Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Poslovil se je Stanko Čurin, legendarni vinogradnik in vinar, ki je oral ledino

 

Tukaj se pričenjajo nebesa! Hvala ti Stanko!

Stanko ČurinV teh vročih poletnih dneh, ko močno sonce pripeka tudi prleške vinograde, se je v 88. letu starosti za zmeraj poslovil legendarni prleški in slovenski, a svetovno znani in priznani vinogradnik in vinar Stanko Čurin. Odšel je eden najbolj znanih Prlekov prehoda iz prejšnjega v tekoče tisočletje, ki je v vinarstvu dosegel vse, kar se je doseči dalo. Starosta ne le prleškega, ampak slovenskega vinarstva nasploh, se je rodil leta 1929 v Vodrancih pri Kogu in bil prvi zasebni pridelovalec vina v Sloveniji ter prvi zasebni pridelovalec v Jugoslaviji, nagrajen z zlato medaljo. Bilo je leta 1971, ko so Čurinovi kupili hidravlično stiskalnico in postali prvi zasebniki v Sloveniji. Med prvimi je začrtal nove smeri, postavljal nove mejnike v slovenskem vinarstvu.

Bil je prvi, ki je ustvarjal predikatna vina posebnih kakovosti: suhi jagodni izbori, ledena vina, izbori in pozne trgatve. Prvi v Sloveniji je pridelal tudi posebno vino iz naravno sušenega grozdja. Čurin je za svoja vina prejel vrsto uglednih priznanj, tako doma kot v tujini, njegova vina slovijo kot ena boljših pri nas. Med drugim je v Bruslju prejel najvišje priznanje za svoje vino, ki je bilo najbolje ocenjeno med več kot 4.700 vzorci.
Čurina se prijatelji in znanci spominjajo kot toplega, skromnega, odprtega in darežljivega človeka, ki je bil mentor številnim. Nad vhodom v njegovo klet na Kogu visi znana tabla, ki so jo Stanku podarili prijatelji: "Tukaj se začnejo nebesa! Hvala ti, Stanko!" Prav ta občutek, ki ga doživljaš kot nekaj nerealnega, nekaj izjemnega, nekaj večjega, nekaj kar je le redkim dano, je bil zmeraj ob srečanju z nesporno eminenco slovenskega vinogradništva in vinarstva Stankom Čurinom. „Ni bil le velik vinogradnik, ni bil le velik vinar z izjemnimi mednarodnimi uspehi, ni bil le skromen mož v belem plašču, z iskrivim pogledom in neizmerno energijo ter željo. Stanko je velik gospod, strokovnjak, garač, mnogim vzornik, mentor, živa legenda in zaveden mož z jasnimi stališči ter pokončno držo! Eden redkih, ki ni menjaval barve, ni spreminjal stališč, niti nikoli ni menjal sloga njegovih velikih vin. Tega ni storil niti, ko je zgledalo, da je v modi vse drugo kot to v kar je on verjel. In njegova vina so prav zaradi njegovih prepričanj največja umetnina. In vsako povabilo »pridi boma malo kušala« je bila velika učna ura. Ne le vinska. Temveč neprecenljiva, življenska.," je Čurinu v slovo zapisal Dejan Baier, sommelier in direktor Zavoda za razvoj ter raziskovanje gostinskih in kmetijskih dejavnosti SloVino.
Bil je učitelj. Učitelj, ki je vinarje in vinogradnike usmerjal s svojimi zgledi. Takšen, ki ga je zmeraj ne le zanimalo mnenje mlajših, temveč je nasvete, ki so se mu zdeli koristni tudi z veseljem uporabljal v praksi in na glas povedal od katerega »sodelavca« se je tega ali onega »navčija«. Neizmerno iskriv sogovornik. Odličen poslušalec. Znal je ločiti zrno od plevela. Bil je gospod v najbolj žlahtnem pomenu. Zmeraj je iskal nekaj več. V dodani vrednosti je užival, zmeraj je strmel k temu, da jo je dodajal svojim vinom. Veselil ga je napredek in neizmerno je spoštoval naravo. Bil si misija. Kazal si pot. Nisi odobraval vsega. Kdaj pa kdaj si se jezil zaradi »ljudske« ali »vinske« politike. Nikoli nisi razumel, da lahko gre v mlin grozdje, po tvojih merilih še nezrelo, takšno, ki še »ruži«.
Ob Stankovem 80. rojstnem dnevu je ugledna pedagoginja in pisateljica, mag. Irena Kandrič Kaval izdala monografijo o tem enkratnem slovenskem vinogradniku in vinarju. Ta gotovo zanamcem zagotavlja spoznanje o enemu največjih in najpomembnejših slovenskih vinogradnikov in vinarjev prejšnjega stoletja. „Pridelaj in pij vino, ki gre v srce in ne v glavo", je namreč zadnja, deseta njegova zapoved. Vinogradnik, ki si je prvi v Sloveniji v prejšnjem sistemu kot zasebnik upal napolniti steklenice z vinom, jih nesti na ocenjevanje, osvojiti z njimi prve medalje, pridelati ledeno vino, vino iz naravno sušenega grozdja in nato še posebno penino iz vina ledene trgatve, je svojo življenjsko pot in odlične dosežke na vinogradniškem področju zaupal Ormožanki, mag. Ireni Kandrič Koval, ki je na več kot 120 straneh v slovenskem in angleškem jeziku skupaj s številnimi soavtorji podrobno opisala Čurinovo prehojeno pot.
Posebej zanimive in poučne pa so njegove nekatere misli, ki so jih slišali njegovi prijatelji, zapisne pa so tudi v monografiji: Vsi odvečni listi so samo breme kvaliteti. Eden več kot 14 dni star list v senci potrebuje za vzdrževanje tri liste na soncu. Sami smo prišli do prepričanja, da mora biti grozd vse leto na soncu. Odprt mora biti, da ga lahko poškropiš in da na njem predolgo ne ostaja preveliko vlage; Če želiš dočakati v pozni jeseni prezrelo zdravo grozdje za vrhunsko vino, je bolje, da je trta malo podhranjena kot preveč prehranjena; Dobra ledena trgatev je lahko šele decembra, prej ne, ker je prej lahko zmrznjeno, a ne bo pravo, ne bo dovolj botritisa, rozin, ki dajejo vinu poleg prijetnega okusa tudi pravo barvo; Veliko zlo je, da so nekateri začeli strojno trgati. Nezaposlenih je toliko, da bi lahko pobirali jagodo za jagodo; Prihodnost je le v posebnostih, Evropa in svet se utapljata v vinih, kakršna prideluje večina. Mi imamo danosti za kaj več, in to velja izkoristiti... (iz knjige Stanko Čurin – Legenda slovenskega vinogradništva in vinarstva)
Stanku Čurinu je sicer življenje krojilo prav vino, saj je po končani osnovni šoli in služenju vojaškega roka priložnost za zaslužek in preživljanje mlade družine najprej poiskal na različnih delovnih mestih zunaj kmetijstva. Sam je velikokrat poudaril, da je bilo za njegovo sožitje z vinogradništvom, ki se je začelo ob koncu petdesetih let, usodno veselje do dela v očetovem vinogradu na Kogu. Prva trgatev mu je ostala v spominu kot prva ljubezen. Potem so prišle še boljše, večje, odmevnejše. V naslednjih letih je uspešno vzpostavljal razvojne temelje družinske vinogradniške kmetije s premišljenimi investicijami. Leta 1971 je kot prvi zasebni vinogradnik v Sloveniji ustvaril prvo lastno stekleničenje vina. Temu pionirskemu koraku osamljenega vrhunskega vinarja so počasi sledili tudi drugi slovenski vinogradniki. Že naslednje leto je ponovno napolnil lastne steklenice vina, jih razstavil na ljubljanskem vinskem ocenjevanju ter odnesel zlato in srebrno medaljo. Stanko Čurin in njegova vina so že v tistem času postala pojem slovenske vrhunske kakovosti. Prvi v Sloveniji je pridelal tudi ledeno vino – laški rizling, letnik 1985, in prvemu na svetu je uspelo donegovati penino iz ledenega vina sorte šipon (letnik 2003). Mnoga najvišja priznanja na elitnih ocenjevanjih doma in v svetu, ki so se drugo za drugim vrstila vsa ta leta, so ga povzdignila med legende vinarstva. V letu 2007 je bil Stanko Čurin za uspehe v vinogradništvu in vinarstvu ter za uveljavljanje Slovenije in slovenskih vin doma in v svetu odlikovan z redom za zasluge. Stanko je veliko časa namenil tudi sodelovanju z drugimi vinarji v Sloveniji in po svetu. Leta 1996 je bil med pobudniki za ustanovitev in član prvega upravnega odbora Zveze društev vinogradnikov Slovenije. Družinska vinogradniška kmetija z zaščiteno blagovno znamko vin, ki jo je pred več kot štiridesetimi leti zasnoval Stanko, se je pred dvajsetimi leti, ko je za delo poprijela tudi druga generacija, preimenovala v »Vinogradništvo in kletarstvo Čurin - Prapotnik«. V zadnjem času pa Stankov izjemen prispevek na področju pridelave izvirne posebnosti predikatnih vin zelo uspešno nadaljuje tudi že tretja generacija, ki jo pooseblja vnuk Borut.
Znana je Čurinova izjava: »V steklenicah so skrivnosti narave, ki jo je oplemenitil vinogradnik in kletar. Vsako vino je dobro, nekatera pa so malo boljša. Moj stric zdravnik, je večkrat rekel: »Pijmo takšno vino, ki gre v srce in ne takšnega, ki gre v glavo«... Verjetno bi Stanku za slovo najbolj odgovarjalo, če z najboljšimi prijatelji, tistimi ki razumejo, odpremo eno njegovo malo stekleničko, spoštljivo natočimo v kozarce, na krožnik damo malo kruha in sira (tako je zmeraj naredil on, ter ob tem povedal, da to more biti zraven, da se tak boljše kuša), preberemo, kaj piše na etiketi ter brez veliko besed iskreno nazdravimo v čast Stanku Čurinu in vsem njegovim velikim življenjskim dosežkom.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Poslovil se je Stanko Čurin, legendarni vinogradnik in vinar, ki je oral ledino