S srpi in kosami nad zlato klasje!

Žetev Stara GoraV tem vročem poletnem času, ko je žetev pšenice na vrhuncu in ko so se pridelovalci, mlinarji in peki uspeli dogovoriti za odkupne cene, potekajo po državi različne prireditve povezane z žetvijo in košnjo zlatega klasja. Tako je tudi na Stari Gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici potekala tradicionalna folklorno obarvana prireditev, že 23. žetev zlatega klasa, ki jo je, ob sodelovanju PGD Stara Gora, Kmetijsko svetovalne službe Gornja Radgona in TD Sv Jurij ob Ščavnici, pripravilo Društvo podeželskih žena Sveti Jurij. Prireditev, ki sta jo povezovali humoristki Fanika in Jessika, se je odvijala ob znamenitem mlinu na veter na Stari Gori. Zbirališče tekmovalk in tekmovalcev, tam se je pozneje odvijala tudi veselica, kjer je za zabavo poskrbel ansambel Klateži, je bilo pod stoletnimi drevesi ob gasilskem domu PGD Stara Gora.

Obiskovalci uživali na 23. žetvi zlatega klasa na Stari Gori

Tudi letos se je v sklopu dogodkov in aktivnosti, ki so bili načrtovani ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra v Gornji Radgoni, organiziralo tradicionalno prijateljsko kolesarjenje

KolesarjenjePrva sobota v mesecu juliju je v župniji Gornja Radgona že peto leto namenjena za tradicionalno prijateljsko kolesarjenje. Tudi letos so ta dan namenili druženju ob poganjanju pedal kolesa, hkrati pa obiskali in spoznali veliko zanimivega. Tokratna kolesarska pot se je za vrle radgonske kolesarje pričela izpred Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni ob blagoslovu domačega župnika Franca Hozjana za srečno vožnjo in vrnitev. Ob poti, ki je bila dolga nekaj čez 100 km, so si ogledali ob predstavitvi tamkajšnjega priljubljenega župnika Igorja Novaka novozgrajeno cerkev v Košakih, ki je bila nedavno odkupljena in vrnjena cerkvi, obiskali so Zavod Antona Martina Slomška, ki je mlada kulturna in vzgojna ustanova, ustanovo je leta 1995 ustanovila takrat škofija, danes Nadškofija Maribor.

Prijateljsko kolesarjenje iz Gornje Radgone v Maribor

Kislo štajersko župo so kuhali pod stoletnimi drevesi radenskega parka

Kisla juhaV okviru praznovanja 23. radenskega občinskega praznika, so poleg številnih takšnih in drugačnih prireditev, letos pripravili tudi 21. tradicionalno tekmovanje v kuhanju kisle štajerske juhe (žüpe) v kotličku na prostem. Letošnje tekmovanje, ki ga je pripravilo Turistično društvo Radenci, pod vodstvom predsednice Karmen Kavčič Žibret, je bilo na lepi lokaciji pod še nekaj preživelimi stoletnimi drevesi radenskega parka. V okviru prireditve se je sicer odvijalo marsikaj zanimivega, zlasti za otroke, tako da je na stotine obiskovalcev prišlo na svoje. Na samem tekmovanju, ki ga je v svojem duhovitem slogu povezoval domači humorist Emil Šmid, je nastopilo 14 ekip, katere so sestavljali glavni kuhar (ica) in pomočnik ter še kdo (predstavniki turizma, društev in sploh javnega življenja občine in regije ter tudi znani gostje). Bilo je resda zelo vroče, a težav vseeno ni bilo.

Mladina kuha najboljšo kislo juho

Piščančji pred kunčjim in ribjim paprikašem!

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 9. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred devetimi leti odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je lani organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj.

V Polani je devetič zadišalo po štirih vrstah paprikaša

Gasilci pred Smrkci in Babuškami!

Bogračiada ČernelavciMinuli izjemno topli vikend, ko se je po Pomurju odvijalo veliko takšnih in drugačnih prireditev in dogodkov je še posebej veliko pozornost pritegnilo 7. tekmovanje v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bograča, ki ga je v središču Černelavcev pri Murski Soboti, pripravila Gostilna Spirić. Nastopilo je kar 20 ekip iz širšega pomurskega območja, ki so bograč kuhale v kotličku na odprtem ognju. Prireditev na „glavnem trgu", pred gostiščem „Spirić" v Černelavcih se je začela že ob 16. uri, ko je bilo izjemno vroče, a so se tekmovalci znašli vsak po svoje, predvsem s hladnimi napitki. Po kuhanju in ocenjevanju skuhanih bogračev se je ozračje nekoliko ohladilo, a so pozneje za veselo in vroče vzdušje poskrbeli muzikantje.

Na 7. tekmovanju v kuhanju bograča v Černelavcih tekmovalo 20 ekip

Kdo kuha najboljšo prežganko, kislo juho, vampe, gobovo smetanovo juho...

Vogričevci jediMed ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tiste izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše in prežganke kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. In okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo soboto v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan.

Žüpe pa vampi nejbojši v Vogričovcih

Dolgoletni raznašalec časopisov Alojz Pisnjak in njegov brat dvojček Jože, sta se srečala z Abrahamom

Dvojčka PisnjakV teh toplih pomladnih mesecih je bilo izjemno prijetno, veselo in razigrano v družinah Pisnjak v Satahovcih ter Borejcih v Prekmurju. Kako tudi ne, ko pa sta se dvojčka Alojz in Jože, minulo nedeljo, srečala z Abrahamom in takšen življenjski jubilej je pač potrebno še posebej obeležiti. Dolgoletni raznašalec časopisov, predvsem Novic in Dela, Alojz Pisnjak, doma iz Satahovcev, se rodil le 15 minut pred bratom Jožetom iz Borejcev, tako da se je slavje začelo pri „starejšem" Alojzu in nadaljevalo v Borejcih. Skromna in prijazna Abrahamovca sta rojena v družini še dveh bratov (Štefan in Stanko) ter sestre, ki je žal umrla že po porodu. Pred leti jim je umrla tudi mama, oče pa je še živ. Oba sta služila JLA v Banjaluki, pozneje pa sta si ustvarila družini, ki jima v pravem pomenu besede, največ pomenita, saj imata skupaj kar devet otrok.

Dvojčka, ki ohranjata družinske vrednote!

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Poslovil se je Stanko Čurin, legendarni vinogradnik in vinar, ki je oral ledino

 

Tukaj se pričenjajo nebesa! Hvala ti Stanko!

Stanko ČurinV teh vročih poletnih dneh, ko močno sonce pripeka tudi prleške vinograde, se je v 88. letu starosti za zmeraj poslovil legendarni prleški in slovenski, a svetovno znani in priznani vinogradnik in vinar Stanko Čurin. Odšel je eden najbolj znanih Prlekov prehoda iz prejšnjega v tekoče tisočletje, ki je v vinarstvu dosegel vse, kar se je doseči dalo. Starosta ne le prleškega, ampak slovenskega vinarstva nasploh, se je rodil leta 1929 v Vodrancih pri Kogu in bil prvi zasebni pridelovalec vina v Sloveniji ter prvi zasebni pridelovalec v Jugoslaviji, nagrajen z zlato medaljo. Bilo je leta 1971, ko so Čurinovi kupili hidravlično stiskalnico in postali prvi zasebniki v Sloveniji. Med prvimi je začrtal nove smeri, postavljal nove mejnike v slovenskem vinarstvu.

Bil je prvi, ki je ustvarjal predikatna vina posebnih kakovosti: suhi jagodni izbori, ledena vina, izbori in pozne trgatve. Prvi v Sloveniji je pridelal tudi posebno vino iz naravno sušenega grozdja. Čurin je za svoja vina prejel vrsto uglednih priznanj, tako doma kot v tujini, njegova vina slovijo kot ena boljših pri nas. Med drugim je v Bruslju prejel najvišje priznanje za svoje vino, ki je bilo najbolje ocenjeno med več kot 4.700 vzorci.
Čurina se prijatelji in znanci spominjajo kot toplega, skromnega, odprtega in darežljivega človeka, ki je bil mentor številnim. Nad vhodom v njegovo klet na Kogu visi znana tabla, ki so jo Stanku podarili prijatelji: "Tukaj se začnejo nebesa! Hvala ti, Stanko!" Prav ta občutek, ki ga doživljaš kot nekaj nerealnega, nekaj izjemnega, nekaj večjega, nekaj kar je le redkim dano, je bil zmeraj ob srečanju z nesporno eminenco slovenskega vinogradništva in vinarstva Stankom Čurinom. „Ni bil le velik vinogradnik, ni bil le velik vinar z izjemnimi mednarodnimi uspehi, ni bil le skromen mož v belem plašču, z iskrivim pogledom in neizmerno energijo ter željo. Stanko je velik gospod, strokovnjak, garač, mnogim vzornik, mentor, živa legenda in zaveden mož z jasnimi stališči ter pokončno držo! Eden redkih, ki ni menjaval barve, ni spreminjal stališč, niti nikoli ni menjal sloga njegovih velikih vin. Tega ni storil niti, ko je zgledalo, da je v modi vse drugo kot to v kar je on verjel. In njegova vina so prav zaradi njegovih prepričanj največja umetnina. In vsako povabilo »pridi boma malo kušala« je bila velika učna ura. Ne le vinska. Temveč neprecenljiva, življenska.," je Čurinu v slovo zapisal Dejan Baier, sommelier in direktor Zavoda za razvoj ter raziskovanje gostinskih in kmetijskih dejavnosti SloVino.
Bil je učitelj. Učitelj, ki je vinarje in vinogradnike usmerjal s svojimi zgledi. Takšen, ki ga je zmeraj ne le zanimalo mnenje mlajših, temveč je nasvete, ki so se mu zdeli koristni tudi z veseljem uporabljal v praksi in na glas povedal od katerega »sodelavca« se je tega ali onega »navčija«. Neizmerno iskriv sogovornik. Odličen poslušalec. Znal je ločiti zrno od plevela. Bil je gospod v najbolj žlahtnem pomenu. Zmeraj je iskal nekaj več. V dodani vrednosti je užival, zmeraj je strmel k temu, da jo je dodajal svojim vinom. Veselil ga je napredek in neizmerno je spoštoval naravo. Bil si misija. Kazal si pot. Nisi odobraval vsega. Kdaj pa kdaj si se jezil zaradi »ljudske« ali »vinske« politike. Nikoli nisi razumel, da lahko gre v mlin grozdje, po tvojih merilih še nezrelo, takšno, ki še »ruži«.
Ob Stankovem 80. rojstnem dnevu je ugledna pedagoginja in pisateljica, mag. Irena Kandrič Kaval izdala monografijo o tem enkratnem slovenskem vinogradniku in vinarju. Ta gotovo zanamcem zagotavlja spoznanje o enemu največjih in najpomembnejših slovenskih vinogradnikov in vinarjev prejšnjega stoletja. „Pridelaj in pij vino, ki gre v srce in ne v glavo", je namreč zadnja, deseta njegova zapoved. Vinogradnik, ki si je prvi v Sloveniji v prejšnjem sistemu kot zasebnik upal napolniti steklenice z vinom, jih nesti na ocenjevanje, osvojiti z njimi prve medalje, pridelati ledeno vino, vino iz naravno sušenega grozdja in nato še posebno penino iz vina ledene trgatve, je svojo življenjsko pot in odlične dosežke na vinogradniškem področju zaupal Ormožanki, mag. Ireni Kandrič Koval, ki je na več kot 120 straneh v slovenskem in angleškem jeziku skupaj s številnimi soavtorji podrobno opisala Čurinovo prehojeno pot.
Posebej zanimive in poučne pa so njegove nekatere misli, ki so jih slišali njegovi prijatelji, zapisne pa so tudi v monografiji: Vsi odvečni listi so samo breme kvaliteti. Eden več kot 14 dni star list v senci potrebuje za vzdrževanje tri liste na soncu. Sami smo prišli do prepričanja, da mora biti grozd vse leto na soncu. Odprt mora biti, da ga lahko poškropiš in da na njem predolgo ne ostaja preveliko vlage; Če želiš dočakati v pozni jeseni prezrelo zdravo grozdje za vrhunsko vino, je bolje, da je trta malo podhranjena kot preveč prehranjena; Dobra ledena trgatev je lahko šele decembra, prej ne, ker je prej lahko zmrznjeno, a ne bo pravo, ne bo dovolj botritisa, rozin, ki dajejo vinu poleg prijetnega okusa tudi pravo barvo; Veliko zlo je, da so nekateri začeli strojno trgati. Nezaposlenih je toliko, da bi lahko pobirali jagodo za jagodo; Prihodnost je le v posebnostih, Evropa in svet se utapljata v vinih, kakršna prideluje večina. Mi imamo danosti za kaj več, in to velja izkoristiti... (iz knjige Stanko Čurin – Legenda slovenskega vinogradništva in vinarstva)
Stanku Čurinu je sicer življenje krojilo prav vino, saj je po končani osnovni šoli in služenju vojaškega roka priložnost za zaslužek in preživljanje mlade družine najprej poiskal na različnih delovnih mestih zunaj kmetijstva. Sam je velikokrat poudaril, da je bilo za njegovo sožitje z vinogradništvom, ki se je začelo ob koncu petdesetih let, usodno veselje do dela v očetovem vinogradu na Kogu. Prva trgatev mu je ostala v spominu kot prva ljubezen. Potem so prišle še boljše, večje, odmevnejše. V naslednjih letih je uspešno vzpostavljal razvojne temelje družinske vinogradniške kmetije s premišljenimi investicijami. Leta 1971 je kot prvi zasebni vinogradnik v Sloveniji ustvaril prvo lastno stekleničenje vina. Temu pionirskemu koraku osamljenega vrhunskega vinarja so počasi sledili tudi drugi slovenski vinogradniki. Že naslednje leto je ponovno napolnil lastne steklenice vina, jih razstavil na ljubljanskem vinskem ocenjevanju ter odnesel zlato in srebrno medaljo. Stanko Čurin in njegova vina so že v tistem času postala pojem slovenske vrhunske kakovosti. Prvi v Sloveniji je pridelal tudi ledeno vino – laški rizling, letnik 1985, in prvemu na svetu je uspelo donegovati penino iz ledenega vina sorte šipon (letnik 2003). Mnoga najvišja priznanja na elitnih ocenjevanjih doma in v svetu, ki so se drugo za drugim vrstila vsa ta leta, so ga povzdignila med legende vinarstva. V letu 2007 je bil Stanko Čurin za uspehe v vinogradništvu in vinarstvu ter za uveljavljanje Slovenije in slovenskih vin doma in v svetu odlikovan z redom za zasluge. Stanko je veliko časa namenil tudi sodelovanju z drugimi vinarji v Sloveniji in po svetu. Leta 1996 je bil med pobudniki za ustanovitev in član prvega upravnega odbora Zveze društev vinogradnikov Slovenije. Družinska vinogradniška kmetija z zaščiteno blagovno znamko vin, ki jo je pred več kot štiridesetimi leti zasnoval Stanko, se je pred dvajsetimi leti, ko je za delo poprijela tudi druga generacija, preimenovala v »Vinogradništvo in kletarstvo Čurin - Prapotnik«. V zadnjem času pa Stankov izjemen prispevek na področju pridelave izvirne posebnosti predikatnih vin zelo uspešno nadaljuje tudi že tretja generacija, ki jo pooseblja vnuk Borut.
Znana je Čurinova izjava: »V steklenicah so skrivnosti narave, ki jo je oplemenitil vinogradnik in kletar. Vsako vino je dobro, nekatera pa so malo boljša. Moj stric zdravnik, je večkrat rekel: »Pijmo takšno vino, ki gre v srce in ne takšnega, ki gre v glavo«... Verjetno bi Stanku za slovo najbolj odgovarjalo, če z najboljšimi prijatelji, tistimi ki razumejo, odpremo eno njegovo malo stekleničko, spoštljivo natočimo v kozarce, na krožnik damo malo kruha in sira (tako je zmeraj naredil on, ter ob tem povedal, da to more biti zraven, da se tak boljše kuša), preberemo, kaj piše na etiketi ter brez veliko besed iskreno nazdravimo v čast Stanku Čurinu in vsem njegovim velikim življenjskim dosežkom.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Poslovil se je Stanko Čurin, legendarni vinogradnik in vinar, ki je oral ledino