V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Osemslojni nadev za vrhunsko Prekmursko gibanico

 

Zahteven izdelek, za katerega se izplača potruditi; Kako jo izdeluje Janez Kutoš iz gostišča Marič v Sebeborcih, kjer posedujejo certifikat

Prekmurska gibanicaPrekmurska gibanica je posebnost med sladicami. Uvrščamo jo med slovenske nacionalne kulinarične specialitete in je tradicionalna značilnost prekmurske kulinarike, je tudi zaščitena v EU. Na območju Prekmurja, kot tudi na celotnem področju Slovenije nima primerljivega izdelka.

Ta stara prekmurska, praznična in obredna jed je dobila ime po besedi güba, kar pomeni guba in se nanaša na njeno značilno sestavo iz posameznih plasti. Lastna receptura, kakor tudi tehnologija izdelave vodita do specifičnega videza rezin prekmurske gibanice, ki s svojo barvitostjo dajejo izdelku pravo mikavnost in dopadljivost. Prekmursko gibanico odlikuje bogat razpon vonjev in okusov ter prijetne zaznave v ustih, ki dajejo občutek nežnosti, sočnosti in polnosti. Prekmurska gibanica ima svojevrstno lastno recepturo in tehnologijo izdelave, ki zahteva veliko mero natančnosti, spretnosti in znanja. Pripravljena je iz krhkega testa, na katerega so položeni štirje različni nadevi (mak, skuta, orehi in jabolka) v točno določenem zaporedju, med katerimi je plast vlečenega testa. Ti nadevi so v gibanici podvojeni v enakem vrstnem redu kot v prvi ponovitvi. Na vrhu zadnje plasti nadeva je plast vlečenega testa, ki je prelita s kislo ali sladko smetano, v katero je umešan rumenjak ali pa je plast samo premazana z maščobnim polivom. Nekoč so gibanice pekli izključno v okroglih lončenih pekačih, zato so načinu peke prilagodili obliko rezin (trikotna). Danes pa se vse več ponudnikov odloča za peko v podolgovatih lončenih ali pločevinastih pekačih, iz katerih pridobijo in postrežejo več kosov, ki so lahko tudi pravokotne oblike.

Pripravo in peko prav takšne nam je v skoraj štiriurnem postopku, prikazal, 38 – letni Janez Kutoš, kuhar v gostišču Marič iz Sebeborcev, kjer imajo uradni certifikat za izdelavo prekmurske gibanice, in čigar gibanice pogosto zmagujejo na različnih tekmovanjih in revijah. Janez je pred 20 leti končal Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Radencih. Slabih deset let je delal po različnih prekmurskih gostilnah, predvsem v Moravskih Toplicah, zadnjih deset let pa je v gostišču Marič, kjer veliko pozornost namenjajo tudi izobraževanju in usposabljanju zaposlenih. Pri Mariču, kjer ponujajo predvsem domače prekmurske dobrote, a tudi klasično slovensko in mednarodno, vsi kuharji vedo narediti vse. In tako tudi Janezu ni bilo težko pripraviti prekmurske gibanice, ki pa, roko na srce, potrebuje veliko časa in materiala, predvsem pa znanja in spretnosti... Gibanice pri Mariču pečejo povprečno dvakrat tedensko, vedno pa poskrbijo, da imajo sveže za čez vikend, ko jih največ prodajo.

Sestavine – pekač 35 krat 42 centimetrov, za 35 kosov gibanice po 25 dekagramov::

Krhko testo: 350 g moke, 250 g margarine, 150 g sladkorja, eno jajce

Vlečeno testo: 1200 g moke (50 + 50 ostra, mehka), voda olje, sol

Makov nadev: 600 g mletega maka, 200 g sladkorja

Orehov nadev: 600 g mletih orehov, 200 g sladkorja

Skutin nadev: 2000 g skute, liter kisle smetane, 500 g sladkorja, eno jajce

Jabolčni nadev: 2000 g jabolk, 250 sladkorja (če so jabolka kisla – nekoliko več), malo ruma

Maščobni poliv; liter kisle smetane, 300 g margarine (lahko tudi rastlinsko olje) dve jajci

Priprava: Iz sestavin za krhko testo umesimo krhko testo, iz sestavin za vlečeno pa vlečeno testo. Krhko testo razvaljamo, in damo v namaščen pekač. Posipamo z makom in sladkorjem, ter polijemo s polivom. Pokrijemo s plastjo vlečenega testa, dodamo skutni nadev in spet pokrijemo s plastjo vlečenega testa. Nato posipamo orehe in sladkor, ter polijemo s polivko. Pokrijemo s testom in dodamo naribana ali grobo narezana jabolka in sladkor. Postopek z nadevi plastmi vlečenega testa ponovimo še enkrat. Na koncu damo dvojno plast vlečenega testa, prelijemo s polivom (smetana + jajce, da se lepo zapeče) in pečemo v prej ogreti pečici, slabih 120 minut na 200 stopinjah.

Dodatni nasveti slaščičarja Janeza: Prekmursko gibanico lahko naredimo zvečer in jo ponoči pustimo v hladilniku ter jo spečemo zjutraj; Bolj kot umesimo in naoljimo testo, manj se pri vlečenju trga; Nadeve je potrebno dobro poravnati, saj v nasprotnem pri prerezu kosov, ostanejo luknjice!

S certifikatom do razpoznavne kakovosti

Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot je po nekajletnem delu na področju standardizacije kakovosti in povezovanja ponudnikov pridobilo zaščito tradicionalnega ugleda za prekmursko gibanico. Tako je sedaj možno proizvajati prekmursko gibanico samo na podlagi pridobljenega certifikata. Označba tradicionalnega ugleda pomeni, da je pri proizvodu poudarjena tradicija glede načina proizvodnje ali sestave oziroma tradicionalne surovine, sama proizvodnja pa geografsko ni omejena. Z označbo tradicionalnega ugleda se predvsem zavaruje receptura ali način proizvodnje. Proizvode z zaščito tradicionalnega ugleda lahko proizvajajo vsi, ki se držijo predpisane recepture, postopka in oblike. Certifikat lahko pridobimo samostojno ali pa se vključimo v skupino proizvajalcev, ki pridobi in ohranja certifikat v imenu svojih članov. In vsi oni se morajo držati celotnega tehnološkega postopka, ki vodi do njenih lastnih posebnih senzoričnih lastnosti (zunanji izgled, okus, vonj…), ter tradicionalne recepture. 

Prizorišče, kjer smo spremljali pripravo in peko prekmurske gibanice, gostilna Marič v Sebeborcih, streljaj iz Moravskih Toplic, je odprla vrata za svoje goste leta 1994, takrat pod imenom "Bistro M". Lastnik gostilne, kjer je zaposlenih 10 ljudi, Marjan Marič pove, da so se že od pričetka trudili ustreči svojim gostom, prizadevali so si za čim kvalitetnejšo in pestrejšo ponudbo. Obisk gostilne je bil iz leta v leto večji. Postopoma so preurejali in širili naše prostore, leta 2002 so se preregistrirali in preimenovali v gostilno z imenom Gostilna Marič. Nekako so že od samega pričetka dali poudarek ponudbi domačih jedi, značilnih za prekmursko pokrajino. „Z velikim zadovoljstvom ugotavljamo, da smo bili uspešni. Naša prizadevanja in vestno delo je bilo že tudi večkrat nagrajeno s pohvalami, priznanji in medaljami. Že leta 1996 smo prejeli priznanje občine Moravske Toplice, kot "Naj gostilna" v občini. Večkrat smo prejeli priznanje in medaljo za našo pravo domačo šunko, po kateri smo zelo znani. Leta 2004 smo bili izbrani za naj gostišče v pomurski regiji. Nazadnje smo v letu 2006, prejeli od pomurske turistične zveze plaketo, ki nam je dragoceno priznanje in vzpodbuda za naše delo in obenem tudi odgovornost za še boljše dosežke. Konec leta 2006 smo pridobili tudi certifikat prekmurske gibanice. In tudi za naše gibanice smo dobili veliko priznanj, največja pa so priznanja od gostov, ki se vedno znova vračajo“, nam pove Marjan Marič.

Tako lastnik, kot tudi zaposleni pa vedo povedati, da sicer, poleg domačih jedi, ponujajo tudi klasične kuhinje, a sta daleč največ iskana bograč in prekmurska gibanica.

ZGODOVINA RAZVOJA PREKMURSKE GIBANICE

V Etimološkem slovarju slovenskega jezika je gibanica vrsta potice v vzhodnem predelu Štajerske. Izvor za besedo so gibâničnik, gibâničnjak, jerbas za pecivo, gibâničar (pek). V 18. stoletju jo omenja Pohlin kot gebanza. Beseda sama je izvedena iz besede gybati. Od 17. stoletja naprej se uporablja tudi v srbohrvaškem jeziku kot gibûnjica (vrsta peciva), gibanisati (peči gibanice), giböle (nadev za potice). Tudi v madžarskem jeziku pomeni gobonca oziroma gabonca vrsto peciva. Najstarejši pisni vir seže v leto 1828, ko je vzgojni pisatelj Jožef Košič župnik na Gornjem in Dolnjem Seniku pri Monoštru na prošnjo etnografa slovaškega porekla Johanna Csaplovicsa E. V. Jeszenova sestavil spis, v katerem označuje najnavadnejši živež prekmurske vasi pred sto leti in se posebej ustavlja ob hajdinjači, gibanici, krapcih in vrtankih. Slednji je ta spis objavil v madžarskem in nemškem jeziku (”A magyaroszági Vendus – tótokról”, ”Croaten und Wenden in Ungern”). V spisu O vendskih Totih v madžarski državi, kakor tudi v spisu O Hrvatih in Slovencih na Ogrskem je napisano, da je gibanica vlečeno testo potreseno z repo in skuto. Pri tem je poudarjeno, da to ni isto pecivo kot madžarski ”lepény”, ali pa krapci. V nadaljevanju je omenjeno, da na svatbi, ko se s hrano prav zapravljivo streže po vsej krajini, gibanica ne sme manjkati. Tukaj je tudi prvič napisano, da se gibanica imenuje po večplastnem testu – gyüba.

Opisana je tudi receptura, ki pravi, da se gibanico pripravi tako, da se na tanko vlečeno testo potrese sesekljano zelje, repo ali pa skuto, pokrije s plastjo testa (od 10 do 11 plasti) in vsako polije z mastjo, ter ponovno potrese z zeljem, repo ali s skuto in speče. To pecivo, prav,i bi imeli nekateri Madžari za ”rétes”, vendar gibanice se ne zavije kot ”rétes”. Gibanico se razreže na trikotne kose in se jo v velikem kupu postavi na mizo. Vsakomur pripada kos gibanice, ki se ga lahko takoj poje, ali pa se ga odnese domov, ne da bi bil kdo za to obrekovan. Enako velja, če je pri določeni hiši kako večje opravilo in se gibanico postreže delavcem.

Ta zgodovinska dela so bila v poznejšem obdobju prevajana in njihovi prevodi objavljeni v Pomurskem vestniku in v knjigi ”Življenje Slovencev med Muro in Rabo: prevod izbranih del”.

Prvi, ki je obširno in sistematično obdelal načine prehranjevanja prekmurskega človeka, je bil prof. dr. Vilko Novak. V njegovi etnografski študiji ”Ljudska prehrana v Prekmurju” je prekmurska gibanica omenjena kot pečena močnata jed, opisan pa je tudi način njene priprave. To delo še danes služi kot vodilo številnim raziskovalcem tega področja. Na kulinaričen način so prekmursko gibanico predstavili Cilka Sukič “Jedi nekdanjih in sedanjih dni. Prekmurska, prleška in štajerska kuhinja”, Jože Zadravec “Značilnosti ljudske prehrane v Prekmurju” in Branko Časar “Boug žegnjaj”. Tako tehnologija izdelave kot tudi vrednotenje njene senzorične kakovosti pa je podrobno opisano v knjigi z naslovom “Prekmurske dobrote” avtorjev Stanka Renčlja in dr. Romane Karas.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Osemslojni nadev za vrhunsko Prekmursko gibanico