Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Ferdinand Rantaša 8.1.1923 – 20.9.2018

 

Poslovil se je Prleški Tesla

Ferdinand RantašaDrakovci - Ta ponedeljek, 24. septembra  so se svojci, prijatelji, sosedje in znanci, na pokopališču pri Mali Nedelji poslovili od izumitelja, inovatorja, radio in avto mehanika, velikega ustvarjalca ter znanega Prleka in Slovenca, Ferdinanda Rantaša iz Drakovcev. Svoje utrujene oči je možakar z veliko začetnico za vedno zaprl v četrtek, 20. septembra v domu starejših v Radgoni. Gotovo so, vsaj na severovzhodu države, redki ljudje s tako bogato in pestro življenjsko potjo, kot je to primer s Ferdinandom Rantašo iz prleške vasice Drakovci, ki je v začetku leta vstopil v 96-letnico plodnega in ustvarjalnega življenja.

Njegovo ustvarjalnost in konjičke poznajo mnogi, predvsem starejši ljudje iz slovenske in avstrijske Štajerske, iz Pomurja in tudi od drugod. Posebej so pomembni njegovi dosežki na področju ohranjanja kulturne dediščine, najbrž pa le redki vedo, da je prav Ferdinand Rantaša eden ustanoviteljev nekoč radgonskega gospodarskega velikana Elrada. Seveda je zraven še veliko drugih dosežkov človeka, ki je še pred kratkim živel ob rojstni hiši, sedaj hiški-muzeju, v lepi hiši s sinovo družino, kar nekaj zanimivih zgodb iz Ferdovega življenja pa smo slišali ob vsakem našem obisku. Med drugim tudi, zakaj so še pred kratkim vitalnega Prleka, ki sta mu nekoliko pešala le sluh in vid, imenivali kar "Prleški Tesla", potem kako je možno, da je dedek Ferdo tudi pri petindevetdesetih brez vseh ovir vozil svojega več kot 30 let starega mercedesa, kako je obnovil, posodobil in vozil nad 250 starodobnikov najrazličnejših znamk, od mopedov, do motorjev in avtomobilov..., kako je zmagoval na moto dirkah, kako je izumil prvi avtomobil na elektriko ipd.
Ferdinand Rantaša se je rodil 8. januarja 1923, v hiši kjer je še pred nedavnim odhodom v dom starejših živel, v Drakovcih, od tam je obiskoval OŠ pri Mali Nedelji. Starša sta imela srednje veliko posest, saj so redili živino, imeli pa so tudi konje. V hiši, h kateri je spadal tudi mlin v Biserjanah, se je rodilo pet otrok. Ker je imel oče kovaško-ključavničarsko delavnico, je Ferdinand ob delu z očetom v delavnici dobil navdušenje za mehanikarski poklic, katerega se je izučil pri znanem mojstru avtomehaniku Kozarju v Gornji Radgoni. Iz te zaplenjene delavnice, je nastal Avtoremont, pozneje Avtorgadgona, oz. današnji Arcont. Kot pomočnik avtomehanične stroke je hitro napredoval. Nekaj časa je kot pomočnik delal pri svojem mojstru Kozarju.
V času 2. svetovne vojne je bil zaposlen v tovarni Puch v Gradcu, kjer je izdeloval šobe za letalske motorje in se na tak način izognil služenju v nemški vojski. Pozneje ga je pot vodila do samostojne obrti, ki jo je peljal tudi v Ulici Kneza Koclja in Koroški cesti v Mariboru. Ob tem ga je gnalo zanimanje za radio tehniko. S tem je prišel do novega poklica radiomehanika. Nekaj časa je imel v Radgoni radiomehanično delavnico, iz katere je pozneje nastal gospodarski velikan Elrad. »Spominjam se, da so neki dan v delavnico prišli iz občine in dejali, da bo to državno podjetje, ki se bo imenovalo Elrad. Tako lahko trdim, da sva jaz in Milan Klemenčič ustanovitelja Elrada, ki je ob koncu obstanka, v času osamosvojitve, zaposlovalo 1600 delavcev. Tedaj se je pri meni izučilo več vajencev, med njimi tudi znana mojstra Maks Irgolič in Milan Pučko–Pubi. Tu smo izdelali tudi 25 radijskih sprejemnikov, za katere nam je ohišja izdeloval mizar, ki je imel delavnico v Koratovem gradu v Črešnjevcih. Enega od teh hranim v svoji muzejski zbirki«, nam je ob svojem 95. rojstnem dnevu razlagal vedno prijazni Ferdo, ki si je med prvimi po končanju 2. svetovne vojne, na današnji Partizanski ulici v Gornji Radgoni, zazidal novo hišo. Po odhodu iz tedanjega Elrada, se je zopet posvetil avtomehanski in avtoelektrikarski stroki. Leta 1958 ga je pot spet vodila v Gradec v Avstriji, kjer je opravil mojstrski izpit in vodil lastno avtomehansko obrt do upokojitve leta 1983, ko jo je predal sinu Teodorju in snahi Sonji, ki sta se predlani upokojila. Sam se je še posebej spominjal najmanj 250 čudovitih starodobnikov, katere je med drugim obnovil, posodobil in tudi vozil, med organizacijo takšnih in drugačnih dogodkov in prireditev povezanih z ohranjanjem starodobne tehnike.
Še lani, ko je bil že 35 let v pokoju, je del svojega prostega časa namenjal zbirki starih motorjev in radijskih sprejemnikov. Z motorji je bil povezan celo življenje. Spomini nanje so ostali v njegovi glavi in tudi na fotografijah. Ostala so tudi priznanja, ki jih je prejemal, ko je na dirkah osvajal prva mesta in bil nagrajen z lovorjevim vencem in drugimi nagradami. Ker je bil v Gradcu član kluba starodobnih vozil OMFC, je leta 1958 pripeljal kolono oldtimerjev v tedanjo Jugoslavijo prek mejnega prehoda Gornja Radgona. Za prehod kolone vozil, ki se je ustavila pred hotelom Radin v Radencih, prek meje z Avstrijo, je pridobil posebno dovoljenje na Dunaju in v Ljubljani. Ta predstavitev oldtimerjev se je vedno dogajala 1. maja. Seveda je bil v tej koloni vozil tudi sam udeleženec, vedno s po dvema princesama, saj je vedno, kot se spodobi za ljubitelje hitrih in dobrih vozil, imel rad tudi lepa dekleta. Med pevkami je bil najbolj zaljubljen v Nedo Ukraden, s katero se je pogosto srečeval.
Zanimivo je tudi, da je Ferdinand že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v Mariboru predstavil svoj prvi otroški električni avtomobil, ki je bil uradno priznan. Skoraj vse je naredil sam, tudi prvi električni motor v Evropi. V njem se je tedaj peljal njegov takrat 10-letni sin, vožnja s tem avtomobilčkom pa je zabeležena tudi na ohranjenih fotografijah. Električni avto je dosegel 40 km/h. Kamor sta prišla je bilo veliko začudenih gledalcev, saj so verjeli, da otrok nožno poganja avto. Še veliko zanimivega je povezano s Ferdinandom. Med drugim to, da ga je nekdo, zaradi njegovega poznavanja elektrike in izdelavi avta na elektriko, poimenoval kar "Prleški Tesla". Ferdo se spominja tudi številnih zmag na moto dirkah, in zanimiva anekdota je nastala leta 1952, ko je osvojil tri prva mesta na dirki na Cvenu. Vozil je motor DKW 350, ki si ga je priredil za dirke. Ko je domov prinesel tri lovorove vence, ki jih je dobil kot trikratni zmagovalec, mu je žena dejala: »Kaj nisi imel kakšne boljše ideje, da bi kupil kaj boljšega, ne pa te lovorove vence«. Seveda revica ni vedela, da gre za nagrade za zmagovalce.
Še ene resnične zgodbe se je Ferdinand spomnil ob našem zadnjim srečanjem. Povedal nam je namreč za dogodek, ko ga je kot 91-letnika, pred slabimi petimi leti v svoji hiški-muzeju starodobne tehnike, nekdo skušal oropati. Sam nam je ob tem povedal, da sta ga neko noč dejansko "obiskala" nepridiprava in ga olajšala za nekaj neprecenljivih eksponatov iz njegove zbirke. »Bila sta dva, enega pa sem si posebej zapomnil po rdeči kapi. Žal je bila tema in več nisem videl. Zato pa sem uporabil svojo pištolo plašilko, ki ima zelo močen pok. In prav smešno je bilo videti, kako sta bežala. Sam sem poklical policiste, ki so zadevo prevzeli v svoje roke«, nam je povedal Rantaša.
Obiskovalci Gornje Radgone in tamkajšnjega muzeja „Špital" si lahko ogledajo posebno razstavo, ki so jo odprli letos junija v okviru vseslovenske prireditve „Noč muzejev". Na ogled je namreč razstava iz cikla Zbiralci: Radii, na kateri predstavljajo nekaj najbolj zanimivih radijev iz bogate zbirke Ferdinanda Rantaše. Svojim dedičem je zapustil okoli 110 starih radiev velike vrednosti, nekoč pa jih je bilo že več kot 300. Kot je ob otvoritvi razstave povedala njena avtorica Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, se je v petdesetih letih 20. stoletja začela elektrifikacija podeželja na skrajnem severovzhodu države, kar so mnogi sprejeli prijazneje kot kasneje telefone. „Prvotno je bila elektrika uporabljena v gospodinjstvih za razsvetljavo, le posamezniki so jo uporabljali tudi za pogon kmetijskih strojev. Radie so prva gospodinjstva začela kupovati v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, televizorje 20 let kasneje. Ti aparati so postali prostor druženja, saj so se ob radiu in televizorju družili tudi ostali vaščani".

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR V spomin Ferdinand Rantaša 8.1.1923 – 20.9.2018