Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vsaj štirikrat je obkrožil zemeljsko oblo

 

Podjetnik in avanturist Franc (Branko) Mohor iz Radencev je izjemno zanimiv človek

Podjetnik popotnikGotovo so redki Radenčani, Pomurci in Slovenci, ki so se peljali skozi deželo „treh srčkov“, in ki na desni strani regionalke Maribor – Murska Sobota, pred vhodom v Radence iz smeri Gornje Radgone, niso opazili Avto moto centra (AMC) Mohor. Ta namreč deluje že od leta 1970, ko so v ospredju bili veliki gospodarski subjekti, in je eno prvih zasebnih podjetij na tem območju sploh. In tam, kjer že vrsto let v okviru centra deluje tudi „Bistro Koala“, domuje izjemno zanimiv človek, lastnik in direktor AMC Mohor, Franc Mohor, ki ni le uspešen podjetnik, temveč tudi velik avanturist, saj je v slabega pol stoletja vsaj štirikrat obkrožil zemeljsko oblo.

Razen tega, da ima veliko sorodnikov v Avstraliji, Kanadi, Braziliji..., je tudi po duši potepuh, zato ni presenečenje, da težko najdemo predel sveta, zlasti na južni polobli, kjer Franca ni bilo. In tudi danes, ko je že v 73. letu je sila dejaven ne le v svojem podjetju, temveč ima še sedaj številne konjičke, ki jih ima že od samega otroštva. Pohvali se lahko tudi s kolekcijo starodobnikov, katere se ne bi nihče sramoval, ob tem sodi Mohor med tiste, ki so že pred več kot pol stoletja vozili takšne in drugačne motorje ter avtomobile, o kakršnih mnogi niso niti upali sanjati. Sploh pa se je s Francem Mohorjem zelo zanimivo že samo pogovarjati, saj sogovorniku zelo slikovito opiše vsak dogodek, še posebej lepote območij, katera je v minulih desetletjih obiskal...

Kar 75 dni od Avstralije do Slovenije...

Rodil se je 23.6.1940 v Radencih, kjer je tudi obiskoval prva štiri leta osnovne šole. Na Kapeli je končal sedemletko, nato pa še nižjo gimnazijo v Ljutomeru. Pot ga je nato pripeljala v Maribor v Industrijsko kovinarsko šolo, ali kot se je reklo popularni IKŠ. „To je bila nekako poslovna enota Tovarne avtomobilov Maribor (TAM) oz. tovarnica bodočih kadrov, predvsem za omenjeni TAM, saj je to bil za takratne razmere pravi gigant, ki je zaposloval prek 8000 ljudi. V IKŠ Maribor nas je bilo okrog 500 učencev in to prvi, drugi ter tretji letnik. Sem sem bil generacija 1956-59, v prvem letniku pa smo se učili splošnega kovinarskega poklica za pridobitev spretnosti. To nas je vodilo v razvrstitev in odločanje poklicev. Imel sem zelo dobre ročne spretnosti, zato sem se odločil za poklic avtokleparja. V tistem obdobju se je ta poklic pričel komaj uveljavljati oz. razvijati. Na šoli so bila vsa izpitna dela med letom nadpovprečno uspešna. Ko danes razmišljam nazaj, sem se odločil za pravi poklic“, razmišlja Franc Mohor.

Posebej je omenil, da je v IKŠ v celoti ročno izdelal osebni avtomobil na podvozju DKW, kar je potrdil tudi mag. Milorad Vidovič, nekdanji ravnatelj Srednješolskega centra Murska Sobota, v zadnjih letih pa stečajni upravnik pri stečaju nekaterih gospodarskih družb. „Po končani poklicni šoli sem se takoj zaposlil v TAM-u. Na jesen 1960 sem se vpisal v srednjo šolo, katero sem končal leta 1963, ko sem šel v vojsko. V TAM-u sem po dveh letih dobil mesto delovodje. Delal sem tudi v eksperimentalni, to je oddelek, kjer so nastajala nova vozila. Eno teh vozil je bilo TAM 2002. V proizvodnji se je leta 1959 končala era takratnega tovornega vozila Pionir češkega porekla. Istočasno pa se je pričelo proizvajati novo tovorno vozilo Deutz oz. vozilo pod imenom TAM 4500. Danes se spomnim na to, na ta gigant, na ta slovenski simbol, ki že desetletje žal ne obstaja več. Ko sem leta 1965 prišel od vojakov me je čakalo eno veliko razočaranje. V tem letu je bila gospodarska kriza in službe ni bilo mogoče dobiti. Najprej sem zaprosil v TAM-u, odgovor je bil jedrnat. Ker nisi hotel vstopiti v zvezo komunistov, za tebe ni dela. Po nekaj mesecih sem si delo našel v tujini, in to v Avstriji. Nekaj mesecev kasneje me je pot pripeljala v Avstralijo. V Sydneyu sem delal v Toyoti in to je bila moja prva zaposlitev. Ves čas bivanja v Avstraliji in tujini sem opravljal svoj poklic v avtomobilski branži in to v servisih z velikim ugledom. Pot me je vodila tudi v Kanado in Nemčijo. Delal sem v Chryslerju, v Russesheimu pa sem delal v Oplu“, nam je razlagal prijetni sogovornik Mohor, pri katerem je očitno, da je spoznal veliko držav, ljudi in kultur.

Po skoraj petih letih bivanja v tujini je avgusta 1969 prišel domov na dopust. Kot sam pravi, je na srečo in presenečenje dobil službo in sicer delovno mesto mojstra na Agroservisu v Murski Soboti. To delo je opravljal štiri leta, v tem času si je v Radencih sezidal hišo in delavnico v velikosti 500 m2 in jo maksimalno tehnološko opremil. „Opremili smo delavnico z ravnalno mizo, komoro in drugo sodobno opremo. Za takratni čas je bila prava tehnološka senzacija in noviteta. Ogledovat so si jo hodili mojstri iz celotne severovzhodne Slovenije in tudi od drugod. Že leta 1970 sem pričel s pavšalno, leta 1973 pa z redno obrtjo. Takoj sem zaposlil pomočnika in dva vajenca, kasneje je bilo vedno več dela. Že v zelo kratkem času smo zaposlili 10 pomočnikov. V naših delavnicah se je izučilo osem avtoličarjev, devet mehanikov in 41 avtokleparjev. Posebej me veseli, da je v ožji regiji še šest mojstrov, nekdanjih mojih vajencev, ki so se izučili v naših delavnicah. Razpolagamo pa tudi s cerifikati: Toyota, Chrysler, Opel in Mazda. Leta 1989 smo pričeli z novo investicijo v Radencih ob glavni cesti, na atraktivni lokaciji. To je objekt s poslovnimi prostori, v izmeri 900 m2. V njem je sodobna servisna delavnica z dvema avtosalonoma in bifejem za stranke, to je bistro »Koala«. To ime lokala me spominja na delo in bivanje v Avstraliji“ nadaljuje Mohor, ki je Mazdin "diler" bil skoraj desetletje.

Do prekinitve je po njegovem prepričanju prišlo nerazumljivo in do danes ni prejel nobene obrazložitve, kljub temu, da so vrhunsko opremljeni, prav tako usposobljeni, saj opravljajo to dejavnost dobrih 40 let. „Prav tako imamo mnogo delovnih izkušenj doma in marsikje po svetu.

Predstavnik za marketing pri Mazdi, poznejši generalni direktor pri Mazdi v Celovcu, J. H. Schmid, je leta 1996 v mesecu avgustu ob pregledih Mazdinih "dilerjev" v Sloveniji in obisku pri nas v Radencih dejal citiram »takšnega servisa ni v Sloveniji. Vse na enem mestu.« Gospod se je sprehajal po dvorišču in govoril lepo, lepo, fantastično, fantastično. Na vpogled sem dal g. Schmidu pogodbo o nakupu poslovnega prostora v Murski Soboti. Osebno mi je dejal, da sploh ni govora o novi naložbi, ker ni potrebe. Poleg prodaje osebnih avtomobilov in servisiranja, vršimo že leta prodajo in servisiranje motornih koles. To je družinsko podjetje, saj sta zaposlena sin Mitja, kot mehanik, in hči Branka, ki je poslovni tehnik in vodi gostinski lokal“.

Franc Mohor ni le podjetnik, saj se ponaša tudi z drugimi konjički. Tako je med drugim kot športnik bil kar uspešen v namiznem tenisu. Igral je v obdobju med 1955/69. Tekmoval je v Mariboru, Karlovcu, Ravnah na Koroškem, Pomurju in drugih slovenskih in hrvaških mestih. Bil je pomurski reprezentant. „V tujini pa moram posebej omeniti Avstralijo, kjer sem tudi nastopil na prvenstvu te države v namiznem tenisu. V dvojicah sem z nemškim tekmovalcem osvojil drugo, posamezno pa šesto mesto. To so moji največji uspehi v športni karieri. V speedwayu sem kot funkcionar, predvsem pa kot prevajalec prepotoval celo Evropo oziroma vse države, ki v speedwayu nekaj pomenijo. Spoznal sem vse svetovne prvake tistega časa od Ivana Maugerja, Barry Briggsa, Don Goddna, Ole Olsena in druge mojstre tega drznega, predvsem pa čudovitega športa. Ogledal sem si svetovno prvenstvo v Londonu na Wembleyu, na Poljskem Wroclawu, kjer je slavil, osvojil svetovno prvenstvo Ivan Mauger. Predvsem pa moram omeniti dve svetovni prvenstvi v Gornji Radgoni, kjer se je zbrala vsa svetovna elita, ter v Pardubicah na Češkem, kjer vozi in štarta šest voznikov hkrati in je ena od najatraktivnejših dirk na svetu“.

Kljub vsemu pa so Mohorjev največji konjiček potovanja. „Prav lepo mi je danes, ko se spomnim, da sem pred 45 leti bil v Egiptu, Kuvajtu, Indiji, Cejlonu, Singapurju in Avstraliji. Avstralijo sem prepotoval in bil v vseh glavnih in večjih mestih avstralskih držav. Po štiriletnem trdnem delu sem se vračal v domovino. Pripravil sem plan potovanja in med mnogimi variantami sem se odločil za pot domov z ladjo. To je bilo 75 dnevno potovanje, med katerim smo pristajali v Novi Zelandiji, Fidiju, Suva Pago Pago, Havaji, Los Angelesu, Acapullcu v Mehiki, skozi Panamski kanal, nato na Jamajko, preko Atlantika, do Anglije, v pristanišču Sapthentonu, nato v Lizbono, Gibraltarja, na Sicilijo v Mesino in nato do Neaplja. Ogledali smo si Pompeje, ter vrh Vezuv. V teh mestih smo pristajali in se zadrževali od dva do osem dni. Prekrasni spomini so iz Fidjija in Acapullca, kjer smo bili sedem do osem dni“, pravi Mohor, ki danes prosti čas preživlja v vinogradu, pri delu v kleti oz. kletarjenju, imajo pa tudi zelo kakovostna vina, ki dosegajo uspehe tudi na ocenjevanjih.

Posebej se je Mohor spomnil svojega 65. rojstnega dneva ter 35. letnice samostojnega podjetništva, saj je hkrati obeležil srebrni jubilej poroke. „Ta je bila v Torontu, na romantični ladji. Lastnik restavracije na ladji v središču Toronta je bil gospod Letnik ali t.i. kapetan John. To je naš rojak iz bližine Radencev in je znan v ZDA in Kanadi, saj turisti masovno zahajajo na to stometrsko velikanko in uživajo ob izvrstni hrani in glasbi“, pravi Franc, ki je ponosen, da ima tri otroke. „Mitja in Branka živita z mano in sta zaposlena v družinski firmi, najstarejši sin Branko, ki je star 42 let, živi v Belohorizontu v Braziliji. Tam imata z ženo potovalno agencijo in se ukvarjata s turizmom“, pravi Franc Mohor, ki ne more mimo dejstva, da so „ljudje v Avstraliji zelo prijazni in gostoljubni. Država je razvita in velika večina prebivalstva je bogata. Po drugi strani pa se vidi, da je v Braziliji velika revščina še zlasti na podeželju“

Naš sogovornik, ki je ponosen na svoje življenje, na svojo ženo Marijo, otroke: Branka, Mitjo in Branko, ter dva vnuka, je zagotovil, da je njegovo življenje zelo pestro, tako v zasebnosti, kot v podjetništvu in sploh ustvarjanju. „Vsa ta leta so bila trda, delovna, poštena, vendar prijetna in zanimiva“.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Vsaj štirikrat je obkrožil zemeljsko oblo