Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Osemslojni nadev za vrhunsko Prekmursko gibanico

 

Zahteven izdelek, za katerega se izplača potruditi; Kako jo izdeluje Janez Kutoš iz gostišča Marič v Sebeborcih, kjer posedujejo certifikat

Prekmurska gibanicaPrekmurska gibanica je posebnost med sladicami. Uvrščamo jo med slovenske nacionalne kulinarične specialitete in je tradicionalna značilnost prekmurske kulinarike, je tudi zaščitena v EU. Na območju Prekmurja, kot tudi na celotnem področju Slovenije nima primerljivega izdelka.

Ta stara prekmurska, praznična in obredna jed je dobila ime po besedi güba, kar pomeni guba in se nanaša na njeno značilno sestavo iz posameznih plasti. Lastna receptura, kakor tudi tehnologija izdelave vodita do specifičnega videza rezin prekmurske gibanice, ki s svojo barvitostjo dajejo izdelku pravo mikavnost in dopadljivost. Prekmursko gibanico odlikuje bogat razpon vonjev in okusov ter prijetne zaznave v ustih, ki dajejo občutek nežnosti, sočnosti in polnosti. Prekmurska gibanica ima svojevrstno lastno recepturo in tehnologijo izdelave, ki zahteva veliko mero natančnosti, spretnosti in znanja. Pripravljena je iz krhkega testa, na katerega so položeni štirje različni nadevi (mak, skuta, orehi in jabolka) v točno določenem zaporedju, med katerimi je plast vlečenega testa. Ti nadevi so v gibanici podvojeni v enakem vrstnem redu kot v prvi ponovitvi. Na vrhu zadnje plasti nadeva je plast vlečenega testa, ki je prelita s kislo ali sladko smetano, v katero je umešan rumenjak ali pa je plast samo premazana z maščobnim polivom. Nekoč so gibanice pekli izključno v okroglih lončenih pekačih, zato so načinu peke prilagodili obliko rezin (trikotna). Danes pa se vse več ponudnikov odloča za peko v podolgovatih lončenih ali pločevinastih pekačih, iz katerih pridobijo in postrežejo več kosov, ki so lahko tudi pravokotne oblike.

Pripravo in peko prav takšne nam je v skoraj štiriurnem postopku, prikazal, 38 – letni Janez Kutoš, kuhar v gostišču Marič iz Sebeborcev, kjer imajo uradni certifikat za izdelavo prekmurske gibanice, in čigar gibanice pogosto zmagujejo na različnih tekmovanjih in revijah. Janez je pred 20 leti končal Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Radencih. Slabih deset let je delal po različnih prekmurskih gostilnah, predvsem v Moravskih Toplicah, zadnjih deset let pa je v gostišču Marič, kjer veliko pozornost namenjajo tudi izobraževanju in usposabljanju zaposlenih. Pri Mariču, kjer ponujajo predvsem domače prekmurske dobrote, a tudi klasično slovensko in mednarodno, vsi kuharji vedo narediti vse. In tako tudi Janezu ni bilo težko pripraviti prekmurske gibanice, ki pa, roko na srce, potrebuje veliko časa in materiala, predvsem pa znanja in spretnosti... Gibanice pri Mariču pečejo povprečno dvakrat tedensko, vedno pa poskrbijo, da imajo sveže za čez vikend, ko jih največ prodajo.

Sestavine – pekač 35 krat 42 centimetrov, za 35 kosov gibanice po 25 dekagramov::

Krhko testo: 350 g moke, 250 g margarine, 150 g sladkorja, eno jajce

Vlečeno testo: 1200 g moke (50 + 50 ostra, mehka), voda olje, sol

Makov nadev: 600 g mletega maka, 200 g sladkorja

Orehov nadev: 600 g mletih orehov, 200 g sladkorja

Skutin nadev: 2000 g skute, liter kisle smetane, 500 g sladkorja, eno jajce

Jabolčni nadev: 2000 g jabolk, 250 sladkorja (če so jabolka kisla – nekoliko več), malo ruma

Maščobni poliv; liter kisle smetane, 300 g margarine (lahko tudi rastlinsko olje) dve jajci

Priprava: Iz sestavin za krhko testo umesimo krhko testo, iz sestavin za vlečeno pa vlečeno testo. Krhko testo razvaljamo, in damo v namaščen pekač. Posipamo z makom in sladkorjem, ter polijemo s polivom. Pokrijemo s plastjo vlečenega testa, dodamo skutni nadev in spet pokrijemo s plastjo vlečenega testa. Nato posipamo orehe in sladkor, ter polijemo s polivko. Pokrijemo s testom in dodamo naribana ali grobo narezana jabolka in sladkor. Postopek z nadevi plastmi vlečenega testa ponovimo še enkrat. Na koncu damo dvojno plast vlečenega testa, prelijemo s polivom (smetana + jajce, da se lepo zapeče) in pečemo v prej ogreti pečici, slabih 120 minut na 200 stopinjah.

Dodatni nasveti slaščičarja Janeza: Prekmursko gibanico lahko naredimo zvečer in jo ponoči pustimo v hladilniku ter jo spečemo zjutraj; Bolj kot umesimo in naoljimo testo, manj se pri vlečenju trga; Nadeve je potrebno dobro poravnati, saj v nasprotnem pri prerezu kosov, ostanejo luknjice!

S certifikatom do razpoznavne kakovosti

Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot je po nekajletnem delu na področju standardizacije kakovosti in povezovanja ponudnikov pridobilo zaščito tradicionalnega ugleda za prekmursko gibanico. Tako je sedaj možno proizvajati prekmursko gibanico samo na podlagi pridobljenega certifikata. Označba tradicionalnega ugleda pomeni, da je pri proizvodu poudarjena tradicija glede načina proizvodnje ali sestave oziroma tradicionalne surovine, sama proizvodnja pa geografsko ni omejena. Z označbo tradicionalnega ugleda se predvsem zavaruje receptura ali način proizvodnje. Proizvode z zaščito tradicionalnega ugleda lahko proizvajajo vsi, ki se držijo predpisane recepture, postopka in oblike. Certifikat lahko pridobimo samostojno ali pa se vključimo v skupino proizvajalcev, ki pridobi in ohranja certifikat v imenu svojih članov. In vsi oni se morajo držati celotnega tehnološkega postopka, ki vodi do njenih lastnih posebnih senzoričnih lastnosti (zunanji izgled, okus, vonj…), ter tradicionalne recepture. 

Prizorišče, kjer smo spremljali pripravo in peko prekmurske gibanice, gostilna Marič v Sebeborcih, streljaj iz Moravskih Toplic, je odprla vrata za svoje goste leta 1994, takrat pod imenom "Bistro M". Lastnik gostilne, kjer je zaposlenih 10 ljudi, Marjan Marič pove, da so se že od pričetka trudili ustreči svojim gostom, prizadevali so si za čim kvalitetnejšo in pestrejšo ponudbo. Obisk gostilne je bil iz leta v leto večji. Postopoma so preurejali in širili naše prostore, leta 2002 so se preregistrirali in preimenovali v gostilno z imenom Gostilna Marič. Nekako so že od samega pričetka dali poudarek ponudbi domačih jedi, značilnih za prekmursko pokrajino. „Z velikim zadovoljstvom ugotavljamo, da smo bili uspešni. Naša prizadevanja in vestno delo je bilo že tudi večkrat nagrajeno s pohvalami, priznanji in medaljami. Že leta 1996 smo prejeli priznanje občine Moravske Toplice, kot "Naj gostilna" v občini. Večkrat smo prejeli priznanje in medaljo za našo pravo domačo šunko, po kateri smo zelo znani. Leta 2004 smo bili izbrani za naj gostišče v pomurski regiji. Nazadnje smo v letu 2006, prejeli od pomurske turistične zveze plaketo, ki nam je dragoceno priznanje in vzpodbuda za naše delo in obenem tudi odgovornost za še boljše dosežke. Konec leta 2006 smo pridobili tudi certifikat prekmurske gibanice. In tudi za naše gibanice smo dobili veliko priznanj, največja pa so priznanja od gostov, ki se vedno znova vračajo“, nam pove Marjan Marič.

Tako lastnik, kot tudi zaposleni pa vedo povedati, da sicer, poleg domačih jedi, ponujajo tudi klasične kuhinje, a sta daleč največ iskana bograč in prekmurska gibanica.

ZGODOVINA RAZVOJA PREKMURSKE GIBANICE

V Etimološkem slovarju slovenskega jezika je gibanica vrsta potice v vzhodnem predelu Štajerske. Izvor za besedo so gibâničnik, gibâničnjak, jerbas za pecivo, gibâničar (pek). V 18. stoletju jo omenja Pohlin kot gebanza. Beseda sama je izvedena iz besede gybati. Od 17. stoletja naprej se uporablja tudi v srbohrvaškem jeziku kot gibûnjica (vrsta peciva), gibanisati (peči gibanice), giböle (nadev za potice). Tudi v madžarskem jeziku pomeni gobonca oziroma gabonca vrsto peciva. Najstarejši pisni vir seže v leto 1828, ko je vzgojni pisatelj Jožef Košič župnik na Gornjem in Dolnjem Seniku pri Monoštru na prošnjo etnografa slovaškega porekla Johanna Csaplovicsa E. V. Jeszenova sestavil spis, v katerem označuje najnavadnejši živež prekmurske vasi pred sto leti in se posebej ustavlja ob hajdinjači, gibanici, krapcih in vrtankih. Slednji je ta spis objavil v madžarskem in nemškem jeziku (”A magyaroszági Vendus – tótokról”, ”Croaten und Wenden in Ungern”). V spisu O vendskih Totih v madžarski državi, kakor tudi v spisu O Hrvatih in Slovencih na Ogrskem je napisano, da je gibanica vlečeno testo potreseno z repo in skuto. Pri tem je poudarjeno, da to ni isto pecivo kot madžarski ”lepény”, ali pa krapci. V nadaljevanju je omenjeno, da na svatbi, ko se s hrano prav zapravljivo streže po vsej krajini, gibanica ne sme manjkati. Tukaj je tudi prvič napisano, da se gibanica imenuje po večplastnem testu – gyüba.

Opisana je tudi receptura, ki pravi, da se gibanico pripravi tako, da se na tanko vlečeno testo potrese sesekljano zelje, repo ali pa skuto, pokrije s plastjo testa (od 10 do 11 plasti) in vsako polije z mastjo, ter ponovno potrese z zeljem, repo ali s skuto in speče. To pecivo, prav,i bi imeli nekateri Madžari za ”rétes”, vendar gibanice se ne zavije kot ”rétes”. Gibanico se razreže na trikotne kose in se jo v velikem kupu postavi na mizo. Vsakomur pripada kos gibanice, ki se ga lahko takoj poje, ali pa se ga odnese domov, ne da bi bil kdo za to obrekovan. Enako velja, če je pri določeni hiši kako večje opravilo in se gibanico postreže delavcem.

Ta zgodovinska dela so bila v poznejšem obdobju prevajana in njihovi prevodi objavljeni v Pomurskem vestniku in v knjigi ”Življenje Slovencev med Muro in Rabo: prevod izbranih del”.

Prvi, ki je obširno in sistematično obdelal načine prehranjevanja prekmurskega človeka, je bil prof. dr. Vilko Novak. V njegovi etnografski študiji ”Ljudska prehrana v Prekmurju” je prekmurska gibanica omenjena kot pečena močnata jed, opisan pa je tudi način njene priprave. To delo še danes služi kot vodilo številnim raziskovalcem tega področja. Na kulinaričen način so prekmursko gibanico predstavili Cilka Sukič “Jedi nekdanjih in sedanjih dni. Prekmurska, prleška in štajerska kuhinja”, Jože Zadravec “Značilnosti ljudske prehrane v Prekmurju” in Branko Časar “Boug žegnjaj”. Tako tehnologija izdelave kot tudi vrednotenje njene senzorične kakovosti pa je podrobno opisano v knjigi z naslovom “Prekmurske dobrote” avtorjev Stanka Renčlja in dr. Romane Karas.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Osemslojni nadev za vrhunsko Prekmursko gibanico