Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Umrl je priznani akademik, dr. Anton Vratuša

 

Prekmurec, Slovenec in Jugoslovan, dr. Anton Vratuša, slavist, politik in borec NOB, je bil tudi v „Klubu 100" zelo dejaven

dr. Anton VratušaMurska Sobota – Danes, v nedeljo, 30. julija 2017, ob 7.10 uri je v 103. letu starosti umrl eden najbolj znanih Slovencev prejšnjega in tekočega stoletja, akademik, dr. Anton Vratuša, ki je bil rojen 21.2.1915. v Gornjih Slavečih pri Gradu na Goričkem. Že kot mladenič je potrdil, da se želi učiti in študirati. Leta 1941 je diplomiral na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani in še istega leta dosegel doktorat znanosti z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. Leta 1950 je ob delu končal tretjo stopnjo študija iz družbenih ved na Visoki politični šoli v Beogradu. V svojem življenju je objavil preko tristo petdeset razprav in člankov. Prekmurje in sploh skrajnji severovzhod države je Sloveniji in tudi svetu dalo nešteto znanih in uspešnih posameznikov, ki so na takšnem ali drugačnem življenjskem področju zaznamovali svoje obdobje.

In med slednjimi je gotovo tudi akademik dr. Anton Vratuša, slovenski politik, diplomat, borec NOB in slavist, ki je tudi po 100. letu življenja bil zelo dejaven na številnih področjih. Dr. Vratuša se je sicer takoj po okupaciji Slovenije vključil v NOB in do aretacije leta 1942 deloval v Ljubljani. Italijanski okupator ga je najprej interniral v taborišče Gonars, nato v Treviso in Padovo, od tam pa na otok Rab, kjer je bil med organizatorji osvobajanja taborišča in Rabske brigade po kapitulaciji Italije. Zatem je do konca leta 1944 deloval med italijanskimi partizani v severni Italiji ter bil vezni člen med jugoslovanskim in italijanskim partizanskim gibanjem...
Anton Vratuša je diplomiral na Oddelku za slavistiko FF v Ljubljani 1941, istega leta dosegel doktorat znanosti z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. Po vojni, leta 1950 je ob delu končal tretjo stopnjo študija iz družbenih ved na Visoki politični šoli v Beogradu. Sodeloval v NOB od 1941. Od februarja 1942 do septembra 1943 v internaciji v italijanskih koncentracijskih taboriščih Gonars, Treviso, Padova, Rab. Od septembra 1943 do konca vojne na raznih vojaških in političnih dolžnostih: namestnik komandanta Rabske brigade, predstavnik predsedstva OF pri Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI) ter Glavnega štaba NOV in PO Slovenije pri komandi garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, oseba za zvezo med CK KPS in CK KPI za severno Italijo. Po 1945 opravljal številne dolžnosti v zveznih organih SFRJ, Beograd, in v SR Sloveniji. Leta 1953 je prešel v rezervo kot polkovnik JLA. Državni podsekretar in šef kabineta podpredsednika Zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja (1953–1965). Direktor Inštituta za družbene vede v Beogradu (1965–1967), ambasador, stalni predstavnik SFRJ pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku (1967–1969). Namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve (1969–1971), podpredsednik zveznega izvršnega sveta (1971–1978), predsednik Izvršnega sveta skupščine SRS (1978–1980), predsednik zveznega zbora skupščine SFRJ (1982).
Bil je redni profesor na Visoki politični šoli (1956–1967) in na Univerzi v Beogradu od 1969, na Univerzi v Ljubljani od 1974 in na Mednarodnem centru za promocijo podjetij v Ljubljani od 2004. Ustanovitelj Mednarodnega centra za upravljanje javnih podjetij v deželah v razvoju (ICPE) v Ljubljani (1974). Predsednik upravnega sveta te ustanove do 1982, potem pa častni predsednik sveta te medvladne ustanove, ki jo skupno upravljajo države članice. Trajna dolžnost v ICPE: oblikovanje znanstvenoraziskovalnega in izobraževalnega programa. Predsednik programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija (1996–2006) in častni član Zbora ustanoviteljev te ustanove (2006). Torišči Vratuševega znanstvenega in publicističnega delovanja v obdobju 1938–1941 sta bila slovenski jezik in literarna zgodovina. Po 1945 njegova znanstvena, družbenopolitična in pedagoška dejavnost zajema zlasti področja razvoja samoupravljanja in participacije v Jugoslaviji in komunalni sistem ter zunanjo politiko SFRJ. Na področju mednarodnih odnosov zlasti izstopajo prispevki o Organizaciji združenih narodov, procesu dekolonizacije, gibanju neuvrščenosti in o deželah v razvoju. Vprašanja narodnih manjšin, človekovih pravic in trajnostnega razvoja so dolgoletna tema Vratuševih raziskav.
Med pomembnejšimi znanstvenoraziskovalnimi projekti, ki jih je organiziral sam ali skupaj z drugimi sodelavci, velja omeniti zlasti: Organizacija jugoslovanske komune in odnosi v njej (Inštitut za družbene vede, 1963–1965); Odnosi v večnacionalnih skupnostih (Inštitut za družbene vede, 1966); Vrednosti v politiki, mednarodna primerjalna raziskava ob sodelovanju znanstvenikov iz Indije, Jugoslavije, Poljske in ZDA (1965–1969), knjiga je objavljena v University Press Philadelphia, ZDA, 1969); Razvoj teorije in prakse samoupravnega prava v Jugoslaviji (1984–1987); Narodnosti in narodne manjšine; Živeti z mejo (1965). O tej problematiki je od 1991 objavljenih devet zbornikov, najnovejši: Panonski prostor in ljudje med dvema tromejama (2007). Celostno upravljanje z obalnim območjem za trajnostni razvoj (ICPE, 1992–), Integrated Management of Protected Areas: Nature Parc Goričko (2010–).
Objavil je več kot tristo petdeset razprav in člankov v domačih in tujih znanstvenih ter strokovnih časopisih. Samostojna dela: Levec in Ljubljanski zvon (doktorska disertacija 1941), Profili neuvrščenosti (1980), Ten years of ICPE (1984), Iz verig v svobodo. Rabska brigada (1998), Piran, a green coastal community in the Northern Adriatic (2002), Vrt spominov in tovarištva (Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija na Petanjcih (2004).
Bil je podpredsednik predsedstva Zveze združenj za družbene vede Jugoslavije in član sveta Mednarodnega združenja za politične vede (IPSA) (1996–1990), član upravnega odbora inštituta OZN za raziskovanje in izobraževanje (UNITAR) (1969–1990), član uprave Mednarodnega inštituta za oceane na Malti (IOI) (1972–2002). Izredni član SAZU od 23. marca 1978, redni član od 23. maja 1985. Predsednik odbora SAZU za preučevanje narodnih manjšin (1988–2002). Član odbora SAZU za trajnostni razvoj, dr. h. c. Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru. A. Vratuša je nosilec partizanske spomenice 1941 in drugih državnih odlikovanj in družbenih priznanj.
Gotovo bodo mnogi pritrdili misli dr. Antona Vratuše: »Vrednote NOB niso prazne parole. To je humanistični odnos do življenja. Tega nam danes manjka.«

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Umrl je priznani akademik, dr. Anton Vratuša