Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Poslovila se je častna občanka Gornje Radgone

 

Cilka Dimec Žerdin, 4.11.1930 – 19.5.2017

Cilka Dimec ŽerdinMnogi prebivalci radgonskega območja, mnogi prebivalci Pomurja in tudi širšega dela Slovenije te dni še posebej žalujejo. Prav tako, poleg številnih svojcev in sorodnikov, ki so razpršeni po vsej državi, žalujejo tudi predstavniki mnogih društev in sekcij, predstavniki lokalnih skupnosti, šol in drugih ustanov, kjer je v mnogih preteklih letih delovala ali pomagala neutrudna Cilka Dimec Žerdin, ki je po daljšem boju s hudo boleznijo v petek, 19. maja zgodaj zjutraj izgubila svojo zadnjo bitko. Poslovila se je namreč upokojena defektologinja, pedagoginja, kulturnica, pisateljica..., častna občanka občine Gornja Radgona, iz Rodmošcev, ki je nazadnje živela v Domu starejših občanov Gornja Radgona. Po treh letih kome je umrla v murskosoboški bolnišnici.

Cilka Dimec Žerdin je posebej znana osebnost v Pomurju in na Štajerskem, ki sodi med velikane občine Gornja Radgona, kajti ko se bo v prihodnjih letih, desetletjih in stoletjih pisala kronika in zgodovina občine Gornja Radgona, bo vedno zapisano tudi, da je jeseni 2009, ob 14. radgonskem občinskem prazniku, mesto in občina dobilo novo častno občanko – Cilko Dimec Žerdin. Sama se je tokrat na večnih pašnikih pridružila že dalj časa pokojnim, akademiku, dr. Antonu Trstenjaku in mnsg. Francu Puncerju. (živijo tudi še trije častni občani: Slavko Lončarič, Majda Bisckay in Vinko Rous). Cilka Dimec Žerdin iz Rodmošcev (mimogrede gre za rojstni kraj akademika Antona Trstenjaka o katerem je spisala tudi knjigo op.p.) je naziv častna občanka občine Gornja Radgona, kot najvišje občinsko priznanje, prijela za njen izjemen prispevek na področju vzgoje in izobraževanja ter za izjemno pomembno delo in zasluge za krepitev ugleda občine Gornja Radgona.
Cilka Dimec Žerdin se je rodila 4. novembra 1930 v Žižkih v Prekmurju. Oče je bil mali kmet. Od dvanajstih otrok, šest bratov in šest sester jih po njeni smrti živih še devet. V družini so imeli in imajo čudovito bratsko skupnost. Morda tudi zato, ker so šolali drug drugega, dokler ni zadnji končal srednje šole. Višja in visoka šola je bila stvar posameznika. Ko je oče umrl, je bilo pri hiši še pet osnovnošolskih otrok. In z obvezo, da bodo pomagali drug drugemu, so vsi opravljali neko socialno delo, sicer bi morala mama prejemati družbeno pomoč. Cilka je učiteljišče končala leta 1952 in bila z dekretom nastavljena kot učiteljica na OŠ Stogovci. Že v tistih letih je obiskovala režiserske tečaje, ki jih je organiziralo ministrstvo za kulturo in so jih vodili znani gledališki igralci Slovenije. Podobne tečaje je obiskovala tudi na lutkovnem področju. Že v Stogovcih je režirala igre z mladino in odraslimi, razen pouka predavala v kmečko nadaljevalnih šolah in pisala kroniko kraja, ki je bila polna zanimivosti v letih po vojni.
Po enem letu poučevanja na osnovni šoli je nadaljevala študij na Višji defektološki šoli v Ljubljani in diplomirala leta 1955. Svet za šolstvo občine Gornja Radgona jo je poslal za eno leto na prakso na Pomožno šolo v Maribor, saj je bila predvidena, da v Radgoni ustanovi prvo pomožno šolo za duševno prizadete otroke v Pomurju. Tako je 1.9.1956 že pričela z delom na novoustanovljeni pomožni šoli v Gornji Radgoni. Šest let je bila ravnateljica, učiteljica prvega razreda, tajnica in računovodja v eni osebi. Leta 1962 je v celoti prevzela upravljanje poslopja bivše osnovne šole. S tem pa so se začele adaptacije, saj prostori niso ustrezali oddelkom. Podobno je bilo s prostori, ki so jih sprejeli na gradu. Sicer pa je vse to opisala v svoji knjigi "Imeli bomo šolo". Leta 1963 je za dve leti prekinila delo na šoli, ker je šla študirat na Visoko defektološko šolo v Zagreb. Po dveh letih je diplomirala in pridobila naziv profesor defektolog. Hkrati pa je leta 1964 diplomirala tudi na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani. Vrnila se je v Radgono in šolo vodila kot ravnateljica vse do upokojitve leta 1989.
V letih njenega aktivnega dela so na področju skrbi za duševno prizadeto populacijo ustanovili razvojni vrtec, oddelke delovnega usposabljanja za zmerno prizadete mladostnike, delavnice pod posebnimi pogoji ali današnje varstveno delovne centre, klub odraslih duševno prizadetih, ki niso bili nikjer vključeni in tako so zajeli v usposabljanje vso populacijo od predšolskih otrok do starostnikov. V zvezi s tem je ogromno predavala po osnovnih šolah bivše radgonske občine, v šolah za starše, zdravstvenim in socialnim delavcem, saj so ljudje bili neinformirani o tej veji posebnega šolstva. Seveda pa en človek ne more ničesar ustvariti brez dobrih sodelavcev in ona je imela odlične pedagoške sodelavce na šoli. Ker je bila ta šola prva v Pomurju, je bilo potrebno sodelovati pri ustanavljanju ostalih posebnih šol po občinskih centrih Pomurja. Zavod za šolstvo Slovenije jo je imenoval za pedagoško svetovalko posebnih šol Pomurja. To funkcijo je poleg rednega dela opravljala osem let. Za vključitev staršev v programe usposabljanja in tudi ostale strokovne javnosti je bila pobudnik za ustanovitev Društva za pomoč duševno prizadetim osebam Pomurja in prva predsednica tega društva. V času obstoja je to društvo opravilo nekaj izrednih nalog med drugim popis vseh vrst prizadetosti v Pomurju. Iz teh materialov je bila napisana magistrska naloga. Izmed številnih funkcij in zadolžitev kaže omeniti tudi, da je 11 let vodila letovanja družin iz vse Slovenije s srednje in težko duševno prizadetimi otroki v organizaciji Zveze društev za pomoč duševno prizadetim osebam Slovenije – Sožitje in je tudi častna članica našega občinskega Sožitja.
Po upokojitvi je bila nekaj let vključena v literarno sekcijo Pomurja in bila predsednica literarne sekcije pri DU Gornja Radgona. Kar 23 let je prostovoljno vodila tajniške in blagajniške posle Šahovskega društva Gornja Radgona. Bila predsednica šahovske skupine pri DU in je vodila šahovsko sekcijo pri Medobčinskem društvu invalidov Gornja Radgona. Seveda je zanje tudi tekmovala. Pri MDI je bila vključena tudi v skupino za samopomoč. Zadnja leta je veliko predavala po domovih za ostarele, Lions klubu Murska Sobota in na osnovnih šolah. Na tisočem ljudi je predstavila življenje in delo dr. Antona Trstenjaka. To je njen humanitarni prispevek ljudem, ki so osamljeni in ki se ukvarjajo s humanitarnimi akcijami.
Za delo na področju vzgoje in izobraževanja je prejela že več nagrad, odlikovanj in priznanj, med drugim tudi: Medalja zasluge za narod, Red dela s srebrnim vencem, Šilihova nagrada, katero je podeljevala Občina Gornja Radgona, Žagarjeva nagrada, najvišja nagrada Republike Slovenije za delo na pedagoškem področju, Priznanje Sožitja Republike Slovenije, Priznanje petega kongresa defektologov Jugoslavije, Nagrada Sklada Antona Trstenjaka za leto 2006... Že v času aktivnega dela je pisala prispevke v nekatere strokovne revije in lokalne časopise. Po upokojitvi je začela pisati bolj dokumentarno literaturo in knjižice za otroke. Tako so izšla številna njena dela.
Cilka Dimec Žerdin je vse življenje imela mnogo konjičkov, med njimi branje knjig, igranje šaha, zbiranje šahovskih garnitur, katerih je pustila nad sto iz celega sveta. Zadnja leta se je z neko nostalgijo vozila po bližnjih goricah, katere je nekoč obiskovala peš in se pogovarja z znanimi ljudmi izpred 40 in več let ter obujala spomine na lepe in duhovno bogate dni. Poročila se je leta 1966 in ima sina Andreja ter hčerko Jano in tri ljubke vnuke, ki so ji bogatili življenje. Mož ji je pred petnajstimi leti umrl. Z bratom Marjanom je potem živela sama v idiličnih Rodmošcih, rojstni vasi slavnega Slovenca dr. Antona Trstenjaka, šest let je bila priklenjena za voziček, zadnjih pet let pa je preživela v radgonskem Domu starejših občanov.

Zgodovina Pomožne šole Gornja Radgona

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Poslovila se je častna občanka Gornje Radgone