Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Na 4. vaških igrah v Lutvercih je kar 41 dekletov in fantov streljajo s fračo

Vaške igre LutverciKrajevno vaški odbor Lutverci (Apaška dolina), ki ga vodi predsednik Viktor Sterniša, je konec minulega tedna, na domačem nogometnem igrišču v Lutvercih, pripravil 4. šaljive vaške igre ter streljanje s fračo, na katerih so v šestih zabavnih nalogah tekmovale štiri ekipe. Organizatorji so jih pričakovali nekoliko več, a tudi tako je bilo sila veselo in zabavno. Na igrah, ki so poleg nastopajočih, pritegnile veliko obiskovalcev iz Lutvercev in sosednjih vasi, so nastopili: PGD Lutverci (Jolanda Čerin, Tina Rojc, Patricija Flisar, Jana Kardinar, Tomas Slekovec, Danijel Kotnik, Niko Mulec), PGD Sveta Ana (Nejc Zorec, Matjaž Urošević, Domen Grajfoner, Sašo Zemljič, Valentina Konrad, Nataša Vodan), ekipa Kmetije 2017 (Sabina Mlakar, Maja Alič, Katja Poljanšek, Tomaž Begovič, Monika Košenina, Jan Klobasa, Mitja Roban) in "Dobrovoljčki" (Doris Sterniša, Jože Sterniša, Dani Sterniša, Anže Žnuderl, Milica Hozjan, Matjaž Soklič, Dejan Jaušovec, Doroteja Belna), katere člani prihajajo iz Prlekije. Posebni magnet za obiskovalce, zlasti tiste mlajše, so bili člani ekipe šova „Kmetija 2017", med katerimi je bil tudi domačin iz Gornje Radgone Jan Klobasa.

PGD Sveta Ana pred ekipo šova „Kmetija 2017

Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Abrahamovec je gostil pisano druščino

Žetev MulecNa domačiji Jerice in Srečka Muleca v Radvencih pri Negovi (nekoč Klolerjeva kmetija), je bilo konec minulega tedna nadvse veselo. Tam so se zbrali člani TD Negova-Spodnji Ivanjci, ter pripravili prikaz žetve in mlatitve pšenice po starem običaju. In ker je virt Srečko hkrati praznoval lep življenjski jubilej, srečanje z Abrahamom, je jasno, da je bilo na njivi in »gümli« še bolj razigrano in prijetno. V nadvse veselem razpoloženju, tako kot je bilo to včasih, je potekala: žetev, »delaje« snopov, povezanih s panti, mlatitev z mlatilnico, spravilo zrnja, postavljanje kopice iz slame...

Na negovskem koncu je potekalo veselo srečanje ob žetvi in mlačvi

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lojzka že 40 let "igra" Svetega Miklavža

 

Otroci še nikoli niso ugotovili, da gre za „teto z veliko belo brado“

Sveti MiklavžMesec december je za otroke gotovo najbolj vesel in priljubljen mesec. Je poln pričakovanj, sanj, radovednosti, želja, veselja, predvsem pa daril. Najprej pride sv. Miklavž, pred koncem leta pa še božiček in dedek mraz. Pred leti je nekako v ospredju bil zadnji, a kot kaže naša „stara slika“, se niti druga dva nista skrivala. Še več, naša sogovornica Lojzka Kolarič iz Podgrada, ki nam je posodila svojo fotografijo, pravi da je že natanko 40 let (od davnega 1972) prav ona bila prijazni možakar z brado, ki otroke vsako leto obiskuje predvsem med 5. in 6. decembrom, in v tem času, ne v prejšnji in ne novi državi, nikoli ni imela nobenih težav.

Zanimivo je tudi, da otroci nikoli niso vedeli, da se pod veliko belo brado skriva teta. Lojzka se spominja, da so v starih časih otroci dobili samo tiste dobrote, ki so jih ljudje lahko prihranili do začetka decembra: jabolka, orehe, lesnike in drugo suho sadje, pri bolj bogatih pa še kakšne medenjake, čokolade, rožice, pomaranče ali kakšno drugo južno sadje.

Nekoč so otroci bili zadovoljni s kakšnim bombonom, jabolko, figo, orehom, danes pa...

„Danes so otroci manj zadovoljni in vedno bolj zahtevni. Mnogi imajo prevelike želje, ki jih mnogim ni mogoče izpolniti. Škoda, sv. Miklavž bi moral imeti drugačno poslanstvo, predvsem ljubezen, radost, zadovoljstvo, skromnost...“, pravi Lojzka, ki se spominja svojega otroštva. „Kot otroci smo sv. Miklavža čakali z veliko nestrpnostjo. Nekoč smo dobili skromno darilo, kakšen zvezek, svinčnik z radirko, orehe ali jabolko. Posebnost je bila šiba, ki je niti takrat otroci nismo imeli radi, čeprav smo tudi takrat bili poredni. Posebnost je bilo pripravljanje čevljev za darilo. Morali smo jih tako očistiti, da so se svetili. Spomnim se Miklavževega večera, ko nikakor nismo mogli zaspati, saj so pričakovanja bila velika. Šele, ko smo zaslišali nekakšno razbijanje nam je bilo jasno, da nekaj bo. Kljub vsemu je bilo malo strahu, tako da smo lažje zaspali. Zjutraj pa je v čevljih le bilo darilo in veselju ni bilo konca. Še najraje niti v šolo ne bi šli“.

Vse to je našo sogovornico navdušilo, tako da se je že v otroštvu odločila, da bo „postala sv. Miklavž“, ki je dober in prijazen možakar. Sama si je zašila škofovsko oblačilo in začelo se je pred natanko štiridesetimi leti, torej davnega leta 1972. „Veliko je zanimivih dogodkov, ki so se pripetili v teh desetletjih. Poleg veselja otrok, bilo je tudi veliko joka in solz, še zlasti ko so se pojavili parklji. Vsi so takrat molili 120 na uro, v upanju, da ne bo delala šiba. Kaj vse so otroci povedali sv. Miklavžu, niti sanjati se nam ne more! Govorili so o svojih starših, o bratcih, sestrah in vsem kar drugače nikoli ne bi slišali. Posebej so kritizirali starše ter trdili, da so oni poredni, tako da jih je potrebno šibati...“. Lojzka ima tudi danes veliko dela, saj jo mnogi starši vabijo na obiske in obdarovanje njihovih otrok. Poleg obiskov po domovih, nastopa Lojzka v Miklavževi opravi tudi na različnih dogodkih in večjih prireditvah. „Otroka ne smemo prestrašiti, saj ni namen sv. Miklavža, da bi se ga kdo bal, temveč da bi otroke razveselil. Če pravilno ravnaš te otroci hitro vzljubijo in ti odprejo srce“.

Naša sogovornica je tudi zagotovila, da niti v prejšnjem sistemu nikoli ni bilo težav, češ da je šlo za cerkveni običaj... „Res je, da sem bila prvo leto, ko sem postala sv. Miklavž, nekoliko skeptična. Celo nekoliko sem se bala, toda ni bilo razloga, saj ni bilo težav, ne z oblastjo, ne s policijo. Celo oni so molili, ko smo jih obiskali. Najbolj smešno mi je, ko so se otroci skrivali pod posteljo, v omare ipd., in danes so ti takratni prestrašeni otroci uspešni poslovneži, politiki in sploh odrasli ljudje s svojimi družinami“, pravi Lojzka, ki obžaluje, da se je tudi sv. Miklavž preveč "skomercializiral". Želi pa si, da bi jo, ko sama ne bo več sv. Miklavž, nasledila njena hčerka Manuela, ki je menda pravšnja oseba za to.

Sveti Miklavž je torej krščanski svetnik, ki tradicionalno v noči s 5. na 6. december obdari pridne otroke. Sv. Miklavž je škof, sv. Nikolaj iz Mire, ki je živel okrog leta 300 našega štetja. Bil je iz bogate družine, pa je vse svoje imetje razdal ubogim. Na predvečer godu naj bi v škofa oblečeni Miklavž od hiše do hiše prinašal otrokom darila. Na poti ga spremljajo angeli, simboli dobrega, in hudobni duhovi kot so hudiči, parkeljni in zlodeji. Sv. Miklavž, ki goduje 6. decembra, v katoliški Evropi simbolizira darežljivost. V cerkvenih krogih je bil sv. Nikolaj-Miklavž od 11. stoletja čaščen kot velik priprošnjik in čudodelnik. Že tedaj je bil predstavljen kot svetnik, ki prihaja ponoči v preproste kmečke izbe in razkošne mestne hiše, nato pa izgine v temni noči. Bil je resnična osebnost, živel je v 3. in 4. stoletju našega štetja v Patari. Rodil se je bogatim staršem, ki sta kmalu umrla za kugo. Nikolaj - njegovo ime v grščini pomeni zmaga ljudstva - je premoženje razdelil med reveže, sam pa odšel v samostan. Kmalu zatem je postal škof v Miri v Likiji v današnji Turčiji. 

Sv. Miklavža upodabljajo v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami na knjigi, s tremi jabolki, včasih tudi s tremi hlebčki. Jabolka sodijo med obvezne darove, ki jih dobri svetnik prinaša pridnim otrokom v noči s 5. na 6. december. Tri zlate krogle simbolizirajo tri mošnje z zlatom, ki naj bi jih svetnik podaril trem revnim dekletom. Iz treh kep zlata so v ljudski domišljiji nastala tri rdeča jabolka. Sv. Miklavž je zaradi svoje dobrote med ljudmi zelo priljubljen, zato ni čudno, da so si ga za zavetnika izbrali mnogi, tako mornarji, trgovci, študenti, mlinarji, peki, mesarji, pisarji, tkalci, odvetniki, lekarnarji, voskarji, delavci v kamnolomu, krojači, pa tudi berači, mlada dekleta, ki si želijo moža, neveste, ki se priporočajo za srečno poroko, in žene, ki si želijo otrok. Miklavž je med ljudmi najbolj priljubljen svetnik tudi zato, ker se je spojil s poganskimi šegami in verovanji. Sv. Nikolaj-Miklavž je najbolj čaščen svetnik vzhodne Cerkve, bolj kot njega, častijo le Mater božjo. V Rusiji je v vsakem mestu vsaj ena cerkev posvečena sv. Nikolaju. Proti koncu 10. stoletja je legenda o sv. Nikolaju prodrla tudi v Nemčijo, nadvse priljubljen pa je postal na Nizozemskem. Tam še danes pripluje 6. decembra z ladjo in s številnim spremstvom v amsterdamsko pristanišče, kjer ga pričakajo otroci. Holandskega Miklavža, ki po verovanju tamkajšnjih otrok med letom prebiva v Španiji, so kasneje prevzeli Američani - postal je znameniti Santa Claus, božiček.

O miklavževanju na Slovenskem imamo precej zgodnja poročila. Prvo je iz leta 1839, kjer je pisec opisoval, kaj je Miklavž prinesel pridnim otrokom: jabolka, orehe, smokve in sladkarije, nasprotoval pa je Miklavževim spremljevalcem parkeljnom, češ da s svojim norenjem in grdim izgledom preveč prestrašijo pridne otroke. Danes je Miklavževih obhodov na Slovenskem malo, večinoma so se nehali že pred drugo svetovno vojno. Še vedno pa sv. Nikolaj vodi v številu njemu posvečenih cerkva - teh je v Sloveniji blizu 200, hkrati pa je tudi zavetnik ljubljanske nadškofije in murskosoboške škofije.

Ker je Miklavž škof, je tudi napravljen v škofovska oblačila, na glavi ima škofovsko kapo in v roki škofovsko palico. Spremljajo ga angelčki, ki mu pomagajo zapisovati pridne otroke in parkeljni (hudički), ki grozijo porednim otrokom. Legenda pravi, da je sv. Miklavž obdaril tri revna dekleta s tremi mošnjami zlata in jim tako omogočil, da so se poročila. Zato je Sv. Miklavž ponavadi upodobljen s knjigo in tremi zlatimi kroglami ali jabolki, ki simbolizirajo mošnje zlata. V zlato knjigo pa je Miklavž vpisoval dobra in slaba dela vsakega otroka... Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malo katerega drugega svetnika. Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Lojzka že 40 let "igra" Svetega Miklavža