Snopovci so se srečali s Kristino iz Kanade

SNOP 2018Na Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, v Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec minulega tedna potekalo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop. Srečanje, ki ga je pripravila Anica Maras – Pika, je bilo pravzaprav srečanje z zvesto poslušalko Snopa Kristino iz Kanade. Kristina, rojena Peserl, se je rodila v Jurovskem Dolu, v Kanadi pa živi že 52 let. Nadvse prijetnega srečanja, ki je bilo v celoti posvečeno Kristini, se je udeležilo 46 udeležencev iz cele Slovenije.

Zanimivo druženje „Nočnih ptičev

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Beltince) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

Dödölijada PuconciMinulo nedeljo je Kulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 15. Dödolijado in 20. Zlata kijanco. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo sedemnajst ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

Mariborske „lisičke" so se, z več kot 170 gobjimi vrstami, predstavile v sosednji Avstriji

Gobe LaafeldČeprav letošnje leto (vsaj doslej) ni posebej bogato z gobami, to ne pomeni, da ljubitelji gob in gobarjenja niso aktivni. Tudi članice in člani Gobarskega društva Lisička iz Maribora so pogosto v naravnem okolju, kajti kljub „gobarski suši", v gozdovih in na travnikih pogosto opazimo čudovite primerke gob, in se sprašujemo ali so morda užitne in tudi okusne? In ker nam strokovnjaki svetujejo, da uživamo samo tiste gobe, ki jih zanesljivo poznamo, potem je dobro, da se čim več naučimo o gobah, še posebej če smo njihov ljubitelj.

Ljubitelji gob v Pavlovi hiši

Najboljšo prleško gibanico je spekla ekipa TD Banovci

Prleška gibanicaLetošnji, 20. praznik občine Križevci je še posebej obogatila tudi tradicionalna prireditev „Prleška gibanica 2018", ki sta jo tudi tokrat pripravili Kulturno in izobraževalno društvo Kelih ter občina Križevci. Poleg ocenjevanja samih gibanic, so tudi letos razglasili vina, ki se priležejo omenjeni domači sladici, in fotografij. Žal je letošnji praznik tradicionalne prleške sladice krojilo vreme. Zaradi izjemno slabe vremenske napovedi je bila prireditev prvo soboto v septembru odpovedana, čeprav so se ljubitelji kulinarike in pohodništva iz cele Slovenije letos veselili predvsem kulinaričnega pohoda po občini Križevci. Zato je takrat potekalo le ocenjevanje prleških gibanic, naslednji dan pa je društvo Kelih, organizator prireditve, pripravilo razstavo ocenjenih prleških gibanic, ki je bila prava paša za oči. Navdušile so tudi fotografije, 15 jih je bilo, ki so prispele na fotonatečaj „Prleška gibanica 2018", jih je pa še vedno možno videti v avli občinske zgradbe v Križevcih.

Na letošnji prireditvi „Praznik gibanice

Brat Jože in sestra Nežka sta se poročila isti dan pred pol stoletja - nosečnost, mladoletnost, nižji stroški...

Zlata poroka RotarZa pokojna zakonca Roka in Gabrijelo Rotar iz Solčave, lepega, razpotegnjenega naselja z gručastim jedrom v ozki in globoki dolini reke Savinje, ki se razteza od soteske pred Logarsko dolino do sotočja Savinje s potokom Klobašo, je maj 1968 bil nekaj posebnega, veselega in čudovitega. Kako tudi ne, ko pa sta jima na isti dan v zakon stopila dva, izmed njunih treh otrok. Bil je najlepši pomladni mesec maj, ko sta se poročila hčerka Nežka in sedem let starejši sin Jože, tako da sta oba s svojima družinama, prav sedaj obeležila lep življenjski jubilej – 50. letnico zakona. Jože si je življenjsko sopotnico Marico našel na Hrvaškem, v Sinju, kjer je kot častnik JLA, po Splitu, imel svojo drugo službo, Nežka pa ni šla tako daleč, da bi si poiskala moža, saj je Silvestra Kogelnika našla v neposredni bližini. In prav njuna ljubezen je povzročila, da je hitro prišlo do dveh porok.

Ko brat in sestra hkrati praznujeta zlato poroko...

Kljub nekoliko slabšemu vremenu Radgonska noč 2018 odlično uspela

Radgonska nočPodobno kot že vrsto let, je tudi letos živahno sejemsko vzdušje ob odprtju Agre in Inpaka dopolnilo še pestro dogajanje v okviru tradicionalne prireditve „Radgonska noč 2018", ki je potekala na Trgu svobode v središču Gornje Radgone. Organizatorji Radgonske noči iz Zavoda Kultprotur in TD Majolka, so prireditev zasnovali kot prijeten dogodek za različne generacije in okuse. Vse skupaj bi se moralo začeti že zgodaj popoldan, z „Majolkino golažijado", ki pa je bila zaradi neugodnih vremenskih razmer žal odpovedana. Dogajanje se je tako pričelo z otroškim programom, ki se je, prav tako zaradi dežja, preselil v bližnje prostore Mladinskega centra.

Novi fosili „zažgali

Štajerci iz Hoč prijetno presenetili v Lendavi - tokrat je naslov šel v roko ekipi Turističnega društva Hoče

Bogračfest Lendava 2018V okviru festivala Vinarium je Lendava minulo soboto gostila tradicionalno največje tekmovanje v kuhanju bograča v državi, tradicionalni Bogračfest 2018. Kljub nekoliko turobnem in deževnem vremenu, ko so nekatere prireditve v Pomurju odpovedali, se je lendavsko dogajanje na etno in kulinaričnem dogodku začelo že zgodaj zjutraj, z budnico domačega pihalnega orkestra. Kmalu zatem so tekmovalci prevzeli potrebne sestavine za znamenito prekmursko jed, in se lotili urejanja tekmovalnih prostorov.

Na bogračfestu je kuhalo 84 ekip, mojstri bograča pa le trije

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lojzka že 40 let "igra" Svetega Miklavža

 

Otroci še nikoli niso ugotovili, da gre za „teto z veliko belo brado“

Sveti MiklavžMesec december je za otroke gotovo najbolj vesel in priljubljen mesec. Je poln pričakovanj, sanj, radovednosti, želja, veselja, predvsem pa daril. Najprej pride sv. Miklavž, pred koncem leta pa še božiček in dedek mraz. Pred leti je nekako v ospredju bil zadnji, a kot kaže naša „stara slika“, se niti druga dva nista skrivala. Še več, naša sogovornica Lojzka Kolarič iz Podgrada, ki nam je posodila svojo fotografijo, pravi da je že natanko 40 let (od davnega 1972) prav ona bila prijazni možakar z brado, ki otroke vsako leto obiskuje predvsem med 5. in 6. decembrom, in v tem času, ne v prejšnji in ne novi državi, nikoli ni imela nobenih težav.

Zanimivo je tudi, da otroci nikoli niso vedeli, da se pod veliko belo brado skriva teta. Lojzka se spominja, da so v starih časih otroci dobili samo tiste dobrote, ki so jih ljudje lahko prihranili do začetka decembra: jabolka, orehe, lesnike in drugo suho sadje, pri bolj bogatih pa še kakšne medenjake, čokolade, rožice, pomaranče ali kakšno drugo južno sadje.

Nekoč so otroci bili zadovoljni s kakšnim bombonom, jabolko, figo, orehom, danes pa...

„Danes so otroci manj zadovoljni in vedno bolj zahtevni. Mnogi imajo prevelike želje, ki jih mnogim ni mogoče izpolniti. Škoda, sv. Miklavž bi moral imeti drugačno poslanstvo, predvsem ljubezen, radost, zadovoljstvo, skromnost...“, pravi Lojzka, ki se spominja svojega otroštva. „Kot otroci smo sv. Miklavža čakali z veliko nestrpnostjo. Nekoč smo dobili skromno darilo, kakšen zvezek, svinčnik z radirko, orehe ali jabolko. Posebnost je bila šiba, ki je niti takrat otroci nismo imeli radi, čeprav smo tudi takrat bili poredni. Posebnost je bilo pripravljanje čevljev za darilo. Morali smo jih tako očistiti, da so se svetili. Spomnim se Miklavževega večera, ko nikakor nismo mogli zaspati, saj so pričakovanja bila velika. Šele, ko smo zaslišali nekakšno razbijanje nam je bilo jasno, da nekaj bo. Kljub vsemu je bilo malo strahu, tako da smo lažje zaspali. Zjutraj pa je v čevljih le bilo darilo in veselju ni bilo konca. Še najraje niti v šolo ne bi šli“.

Vse to je našo sogovornico navdušilo, tako da se je že v otroštvu odločila, da bo „postala sv. Miklavž“, ki je dober in prijazen možakar. Sama si je zašila škofovsko oblačilo in začelo se je pred natanko štiridesetimi leti, torej davnega leta 1972. „Veliko je zanimivih dogodkov, ki so se pripetili v teh desetletjih. Poleg veselja otrok, bilo je tudi veliko joka in solz, še zlasti ko so se pojavili parklji. Vsi so takrat molili 120 na uro, v upanju, da ne bo delala šiba. Kaj vse so otroci povedali sv. Miklavžu, niti sanjati se nam ne more! Govorili so o svojih starših, o bratcih, sestrah in vsem kar drugače nikoli ne bi slišali. Posebej so kritizirali starše ter trdili, da so oni poredni, tako da jih je potrebno šibati...“. Lojzka ima tudi danes veliko dela, saj jo mnogi starši vabijo na obiske in obdarovanje njihovih otrok. Poleg obiskov po domovih, nastopa Lojzka v Miklavževi opravi tudi na različnih dogodkih in večjih prireditvah. „Otroka ne smemo prestrašiti, saj ni namen sv. Miklavža, da bi se ga kdo bal, temveč da bi otroke razveselil. Če pravilno ravnaš te otroci hitro vzljubijo in ti odprejo srce“.

Naša sogovornica je tudi zagotovila, da niti v prejšnjem sistemu nikoli ni bilo težav, češ da je šlo za cerkveni običaj... „Res je, da sem bila prvo leto, ko sem postala sv. Miklavž, nekoliko skeptična. Celo nekoliko sem se bala, toda ni bilo razloga, saj ni bilo težav, ne z oblastjo, ne s policijo. Celo oni so molili, ko smo jih obiskali. Najbolj smešno mi je, ko so se otroci skrivali pod posteljo, v omare ipd., in danes so ti takratni prestrašeni otroci uspešni poslovneži, politiki in sploh odrasli ljudje s svojimi družinami“, pravi Lojzka, ki obžaluje, da se je tudi sv. Miklavž preveč "skomercializiral". Želi pa si, da bi jo, ko sama ne bo več sv. Miklavž, nasledila njena hčerka Manuela, ki je menda pravšnja oseba za to.

Sveti Miklavž je torej krščanski svetnik, ki tradicionalno v noči s 5. na 6. december obdari pridne otroke. Sv. Miklavž je škof, sv. Nikolaj iz Mire, ki je živel okrog leta 300 našega štetja. Bil je iz bogate družine, pa je vse svoje imetje razdal ubogim. Na predvečer godu naj bi v škofa oblečeni Miklavž od hiše do hiše prinašal otrokom darila. Na poti ga spremljajo angeli, simboli dobrega, in hudobni duhovi kot so hudiči, parkeljni in zlodeji. Sv. Miklavž, ki goduje 6. decembra, v katoliški Evropi simbolizira darežljivost. V cerkvenih krogih je bil sv. Nikolaj-Miklavž od 11. stoletja čaščen kot velik priprošnjik in čudodelnik. Že tedaj je bil predstavljen kot svetnik, ki prihaja ponoči v preproste kmečke izbe in razkošne mestne hiše, nato pa izgine v temni noči. Bil je resnična osebnost, živel je v 3. in 4. stoletju našega štetja v Patari. Rodil se je bogatim staršem, ki sta kmalu umrla za kugo. Nikolaj - njegovo ime v grščini pomeni zmaga ljudstva - je premoženje razdelil med reveže, sam pa odšel v samostan. Kmalu zatem je postal škof v Miri v Likiji v današnji Turčiji. 

Sv. Miklavža upodabljajo v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami na knjigi, s tremi jabolki, včasih tudi s tremi hlebčki. Jabolka sodijo med obvezne darove, ki jih dobri svetnik prinaša pridnim otrokom v noči s 5. na 6. december. Tri zlate krogle simbolizirajo tri mošnje z zlatom, ki naj bi jih svetnik podaril trem revnim dekletom. Iz treh kep zlata so v ljudski domišljiji nastala tri rdeča jabolka. Sv. Miklavž je zaradi svoje dobrote med ljudmi zelo priljubljen, zato ni čudno, da so si ga za zavetnika izbrali mnogi, tako mornarji, trgovci, študenti, mlinarji, peki, mesarji, pisarji, tkalci, odvetniki, lekarnarji, voskarji, delavci v kamnolomu, krojači, pa tudi berači, mlada dekleta, ki si želijo moža, neveste, ki se priporočajo za srečno poroko, in žene, ki si želijo otrok. Miklavž je med ljudmi najbolj priljubljen svetnik tudi zato, ker se je spojil s poganskimi šegami in verovanji. Sv. Nikolaj-Miklavž je najbolj čaščen svetnik vzhodne Cerkve, bolj kot njega, častijo le Mater božjo. V Rusiji je v vsakem mestu vsaj ena cerkev posvečena sv. Nikolaju. Proti koncu 10. stoletja je legenda o sv. Nikolaju prodrla tudi v Nemčijo, nadvse priljubljen pa je postal na Nizozemskem. Tam še danes pripluje 6. decembra z ladjo in s številnim spremstvom v amsterdamsko pristanišče, kjer ga pričakajo otroci. Holandskega Miklavža, ki po verovanju tamkajšnjih otrok med letom prebiva v Španiji, so kasneje prevzeli Američani - postal je znameniti Santa Claus, božiček.

O miklavževanju na Slovenskem imamo precej zgodnja poročila. Prvo je iz leta 1839, kjer je pisec opisoval, kaj je Miklavž prinesel pridnim otrokom: jabolka, orehe, smokve in sladkarije, nasprotoval pa je Miklavževim spremljevalcem parkeljnom, češ da s svojim norenjem in grdim izgledom preveč prestrašijo pridne otroke. Danes je Miklavževih obhodov na Slovenskem malo, večinoma so se nehali že pred drugo svetovno vojno. Še vedno pa sv. Nikolaj vodi v številu njemu posvečenih cerkva - teh je v Sloveniji blizu 200, hkrati pa je tudi zavetnik ljubljanske nadškofije in murskosoboške škofije.

Ker je Miklavž škof, je tudi napravljen v škofovska oblačila, na glavi ima škofovsko kapo in v roki škofovsko palico. Spremljajo ga angelčki, ki mu pomagajo zapisovati pridne otroke in parkeljni (hudički), ki grozijo porednim otrokom. Legenda pravi, da je sv. Miklavž obdaril tri revna dekleta s tremi mošnjami zlata in jim tako omogočil, da so se poročila. Zato je Sv. Miklavž ponavadi upodobljen s knjigo in tremi zlatimi kroglami ali jabolki, ki simbolizirajo mošnje zlata. V zlato knjigo pa je Miklavž vpisoval dobra in slaba dela vsakega otroka... Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malo katerega drugega svetnika. Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Lojzka že 40 let "igra" Svetega Miklavža