Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vsaj štirikrat je obkrožil zemeljsko oblo

 

Podjetnik in avanturist Franc (Branko) Mohor iz Radencev je izjemno zanimiv človek

Podjetnik popotnikGotovo so redki Radenčani, Pomurci in Slovenci, ki so se peljali skozi deželo „treh srčkov“, in ki na desni strani regionalke Maribor – Murska Sobota, pred vhodom v Radence iz smeri Gornje Radgone, niso opazili Avto moto centra (AMC) Mohor. Ta namreč deluje že od leta 1970, ko so v ospredju bili veliki gospodarski subjekti, in je eno prvih zasebnih podjetij na tem območju sploh. In tam, kjer že vrsto let v okviru centra deluje tudi „Bistro Koala“, domuje izjemno zanimiv človek, lastnik in direktor AMC Mohor, Franc Mohor, ki ni le uspešen podjetnik, temveč tudi velik avanturist, saj je v slabega pol stoletja vsaj štirikrat obkrožil zemeljsko oblo.

Razen tega, da ima veliko sorodnikov v Avstraliji, Kanadi, Braziliji..., je tudi po duši potepuh, zato ni presenečenje, da težko najdemo predel sveta, zlasti na južni polobli, kjer Franca ni bilo. In tudi danes, ko je že v 73. letu je sila dejaven ne le v svojem podjetju, temveč ima še sedaj številne konjičke, ki jih ima že od samega otroštva. Pohvali se lahko tudi s kolekcijo starodobnikov, katere se ne bi nihče sramoval, ob tem sodi Mohor med tiste, ki so že pred več kot pol stoletja vozili takšne in drugačne motorje ter avtomobile, o kakršnih mnogi niso niti upali sanjati. Sploh pa se je s Francem Mohorjem zelo zanimivo že samo pogovarjati, saj sogovorniku zelo slikovito opiše vsak dogodek, še posebej lepote območij, katera je v minulih desetletjih obiskal...

Kar 75 dni od Avstralije do Slovenije...

Rodil se je 23.6.1940 v Radencih, kjer je tudi obiskoval prva štiri leta osnovne šole. Na Kapeli je končal sedemletko, nato pa še nižjo gimnazijo v Ljutomeru. Pot ga je nato pripeljala v Maribor v Industrijsko kovinarsko šolo, ali kot se je reklo popularni IKŠ. „To je bila nekako poslovna enota Tovarne avtomobilov Maribor (TAM) oz. tovarnica bodočih kadrov, predvsem za omenjeni TAM, saj je to bil za takratne razmere pravi gigant, ki je zaposloval prek 8000 ljudi. V IKŠ Maribor nas je bilo okrog 500 učencev in to prvi, drugi ter tretji letnik. Sem sem bil generacija 1956-59, v prvem letniku pa smo se učili splošnega kovinarskega poklica za pridobitev spretnosti. To nas je vodilo v razvrstitev in odločanje poklicev. Imel sem zelo dobre ročne spretnosti, zato sem se odločil za poklic avtokleparja. V tistem obdobju se je ta poklic pričel komaj uveljavljati oz. razvijati. Na šoli so bila vsa izpitna dela med letom nadpovprečno uspešna. Ko danes razmišljam nazaj, sem se odločil za pravi poklic“, razmišlja Franc Mohor.

Posebej je omenil, da je v IKŠ v celoti ročno izdelal osebni avtomobil na podvozju DKW, kar je potrdil tudi mag. Milorad Vidovič, nekdanji ravnatelj Srednješolskega centra Murska Sobota, v zadnjih letih pa stečajni upravnik pri stečaju nekaterih gospodarskih družb. „Po končani poklicni šoli sem se takoj zaposlil v TAM-u. Na jesen 1960 sem se vpisal v srednjo šolo, katero sem končal leta 1963, ko sem šel v vojsko. V TAM-u sem po dveh letih dobil mesto delovodje. Delal sem tudi v eksperimentalni, to je oddelek, kjer so nastajala nova vozila. Eno teh vozil je bilo TAM 2002. V proizvodnji se je leta 1959 končala era takratnega tovornega vozila Pionir češkega porekla. Istočasno pa se je pričelo proizvajati novo tovorno vozilo Deutz oz. vozilo pod imenom TAM 4500. Danes se spomnim na to, na ta gigant, na ta slovenski simbol, ki že desetletje žal ne obstaja več. Ko sem leta 1965 prišel od vojakov me je čakalo eno veliko razočaranje. V tem letu je bila gospodarska kriza in službe ni bilo mogoče dobiti. Najprej sem zaprosil v TAM-u, odgovor je bil jedrnat. Ker nisi hotel vstopiti v zvezo komunistov, za tebe ni dela. Po nekaj mesecih sem si delo našel v tujini, in to v Avstriji. Nekaj mesecev kasneje me je pot pripeljala v Avstralijo. V Sydneyu sem delal v Toyoti in to je bila moja prva zaposlitev. Ves čas bivanja v Avstraliji in tujini sem opravljal svoj poklic v avtomobilski branži in to v servisih z velikim ugledom. Pot me je vodila tudi v Kanado in Nemčijo. Delal sem v Chryslerju, v Russesheimu pa sem delal v Oplu“, nam je razlagal prijetni sogovornik Mohor, pri katerem je očitno, da je spoznal veliko držav, ljudi in kultur.

Po skoraj petih letih bivanja v tujini je avgusta 1969 prišel domov na dopust. Kot sam pravi, je na srečo in presenečenje dobil službo in sicer delovno mesto mojstra na Agroservisu v Murski Soboti. To delo je opravljal štiri leta, v tem času si je v Radencih sezidal hišo in delavnico v velikosti 500 m2 in jo maksimalno tehnološko opremil. „Opremili smo delavnico z ravnalno mizo, komoro in drugo sodobno opremo. Za takratni čas je bila prava tehnološka senzacija in noviteta. Ogledovat so si jo hodili mojstri iz celotne severovzhodne Slovenije in tudi od drugod. Že leta 1970 sem pričel s pavšalno, leta 1973 pa z redno obrtjo. Takoj sem zaposlil pomočnika in dva vajenca, kasneje je bilo vedno več dela. Že v zelo kratkem času smo zaposlili 10 pomočnikov. V naših delavnicah se je izučilo osem avtoličarjev, devet mehanikov in 41 avtokleparjev. Posebej me veseli, da je v ožji regiji še šest mojstrov, nekdanjih mojih vajencev, ki so se izučili v naših delavnicah. Razpolagamo pa tudi s cerifikati: Toyota, Chrysler, Opel in Mazda. Leta 1989 smo pričeli z novo investicijo v Radencih ob glavni cesti, na atraktivni lokaciji. To je objekt s poslovnimi prostori, v izmeri 900 m2. V njem je sodobna servisna delavnica z dvema avtosalonoma in bifejem za stranke, to je bistro »Koala«. To ime lokala me spominja na delo in bivanje v Avstraliji“ nadaljuje Mohor, ki je Mazdin "diler" bil skoraj desetletje.

Do prekinitve je po njegovem prepričanju prišlo nerazumljivo in do danes ni prejel nobene obrazložitve, kljub temu, da so vrhunsko opremljeni, prav tako usposobljeni, saj opravljajo to dejavnost dobrih 40 let. „Prav tako imamo mnogo delovnih izkušenj doma in marsikje po svetu.

Predstavnik za marketing pri Mazdi, poznejši generalni direktor pri Mazdi v Celovcu, J. H. Schmid, je leta 1996 v mesecu avgustu ob pregledih Mazdinih "dilerjev" v Sloveniji in obisku pri nas v Radencih dejal citiram »takšnega servisa ni v Sloveniji. Vse na enem mestu.« Gospod se je sprehajal po dvorišču in govoril lepo, lepo, fantastično, fantastično. Na vpogled sem dal g. Schmidu pogodbo o nakupu poslovnega prostora v Murski Soboti. Osebno mi je dejal, da sploh ni govora o novi naložbi, ker ni potrebe. Poleg prodaje osebnih avtomobilov in servisiranja, vršimo že leta prodajo in servisiranje motornih koles. To je družinsko podjetje, saj sta zaposlena sin Mitja, kot mehanik, in hči Branka, ki je poslovni tehnik in vodi gostinski lokal“.

Franc Mohor ni le podjetnik, saj se ponaša tudi z drugimi konjički. Tako je med drugim kot športnik bil kar uspešen v namiznem tenisu. Igral je v obdobju med 1955/69. Tekmoval je v Mariboru, Karlovcu, Ravnah na Koroškem, Pomurju in drugih slovenskih in hrvaških mestih. Bil je pomurski reprezentant. „V tujini pa moram posebej omeniti Avstralijo, kjer sem tudi nastopil na prvenstvu te države v namiznem tenisu. V dvojicah sem z nemškim tekmovalcem osvojil drugo, posamezno pa šesto mesto. To so moji največji uspehi v športni karieri. V speedwayu sem kot funkcionar, predvsem pa kot prevajalec prepotoval celo Evropo oziroma vse države, ki v speedwayu nekaj pomenijo. Spoznal sem vse svetovne prvake tistega časa od Ivana Maugerja, Barry Briggsa, Don Goddna, Ole Olsena in druge mojstre tega drznega, predvsem pa čudovitega športa. Ogledal sem si svetovno prvenstvo v Londonu na Wembleyu, na Poljskem Wroclawu, kjer je slavil, osvojil svetovno prvenstvo Ivan Mauger. Predvsem pa moram omeniti dve svetovni prvenstvi v Gornji Radgoni, kjer se je zbrala vsa svetovna elita, ter v Pardubicah na Češkem, kjer vozi in štarta šest voznikov hkrati in je ena od najatraktivnejših dirk na svetu“.

Kljub vsemu pa so Mohorjev največji konjiček potovanja. „Prav lepo mi je danes, ko se spomnim, da sem pred 45 leti bil v Egiptu, Kuvajtu, Indiji, Cejlonu, Singapurju in Avstraliji. Avstralijo sem prepotoval in bil v vseh glavnih in večjih mestih avstralskih držav. Po štiriletnem trdnem delu sem se vračal v domovino. Pripravil sem plan potovanja in med mnogimi variantami sem se odločil za pot domov z ladjo. To je bilo 75 dnevno potovanje, med katerim smo pristajali v Novi Zelandiji, Fidiju, Suva Pago Pago, Havaji, Los Angelesu, Acapullcu v Mehiki, skozi Panamski kanal, nato na Jamajko, preko Atlantika, do Anglije, v pristanišču Sapthentonu, nato v Lizbono, Gibraltarja, na Sicilijo v Mesino in nato do Neaplja. Ogledali smo si Pompeje, ter vrh Vezuv. V teh mestih smo pristajali in se zadrževali od dva do osem dni. Prekrasni spomini so iz Fidjija in Acapullca, kjer smo bili sedem do osem dni“, pravi Mohor, ki danes prosti čas preživlja v vinogradu, pri delu v kleti oz. kletarjenju, imajo pa tudi zelo kakovostna vina, ki dosegajo uspehe tudi na ocenjevanjih.

Posebej se je Mohor spomnil svojega 65. rojstnega dneva ter 35. letnice samostojnega podjetništva, saj je hkrati obeležil srebrni jubilej poroke. „Ta je bila v Torontu, na romantični ladji. Lastnik restavracije na ladji v središču Toronta je bil gospod Letnik ali t.i. kapetan John. To je naš rojak iz bližine Radencev in je znan v ZDA in Kanadi, saj turisti masovno zahajajo na to stometrsko velikanko in uživajo ob izvrstni hrani in glasbi“, pravi Franc, ki je ponosen, da ima tri otroke. „Mitja in Branka živita z mano in sta zaposlena v družinski firmi, najstarejši sin Branko, ki je star 42 let, živi v Belohorizontu v Braziliji. Tam imata z ženo potovalno agencijo in se ukvarjata s turizmom“, pravi Franc Mohor, ki ne more mimo dejstva, da so „ljudje v Avstraliji zelo prijazni in gostoljubni. Država je razvita in velika večina prebivalstva je bogata. Po drugi strani pa se vidi, da je v Braziliji velika revščina še zlasti na podeželju“

Naš sogovornik, ki je ponosen na svoje življenje, na svojo ženo Marijo, otroke: Branka, Mitjo in Branko, ter dva vnuka, je zagotovil, da je njegovo življenje zelo pestro, tako v zasebnosti, kot v podjetništvu in sploh ustvarjanju. „Vsa ta leta so bila trda, delovna, poštena, vendar prijetna in zanimiva“.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Vsaj štirikrat je obkrožil zemeljsko oblo