Na športnem igrišču v Lešanah, v občini Apače, je potekala slovesnost ob sprejemu novega gasilskega vozila GW-1, ki ga je s pomočjo donatorjev in darovalcev nabavilo PGD Lešane. Slavnosti se je, ob gasilkah in gasilcih iz PGD: Spodnja Ščavnica, Žiberci, Žepovci, Sv. Ana, Lutverci, Apače, Podgorje in še katerega, udeležilo veliko obiskovalcev in gostov, med njimi tudi: župan občine Apače Franc Pižmoht, predsednik in poveljnik GZ Gornja Radgona Peter Cvetkovič in Stanislav Bratuša, poveljnik Civilne zaščite občine Apače Andrej Rugole, občinski gasilki poveljnik občine Apače Peter Horvat, bivša predsednika PGD Lešane Franc Kardinar in Roman Bek ter domači župnik Janez Ferencek. Prireditev, ki jo je vodila Petra Kozic, je s svojim nastopom popestrila Pihalna godba Apače, recitatorja Lana Voršič in Žiga Kozic, Florjanovi pevci in Folklorna skupina Vrisk Apače.
Delegacija OZ Rdečega križa Gornja Radgona (Katja Makovec, Sabina Srt, Jože Pajek), je v Zbigovcih, kjer živi, obiskala in obdarila Petra Fridaua, ki je te dni obeležil lep okrogel življenjski jubilej, 90 rojstni dan. Čestitat so mu prišli tudi predsednica DU Gornja Radgona Inge Ivanek, ter predsednica in podpredsednica PO DU Črešnjevci-Zbigovci Antonija Fridau in Marija Resnik. Seveda je bil slavljenec obiska zelo vesel, še zlasti ker je zraven bil tudi radgonski podžupan Robert Žinkovič, ki je slavljencu ob nazdravljanju skupaj z navzočimi zapel napitnico »Koliko kapljic toliko let«. Peter je ob tem ganjen potočil tudi kakšno solzo.
Čeprav so vedeli, da psička ne bo preživela...
Mineva 55 let, odkar so Sovjeti poslali v vesolje psičko Lajko
Medtem, ko v teh dnevih skoraj po vsej zemeljski obli razglabljajo o dosežku neustrašnega soseda iz Avstrije, Felixa Baumgartnerja, ki je po uspešnem »skoku z roba vesolja«, prebil zvočni zid, nikakor ne smemo prezreti, da te dni mineva 55 let od še enega „vesoljskega“ podviga. V soboto, 3.11., prvo v letošnjem novembru, bo namreč minilo natanko petinpetdeset let, odkar je 3. novembra 1957, v sovjetski vesoljski kapsuli Sputnik, v orbito odpotovala prva »Zemljanka«, psička Lajka, ki je simbolično, čeprav za ceno lastnega življenja, odprla človeku pot do zvezd. Enako kot danes, ko mnoge živali poginejo kot „poskusni zajci“ v „znanstvene namene in raziskave“, so odgovorni tudi pred 55 leti vedeli, da se nesrečna psička ne bo vrnila živa.
Toda to takrat nikogar ni motilo, le redki ljudje, ki so vodili projekt, so se pozneje kesali. Lajko so sicer pred poletom oblekli v »astronavtsko« oblačilo s senzorji, ki so beležili njen srčno utrip, krvni pritisk in hitrost dihanja. Morebiti ji je dejansko bilo lepše, kot na mrzlih moskovskih ulicah, kjer je bila ena izmed sto tisočih potepuških kužkov, toda tega nihče nikoli ne bo ugotovil. Ker pa je Lajka, ki je kot potepuška psička veliko lajala, bila prvo živo bitje, ki je odletelo v orbito, je bil svet zgrožen. Mala mešanka med sibirskim haskijem in terierjem je morala prva poginiti zaradi znanstvenih testiranj, pa tudi zaradi tekmovalnosti velikih sil v okviru hladne vojen, kdo bo prvi prispel v orbito.
Potepuška mešanka z lovsko krvjo Kudrjavka, s psevdonimom je postala najbolj slavna žival sploh...
Kakorkoli že, 3. novembra 1957 je takratna Sovjetska zveza z vesoljskega izstrelišča Bajkonur utirila v vesolje umetni Zemljin satelit Sputnik 2, v katerem je bila tudi psička Lajka. Preden so znanstveniki v orbito poslali prvega človeka, so morali raziskati kako bo nanj vplivalo dolgotrajno breztežnostno stanje, sile vzleta, ter mnoge druge stresne situacije in položaji. Zato je v orbito morala Lajka. Psička je v breztežnosti v posebni kabini, ki so jo namestili poleg merilnih naprav, preživela šest dni. Takratna Sovjetska zveza je sicer prvi umetni Zemljin satelit Sputnik 1 izstrelila mesec dni prej, 4. oktobra 1957. Ta 83 kilogramov težki satelit je Zemljo obkrožil s hitrostjo 24.500 kilometrov na uro in je takrat v svetu poskrbel za veliko začudenje, v ZDA pa za pravi šok, po katerem si več let niso opomogle, saj se je s Sputnikom 1 čez noč spremenilo svetovno ravnotežje sil. Večji umetni Zemljin satelit Sputnik 2, ki je tehtal 508 kilogramov, so Sovjeti izstrelili mesec dni za Sputnikom 1, torej 3. novembra 1957 ob 22.28, z njim pa je v vesolje poletela tudi Lajka. Sovjeti so želeli z njim poslati živo bitje in to je bila prav psička, katere ime pomeni tudi ime sibirskih lovskih goničev. Zelo natančni pripomočki so na Zemljo oddajali podatke o Lajkinem dihanju, utripu srca, o krvnem pritisku in o količini zraka, ki ga Lajka sprejema, na krovu pa je bila tudi kamera. Ti podatki so bili za znanstvenike zelo dragoceni, saj so dokazovali, da se živo bitje lahko prilagaja tolikšni hitrosti in breztežnosti. Ker satelit z Lajko ni imel kapsule za vrnitev na Zemljo, je psička po nekaj dneh umrla, Sputnik 2 pa je potem, ko je izpraznil svoje baterije, okoli Zemlje krožil do 14. aprila 1959, ko je ob vstopu v atmosfero eksplodiral.
Lajka je bila edina žival, ki so jo znanstveniki poslali v vesolje in so kot rečeno, pri tem vedeli, da bo poginila. Eden vodilnih znanstvenikov projekta Oleg Gazenko je pri svojih osemdesetih letih priznal: „Več časa ko preteče, bolj mi je žal. Tega ne bi smeli narediti. Nismo se dovolj naučili, da bi s tem upravičili Lajkino smrt“. Psička ima danes kot prva vesoljska potnica na ruskem inštitutu za letalstvo in vesoljsko medicino spominsko ploščo. Že dve leti zatem, 12. aprila 1961 se je kot prvi človek v vesolje podal ruski kozmonavt Jurij Gagarin. Ruski kozmonavt je z vesoljsko ladjo Vzhod 1 obkrožil Zemljo po eliptični poti v oddaljenosti 175 do 327 kilometrov. Polet je trajal uro in 48 minut, Gagarin pa je v breztežnem stanju prebil 70 minut.
A le to sploh pomembno? Glavno, da je bil cilj Sovjetske zveze, dokazati prevlado sovjetske vesoljske tehnologije nad ameriško ter ugotoviti, ali lahko živo bitje prenese pogoje življenja v vesolju, dosežen. Žal...
