Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Abrahamovec je gostil pisano druščino

Žetev MulecNa domačiji Jerice in Srečka Muleca v Radvencih pri Negovi (nekoč Klolerjeva kmetija), je bilo konec minulega tedna nadvse veselo. Tam so se zbrali člani TD Negova-Spodnji Ivanjci, ter pripravili prikaz žetve in mlatitve pšenice po starem običaju. In ker je virt Srečko hkrati praznoval lep življenjski jubilej, srečanje z Abrahamom, je jasno, da je bilo na njivi in »gümli« še bolj razigrano in prijetno. V nadvse veselem razpoloženju, tako kot je bilo to včasih, je potekala: žetev, »delaje« snopov, povezanih s panti, mlatitev z mlatilnico, spravilo zrnja, postavljanje kopice iz slame...

Na negovskem koncu je potekalo veselo srečanje ob žetvi in mlačvi

Slovenci in Avstrijci med Weitersfeldu in Sladkim Vrhom složno skočili v Muro

Mura Veliki skokLetošnjemu Velikemu skoku/Big Jump so se blizu broda na Muri med Trnovim ob Muri (Weitersfeldu) in Sladkim Vrhom pridružili tako Avstrijci kot Slovenci. Tako so se natanko ob 15.00  pridružili tisočim Evropejcem, ki so skočili v vse večje reke in jezera, da bi tako opozorili na njihovo veliko bogastvo. Veliki skok je tokrat že drugič potekal na tem mestu in je signal Evropi, ki nas opominja na potrebo po zaščiti naših voda, hkrati pa opozarja na čiste reke. Obenem pa je bil še en poziv, da mora Mura na tem delu in v celotni Sloveniji teče brez ovir. Koordinator kampanje Rešimo Muro Stojan Habjanič je ob tem povedal: "Tudi danes je tukaj očitno, da reke ne damo. Reka je del življenja, ljudje so se preselili k reki, jo znova vzljubili, tako kot je bilo to nekoč blizu njihovih življenj in tako življenje si predstavljamo tudi v prihodnje tako ob mejni reki kot vzdolž celotne reke v Sloveniji."

Z Velikim skokom so opozorili na pomen reke Mure

Najmlajši Luka z osmimi, najstarejših Ivan s 73 leti!

Harmonikarji KonjiščeKljub veliki vročini, ki je pritiskala je minuli konec tedna znova bilo veselo in razigrano v idiličnem turistično rekreacijskem centru (TRC) Zgornje Konjišče. V organizaciji Turističnega društva Čemaž – Apaške doline je namreč v sencah potekal 11. „Veseli popoldan s harmonikarji", ko so številni, predvsem mladi ljubiteljski harmonikarji raztegnili meh. Tokrat je v Zgornje Konjišče prišlo 11 mladih glasbenikov iz širšega območja skrajnjega severovzhoda Slovenije, iz Štajerske in Pomurja. Med udeleženci kaže omeniti predvsem najmlajšega udeleženca Luko Kaučiča iz bližnjega Podgorja in 73-letnega Ivana Pompergerja iz Sladkega Vrha, njuna razlika v letih pa je znašala kar 65 let. V okviru prireditve, na kateri se je zbralo tudi veliko število obiskovalcev in gostov od blizu in daleč, tudi z druge strani reke Mure, iz sosednje Avstrije, so se mnogi razveselili z bogatimi dobitki na srečelovu, ki so ga med drugim pripravili.

Harmonikarji so enajstič raztegnili meh v Zgornjem Konjišču

MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Čeprav so vedeli, da psička ne bo preživela...

 

Mineva 55 let, odkar so Sovjeti poslali v vesolje psičko Lajko 

LajkaMedtem, ko v teh dnevih skoraj po vsej zemeljski obli razglabljajo o dosežku neustrašnega soseda iz Avstrije, Felixa Baumgartnerja, ki je po uspešnem »skoku z roba vesolja«, prebil zvočni zid, nikakor ne smemo prezreti, da te dni mineva 55 let od še enega „vesoljskega“ podviga. V soboto, 3.11., prvo v letošnjem novembru, bo namreč minilo natanko petinpetdeset let, odkar je 3. novembra 1957, v sovjetski vesoljski kapsuli Sputnik, v orbito odpotovala prva »Zemljanka«, psička Lajka, ki je simbolično, čeprav za ceno lastnega življenja, odprla človeku pot do zvezd. Enako kot danes, ko mnoge živali poginejo kot „poskusni zajci“ v „znanstvene namene in raziskave“, so odgovorni tudi pred 55 leti vedeli, da se nesrečna psička ne bo vrnila živa.

Toda to takrat nikogar ni motilo, le redki ljudje, ki so vodili projekt, so se pozneje kesali. Lajko so sicer pred poletom oblekli v »astronavtsko« oblačilo s senzorji, ki so beležili njen srčno utrip, krvni pritisk in hitrost dihanja. Morebiti ji je dejansko bilo lepše, kot na mrzlih moskovskih ulicah, kjer je bila ena izmed sto tisočih potepuških kužkov, toda tega nihče nikoli ne bo ugotovil. Ker pa je Lajka, ki je kot potepuška psička veliko lajala, bila prvo živo bitje, ki je odletelo v orbito, je bil svet zgrožen. Mala mešanka med sibirskim haskijem in terierjem je morala prva poginiti zaradi znanstvenih testiranj, pa tudi zaradi tekmovalnosti velikih sil v okviru hladne vojen, kdo bo prvi prispel v orbito.

Potepuška mešanka z lovsko krvjo Kudrjavka, s psevdonimom je postala najbolj slavna žival sploh...

Kakorkoli že, 3. novembra 1957 je takratna Sovjetska zveza z vesoljskega izstrelišča Bajkonur utirila v vesolje umetni Zemljin satelit Sputnik 2, v katerem je bila tudi psička Lajka. Preden so znanstveniki v orbito poslali prvega človeka, so morali raziskati kako bo nanj vplivalo dolgotrajno breztežnostno stanje, sile vzleta, ter mnoge druge stresne situacije in položaji. Zato je v orbito morala Lajka. Psička je v breztežnosti v posebni kabini, ki so jo namestili poleg merilnih naprav, preživela šest dni. Takratna Sovjetska zveza je sicer prvi umetni Zemljin satelit Sputnik 1 izstrelila mesec dni prej, 4. oktobra 1957. Ta 83 kilogramov težki satelit je Zemljo obkrožil s hitrostjo 24.500 kilometrov na uro in je takrat v svetu poskrbel za veliko začudenje, v ZDA pa za pravi šok, po katerem si več let niso opomogle, saj se je s Sputnikom 1 čez noč spremenilo svetovno ravnotežje sil. Večji umetni Zemljin satelit Sputnik 2, ki je tehtal 508 kilogramov, so Sovjeti izstrelili mesec dni za Sputnikom 1, torej 3. novembra 1957 ob 22.28, z njim pa je v vesolje poletela tudi Lajka. Sovjeti so želeli z njim poslati živo bitje in to je bila prav psička, katere ime pomeni tudi ime sibirskih lovskih goničev. Zelo natančni pripomočki so na Zemljo oddajali podatke o Lajkinem dihanju, utripu srca, o krvnem pritisku in o količini zraka, ki ga Lajka sprejema, na krovu pa je bila tudi kamera. Ti podatki so bili za znanstvenike zelo dragoceni, saj so dokazovali, da se živo bitje lahko prilagaja tolikšni hitrosti in breztežnosti. Ker satelit z Lajko ni imel kapsule za vrnitev na Zemljo, je psička po nekaj dneh umrla, Sputnik 2 pa je potem, ko je izpraznil svoje baterije, okoli Zemlje krožil do 14. aprila 1959, ko je ob vstopu v atmosfero eksplodiral.

Lajka je bila edina žival, ki so jo znanstveniki poslali v vesolje in so kot rečeno, pri tem vedeli, da bo poginila. Eden vodilnih znanstvenikov projekta Oleg Gazenko je pri svojih osemdesetih letih priznal: „Več časa ko preteče, bolj mi je žal. Tega ne bi smeli narediti. Nismo se dovolj naučili, da bi s tem upravičili Lajkino smrt“. Psička ima danes kot prva vesoljska potnica na ruskem inštitutu za letalstvo in vesoljsko medicino spominsko ploščo. Že dve leti zatem, 12. aprila 1961 se je kot prvi človek v vesolje podal ruski kozmonavt Jurij Gagarin. Ruski kozmonavt je z vesoljsko ladjo Vzhod 1 obkrožil Zemljo po eliptični poti v oddaljenosti 175 do 327 kilometrov. Polet je trajal uro in 48 minut, Gagarin pa je v breztežnem stanju prebil 70 minut. 

A le to sploh pomembno? Glavno, da je bil cilj Sovjetske zveze, dokazati prevlado sovjetske vesoljske tehnologije nad ameriško ter ugotoviti, ali lahko živo bitje prenese pogoje življenja v vesolju, dosežen. Žal...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Čeprav so vedeli, da psička ne bo preživela...