, ki je bila polna zanimivosti v letih po vojni.
Po enem letu poučevanja na osnovni šoli je nadaljevala študij na Višji defektološki šoli v Ljubljani in diplomirala leta 1955. Svet za šolstvo občine Gornja Radgona jo je poslal za eno leto na prakso na Pomožno šolo v Maribor, saj je bila predvidena, da v Radgoni ustanovi prvo pomožno šolo za duševno prizadete otroke v Pomurju. Tako je 1.9.1956 že pričela z delom na novoustanovljeni pomožni šoli v Gornji Radgoni. Šest let je bila ravnateljica, učiteljica prvega razreda, tajnica in računovodja v eni osebi. Leta 1962 je v celoti prevzela upravljanje poslopja bivše osnovne šole. S tem pa so se začele adaptacije, saj prostori niso ustrezali oddelkom. Podobno je bilo s prostori, ki so jih sprejeli na gradu. Sicer pa je vse to opisala v svoji knjigi "Imeli bomo šolo". Leta 1963 je za dve leti prekinila delo na šoli, ker je šla študirat na Visoko defektološko šolo v Zagreb. Po dveh letih je diplomirala in pridobila naziv profesor defektolog. Hkrati pa je leta 1964 diplomirala tudi na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani. Vrnila se je v Radgono in šolo vodila kot ravnateljica vse do upokojitve leta 1989.
V letih njenega aktivnega dela so na področju skrbi za duševno prizadeto populacijo ustanovili razvojni vrtec, oddelke delovnega usposabljanja za zmerno prizadete mladostnike, delavnice pod posebnimi pogoji ali današnje varstveno delovne centre, klub odraslih duševno prizadetih, ki niso bili nikjer vključeni in tako so zajeli v usposabljanje vso populacijo od predšolskih otrok do starostnikov. V zvezi s tem je ogromno predavala po osnovnih šolah bivše radgonske občine, v šolah za starše, zdravstvenim in socialnim delavcem, saj so ljudje bili neinformirani o tej veji posebnega šolstva. Seveda pa en človek ne more ničesar ustvariti brez dobrih sodelavcev in ona je imela odlične pedagoške sodelavce na šoli. Ker je bila ta šola prva v Pomurju, je bilo potrebno sodelovati pri ustanavljanju ostalih posebnih šol po občinskih centrih Pomurja. Zavod za šolstvo Slovenije jo je imenoval za pedagoško svetovalko posebnih šol Pomurja. To funkcijo je poleg rednega dela opravljala osem let. Za vključitev staršev v programe usposabljanja in tudi ostale strokovne javnosti je bila pobudnik za ustanovitev Društva za pomoč duševno prizadetim osebam Pomurja in prva predsednica tega društva. V času obstoja je to društvo opravilo nekaj izrednih nalog med drugim popis vseh vrst prizadetosti v Pomurju. Iz teh materialov je bila napisana magistrska naloga. Izmed številnih funkcij in zadolžitev kaže omeniti tudi, da je 11 let vodila letovanja družin iz vse Slovenije s srednje in težko duševno prizadetimi otroki v organizaciji Zveze društev za pomoč duševno prizadetim osebam Slovenije – Sožitje in je tudi častna članica našega občinskega Sožitja.
Po upokojitvi je bila nekaj let vključena v literarno sekcijo Pomurja in bila predsednica literarne sekcije pri DU Gornja Radgona. Kar 23 let je prostovoljno vodila tajniške in blagajniške posle Šahovskega društva Gornja Radgona. Bila predsednica šahovske skupine pri DU in je vodila šahovsko sekcijo pri Medobčinskem društvu invalidov Gornja Radgona. Seveda je zanje tudi tekmovala. Pri MDI je bila vključena tudi v skupino za samopomoč. Zadnja leta je veliko predavala po domovih za ostarele, Lions klubu Murska Sobota in na osnovnih šolah. Na tisočem ljudi je predstavila življenje in delo dr. Antona Trstenjaka. To je njen humanitarni prispevek ljudem, ki so osamljeni in ki se ukvarjajo s humanitarnimi akcijami.
Za delo na področju vzgoje in izobraževanja je prejela že več nagrad, odlikovanj in priznanj, med drugim tudi: Medalja zasluge za narod, Red dela s srebrnim vencem, Šilihova nagrada, katero je podeljevala Občina Gornja Radgona, Žagarjeva nagrada, najvišja nagrada Republike Slovenije za delo na pedagoškem področju, Priznanje Sožitja Republike Slovenije, Priznanje petega kongresa defektologov Jugoslavije, Nagrada Sklada Antona Trstenjaka za leto 2006... Že v času aktivnega dela je pisala prispevke v nekatere strokovne revije in lokalne časopise. Po upokojitvi je začela pisati bolj dokumentarno literaturo in knjižice za otroke. Tako so izšla številna njena dela.
Cilka Dimec Žerdin je vse življenje imela mnogo konjičkov, med njimi branje knjig, igranje šaha, zbiranje šahovskih garnitur, katerih je pustila nad sto iz celega sveta. Zadnja leta se je z neko nostalgijo vozila po bližnjih goricah, katere je nekoč obiskovala peš in se pogovarja z znanimi ljudmi izpred 40 in več let ter obujala spomine na lepe in duhovno bogate dni. Poročila se je leta 1966 in ima sina Andreja ter hčerko Jano in tri ljubke vnuke, ki so ji bogatili življenje. Mož ji je pred petnajstimi leti umrl. Z bratom Marjanom je potem živela sama v idiličnih Rodmošcih, rojstni vasi slavnega Slovenca dr. Antona Trstenjaka, šest let je bila priklenjena za voziček, zadnjih pet let pa je preživela v radgonskem Domu starejših občanov.

Zgodovina Pomožne šole Gornja Radgona

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Poslovila se je častna občanka Gornje Radgone