V tem prvem tromesečju letošnjega leta, se po gasilskih domovih izvajajo redni letni občni zbori Prostovoljnih gasilskih društev, kjer se pregleda minulo delo ter se obenem snujejo novi načrti in cilji za tekoče aktivno leto. Ob tej priložnosti se tudi podeljujejo najrazličnejše zahvale, priznanja, odlikovanja, povišanja, obletnice ter nazivi. Tudi na občnem zboru Prostovoljnega društva Orehovci so ob koncu podelili pisano paleto priznanj in zahval. Med njimi pa je najbolj izstopala listina za naziv »častni poveljnik«, ki jo je prejel starosta PGD Orehovci Franc Domajnko.
V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer se vedno nekaj dogaja, so se pred kratkim stanovalci tri dni zapored veselili in plesali. Med drugim so pripravili tudi tradicionalno druženje z Valentinovim srčkovim plesom. Že pred začetkom plesa so zaposleni izdelali verižice s srčki, ki so jih razdelili stanovalcem in tako poskrbeli za pravo vzdušje ob tem prazniku. Zato se je že ob zbiranju navzočih v avli opazilo prijetno vzdušje ob pričakovanju ponovnega druženja.
V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer praznujejo prvih deset let obstoja in delovanja, pogosto poskrbijo, da so praznični dnevi nepozabni. In tako je bilo v letošnjem februarju, ko je najprej bil kulturni dan, nato pust, pa Valentinovo... Ob letošnjem pustu so tako organizirali pravo »mini pustno rajanje« na katerem so sodelovale vse generacije. Dom so namreč na dan pustovanja obiskali najprej otroci iz sosednjega Vrtca Manka Golarja, ki so stanovalcem pripravili mimohod v pustnih maskah. Na obraze prisotnih v avli so pričarali široke nasmehe in dobra volja se je nenadoma razlila kar po celem DSO. Otroci in prijazne vzgojiteljice, ki so bile tudi lepo našemljene, so se razveselili ocvrtih »mišk« in soka, saj jih je direktor DSO-GR d.o.o., mag. Marjan Žula, povabil na druženje po uspešnem mimohodu in se hkrati zahvalil za »obisk maškar«.
Na območju Slovenske Bistrice je Pohodniška sekcija ŠD Elektro Maribor pripravila 4. Nejčev spominski pohod, s katerim so udeleženci počastili spomin na mladega sodelavca-električarja, Nejca Mesariča. Kot je znano je pred štirimi leti, v pričetku februarja, Slovenijo zajela izjemna naravna ujma. Pri odpravljanju posledic, ki jih je povzročil žled, in pri ponovnem vzpostavljanju oskrbe prebivalstva z električno energijo, je življenje tragično izgubil mlad fant Nejc Mesarič. V spomin nanj in na njegov pogum je letos tako organiziran že četrti pohod in spominska slovesnost, ki so se je, že tradicionalno, udeležili tudi predstavniki Hrvaškega elektrogospodarstva (Hrvatske elektroprivrede), ki so pred leti z odlično usposobljenimi ekipami priskočili na pomoč slovenskim elektromonterjem pri odpravljanju zahtevnih posledic vremenske ujme.Za praznike si je podaril leseno kolo
Marjan Dolamič ima zanimivega konjička, izdeluje namreč lesena kolesa brez enega samega vijaka ali žeblja; Za nekatere je Radgončan novi Janez Puh, saj že snuje načrte za avtomobil iz lesa
Za mnoge osebe, ki dosežejo kakršenkoli rekord ali izstopajo po kakšni drugi plati, med ljudmi obstajajo samo dve mnenji; geniji in čudaki.
Toda naš tokratni sogovornik, ki gotovo sodi med zanimive in uspešne posameznike, 62 - letni Marjan Dolamič s Trat v Gornji Radgoni, gotovo ne sodi ne med genije in še najmanj med čudake. Gre pravzaprav za preprostega človeka, ki je enostavno zaljubljen v les, in ki se po upokojitvi ukvarja z dokaj nenavadnim konjičkom, saj si krajša čas z izdelavo lesenih koles. Pa ne serijsko, temveč unikatno je naredil posebno kolo, prav takšno, ki so ga naši predniki delali pred stoletji, iz lesa, pa brez enega samega kovinskega vijaka ali žeblja. Na Marjanovem kolesu iz češnjevega lesa, ki si ga je po dveh tednih „trdnega“ dela izdelal za praznično darilo, ker da mu žena Majda ničesar ne podari, sta samo obroča na kolesih železna, ostalo pa le izključno les.
Marjanu tudi sploh les pomeni vse v življenju, ženi Majdi pa rože, kar je vidno okrog lepega doma na Tratah, kamor sta se preselila po upokojitvi. Pred tem je Marjan Dolamič kar 38 let delal predvsem s kovinami in plastiko, najmanj z lesom, v Audijevi tovarni avtomobilov v Nemčiji, a je kljub temu ostal zvest lesu. Sedaj ko sta se z ženo Majdo upokojila in vrnila v domovino pa je zanj les še vedno na prvem mestu. Tako je pred nekaj meseci na domačiji žene Majde na Seniku pri Sv. Tomažu v Prlekiji, rešil češnjo, ki je že bila namenjena za kurjavo, si je prav iz lesa slednje izdelal leseno kolo, ki je dejansko izdelek, ki bi se mu lahko našlo mesto v encikopedijah. Vse tiste, ki Marjana poznajo niti ne moti, da je po skoraj štirih desetletjih dela v tovarni avtomobilov, kjer ni lesa, še vedno ostal zaljubljen v ta najbolj enostaven in naraven material. Marjan se je namreč v mladosti v Gradbenem podjetju Radgona izučil za mizarja, in čeprav je življenje ubralo neko drugo pot, se je znova vrnil svoji veliki ljubezni – lesu.
„Nedavno sem na nekem sejmu v sosednji Avstriji videl zanimivo leseno kolo, ki me je navdušilo. Nisem ga niti fotografiral, temveč sem odločil predvsem po spominu izdelati nekaj podobnega. Le nekaj dni potem, sem na ženini domačiji opazil, da so posekali češnjo in jo požagali na metrska polena, torej za kurjavo. Prepričal sem jih, da je takšen les škoda skuriti in sem les odpeljal domov v Gornjo Radgono. In potem, v približno štirinajstih dneh je v priročni delavnici nastalo tole kolo, ki ga lahko brez skrbi pelješ, saj ima vse kar potrebuje takšno vozilo. Vse je iz lesa narejeno tako kot so ga pred stoletji izdelovali naši predniki. Da ne bi preveč škripalo sem uredil tudi mazalico, kamor nalijem malo olja, da podmaže celotno prenosno os.. Vse je sicer iz lesa, tudi vezi med posameznimi deli, edino obroča na kolesih sta iz železa“, nam pove skromni Marjan, ki pravi, da mu je tovrstno „rezbarjenje“ konjiček za krajšanje dolgočasja. „Eni si raje krajšajo čas v gostilnah, jaz pa se pač kratkočasim pri svojem konjičku“, pravi naš sogovornik, ki dodaja, da že pripravlja projekte in vse potrebno za izdelavo lesenega avtomobila, ki bo tudi nekaj posebnega. In prav zaradi tega ter tudi zaradi kolesa, ki ga je sedaj izdelal, Marjana Dolamiča nekateri že imenujejo novi Janez Puh, ki je rojen blizu Gornje Radgone, kjer se je med drugim šolal, pozneje pa zaslovel v sosednji Avstriji. Marjan resda nima namena zasloveti tako kot Puh, vesel pa je, da njegove mojstrovine občuduje širša javnost...
Tukaj si lahko ogledate slike.
