Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Ferdinand Rantaša 8.1.1923 – 20.9.2018

 

Poslovil se je Prleški Tesla

Ferdinand RantašaDrakovci - Ta ponedeljek, 24. septembra  so se svojci, prijatelji, sosedje in znanci, na pokopališču pri Mali Nedelji poslovili od izumitelja, inovatorja, radio in avto mehanika, velikega ustvarjalca ter znanega Prleka in Slovenca, Ferdinanda Rantaša iz Drakovcev. Svoje utrujene oči je možakar z veliko začetnico za vedno zaprl v četrtek, 20. septembra v domu starejših v Radgoni. Gotovo so, vsaj na severovzhodu države, redki ljudje s tako bogato in pestro življenjsko potjo, kot je to primer s Ferdinandom Rantašo iz prleške vasice Drakovci, ki je v začetku leta vstopil v 96-letnico plodnega in ustvarjalnega življenja.

Njegovo ustvarjalnost in konjičke poznajo mnogi, predvsem starejši ljudje iz slovenske in avstrijske Štajerske, iz Pomurja in tudi od drugod. Posebej so pomembni njegovi dosežki na področju ohranjanja kulturne dediščine, najbrž pa le redki vedo, da je prav Ferdinand Rantaša eden ustanoviteljev nekoč radgonskega gospodarskega velikana Elrada. Seveda je zraven še veliko drugih dosežkov človeka, ki je še pred kratkim živel ob rojstni hiši, sedaj hiški-muzeju, v lepi hiši s sinovo družino, kar nekaj zanimivih zgodb iz Ferdovega življenja pa smo slišali ob vsakem našem obisku. Med drugim tudi, zakaj so še pred kratkim vitalnega Prleka, ki sta mu nekoliko pešala le sluh in vid, imenivali kar "Prleški Tesla", potem kako je možno, da je dedek Ferdo tudi pri petindevetdesetih brez vseh ovir vozil svojega več kot 30 let starega mercedesa, kako je obnovil, posodobil in vozil nad 250 starodobnikov najrazličnejših znamk, od mopedov, do motorjev in avtomobilov..., kako je zmagoval na moto dirkah, kako je izumil prvi avtomobil na elektriko ipd.
Ferdinand Rantaša se je rodil 8. januarja 1923, v hiši kjer je še pred nedavnim odhodom v dom starejših živel, v Drakovcih, od tam je obiskoval OŠ pri Mali Nedelji. Starša sta imela srednje veliko posest, saj so redili živino, imeli pa so tudi konje. V hiši, h kateri je spadal tudi mlin v Biserjanah, se je rodilo pet otrok. Ker je imel oče kovaško-ključavničarsko delavnico, je Ferdinand ob delu z očetom v delavnici dobil navdušenje za mehanikarski poklic, katerega se je izučil pri znanem mojstru avtomehaniku Kozarju v Gornji Radgoni. Iz te zaplenjene delavnice, je nastal Avtoremont, pozneje Avtorgadgona, oz. današnji Arcont. Kot pomočnik avtomehanične stroke je hitro napredoval. Nekaj časa je kot pomočnik delal pri svojem mojstru Kozarju.
V času 2. svetovne vojne je bil zaposlen v tovarni Puch v Gradcu, kjer je izdeloval šobe za letalske motorje in se na tak način izognil služenju v nemški vojski. Pozneje ga je pot vodila do samostojne obrti, ki jo je peljal tudi v Ulici Kneza Koclja in Koroški cesti v Mariboru. Ob tem ga je gnalo zanimanje za radio tehniko. S tem je prišel do novega poklica radiomehanika. Nekaj časa je imel v Radgoni radiomehanično delavnico, iz katere je pozneje nastal gospodarski velikan Elrad. »Spominjam se, da so neki dan v delavnico prišli iz občine in dejali, da bo to državno podjetje, ki se bo imenovalo Elrad. Tako lahko trdim, da sva jaz in Milan Klemenčič ustanovitelja Elrada, ki je ob koncu obstanka, v času osamosvojitve, zaposlovalo 1600 delavcev. Tedaj se je pri meni izučilo več vajencev, med njimi tudi znana mojstra Maks Irgolič in Milan Pučko–Pubi. Tu smo izdelali tudi 25 radijskih sprejemnikov, za katere nam je ohišja izdeloval mizar, ki je imel delavnico v Koratovem gradu v Črešnjevcih. Enega od teh hranim v svoji muzejski zbirki«, nam je ob svojem 95. rojstnem dnevu razlagal vedno prijazni Ferdo, ki si je med prvimi po končanju 2. svetovne vojne, na današnji Partizanski ulici v Gornji Radgoni, zazidal novo hišo. Po odhodu iz tedanjega Elrada, se je zopet posvetil avtomehanski in avtoelektrikarski stroki. Leta 1958 ga je pot spet vodila v Gradec v Avstriji, kjer je opravil mojstrski izpit in vodil lastno avtomehansko obrt do upokojitve leta 1983, ko jo je predal sinu Teodorju in snahi Sonji, ki sta se predlani upokojila. Sam se je še posebej spominjal najmanj 250 čudovitih starodobnikov, katere je med drugim obnovil, posodobil in tudi vozil, med organizacijo takšnih in drugačnih dogodkov in prireditev povezanih z ohranjanjem starodobne tehnike.
Še lani, ko je bil že 35 let v pokoju, je del svojega prostega časa namenjal zbirki starih motorjev in radijskih sprejemnikov. Z motorji je bil povezan celo življenje. Spomini nanje so ostali v njegovi glavi in tudi na fotografijah. Ostala so tudi priznanja, ki jih je prejemal, ko je na dirkah osvajal prva mesta in bil nagrajen z lovorjevim vencem in drugimi nagradami. Ker je bil v Gradcu član kluba starodobnih vozil OMFC, je leta 1958 pripeljal kolono oldtimerjev v tedanjo Jugoslavijo prek mejnega prehoda Gornja Radgona. Za prehod kolone vozil, ki se je ustavila pred hotelom Radin v Radencih, prek meje z Avstrijo, je pridobil posebno dovoljenje na Dunaju in v Ljubljani. Ta predstavitev oldtimerjev se je vedno dogajala 1. maja. Seveda je bil v tej koloni vozil tudi sam udeleženec, vedno s po dvema princesama, saj je vedno, kot se spodobi za ljubitelje hitrih in dobrih vozil, imel rad tudi lepa dekleta. Med pevkami je bil najbolj zaljubljen v Nedo Ukraden, s katero se je pogosto srečeval.
Zanimivo je tudi, da je Ferdinand že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v Mariboru predstavil svoj prvi otroški električni avtomobil, ki je bil uradno priznan. Skoraj vse je naredil sam, tudi prvi električni motor v Evropi. V njem se je tedaj peljal njegov takrat 10-letni sin, vožnja s tem avtomobilčkom pa je zabeležena tudi na ohranjenih fotografijah. Električni avto je dosegel 40 km/h. Kamor sta prišla je bilo veliko začudenih gledalcev, saj so verjeli, da otrok nožno poganja avto. Še veliko zanimivega je povezano s Ferdinandom. Med drugim to, da ga je nekdo, zaradi njegovega poznavanja elektrike in izdelavi avta na elektriko, poimenoval kar "Prleški Tesla". Ferdo se spominja tudi številnih zmag na moto dirkah, in zanimiva anekdota je nastala leta 1952, ko je osvojil tri prva mesta na dirki na Cvenu. Vozil je motor DKW 350, ki si ga je priredil za dirke. Ko je domov prinesel tri lovorove vence, ki jih je dobil kot trikratni zmagovalec, mu je žena dejala: »Kaj nisi imel kakšne boljše ideje, da bi kupil kaj boljšega, ne pa te lovorove vence«. Seveda revica ni vedela, da gre za nagrade za zmagovalce.
Še ene resnične zgodbe se je Ferdinand spomnil ob našem zadnjim srečanjem. Povedal nam je namreč za dogodek, ko ga je kot 91-letnika, pred slabimi petimi leti v svoji hiški-muzeju starodobne tehnike, nekdo skušal oropati. Sam nam je ob tem povedal, da sta ga neko noč dejansko "obiskala" nepridiprava in ga olajšala za nekaj neprecenljivih eksponatov iz njegove zbirke. »Bila sta dva, enega pa sem si posebej zapomnil po rdeči kapi. Žal je bila tema in več nisem videl. Zato pa sem uporabil svojo pištolo plašilko, ki ima zelo močen pok. In prav smešno je bilo videti, kako sta bežala. Sam sem poklical policiste, ki so zadevo prevzeli v svoje roke«, nam je povedal Rantaša.
Obiskovalci Gornje Radgone in tamkajšnjega muzeja „Špital" si lahko ogledajo posebno razstavo, ki so jo odprli letos junija v okviru vseslovenske prireditve „Noč muzejev". Na ogled je namreč razstava iz cikla Zbiralci: Radii, na kateri predstavljajo nekaj najbolj zanimivih radijev iz bogate zbirke Ferdinanda Rantaše. Svojim dedičem je zapustil okoli 110 starih radiev velike vrednosti, nekoč pa jih je bilo že več kot 300. Kot je ob otvoritvi razstave povedala njena avtorica Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, se je v petdesetih letih 20. stoletja začela elektrifikacija podeželja na skrajnem severovzhodu države, kar so mnogi sprejeli prijazneje kot kasneje telefone. „Prvotno je bila elektrika uporabljena v gospodinjstvih za razsvetljavo, le posamezniki so jo uporabljali tudi za pogon kmetijskih strojev. Radie so prva gospodinjstva začela kupovati v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, televizorje 20 let kasneje. Ti aparati so postali prostor druženja, saj so se ob radiu in televizorju družili tudi ostali vaščani".

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Ferdinand Rantaša 8.1.1923 – 20.9.2018