V tem prvem tromesečju letošnjega leta, se po gasilskih domovih izvajajo redni letni občni zbori Prostovoljnih gasilskih društev, kjer se pregleda minulo delo ter se obenem snujejo novi načrti in cilji za tekoče aktivno leto. Ob tej priložnosti se tudi podeljujejo najrazličnejše zahvale, priznanja, odlikovanja, povišanja, obletnice ter nazivi. Tudi na občnem zboru Prostovoljnega društva Orehovci so ob koncu podelili pisano paleto priznanj in zahval. Med njimi pa je najbolj izstopala listina za naziv »častni poveljnik«, ki jo je prejel starosta PGD Orehovci Franc Domajnko.
V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer se vedno nekaj dogaja, so se pred kratkim stanovalci tri dni zapored veselili in plesali. Med drugim so pripravili tudi tradicionalno druženje z Valentinovim srčkovim plesom. Že pred začetkom plesa so zaposleni izdelali verižice s srčki, ki so jih razdelili stanovalcem in tako poskrbeli za pravo vzdušje ob tem prazniku. Zato se je že ob zbiranju navzočih v avli opazilo prijetno vzdušje ob pričakovanju ponovnega druženja.
V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer praznujejo prvih deset let obstoja in delovanja, pogosto poskrbijo, da so praznični dnevi nepozabni. In tako je bilo v letošnjem februarju, ko je najprej bil kulturni dan, nato pust, pa Valentinovo... Ob letošnjem pustu so tako organizirali pravo »mini pustno rajanje« na katerem so sodelovale vse generacije. Dom so namreč na dan pustovanja obiskali najprej otroci iz sosednjega Vrtca Manka Golarja, ki so stanovalcem pripravili mimohod v pustnih maskah. Na obraze prisotnih v avli so pričarali široke nasmehe in dobra volja se je nenadoma razlila kar po celem DSO. Otroci in prijazne vzgojiteljice, ki so bile tudi lepo našemljene, so se razveselili ocvrtih »mišk« in soka, saj jih je direktor DSO-GR d.o.o., mag. Marjan Žula, povabil na druženje po uspešnem mimohodu in se hkrati zahvalil za »obisk maškar«.
Na območju Slovenske Bistrice je Pohodniška sekcija ŠD Elektro Maribor pripravila 4. Nejčev spominski pohod, s katerim so udeleženci počastili spomin na mladega sodelavca-električarja, Nejca Mesariča. Kot je znano je pred štirimi leti, v pričetku februarja, Slovenijo zajela izjemna naravna ujma. Pri odpravljanju posledic, ki jih je povzročil žled, in pri ponovnem vzpostavljanju oskrbe prebivalstva z električno energijo, je življenje tragično izgubil mlad fant Nejc Mesarič. V spomin nanj in na njegov pogum je letos tako organiziran že četrti pohod in spominska slovesnost, ki so se je, že tradicionalno, udeležili tudi predstavniki Hrvaškega elektrogospodarstva (Hrvatske elektroprivrede), ki so pred leti z odlično usposobljenimi ekipami priskočili na pomoč slovenskim elektromonterjem pri odpravljanju zahtevnih posledic vremenske ujme.Čeprav so vedeli, da psička ne bo preživela...
Mineva 55 let, odkar so Sovjeti poslali v vesolje psičko Lajko
Medtem, ko v teh dnevih skoraj po vsej zemeljski obli razglabljajo o dosežku neustrašnega soseda iz Avstrije, Felixa Baumgartnerja, ki je po uspešnem »skoku z roba vesolja«, prebil zvočni zid, nikakor ne smemo prezreti, da te dni mineva 55 let od še enega „vesoljskega“ podviga. V soboto, 3.11., prvo v letošnjem novembru, bo namreč minilo natanko petinpetdeset let, odkar je 3. novembra 1957, v sovjetski vesoljski kapsuli Sputnik, v orbito odpotovala prva »Zemljanka«, psička Lajka, ki je simbolično, čeprav za ceno lastnega življenja, odprla človeku pot do zvezd. Enako kot danes, ko mnoge živali poginejo kot „poskusni zajci“ v „znanstvene namene in raziskave“, so odgovorni tudi pred 55 leti vedeli, da se nesrečna psička ne bo vrnila živa.
Toda to takrat nikogar ni motilo, le redki ljudje, ki so vodili projekt, so se pozneje kesali. Lajko so sicer pred poletom oblekli v »astronavtsko« oblačilo s senzorji, ki so beležili njen srčno utrip, krvni pritisk in hitrost dihanja. Morebiti ji je dejansko bilo lepše, kot na mrzlih moskovskih ulicah, kjer je bila ena izmed sto tisočih potepuških kužkov, toda tega nihče nikoli ne bo ugotovil. Ker pa je Lajka, ki je kot potepuška psička veliko lajala, bila prvo živo bitje, ki je odletelo v orbito, je bil svet zgrožen. Mala mešanka med sibirskim haskijem in terierjem je morala prva poginiti zaradi znanstvenih testiranj, pa tudi zaradi tekmovalnosti velikih sil v okviru hladne vojen, kdo bo prvi prispel v orbito.
Potepuška mešanka z lovsko krvjo Kudrjavka, s psevdonimom je postala najbolj slavna žival sploh...
Kakorkoli že, 3. novembra 1957 je takratna Sovjetska zveza z vesoljskega izstrelišča Bajkonur utirila v vesolje umetni Zemljin satelit Sputnik 2, v katerem je bila tudi psička Lajka. Preden so znanstveniki v orbito poslali prvega človeka, so morali raziskati kako bo nanj vplivalo dolgotrajno breztežnostno stanje, sile vzleta, ter mnoge druge stresne situacije in položaji. Zato je v orbito morala Lajka. Psička je v breztežnosti v posebni kabini, ki so jo namestili poleg merilnih naprav, preživela šest dni. Takratna Sovjetska zveza je sicer prvi umetni Zemljin satelit Sputnik 1 izstrelila mesec dni prej, 4. oktobra 1957. Ta 83 kilogramov težki satelit je Zemljo obkrožil s hitrostjo 24.500 kilometrov na uro in je takrat v svetu poskrbel za veliko začudenje, v ZDA pa za pravi šok, po katerem si več let niso opomogle, saj se je s Sputnikom 1 čez noč spremenilo svetovno ravnotežje sil. Večji umetni Zemljin satelit Sputnik 2, ki je tehtal 508 kilogramov, so Sovjeti izstrelili mesec dni za Sputnikom 1, torej 3. novembra 1957 ob 22.28, z njim pa je v vesolje poletela tudi Lajka. Sovjeti so želeli z njim poslati živo bitje in to je bila prav psička, katere ime pomeni tudi ime sibirskih lovskih goničev. Zelo natančni pripomočki so na Zemljo oddajali podatke o Lajkinem dihanju, utripu srca, o krvnem pritisku in o količini zraka, ki ga Lajka sprejema, na krovu pa je bila tudi kamera. Ti podatki so bili za znanstvenike zelo dragoceni, saj so dokazovali, da se živo bitje lahko prilagaja tolikšni hitrosti in breztežnosti. Ker satelit z Lajko ni imel kapsule za vrnitev na Zemljo, je psička po nekaj dneh umrla, Sputnik 2 pa je potem, ko je izpraznil svoje baterije, okoli Zemlje krožil do 14. aprila 1959, ko je ob vstopu v atmosfero eksplodiral.
Lajka je bila edina žival, ki so jo znanstveniki poslali v vesolje in so kot rečeno, pri tem vedeli, da bo poginila. Eden vodilnih znanstvenikov projekta Oleg Gazenko je pri svojih osemdesetih letih priznal: „Več časa ko preteče, bolj mi je žal. Tega ne bi smeli narediti. Nismo se dovolj naučili, da bi s tem upravičili Lajkino smrt“. Psička ima danes kot prva vesoljska potnica na ruskem inštitutu za letalstvo in vesoljsko medicino spominsko ploščo. Že dve leti zatem, 12. aprila 1961 se je kot prvi človek v vesolje podal ruski kozmonavt Jurij Gagarin. Ruski kozmonavt je z vesoljsko ladjo Vzhod 1 obkrožil Zemljo po eliptični poti v oddaljenosti 175 do 327 kilometrov. Polet je trajal uro in 48 minut, Gagarin pa je v breztežnem stanju prebil 70 minut.
A le to sploh pomembno? Glavno, da je bil cilj Sovjetske zveze, dokazati prevlado sovjetske vesoljske tehnologije nad ameriško ter ugotoviti, ali lahko živo bitje prenese pogoje življenja v vesolju, dosežen. Žal...
