Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Prvič so ocenjevali aromatizirane fermentirane pijače: šmarnico, klinton in jurko

 

Podelili so deset zlatih medalj!

Ocenjevanje samorodnicV dnevnem baru „Geza se zeza" v Beltincih je potekal, lahko bi rekli, zgodovinski dogodek. Prvič po priznanju samorodnic kot amortizirane fermentirane pijače, so namreč pripravili ocenjevanje tovrstnih pijač, ki so dolga leta pri nas bile prepovedane. Na desetine, večinoma ljubiteljskih „pridelovalcev" samorodnic, predvsem s severovzhoda države, je svoje pijače prineslo v Beltince, kjer so najprej naredili posebno selekcijo in so izmed več kot 200 vzorcev, za uradno ocenjevanje določili „le" 71 najboljših, ki so prišli v ožji izbor. Kot nam je povedal organizator dogodka Geza Farkaš so se dogovorili za enotno ocenjevanje vseh vrst teh domačih pijač, od šmarnice, do jurke, klintona, gemaja..., nagrade pa so podelili samo tistim, ki so dosegle število točk za zlato medaljo. In takšnih je, po oceni dveh mladih strokovnjakov Katarine Puhan iz Bogojine in Dorian Gjerkeša iz Fikšincev, na prvem tovrstnem ocenjevanju bilo deset.

Tako so prve zlate medalje na ocenjevanju domačih pijač iz samorodnic prejeli: Branko Merklin (Černelavci), Jože Kovač (Murska Sobota), Bela Küzmič (Veščica), Alojz Černela, Tine Berden (oba Filovci), Jože Trep (Spodnji Duplek), Vili Krepek (Dvorjane), Miha Žitnik (Starošince – Kidričevo)Mirko Poredoš (Ižakovci) in Jože Kavaš (Beltinci). „Želeli smo največji pomen nameniti kakovosti in ne kvantiteti. Zato smo izbrali le najboljše", nam je še povedal Geza Farkaš, ki je dodal, da so se udeleženci tokratnega ocenjevanja, zraven je bila tudi Prekmurska vinska kraljica Špela Casar, dogovorili kako bodo prihodnje leto zadevo še poglobili, tako da bi potekal vseslovenski festival pijač iz samorodnic, do takrat pa naj bi nastalo tudi društvo ljubiteljev samorodnic. Stare sorte samorodnic, ki jih poznamo pri nas so še vedno dokaj razširjene in se še širijo. Predvsem so to: šmarnica, otela, klinton, bakuš, gemaj, izabela, jurka, nekoliko manj pa: delavare, herbemon in York Madeira.
Sicer pa, poleg domačega jabolčnika so samorodna šmarnica in še nekatere samorodnice, nekoč bile najpogostejša pijača na kmetijah, kjer pred desetletjih ni bilo toliko sortnih in mešanih, bodisi belih ali rdečih vin. Pozneje se je to spremenilo, saj so zakonsko prepovedali pridelavo šmarnice, po nekaj desetletjih pa nekoč prepovedana šmarnica spet prihaja na gostilniške pulte in v normalno prodajo oz. ponudbo. Šmarnico so namreč pred nekaj leti ponovno priznali, a ne kot vino temveč kot aromatizirano fermentirana pijačo. Kljub temu so nekateri še vedno skeptiki. „Že davno je bilo zakonsko prepovedano v naših goricah gojiti takšne in drugačne hibride. In vsem nam je znano kako dolgo je bilo potrebno plačevati posebne davke za vse vrste hibridov, kamor sodijo: šmarnice, klintoni, izabele, jurke..., sedaj pa se naenkrat spet pojavi ta prepovedana pijača. To je za vse nas vinogradnike, ki proizvajamo samo žlahtno trto veliko presenečenje in tudi žalitev", nam je povedal starejši vinogradnik in vinski vitez, ki je še vedno proti šmarnici v redni ponudbi. Dodal je tudi, da „pravi" vinogradniki nimajo nič proti, če ima kdo ob hiši par trt hibrida, da zaužije kakšen grozd, toda za vinogradnike je boleče, da to nekdo predeluje v vino in na koncu še ponuja gostom. „Potrošniki morajo vedeti, da vsi ti hibridi, kamor sodi tudi šmarnica, vsebujejo prevelike količine metilnega alkohola, in je že majhna količina zaužitega tega alkohola zelo škodljiva, po drugi strani pa vino iz žlahtne trte vsebuje večje količine etilnega alkohola, ki v zmernih količinah zdravju ni škodljiv", dodaja naš sogovornik, ki omenja podatek, da je po 2. svetovni vojni bilo pod hibridi približno petina vseh vinogradov, a so jih v celoti posekali, razen manjših brajd.
Sedaj pa se hibridi vseeno vračajo, in tako so odločili odgovorni v stroki ter politiki. In inovativni podjetnik, pevec in humorist Geza Farkaš, ki si je omenjeno dovoljenje pridobil prvi že nekaj časa ponuja šmarnico, pa ne le rinfuzo, temveč tudi buteljčno in celo šmarnično penino, ki je še najbolj iskana med potrošniki. Šmarnico, kot aromatizirano fermentirano pijačo (polsuho – demisec z geografskim poreklom, methode clasique traditionelle,12,00 %Vol), je kot alkoholno pijačo (živilo neživilskega izvira) registrirala Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Murska Sobota, nosilec dejavnosti, Geza Farkaš, pa jo lahko proizvaja, prodaja, posreduje, skladišči, izvaža in uvaža. S tem je šmarnica postala enakovredno živilo neživilskega izvira, tako na domačih policah kot za izvoz. Sam »proizvajalec« za nekatere še vedno spornega šmarničnega šampanjca, humorist Geza Farkaš pa nam je samo v svojem duhovitem slogu odvrnil, da v celi zadevi ne vidi nič spornega. Sprva je nekaj deset svojih »šampanjcev« naredil za prijatelje in ne za tržišče. Ker pa so potrošniki ocenili, da gre za dober izdelek, ob tem so odgovorni izdali dovoljenje, zakaj ga potem ne bi ponudili tudi v prodajo, se sprašuje Farkaš, kajti konkurenca nikoli ne škoduje. Dodal je tudi, da v šmarnici le ni toliko metilnega alkohola, saj ga nikoli ni bolela glava, ker tudi šmarnico moramo piti v zmernih količinah...

Kaj je pravzaprav šmarnica?
Po Wikipediji je šmarnica samorodna vinska trta, ki se je v naših krajih razširila po nesreči z vinskimi boleznimi v času po terezijanskih reformah. Oidij in peronospora sta skoraj zatrla gojenje trte na Kranjskem. Pridelovalci so se zatekli k samorodni trti, ki je bila odporna na omenjeni bolezni. Značilnosti šmarnice so: je bela sorta grozdja, odporna proti boleznim in pozebi, je zelo aromatična, jagode se rade osipajo. Šmarnico gojijo ponekod na Dolenjskem Bizeljskem, v Halozah, Slovenskih Goricah in tudi v Prekmurju. Zaradi metilnega alkohola naj bi pitje šmarnice v večjih količinah povzročalo slepoto in duševne motnje. Prodaja vina iz grozdja samorodne trte je zato kar nekaj časa bila zakonsko prepovedana.
Sodno medicinsko izvedensko mnenje iz leta 1970, ki ga je podpisal dr. Janez Milčinski, spodbija obtožbe, da ima šmarnica preveč metilnega alkohola. Takratna analiza vzorcev je pokazala neznatne količine metilnega alkohola, prav tako pa niso našli drugih sestavin, ki bi lahko imele tako dramatične učinke, kot so jih pripisovali šmarnici. Takšni učinki da tudi niso značilni za zastrupitev z metilnim alkoholom in jih je pripisati kar etilnemu alkoholu, prisotnemu v vseh, tudi sortnih vinih, je tedaj ugotovil dr. Milčniski. Deciliter šmarnice na dan ureja prebavo in znižuje holesterol, z encimi ureja delovanje trebušne slinavke in želodčnih sokov. V Avstriji jo zdravniki zelo priporočajo. Šmarnica je ta hip najbolj ekološka pijača, saj je v nasprotju z drugimi trtami in sadjem ni treba škropiti po vsakem dežju. Zaradi svoje velike odpornosti sploh ne potrebuje zaščite.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Vinarstvo Prvič so ocenjevali aromatizirane fermentirane pijače: šmarnico, klinton in jurko