V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vsaj štirikrat je obkrožil zemeljsko oblo

 

Podjetnik in avanturist Franc (Branko) Mohor iz Radencev je izjemno zanimiv človek

Podjetnik popotnikGotovo so redki Radenčani, Pomurci in Slovenci, ki so se peljali skozi deželo „treh srčkov“, in ki na desni strani regionalke Maribor – Murska Sobota, pred vhodom v Radence iz smeri Gornje Radgone, niso opazili Avto moto centra (AMC) Mohor. Ta namreč deluje že od leta 1970, ko so v ospredju bili veliki gospodarski subjekti, in je eno prvih zasebnih podjetij na tem območju sploh. In tam, kjer že vrsto let v okviru centra deluje tudi „Bistro Koala“, domuje izjemno zanimiv človek, lastnik in direktor AMC Mohor, Franc Mohor, ki ni le uspešen podjetnik, temveč tudi velik avanturist, saj je v slabega pol stoletja vsaj štirikrat obkrožil zemeljsko oblo.

Razen tega, da ima veliko sorodnikov v Avstraliji, Kanadi, Braziliji..., je tudi po duši potepuh, zato ni presenečenje, da težko najdemo predel sveta, zlasti na južni polobli, kjer Franca ni bilo. In tudi danes, ko je že v 73. letu je sila dejaven ne le v svojem podjetju, temveč ima še sedaj številne konjičke, ki jih ima že od samega otroštva. Pohvali se lahko tudi s kolekcijo starodobnikov, katere se ne bi nihče sramoval, ob tem sodi Mohor med tiste, ki so že pred več kot pol stoletja vozili takšne in drugačne motorje ter avtomobile, o kakršnih mnogi niso niti upali sanjati. Sploh pa se je s Francem Mohorjem zelo zanimivo že samo pogovarjati, saj sogovorniku zelo slikovito opiše vsak dogodek, še posebej lepote območij, katera je v minulih desetletjih obiskal...

Kar 75 dni od Avstralije do Slovenije...

Rodil se je 23.6.1940 v Radencih, kjer je tudi obiskoval prva štiri leta osnovne šole. Na Kapeli je končal sedemletko, nato pa še nižjo gimnazijo v Ljutomeru. Pot ga je nato pripeljala v Maribor v Industrijsko kovinarsko šolo, ali kot se je reklo popularni IKŠ. „To je bila nekako poslovna enota Tovarne avtomobilov Maribor (TAM) oz. tovarnica bodočih kadrov, predvsem za omenjeni TAM, saj je to bil za takratne razmere pravi gigant, ki je zaposloval prek 8000 ljudi. V IKŠ Maribor nas je bilo okrog 500 učencev in to prvi, drugi ter tretji letnik. Sem sem bil generacija 1956-59, v prvem letniku pa smo se učili splošnega kovinarskega poklica za pridobitev spretnosti. To nas je vodilo v razvrstitev in odločanje poklicev. Imel sem zelo dobre ročne spretnosti, zato sem se odločil za poklic avtokleparja. V tistem obdobju se je ta poklic pričel komaj uveljavljati oz. razvijati. Na šoli so bila vsa izpitna dela med letom nadpovprečno uspešna. Ko danes razmišljam nazaj, sem se odločil za pravi poklic“, razmišlja Franc Mohor.

Posebej je omenil, da je v IKŠ v celoti ročno izdelal osebni avtomobil na podvozju DKW, kar je potrdil tudi mag. Milorad Vidovič, nekdanji ravnatelj Srednješolskega centra Murska Sobota, v zadnjih letih pa stečajni upravnik pri stečaju nekaterih gospodarskih družb. „Po končani poklicni šoli sem se takoj zaposlil v TAM-u. Na jesen 1960 sem se vpisal v srednjo šolo, katero sem končal leta 1963, ko sem šel v vojsko. V TAM-u sem po dveh letih dobil mesto delovodje. Delal sem tudi v eksperimentalni, to je oddelek, kjer so nastajala nova vozila. Eno teh vozil je bilo TAM 2002. V proizvodnji se je leta 1959 končala era takratnega tovornega vozila Pionir češkega porekla. Istočasno pa se je pričelo proizvajati novo tovorno vozilo Deutz oz. vozilo pod imenom TAM 4500. Danes se spomnim na to, na ta gigant, na ta slovenski simbol, ki že desetletje žal ne obstaja več. Ko sem leta 1965 prišel od vojakov me je čakalo eno veliko razočaranje. V tem letu je bila gospodarska kriza in službe ni bilo mogoče dobiti. Najprej sem zaprosil v TAM-u, odgovor je bil jedrnat. Ker nisi hotel vstopiti v zvezo komunistov, za tebe ni dela. Po nekaj mesecih sem si delo našel v tujini, in to v Avstriji. Nekaj mesecev kasneje me je pot pripeljala v Avstralijo. V Sydneyu sem delal v Toyoti in to je bila moja prva zaposlitev. Ves čas bivanja v Avstraliji in tujini sem opravljal svoj poklic v avtomobilski branži in to v servisih z velikim ugledom. Pot me je vodila tudi v Kanado in Nemčijo. Delal sem v Chryslerju, v Russesheimu pa sem delal v Oplu“, nam je razlagal prijetni sogovornik Mohor, pri katerem je očitno, da je spoznal veliko držav, ljudi in kultur.

Po skoraj petih letih bivanja v tujini je avgusta 1969 prišel domov na dopust. Kot sam pravi, je na srečo in presenečenje dobil službo in sicer delovno mesto mojstra na Agroservisu v Murski Soboti. To delo je opravljal štiri leta, v tem času si je v Radencih sezidal hišo in delavnico v velikosti 500 m2 in jo maksimalno tehnološko opremil. „Opremili smo delavnico z ravnalno mizo, komoro in drugo sodobno opremo. Za takratni čas je bila prava tehnološka senzacija in noviteta. Ogledovat so si jo hodili mojstri iz celotne severovzhodne Slovenije in tudi od drugod. Že leta 1970 sem pričel s pavšalno, leta 1973 pa z redno obrtjo. Takoj sem zaposlil pomočnika in dva vajenca, kasneje je bilo vedno več dela. Že v zelo kratkem času smo zaposlili 10 pomočnikov. V naših delavnicah se je izučilo osem avtoličarjev, devet mehanikov in 41 avtokleparjev. Posebej me veseli, da je v ožji regiji še šest mojstrov, nekdanjih mojih vajencev, ki so se izučili v naših delavnicah. Razpolagamo pa tudi s cerifikati: Toyota, Chrysler, Opel in Mazda. Leta 1989 smo pričeli z novo investicijo v Radencih ob glavni cesti, na atraktivni lokaciji. To je objekt s poslovnimi prostori, v izmeri 900 m2. V njem je sodobna servisna delavnica z dvema avtosalonoma in bifejem za stranke, to je bistro »Koala«. To ime lokala me spominja na delo in bivanje v Avstraliji“ nadaljuje Mohor, ki je Mazdin "diler" bil skoraj desetletje.

Do prekinitve je po njegovem prepričanju prišlo nerazumljivo in do danes ni prejel nobene obrazložitve, kljub temu, da so vrhunsko opremljeni, prav tako usposobljeni, saj opravljajo to dejavnost dobrih 40 let. „Prav tako imamo mnogo delovnih izkušenj doma in marsikje po svetu.

Predstavnik za marketing pri Mazdi, poznejši generalni direktor pri Mazdi v Celovcu, J. H. Schmid, je leta 1996 v mesecu avgustu ob pregledih Mazdinih "dilerjev" v Sloveniji in obisku pri nas v Radencih dejal citiram »takšnega servisa ni v Sloveniji. Vse na enem mestu.« Gospod se je sprehajal po dvorišču in govoril lepo, lepo, fantastično, fantastično. Na vpogled sem dal g. Schmidu pogodbo o nakupu poslovnega prostora v Murski Soboti. Osebno mi je dejal, da sploh ni govora o novi naložbi, ker ni potrebe. Poleg prodaje osebnih avtomobilov in servisiranja, vršimo že leta prodajo in servisiranje motornih koles. To je družinsko podjetje, saj sta zaposlena sin Mitja, kot mehanik, in hči Branka, ki je poslovni tehnik in vodi gostinski lokal“.

Franc Mohor ni le podjetnik, saj se ponaša tudi z drugimi konjički. Tako je med drugim kot športnik bil kar uspešen v namiznem tenisu. Igral je v obdobju med 1955/69. Tekmoval je v Mariboru, Karlovcu, Ravnah na Koroškem, Pomurju in drugih slovenskih in hrvaških mestih. Bil je pomurski reprezentant. „V tujini pa moram posebej omeniti Avstralijo, kjer sem tudi nastopil na prvenstvu te države v namiznem tenisu. V dvojicah sem z nemškim tekmovalcem osvojil drugo, posamezno pa šesto mesto. To so moji največji uspehi v športni karieri. V speedwayu sem kot funkcionar, predvsem pa kot prevajalec prepotoval celo Evropo oziroma vse države, ki v speedwayu nekaj pomenijo. Spoznal sem vse svetovne prvake tistega časa od Ivana Maugerja, Barry Briggsa, Don Goddna, Ole Olsena in druge mojstre tega drznega, predvsem pa čudovitega športa. Ogledal sem si svetovno prvenstvo v Londonu na Wembleyu, na Poljskem Wroclawu, kjer je slavil, osvojil svetovno prvenstvo Ivan Mauger. Predvsem pa moram omeniti dve svetovni prvenstvi v Gornji Radgoni, kjer se je zbrala vsa svetovna elita, ter v Pardubicah na Češkem, kjer vozi in štarta šest voznikov hkrati in je ena od najatraktivnejših dirk na svetu“.

Kljub vsemu pa so Mohorjev največji konjiček potovanja. „Prav lepo mi je danes, ko se spomnim, da sem pred 45 leti bil v Egiptu, Kuvajtu, Indiji, Cejlonu, Singapurju in Avstraliji. Avstralijo sem prepotoval in bil v vseh glavnih in večjih mestih avstralskih držav. Po štiriletnem trdnem delu sem se vračal v domovino. Pripravil sem plan potovanja in med mnogimi variantami sem se odločil za pot domov z ladjo. To je bilo 75 dnevno potovanje, med katerim smo pristajali v Novi Zelandiji, Fidiju, Suva Pago Pago, Havaji, Los Angelesu, Acapullcu v Mehiki, skozi Panamski kanal, nato na Jamajko, preko Atlantika, do Anglije, v pristanišču Sapthentonu, nato v Lizbono, Gibraltarja, na Sicilijo v Mesino in nato do Neaplja. Ogledali smo si Pompeje, ter vrh Vezuv. V teh mestih smo pristajali in se zadrževali od dva do osem dni. Prekrasni spomini so iz Fidjija in Acapullca, kjer smo bili sedem do osem dni“, pravi Mohor, ki danes prosti čas preživlja v vinogradu, pri delu v kleti oz. kletarjenju, imajo pa tudi zelo kakovostna vina, ki dosegajo uspehe tudi na ocenjevanjih.

Posebej se je Mohor spomnil svojega 65. rojstnega dneva ter 35. letnice samostojnega podjetništva, saj je hkrati obeležil srebrni jubilej poroke. „Ta je bila v Torontu, na romantični ladji. Lastnik restavracije na ladji v središču Toronta je bil gospod Letnik ali t.i. kapetan John. To je naš rojak iz bližine Radencev in je znan v ZDA in Kanadi, saj turisti masovno zahajajo na to stometrsko velikanko in uživajo ob izvrstni hrani in glasbi“, pravi Franc, ki je ponosen, da ima tri otroke. „Mitja in Branka živita z mano in sta zaposlena v družinski firmi, najstarejši sin Branko, ki je star 42 let, živi v Belohorizontu v Braziliji. Tam imata z ženo potovalno agencijo in se ukvarjata s turizmom“, pravi Franc Mohor, ki ne more mimo dejstva, da so „ljudje v Avstraliji zelo prijazni in gostoljubni. Država je razvita in velika večina prebivalstva je bogata. Po drugi strani pa se vidi, da je v Braziliji velika revščina še zlasti na podeželju“

Naš sogovornik, ki je ponosen na svoje življenje, na svojo ženo Marijo, otroke: Branka, Mitjo in Branko, ter dva vnuka, je zagotovil, da je njegovo življenje zelo pestro, tako v zasebnosti, kot v podjetništvu in sploh ustvarjanju. „Vsa ta leta so bila trda, delovna, poštena, vendar prijetna in zanimiva“.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Vsaj štirikrat je obkrožil zemeljsko oblo