„Čolnikov" klopotec straši in odganja ptiče!

Klopotec BenediktPodobno kot povsod po Slovenskih Goricah, Prlekiji in Halozah, so tudi benediški vinogradniki začeli s prireditvijo, ki bo poslej potekala tradicionalno vsako leto. Gre za postavljanje klopotca kot znaka ohranjanja kulturne dediščine, letos pa je postavitev klopotca nekoliko hitrejša, saj grozdje hitro dozoreva in potrebno je čim prej strašiti in odganjati ptiče. Letos ga je Turistično vinogradniško društvo Benedikt, postavilo prvič in sicer nad novim platojem ob svojih brajdah in kleti, ter tik ob Čolnikov domačiji, kjer bo klopotec poslej stal vsako leto. Na veselem dogodku, kjer ni manjkalo niti kulinaričnih in tekočih dobrot, se je zbralo kar nekaj članic in članov društva, ter tudi drugih vinogradnikov in vinogradnic, večino dela na „štangi" pa sta opravila aktualni predsednik, Marjan Farasin, in častni predsednik ter vinski vitez Zlatko Borak.

Postavljanje klopotca, kar so prvič uprizorili tudi benediški vinogradniki, je pravi praznik

Devetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe, kjer je nastopilo rekordnih 19 ekip

Bujta repaV okviru 23. Pomurskega poletnega festivala (PPF), ko se v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi 9. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne in zgodovinske dediščine.

Vinogradniki pred upokojenkami in gostinci

Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vsaj štirikrat je obkrožil zemeljsko oblo

 

Podjetnik in avanturist Franc (Branko) Mohor iz Radencev je izjemno zanimiv človek

Podjetnik popotnikGotovo so redki Radenčani, Pomurci in Slovenci, ki so se peljali skozi deželo „treh srčkov“, in ki na desni strani regionalke Maribor – Murska Sobota, pred vhodom v Radence iz smeri Gornje Radgone, niso opazili Avto moto centra (AMC) Mohor. Ta namreč deluje že od leta 1970, ko so v ospredju bili veliki gospodarski subjekti, in je eno prvih zasebnih podjetij na tem območju sploh. In tam, kjer že vrsto let v okviru centra deluje tudi „Bistro Koala“, domuje izjemno zanimiv človek, lastnik in direktor AMC Mohor, Franc Mohor, ki ni le uspešen podjetnik, temveč tudi velik avanturist, saj je v slabega pol stoletja vsaj štirikrat obkrožil zemeljsko oblo.

Razen tega, da ima veliko sorodnikov v Avstraliji, Kanadi, Braziliji..., je tudi po duši potepuh, zato ni presenečenje, da težko najdemo predel sveta, zlasti na južni polobli, kjer Franca ni bilo. In tudi danes, ko je že v 73. letu je sila dejaven ne le v svojem podjetju, temveč ima še sedaj številne konjičke, ki jih ima že od samega otroštva. Pohvali se lahko tudi s kolekcijo starodobnikov, katere se ne bi nihče sramoval, ob tem sodi Mohor med tiste, ki so že pred več kot pol stoletja vozili takšne in drugačne motorje ter avtomobile, o kakršnih mnogi niso niti upali sanjati. Sploh pa se je s Francem Mohorjem zelo zanimivo že samo pogovarjati, saj sogovorniku zelo slikovito opiše vsak dogodek, še posebej lepote območij, katera je v minulih desetletjih obiskal...

Kar 75 dni od Avstralije do Slovenije...

Rodil se je 23.6.1940 v Radencih, kjer je tudi obiskoval prva štiri leta osnovne šole. Na Kapeli je končal sedemletko, nato pa še nižjo gimnazijo v Ljutomeru. Pot ga je nato pripeljala v Maribor v Industrijsko kovinarsko šolo, ali kot se je reklo popularni IKŠ. „To je bila nekako poslovna enota Tovarne avtomobilov Maribor (TAM) oz. tovarnica bodočih kadrov, predvsem za omenjeni TAM, saj je to bil za takratne razmere pravi gigant, ki je zaposloval prek 8000 ljudi. V IKŠ Maribor nas je bilo okrog 500 učencev in to prvi, drugi ter tretji letnik. Sem sem bil generacija 1956-59, v prvem letniku pa smo se učili splošnega kovinarskega poklica za pridobitev spretnosti. To nas je vodilo v razvrstitev in odločanje poklicev. Imel sem zelo dobre ročne spretnosti, zato sem se odločil za poklic avtokleparja. V tistem obdobju se je ta poklic pričel komaj uveljavljati oz. razvijati. Na šoli so bila vsa izpitna dela med letom nadpovprečno uspešna. Ko danes razmišljam nazaj, sem se odločil za pravi poklic“, razmišlja Franc Mohor.

Posebej je omenil, da je v IKŠ v celoti ročno izdelal osebni avtomobil na podvozju DKW, kar je potrdil tudi mag. Milorad Vidovič, nekdanji ravnatelj Srednješolskega centra Murska Sobota, v zadnjih letih pa stečajni upravnik pri stečaju nekaterih gospodarskih družb. „Po končani poklicni šoli sem se takoj zaposlil v TAM-u. Na jesen 1960 sem se vpisal v srednjo šolo, katero sem končal leta 1963, ko sem šel v vojsko. V TAM-u sem po dveh letih dobil mesto delovodje. Delal sem tudi v eksperimentalni, to je oddelek, kjer so nastajala nova vozila. Eno teh vozil je bilo TAM 2002. V proizvodnji se je leta 1959 končala era takratnega tovornega vozila Pionir češkega porekla. Istočasno pa se je pričelo proizvajati novo tovorno vozilo Deutz oz. vozilo pod imenom TAM 4500. Danes se spomnim na to, na ta gigant, na ta slovenski simbol, ki že desetletje žal ne obstaja več. Ko sem leta 1965 prišel od vojakov me je čakalo eno veliko razočaranje. V tem letu je bila gospodarska kriza in službe ni bilo mogoče dobiti. Najprej sem zaprosil v TAM-u, odgovor je bil jedrnat. Ker nisi hotel vstopiti v zvezo komunistov, za tebe ni dela. Po nekaj mesecih sem si delo našel v tujini, in to v Avstriji. Nekaj mesecev kasneje me je pot pripeljala v Avstralijo. V Sydneyu sem delal v Toyoti in to je bila moja prva zaposlitev. Ves čas bivanja v Avstraliji in tujini sem opravljal svoj poklic v avtomobilski branži in to v servisih z velikim ugledom. Pot me je vodila tudi v Kanado in Nemčijo. Delal sem v Chryslerju, v Russesheimu pa sem delal v Oplu“, nam je razlagal prijetni sogovornik Mohor, pri katerem je očitno, da je spoznal veliko držav, ljudi in kultur.

Po skoraj petih letih bivanja v tujini je avgusta 1969 prišel domov na dopust. Kot sam pravi, je na srečo in presenečenje dobil službo in sicer delovno mesto mojstra na Agroservisu v Murski Soboti. To delo je opravljal štiri leta, v tem času si je v Radencih sezidal hišo in delavnico v velikosti 500 m2 in jo maksimalno tehnološko opremil. „Opremili smo delavnico z ravnalno mizo, komoro in drugo sodobno opremo. Za takratni čas je bila prava tehnološka senzacija in noviteta. Ogledovat so si jo hodili mojstri iz celotne severovzhodne Slovenije in tudi od drugod. Že leta 1970 sem pričel s pavšalno, leta 1973 pa z redno obrtjo. Takoj sem zaposlil pomočnika in dva vajenca, kasneje je bilo vedno več dela. Že v zelo kratkem času smo zaposlili 10 pomočnikov. V naših delavnicah se je izučilo osem avtoličarjev, devet mehanikov in 41 avtokleparjev. Posebej me veseli, da je v ožji regiji še šest mojstrov, nekdanjih mojih vajencev, ki so se izučili v naših delavnicah. Razpolagamo pa tudi s cerifikati: Toyota, Chrysler, Opel in Mazda. Leta 1989 smo pričeli z novo investicijo v Radencih ob glavni cesti, na atraktivni lokaciji. To je objekt s poslovnimi prostori, v izmeri 900 m2. V njem je sodobna servisna delavnica z dvema avtosalonoma in bifejem za stranke, to je bistro »Koala«. To ime lokala me spominja na delo in bivanje v Avstraliji“ nadaljuje Mohor, ki je Mazdin "diler" bil skoraj desetletje.

Do prekinitve je po njegovem prepričanju prišlo nerazumljivo in do danes ni prejel nobene obrazložitve, kljub temu, da so vrhunsko opremljeni, prav tako usposobljeni, saj opravljajo to dejavnost dobrih 40 let. „Prav tako imamo mnogo delovnih izkušenj doma in marsikje po svetu.

Predstavnik za marketing pri Mazdi, poznejši generalni direktor pri Mazdi v Celovcu, J. H. Schmid, je leta 1996 v mesecu avgustu ob pregledih Mazdinih "dilerjev" v Sloveniji in obisku pri nas v Radencih dejal citiram »takšnega servisa ni v Sloveniji. Vse na enem mestu.« Gospod se je sprehajal po dvorišču in govoril lepo, lepo, fantastično, fantastično. Na vpogled sem dal g. Schmidu pogodbo o nakupu poslovnega prostora v Murski Soboti. Osebno mi je dejal, da sploh ni govora o novi naložbi, ker ni potrebe. Poleg prodaje osebnih avtomobilov in servisiranja, vršimo že leta prodajo in servisiranje motornih koles. To je družinsko podjetje, saj sta zaposlena sin Mitja, kot mehanik, in hči Branka, ki je poslovni tehnik in vodi gostinski lokal“.

Franc Mohor ni le podjetnik, saj se ponaša tudi z drugimi konjički. Tako je med drugim kot športnik bil kar uspešen v namiznem tenisu. Igral je v obdobju med 1955/69. Tekmoval je v Mariboru, Karlovcu, Ravnah na Koroškem, Pomurju in drugih slovenskih in hrvaških mestih. Bil je pomurski reprezentant. „V tujini pa moram posebej omeniti Avstralijo, kjer sem tudi nastopil na prvenstvu te države v namiznem tenisu. V dvojicah sem z nemškim tekmovalcem osvojil drugo, posamezno pa šesto mesto. To so moji največji uspehi v športni karieri. V speedwayu sem kot funkcionar, predvsem pa kot prevajalec prepotoval celo Evropo oziroma vse države, ki v speedwayu nekaj pomenijo. Spoznal sem vse svetovne prvake tistega časa od Ivana Maugerja, Barry Briggsa, Don Goddna, Ole Olsena in druge mojstre tega drznega, predvsem pa čudovitega športa. Ogledal sem si svetovno prvenstvo v Londonu na Wembleyu, na Poljskem Wroclawu, kjer je slavil, osvojil svetovno prvenstvo Ivan Mauger. Predvsem pa moram omeniti dve svetovni prvenstvi v Gornji Radgoni, kjer se je zbrala vsa svetovna elita, ter v Pardubicah na Češkem, kjer vozi in štarta šest voznikov hkrati in je ena od najatraktivnejših dirk na svetu“.

Kljub vsemu pa so Mohorjev največji konjiček potovanja. „Prav lepo mi je danes, ko se spomnim, da sem pred 45 leti bil v Egiptu, Kuvajtu, Indiji, Cejlonu, Singapurju in Avstraliji. Avstralijo sem prepotoval in bil v vseh glavnih in večjih mestih avstralskih držav. Po štiriletnem trdnem delu sem se vračal v domovino. Pripravil sem plan potovanja in med mnogimi variantami sem se odločil za pot domov z ladjo. To je bilo 75 dnevno potovanje, med katerim smo pristajali v Novi Zelandiji, Fidiju, Suva Pago Pago, Havaji, Los Angelesu, Acapullcu v Mehiki, skozi Panamski kanal, nato na Jamajko, preko Atlantika, do Anglije, v pristanišču Sapthentonu, nato v Lizbono, Gibraltarja, na Sicilijo v Mesino in nato do Neaplja. Ogledali smo si Pompeje, ter vrh Vezuv. V teh mestih smo pristajali in se zadrževali od dva do osem dni. Prekrasni spomini so iz Fidjija in Acapullca, kjer smo bili sedem do osem dni“, pravi Mohor, ki danes prosti čas preživlja v vinogradu, pri delu v kleti oz. kletarjenju, imajo pa tudi zelo kakovostna vina, ki dosegajo uspehe tudi na ocenjevanjih.

Posebej se je Mohor spomnil svojega 65. rojstnega dneva ter 35. letnice samostojnega podjetništva, saj je hkrati obeležil srebrni jubilej poroke. „Ta je bila v Torontu, na romantični ladji. Lastnik restavracije na ladji v središču Toronta je bil gospod Letnik ali t.i. kapetan John. To je naš rojak iz bližine Radencev in je znan v ZDA in Kanadi, saj turisti masovno zahajajo na to stometrsko velikanko in uživajo ob izvrstni hrani in glasbi“, pravi Franc, ki je ponosen, da ima tri otroke. „Mitja in Branka živita z mano in sta zaposlena v družinski firmi, najstarejši sin Branko, ki je star 42 let, živi v Belohorizontu v Braziliji. Tam imata z ženo potovalno agencijo in se ukvarjata s turizmom“, pravi Franc Mohor, ki ne more mimo dejstva, da so „ljudje v Avstraliji zelo prijazni in gostoljubni. Država je razvita in velika večina prebivalstva je bogata. Po drugi strani pa se vidi, da je v Braziliji velika revščina še zlasti na podeželju“

Naš sogovornik, ki je ponosen na svoje življenje, na svojo ženo Marijo, otroke: Branka, Mitjo in Branko, ter dva vnuka, je zagotovil, da je njegovo življenje zelo pestro, tako v zasebnosti, kot v podjetništvu in sploh ustvarjanju. „Vsa ta leta so bila trda, delovna, poštena, vendar prijetna in zanimiva“.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Vsaj štirikrat je obkrožil zemeljsko oblo