Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Repo je treba obrezati in pospraviti

 

Zanimivo obrezovanje repe na domačem dvorišču pri Čehovih na Grabonoškem Vrhu

Obrezovanje repeTudi v teh dokaj mrzlih in pogosto deževnih jesenskih dneh je na kmetijah še vedno veliko dela. Poleg vsakodnevne skrbi za živino, za topel dom, kuhanje..., pa še vedno poteka tudi pospravljanje različnih pridelkov. In tako smo ob podeželski asfaltni cesti, na Grabonoškem Vrhu, v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, opazili družino Čeh, ki je s traktorske prikolice obrezovala krmno repo, katero so potem pospravljali „na toplo“. Takšni prizori so resda dandanes redki, a kot so nam povedali 75-letna gospodinja Alojzija Čeh, njen leto mlajši mož Franc in 44-letni sin Ivan, je takšno delo tudi zanimivo in za živino zelo koristno.

„Dobro se spominjam časov, ko smo repo pulili v blatu, tako, da z vozom nismo mogli na njivo. Repo smo na voz, ki je stal na »vrateh«, nosili v »korbih«, to so pletene košare. Ponavadi, smo jo domov na dvorišče vozili s ščavjem, in jo nato po večerih »obrezovali«, se pravi z nožem odrezali ščavje in rep. Doma smo jo obrezovali, da so lahko ščavje krmili goveji živini. Če je bila blatna smo jo ob obrezovanju z nožem tudi sčistili. Bil je tudi čas, ko smo jo pulili, ko je zapadel manjši sneg. Tedaj smo si na njivi zakurili, da smo si pregreli namrznjene roke. Obrezovanje so na kmetijah opravljali po večerji dninarji, ki so po dnevi pulili in domov odvažali repo, tudi krmno korenje in peso. Ponavadi so pri tem opravilu na pomoč priskočili tudi sosedje. Ker so bili kupi za obrezovanje veliki, smo obrezovali več dni. Ko so končali, rekli so, da imajo »likif«, so ponavadi, ob igranju ljudskega godca, tudi zaplesali. S tem so preganjali utrujenost in se tako veselili in družili“, se je hujših, a prijaznejših časov, spominjala Čehova Alojzija.

Razložila nam je tudi, da so majhni posestniki, saj imajo le nekaj hektarjev zemlje ter redijo pet glav goveje živine, nekaj prašičev in perutnine. „Lahko bi rekla, da kmetujemo po starem. Prav zato še vedno sejemo repo. Krmimo jo prašičem in goveji živini. Repa nima skoraj nobene hranilne vrednosti, je pa dragocena v prehrani živali v zimskem času. Naribano, »začinjeno« s koruznim »šrotom«, zmleto koruzo, jo imajo živali rade. V preteklosti smo repo za prašiče skupaj s krompirjem, kuhali v »svinjskih« kotlih ali alfah. Moram pa reči, da niso repo uživale samo živali, uživali smo jo tudi ljudje. Tedaj so célo repo vlagali v vinske ali jabolčne tropine, da se je skisala. Sedaj jo sproti kisamo v kozarcih za vlaganje. V zimskem času, je ob skisanem, tudi sladkem, presnem, zelju, bila to pomembna hrana. H kuhani repi so vedno najbolj sodili koruzni žganci. To je bila vsakodnevna hrana, predvsem, siromakov. No, mi nismo ravno siromaki, pa še vedno imamo radi kuhano repo in zelje in koruzne žgance na mizi. Naj še povem, da smo »cime« poganke skladiščene pese, v kleti ali »repnici«, zasipnici, v zimskem času uživali tudi kot solato“, dodaja Alojzija od katerem smo lahko izvedeli še veliko zanimivega iz zgodovine ter tudi iz današnjega življenja na podeželju v Slovenskih goricah in Prlekiji.

Zanimivo je tudi omeniti, da je repa druga poljska letina, saj jo sejejo po spravilu žit. Najpozneje jo lahko sejejo na Porcjukolovo, to je 2. avgusta. Obstojata dve sorti, podolgovata in okrogla. Njena debelost pa je bila odvisna, kako kmet s hlevskim gnojem pognoji njivo. In Čehovi so očitno zelo dobro gnojili...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Repo je treba obrezati in pospraviti