Na območju Lenarta in sploh Slovenskih Goric, je očitno veliko uspešnih zakonov, saj nas pogosto obveščajo o praznovanju zlatih, bisernih, diamantnih in podobnih jubilejnih porok. In tako je bilo tudi v Spodnjem Porčiču, streljaj od Lenarta, kjer sta pred dnevi, srečna in zadovoljna v krogu domačih in prijateljev, zlati jubilej skupnega življenja praznovala Matilda in Konrad Rokavec. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda, ob predstavniku države – matičarju, opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, cerkvenega pa ob zahvalni maši častni naddekan in lenarški župnik Martin Bezgovšek.
V teh lepih jesenskih vikendih, ko veliko slavimo darove narave, je bilo še posebej veselo pri Gorjupovih v okolici Lenarta. Tam sta zlati jubilej skupnega življenja praznovala Marija in Marjan Gorjup iz Zgornjih Žerjavcev v Slovenskih goricah. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda opravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, cerkvenega ob zahvalni maši pa častni naddekan in župnik Martin Bezgovšek. Zlatoporočenca Marija in Marjan Gorjup, mimogrede sta oba rojena leta 1949, sta se sicer civilno poročila 21.9.1968 in en teden kasneje tudi cerkveno v cerkvi Sv. Lenarta.
Za praznike si je podaril leseno kolo
Marjan Dolamič ima zanimivega konjička, izdeluje namreč lesena kolesa brez enega samega vijaka ali žeblja; Za nekatere je Radgončan novi Janez Puh, saj že snuje načrte za avtomobil iz lesa
Za mnoge osebe, ki dosežejo kakršenkoli rekord ali izstopajo po kakšni drugi plati, med ljudmi obstajajo samo dve mnenji; geniji in čudaki.
Toda naš tokratni sogovornik, ki gotovo sodi med zanimive in uspešne posameznike, 62 - letni Marjan Dolamič s Trat v Gornji Radgoni, gotovo ne sodi ne med genije in še najmanj med čudake. Gre pravzaprav za preprostega človeka, ki je enostavno zaljubljen v les, in ki se po upokojitvi ukvarja z dokaj nenavadnim konjičkom, saj si krajša čas z izdelavo lesenih koles. Pa ne serijsko, temveč unikatno je naredil posebno kolo, prav takšno, ki so ga naši predniki delali pred stoletji, iz lesa, pa brez enega samega kovinskega vijaka ali žeblja. Na Marjanovem kolesu iz češnjevega lesa, ki si ga je po dveh tednih „trdnega“ dela izdelal za praznično darilo, ker da mu žena Majda ničesar ne podari, sta samo obroča na kolesih železna, ostalo pa le izključno les.
Marjanu tudi sploh les pomeni vse v življenju, ženi Majdi pa rože, kar je vidno okrog lepega doma na Tratah, kamor sta se preselila po upokojitvi. Pred tem je Marjan Dolamič kar 38 let delal predvsem s kovinami in plastiko, najmanj z lesom, v Audijevi tovarni avtomobilov v Nemčiji, a je kljub temu ostal zvest lesu. Sedaj ko sta se z ženo Majdo upokojila in vrnila v domovino pa je zanj les še vedno na prvem mestu. Tako je pred nekaj meseci na domačiji žene Majde na Seniku pri Sv. Tomažu v Prlekiji, rešil češnjo, ki je že bila namenjena za kurjavo, si je prav iz lesa slednje izdelal leseno kolo, ki je dejansko izdelek, ki bi se mu lahko našlo mesto v encikopedijah. Vse tiste, ki Marjana poznajo niti ne moti, da je po skoraj štirih desetletjih dela v tovarni avtomobilov, kjer ni lesa, še vedno ostal zaljubljen v ta najbolj enostaven in naraven material. Marjan se je namreč v mladosti v Gradbenem podjetju Radgona izučil za mizarja, in čeprav je življenje ubralo neko drugo pot, se je znova vrnil svoji veliki ljubezni – lesu.
„Nedavno sem na nekem sejmu v sosednji Avstriji videl zanimivo leseno kolo, ki me je navdušilo. Nisem ga niti fotografiral, temveč sem odločil predvsem po spominu izdelati nekaj podobnega. Le nekaj dni potem, sem na ženini domačiji opazil, da so posekali češnjo in jo požagali na metrska polena, torej za kurjavo. Prepričal sem jih, da je takšen les škoda skuriti in sem les odpeljal domov v Gornjo Radgono. In potem, v približno štirinajstih dneh je v priročni delavnici nastalo tole kolo, ki ga lahko brez skrbi pelješ, saj ima vse kar potrebuje takšno vozilo. Vse je iz lesa narejeno tako kot so ga pred stoletji izdelovali naši predniki. Da ne bi preveč škripalo sem uredil tudi mazalico, kamor nalijem malo olja, da podmaže celotno prenosno os.. Vse je sicer iz lesa, tudi vezi med posameznimi deli, edino obroča na kolesih sta iz železa“, nam pove skromni Marjan, ki pravi, da mu je tovrstno „rezbarjenje“ konjiček za krajšanje dolgočasja. „Eni si raje krajšajo čas v gostilnah, jaz pa se pač kratkočasim pri svojem konjičku“, pravi naš sogovornik, ki dodaja, da že pripravlja projekte in vse potrebno za izdelavo lesenega avtomobila, ki bo tudi nekaj posebnega. In prav zaradi tega ter tudi zaradi kolesa, ki ga je sedaj izdelal, Marjana Dolamiča nekateri že imenujejo novi Janez Puh, ki je rojen blizu Gornje Radgone, kjer se je med drugim šolal, pozneje pa zaslovel v sosednji Avstriji. Marjan resda nima namena zasloveti tako kot Puh, vesel pa je, da njegove mojstrovine občuduje širša javnost...
Tukaj si lahko ogledate slike.
