Na območju Lenarta in sploh Slovenskih Goric, je očitno veliko uspešnih zakonov, saj nas pogosto obveščajo o praznovanju zlatih, bisernih, diamantnih in podobnih jubilejnih porok. In tako je bilo tudi v Spodnjem Porčiču, streljaj od Lenarta, kjer sta pred dnevi, srečna in zadovoljna v krogu domačih in prijateljev, zlati jubilej skupnega življenja praznovala Matilda in Konrad Rokavec. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda, ob predstavniku države – matičarju, opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, cerkvenega pa ob zahvalni maši častni naddekan in lenarški župnik Martin Bezgovšek.
V teh lepih jesenskih vikendih, ko veliko slavimo darove narave, je bilo še posebej veselo pri Gorjupovih v okolici Lenarta. Tam sta zlati jubilej skupnega življenja praznovala Marija in Marjan Gorjup iz Zgornjih Žerjavcev v Slovenskih goricah. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda opravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, cerkvenega ob zahvalni maši pa častni naddekan in župnik Martin Bezgovšek. Zlatoporočenca Marija in Marjan Gorjup, mimogrede sta oba rojena leta 1949, sta se sicer civilno poročila 21.9.1968 in en teden kasneje tudi cerkveno v cerkvi Sv. Lenarta.
Pobiranje krompirja kot nekoč
Pobiralci krompirja na Kurbusovi njivi na Ptujski cesti
Splošno znano je, da je krompir v Evropo iz Južne Amerike Peruja ali Čila, prinesel Krištof Kolumb, ki je odkril Ameriko. V naših krajih so ga, zanimivo, začeli gojiti šele v času vladanja cesarice Marije Terezije, ki je tedaj vodila Avstroogrsko državo. Krompir je živilo, ki ga danes najdemo na vsakem jedilniku, saj si brez njega ni mogoče predstavljati človeške prehrane.
Iz zgodovine je znano, da je v Evropi reševal tudi lakoto. Včasih so s kuhanim krompirjem v »alfah«, svinjskih kotlih, redili tudi prašiče. Krompir je mogoče pripraviti na sto in več načinov. Danes poznamo njegovo pakiranje tudi za hitro pripravo, se pravi, ga dobimo napol pripravljenega, zamrznjenega in pakiranega v trgovinah. V preteklosti pa so nabirali krompir v pletene košate »cejne«, sedaj pa v plastična vedra, najpogosteje pa ga pobirajo s stroji.
Pred domačijo Elizabete in Jožeta Kurbus, kjer skrbno kmetujeta na lepo urejeni kmetiji, smo na njivi ob cesti Gornja Radgona-Spodnji Ivanjci, na Ptujski cesti zagledali ekipo, ki je ročno pobirala krompir. Za trenutek smo jih zmotili, da smo lahko fotografirali in se pogovorili z gospodarjem Jožetom Kurbusom, saj je takšnih prizorov vedno manj za videti tudi na podeželju.
»Včasih smo sadili več krompirja, ker smo ga "polagali", krmili tudi prašičem. Kot vidite, je letos lep pridelek. Ker je zemlja sorazmerno suha, ga je bilo lahko izorati in pobrati. Za tako malenkost se ne splača pobiranje s strojem, zato smo za pobiranje povabili bližnje sosede. Kot vidite delo poteka v veselem razpoloženju. Nobeden od pobiralcev ne dela za denar, pač pa za »gverilo«, pravzaprav plačilo v naturi. Vsak bo za svoje delo dobil kako vrečo krompirja, ki mu bo služil za ozimnico. Za vse ga bo dovolj, tudi za nas in naše prašiče. Čeprav imajo prašiči danes sodobno krmo, jim mi še privoščimo krompir, ki ga imajo prašiči zelo radi. Rad bi se zahvalil vsem, ki še držijo tradicijo, da sosedu pomagajo, ko potrebuje pomoč. Srečen sem, da naju z ženo sosedje tudi na tak način spoštujejo«, je povedal Jože Kurbus.
