Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lojzka že 40 let "igra" Svetega Miklavža

 

Otroci še nikoli niso ugotovili, da gre za „teto z veliko belo brado“

Sveti MiklavžMesec december je za otroke gotovo najbolj vesel in priljubljen mesec. Je poln pričakovanj, sanj, radovednosti, želja, veselja, predvsem pa daril. Najprej pride sv. Miklavž, pred koncem leta pa še božiček in dedek mraz. Pred leti je nekako v ospredju bil zadnji, a kot kaže naša „stara slika“, se niti druga dva nista skrivala. Še več, naša sogovornica Lojzka Kolarič iz Podgrada, ki nam je posodila svojo fotografijo, pravi da je že natanko 40 let (od davnega 1972) prav ona bila prijazni možakar z brado, ki otroke vsako leto obiskuje predvsem med 5. in 6. decembrom, in v tem času, ne v prejšnji in ne novi državi, nikoli ni imela nobenih težav.

Zanimivo je tudi, da otroci nikoli niso vedeli, da se pod veliko belo brado skriva teta. Lojzka se spominja, da so v starih časih otroci dobili samo tiste dobrote, ki so jih ljudje lahko prihranili do začetka decembra: jabolka, orehe, lesnike in drugo suho sadje, pri bolj bogatih pa še kakšne medenjake, čokolade, rožice, pomaranče ali kakšno drugo južno sadje.

Nekoč so otroci bili zadovoljni s kakšnim bombonom, jabolko, figo, orehom, danes pa...

„Danes so otroci manj zadovoljni in vedno bolj zahtevni. Mnogi imajo prevelike želje, ki jih mnogim ni mogoče izpolniti. Škoda, sv. Miklavž bi moral imeti drugačno poslanstvo, predvsem ljubezen, radost, zadovoljstvo, skromnost...“, pravi Lojzka, ki se spominja svojega otroštva. „Kot otroci smo sv. Miklavža čakali z veliko nestrpnostjo. Nekoč smo dobili skromno darilo, kakšen zvezek, svinčnik z radirko, orehe ali jabolko. Posebnost je bila šiba, ki je niti takrat otroci nismo imeli radi, čeprav smo tudi takrat bili poredni. Posebnost je bilo pripravljanje čevljev za darilo. Morali smo jih tako očistiti, da so se svetili. Spomnim se Miklavževega večera, ko nikakor nismo mogli zaspati, saj so pričakovanja bila velika. Šele, ko smo zaslišali nekakšno razbijanje nam je bilo jasno, da nekaj bo. Kljub vsemu je bilo malo strahu, tako da smo lažje zaspali. Zjutraj pa je v čevljih le bilo darilo in veselju ni bilo konca. Še najraje niti v šolo ne bi šli“.

Vse to je našo sogovornico navdušilo, tako da se je že v otroštvu odločila, da bo „postala sv. Miklavž“, ki je dober in prijazen možakar. Sama si je zašila škofovsko oblačilo in začelo se je pred natanko štiridesetimi leti, torej davnega leta 1972. „Veliko je zanimivih dogodkov, ki so se pripetili v teh desetletjih. Poleg veselja otrok, bilo je tudi veliko joka in solz, še zlasti ko so se pojavili parklji. Vsi so takrat molili 120 na uro, v upanju, da ne bo delala šiba. Kaj vse so otroci povedali sv. Miklavžu, niti sanjati se nam ne more! Govorili so o svojih starših, o bratcih, sestrah in vsem kar drugače nikoli ne bi slišali. Posebej so kritizirali starše ter trdili, da so oni poredni, tako da jih je potrebno šibati...“. Lojzka ima tudi danes veliko dela, saj jo mnogi starši vabijo na obiske in obdarovanje njihovih otrok. Poleg obiskov po domovih, nastopa Lojzka v Miklavževi opravi tudi na različnih dogodkih in večjih prireditvah. „Otroka ne smemo prestrašiti, saj ni namen sv. Miklavža, da bi se ga kdo bal, temveč da bi otroke razveselil. Če pravilno ravnaš te otroci hitro vzljubijo in ti odprejo srce“.

Naša sogovornica je tudi zagotovila, da niti v prejšnjem sistemu nikoli ni bilo težav, češ da je šlo za cerkveni običaj... „Res je, da sem bila prvo leto, ko sem postala sv. Miklavž, nekoliko skeptična. Celo nekoliko sem se bala, toda ni bilo razloga, saj ni bilo težav, ne z oblastjo, ne s policijo. Celo oni so molili, ko smo jih obiskali. Najbolj smešno mi je, ko so se otroci skrivali pod posteljo, v omare ipd., in danes so ti takratni prestrašeni otroci uspešni poslovneži, politiki in sploh odrasli ljudje s svojimi družinami“, pravi Lojzka, ki obžaluje, da se je tudi sv. Miklavž preveč "skomercializiral". Želi pa si, da bi jo, ko sama ne bo več sv. Miklavž, nasledila njena hčerka Manuela, ki je menda pravšnja oseba za to.

Sveti Miklavž je torej krščanski svetnik, ki tradicionalno v noči s 5. na 6. december obdari pridne otroke. Sv. Miklavž je škof, sv. Nikolaj iz Mire, ki je živel okrog leta 300 našega štetja. Bil je iz bogate družine, pa je vse svoje imetje razdal ubogim. Na predvečer godu naj bi v škofa oblečeni Miklavž od hiše do hiše prinašal otrokom darila. Na poti ga spremljajo angeli, simboli dobrega, in hudobni duhovi kot so hudiči, parkeljni in zlodeji. Sv. Miklavž, ki goduje 6. decembra, v katoliški Evropi simbolizira darežljivost. V cerkvenih krogih je bil sv. Nikolaj-Miklavž od 11. stoletja čaščen kot velik priprošnjik in čudodelnik. Že tedaj je bil predstavljen kot svetnik, ki prihaja ponoči v preproste kmečke izbe in razkošne mestne hiše, nato pa izgine v temni noči. Bil je resnična osebnost, živel je v 3. in 4. stoletju našega štetja v Patari. Rodil se je bogatim staršem, ki sta kmalu umrla za kugo. Nikolaj - njegovo ime v grščini pomeni zmaga ljudstva - je premoženje razdelil med reveže, sam pa odšel v samostan. Kmalu zatem je postal škof v Miri v Likiji v današnji Turčiji. 

Sv. Miklavža upodabljajo v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami na knjigi, s tremi jabolki, včasih tudi s tremi hlebčki. Jabolka sodijo med obvezne darove, ki jih dobri svetnik prinaša pridnim otrokom v noči s 5. na 6. december. Tri zlate krogle simbolizirajo tri mošnje z zlatom, ki naj bi jih svetnik podaril trem revnim dekletom. Iz treh kep zlata so v ljudski domišljiji nastala tri rdeča jabolka. Sv. Miklavž je zaradi svoje dobrote med ljudmi zelo priljubljen, zato ni čudno, da so si ga za zavetnika izbrali mnogi, tako mornarji, trgovci, študenti, mlinarji, peki, mesarji, pisarji, tkalci, odvetniki, lekarnarji, voskarji, delavci v kamnolomu, krojači, pa tudi berači, mlada dekleta, ki si želijo moža, neveste, ki se priporočajo za srečno poroko, in žene, ki si želijo otrok. Miklavž je med ljudmi najbolj priljubljen svetnik tudi zato, ker se je spojil s poganskimi šegami in verovanji. Sv. Nikolaj-Miklavž je najbolj čaščen svetnik vzhodne Cerkve, bolj kot njega, častijo le Mater božjo. V Rusiji je v vsakem mestu vsaj ena cerkev posvečena sv. Nikolaju. Proti koncu 10. stoletja je legenda o sv. Nikolaju prodrla tudi v Nemčijo, nadvse priljubljen pa je postal na Nizozemskem. Tam še danes pripluje 6. decembra z ladjo in s številnim spremstvom v amsterdamsko pristanišče, kjer ga pričakajo otroci. Holandskega Miklavža, ki po verovanju tamkajšnjih otrok med letom prebiva v Španiji, so kasneje prevzeli Američani - postal je znameniti Santa Claus, božiček.

O miklavževanju na Slovenskem imamo precej zgodnja poročila. Prvo je iz leta 1839, kjer je pisec opisoval, kaj je Miklavž prinesel pridnim otrokom: jabolka, orehe, smokve in sladkarije, nasprotoval pa je Miklavževim spremljevalcem parkeljnom, češ da s svojim norenjem in grdim izgledom preveč prestrašijo pridne otroke. Danes je Miklavževih obhodov na Slovenskem malo, večinoma so se nehali že pred drugo svetovno vojno. Še vedno pa sv. Nikolaj vodi v številu njemu posvečenih cerkva - teh je v Sloveniji blizu 200, hkrati pa je tudi zavetnik ljubljanske nadškofije in murskosoboške škofije.

Ker je Miklavž škof, je tudi napravljen v škofovska oblačila, na glavi ima škofovsko kapo in v roki škofovsko palico. Spremljajo ga angelčki, ki mu pomagajo zapisovati pridne otroke in parkeljni (hudički), ki grozijo porednim otrokom. Legenda pravi, da je sv. Miklavž obdaril tri revna dekleta s tremi mošnjami zlata in jim tako omogočil, da so se poročila. Zato je Sv. Miklavž ponavadi upodobljen s knjigo in tremi zlatimi kroglami ali jabolki, ki simbolizirajo mošnje zlata. V zlato knjigo pa je Miklavž vpisoval dobra in slaba dela vsakega otroka... Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malo katerega drugega svetnika. Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Lojzka že 40 let "igra" Svetega Miklavža