Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

Ob druženju še izobraževanje kmečkih žensk

Društvo kmečkih žena ApačeDruštvo Kmečkih žena Apače, ki ga že dolgo vodi predsednica Ema Škrobar, med drugim skrbi tudi za dobro počutje svojih članic, ki jih je v društvu okoli 80. Tako vsako leto v začetku marca, nekako pred dnevom žena, pripravijo srečanje, ki predstavlja prijetno druženje in tudi izobraževanje članic društva. Tokrat so srečanje, ki je potekalo na Turistični kmetiji Marko v Nasovi, začeli z enim takšnim izobraževanje, in sicer s predavanjem vrtnarske strokovnjakinje Brigita Bukovec iz Vrtnarstva Kurbus. Predavala je o presajanju balkonskih rož in vzdrževanje orhidej, katere so v „Tropskem raju" pri Kurbusu na Meleh na ogled vse do 18. marca.

V Nasovi je potekalo prijetno srečanje članic DKŽ Apače

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lojzka že 40 let "igra" Svetega Miklavža

 

Otroci še nikoli niso ugotovili, da gre za „teto z veliko belo brado“

Sveti MiklavžMesec december je za otroke gotovo najbolj vesel in priljubljen mesec. Je poln pričakovanj, sanj, radovednosti, želja, veselja, predvsem pa daril. Najprej pride sv. Miklavž, pred koncem leta pa še božiček in dedek mraz. Pred leti je nekako v ospredju bil zadnji, a kot kaže naša „stara slika“, se niti druga dva nista skrivala. Še več, naša sogovornica Lojzka Kolarič iz Podgrada, ki nam je posodila svojo fotografijo, pravi da je že natanko 40 let (od davnega 1972) prav ona bila prijazni možakar z brado, ki otroke vsako leto obiskuje predvsem med 5. in 6. decembrom, in v tem času, ne v prejšnji in ne novi državi, nikoli ni imela nobenih težav.

Zanimivo je tudi, da otroci nikoli niso vedeli, da se pod veliko belo brado skriva teta. Lojzka se spominja, da so v starih časih otroci dobili samo tiste dobrote, ki so jih ljudje lahko prihranili do začetka decembra: jabolka, orehe, lesnike in drugo suho sadje, pri bolj bogatih pa še kakšne medenjake, čokolade, rožice, pomaranče ali kakšno drugo južno sadje.

Nekoč so otroci bili zadovoljni s kakšnim bombonom, jabolko, figo, orehom, danes pa...

„Danes so otroci manj zadovoljni in vedno bolj zahtevni. Mnogi imajo prevelike želje, ki jih mnogim ni mogoče izpolniti. Škoda, sv. Miklavž bi moral imeti drugačno poslanstvo, predvsem ljubezen, radost, zadovoljstvo, skromnost...“, pravi Lojzka, ki se spominja svojega otroštva. „Kot otroci smo sv. Miklavža čakali z veliko nestrpnostjo. Nekoč smo dobili skromno darilo, kakšen zvezek, svinčnik z radirko, orehe ali jabolko. Posebnost je bila šiba, ki je niti takrat otroci nismo imeli radi, čeprav smo tudi takrat bili poredni. Posebnost je bilo pripravljanje čevljev za darilo. Morali smo jih tako očistiti, da so se svetili. Spomnim se Miklavževega večera, ko nikakor nismo mogli zaspati, saj so pričakovanja bila velika. Šele, ko smo zaslišali nekakšno razbijanje nam je bilo jasno, da nekaj bo. Kljub vsemu je bilo malo strahu, tako da smo lažje zaspali. Zjutraj pa je v čevljih le bilo darilo in veselju ni bilo konca. Še najraje niti v šolo ne bi šli“.

Vse to je našo sogovornico navdušilo, tako da se je že v otroštvu odločila, da bo „postala sv. Miklavž“, ki je dober in prijazen možakar. Sama si je zašila škofovsko oblačilo in začelo se je pred natanko štiridesetimi leti, torej davnega leta 1972. „Veliko je zanimivih dogodkov, ki so se pripetili v teh desetletjih. Poleg veselja otrok, bilo je tudi veliko joka in solz, še zlasti ko so se pojavili parklji. Vsi so takrat molili 120 na uro, v upanju, da ne bo delala šiba. Kaj vse so otroci povedali sv. Miklavžu, niti sanjati se nam ne more! Govorili so o svojih starših, o bratcih, sestrah in vsem kar drugače nikoli ne bi slišali. Posebej so kritizirali starše ter trdili, da so oni poredni, tako da jih je potrebno šibati...“. Lojzka ima tudi danes veliko dela, saj jo mnogi starši vabijo na obiske in obdarovanje njihovih otrok. Poleg obiskov po domovih, nastopa Lojzka v Miklavževi opravi tudi na različnih dogodkih in večjih prireditvah. „Otroka ne smemo prestrašiti, saj ni namen sv. Miklavža, da bi se ga kdo bal, temveč da bi otroke razveselil. Če pravilno ravnaš te otroci hitro vzljubijo in ti odprejo srce“.

Naša sogovornica je tudi zagotovila, da niti v prejšnjem sistemu nikoli ni bilo težav, češ da je šlo za cerkveni običaj... „Res je, da sem bila prvo leto, ko sem postala sv. Miklavž, nekoliko skeptična. Celo nekoliko sem se bala, toda ni bilo razloga, saj ni bilo težav, ne z oblastjo, ne s policijo. Celo oni so molili, ko smo jih obiskali. Najbolj smešno mi je, ko so se otroci skrivali pod posteljo, v omare ipd., in danes so ti takratni prestrašeni otroci uspešni poslovneži, politiki in sploh odrasli ljudje s svojimi družinami“, pravi Lojzka, ki obžaluje, da se je tudi sv. Miklavž preveč "skomercializiral". Želi pa si, da bi jo, ko sama ne bo več sv. Miklavž, nasledila njena hčerka Manuela, ki je menda pravšnja oseba za to.

Sveti Miklavž je torej krščanski svetnik, ki tradicionalno v noči s 5. na 6. december obdari pridne otroke. Sv. Miklavž je škof, sv. Nikolaj iz Mire, ki je živel okrog leta 300 našega štetja. Bil je iz bogate družine, pa je vse svoje imetje razdal ubogim. Na predvečer godu naj bi v škofa oblečeni Miklavž od hiše do hiše prinašal otrokom darila. Na poti ga spremljajo angeli, simboli dobrega, in hudobni duhovi kot so hudiči, parkeljni in zlodeji. Sv. Miklavž, ki goduje 6. decembra, v katoliški Evropi simbolizira darežljivost. V cerkvenih krogih je bil sv. Nikolaj-Miklavž od 11. stoletja čaščen kot velik priprošnjik in čudodelnik. Že tedaj je bil predstavljen kot svetnik, ki prihaja ponoči v preproste kmečke izbe in razkošne mestne hiše, nato pa izgine v temni noči. Bil je resnična osebnost, živel je v 3. in 4. stoletju našega štetja v Patari. Rodil se je bogatim staršem, ki sta kmalu umrla za kugo. Nikolaj - njegovo ime v grščini pomeni zmaga ljudstva - je premoženje razdelil med reveže, sam pa odšel v samostan. Kmalu zatem je postal škof v Miri v Likiji v današnji Turčiji. 

Sv. Miklavža upodabljajo v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami na knjigi, s tremi jabolki, včasih tudi s tremi hlebčki. Jabolka sodijo med obvezne darove, ki jih dobri svetnik prinaša pridnim otrokom v noči s 5. na 6. december. Tri zlate krogle simbolizirajo tri mošnje z zlatom, ki naj bi jih svetnik podaril trem revnim dekletom. Iz treh kep zlata so v ljudski domišljiji nastala tri rdeča jabolka. Sv. Miklavž je zaradi svoje dobrote med ljudmi zelo priljubljen, zato ni čudno, da so si ga za zavetnika izbrali mnogi, tako mornarji, trgovci, študenti, mlinarji, peki, mesarji, pisarji, tkalci, odvetniki, lekarnarji, voskarji, delavci v kamnolomu, krojači, pa tudi berači, mlada dekleta, ki si želijo moža, neveste, ki se priporočajo za srečno poroko, in žene, ki si želijo otrok. Miklavž je med ljudmi najbolj priljubljen svetnik tudi zato, ker se je spojil s poganskimi šegami in verovanji. Sv. Nikolaj-Miklavž je najbolj čaščen svetnik vzhodne Cerkve, bolj kot njega, častijo le Mater božjo. V Rusiji je v vsakem mestu vsaj ena cerkev posvečena sv. Nikolaju. Proti koncu 10. stoletja je legenda o sv. Nikolaju prodrla tudi v Nemčijo, nadvse priljubljen pa je postal na Nizozemskem. Tam še danes pripluje 6. decembra z ladjo in s številnim spremstvom v amsterdamsko pristanišče, kjer ga pričakajo otroci. Holandskega Miklavža, ki po verovanju tamkajšnjih otrok med letom prebiva v Španiji, so kasneje prevzeli Američani - postal je znameniti Santa Claus, božiček.

O miklavževanju na Slovenskem imamo precej zgodnja poročila. Prvo je iz leta 1839, kjer je pisec opisoval, kaj je Miklavž prinesel pridnim otrokom: jabolka, orehe, smokve in sladkarije, nasprotoval pa je Miklavževim spremljevalcem parkeljnom, češ da s svojim norenjem in grdim izgledom preveč prestrašijo pridne otroke. Danes je Miklavževih obhodov na Slovenskem malo, večinoma so se nehali že pred drugo svetovno vojno. Še vedno pa sv. Nikolaj vodi v številu njemu posvečenih cerkva - teh je v Sloveniji blizu 200, hkrati pa je tudi zavetnik ljubljanske nadškofije in murskosoboške škofije.

Ker je Miklavž škof, je tudi napravljen v škofovska oblačila, na glavi ima škofovsko kapo in v roki škofovsko palico. Spremljajo ga angelčki, ki mu pomagajo zapisovati pridne otroke in parkeljni (hudički), ki grozijo porednim otrokom. Legenda pravi, da je sv. Miklavž obdaril tri revna dekleta s tremi mošnjami zlata in jim tako omogočil, da so se poročila. Zato je Sv. Miklavž ponavadi upodobljen s knjigo in tremi zlatimi kroglami ali jabolki, ki simbolizirajo mošnje zlata. V zlato knjigo pa je Miklavž vpisoval dobra in slaba dela vsakega otroka... Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malo katerega drugega svetnika. Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Lojzka že 40 let "igra" Svetega Miklavža