Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Čeprav so vedeli, da psička ne bo preživela...

 

Mineva 55 let, odkar so Sovjeti poslali v vesolje psičko Lajko 

LajkaMedtem, ko v teh dnevih skoraj po vsej zemeljski obli razglabljajo o dosežku neustrašnega soseda iz Avstrije, Felixa Baumgartnerja, ki je po uspešnem »skoku z roba vesolja«, prebil zvočni zid, nikakor ne smemo prezreti, da te dni mineva 55 let od še enega „vesoljskega“ podviga. V soboto, 3.11., prvo v letošnjem novembru, bo namreč minilo natanko petinpetdeset let, odkar je 3. novembra 1957, v sovjetski vesoljski kapsuli Sputnik, v orbito odpotovala prva »Zemljanka«, psička Lajka, ki je simbolično, čeprav za ceno lastnega življenja, odprla človeku pot do zvezd. Enako kot danes, ko mnoge živali poginejo kot „poskusni zajci“ v „znanstvene namene in raziskave“, so odgovorni tudi pred 55 leti vedeli, da se nesrečna psička ne bo vrnila živa.

Toda to takrat nikogar ni motilo, le redki ljudje, ki so vodili projekt, so se pozneje kesali. Lajko so sicer pred poletom oblekli v »astronavtsko« oblačilo s senzorji, ki so beležili njen srčno utrip, krvni pritisk in hitrost dihanja. Morebiti ji je dejansko bilo lepše, kot na mrzlih moskovskih ulicah, kjer je bila ena izmed sto tisočih potepuških kužkov, toda tega nihče nikoli ne bo ugotovil. Ker pa je Lajka, ki je kot potepuška psička veliko lajala, bila prvo živo bitje, ki je odletelo v orbito, je bil svet zgrožen. Mala mešanka med sibirskim haskijem in terierjem je morala prva poginiti zaradi znanstvenih testiranj, pa tudi zaradi tekmovalnosti velikih sil v okviru hladne vojen, kdo bo prvi prispel v orbito.

Potepuška mešanka z lovsko krvjo Kudrjavka, s psevdonimom je postala najbolj slavna žival sploh...

Kakorkoli že, 3. novembra 1957 je takratna Sovjetska zveza z vesoljskega izstrelišča Bajkonur utirila v vesolje umetni Zemljin satelit Sputnik 2, v katerem je bila tudi psička Lajka. Preden so znanstveniki v orbito poslali prvega človeka, so morali raziskati kako bo nanj vplivalo dolgotrajno breztežnostno stanje, sile vzleta, ter mnoge druge stresne situacije in položaji. Zato je v orbito morala Lajka. Psička je v breztežnosti v posebni kabini, ki so jo namestili poleg merilnih naprav, preživela šest dni. Takratna Sovjetska zveza je sicer prvi umetni Zemljin satelit Sputnik 1 izstrelila mesec dni prej, 4. oktobra 1957. Ta 83 kilogramov težki satelit je Zemljo obkrožil s hitrostjo 24.500 kilometrov na uro in je takrat v svetu poskrbel za veliko začudenje, v ZDA pa za pravi šok, po katerem si več let niso opomogle, saj se je s Sputnikom 1 čez noč spremenilo svetovno ravnotežje sil. Večji umetni Zemljin satelit Sputnik 2, ki je tehtal 508 kilogramov, so Sovjeti izstrelili mesec dni za Sputnikom 1, torej 3. novembra 1957 ob 22.28, z njim pa je v vesolje poletela tudi Lajka. Sovjeti so želeli z njim poslati živo bitje in to je bila prav psička, katere ime pomeni tudi ime sibirskih lovskih goničev. Zelo natančni pripomočki so na Zemljo oddajali podatke o Lajkinem dihanju, utripu srca, o krvnem pritisku in o količini zraka, ki ga Lajka sprejema, na krovu pa je bila tudi kamera. Ti podatki so bili za znanstvenike zelo dragoceni, saj so dokazovali, da se živo bitje lahko prilagaja tolikšni hitrosti in breztežnosti. Ker satelit z Lajko ni imel kapsule za vrnitev na Zemljo, je psička po nekaj dneh umrla, Sputnik 2 pa je potem, ko je izpraznil svoje baterije, okoli Zemlje krožil do 14. aprila 1959, ko je ob vstopu v atmosfero eksplodiral.

Lajka je bila edina žival, ki so jo znanstveniki poslali v vesolje in so kot rečeno, pri tem vedeli, da bo poginila. Eden vodilnih znanstvenikov projekta Oleg Gazenko je pri svojih osemdesetih letih priznal: „Več časa ko preteče, bolj mi je žal. Tega ne bi smeli narediti. Nismo se dovolj naučili, da bi s tem upravičili Lajkino smrt“. Psička ima danes kot prva vesoljska potnica na ruskem inštitutu za letalstvo in vesoljsko medicino spominsko ploščo. Že dve leti zatem, 12. aprila 1961 se je kot prvi človek v vesolje podal ruski kozmonavt Jurij Gagarin. Ruski kozmonavt je z vesoljsko ladjo Vzhod 1 obkrožil Zemljo po eliptični poti v oddaljenosti 175 do 327 kilometrov. Polet je trajal uro in 48 minut, Gagarin pa je v breztežnem stanju prebil 70 minut. 

A le to sploh pomembno? Glavno, da je bil cilj Sovjetske zveze, dokazati prevlado sovjetske vesoljske tehnologije nad ameriško ter ugotoviti, ali lahko živo bitje prenese pogoje življenja v vesolju, dosežen. Žal...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Čeprav so vedeli, da psička ne bo preživela...