Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Voličino krasi adventni venec - rekorder!

 

Člani društva Presmec so spletli adventni venec, ki presega vse dosedanje dimenzije: obseg - 65 metrov; premer – 18 metrov; teža: 3.000 kilogramov...

Adventni venec - rekorderČe v naselju Dolge njive pri Voličini v občini Lenart v Slovenskih goricah, kjer na nadmorski višini 379 metrov v tridesetih gospodinjstev živi nekaj nad 120 prebivalcev, ne bi bilo društva Presmec, se o naselju ne bi veliko vedelo. Tako pa so Dolge njive, ki so razložene po vrhu plečatega slemena v jugozahodnem delu Slovenskih goric, na razvodju med rekama Dravo in Pesnico, znane ne le po Sloveniji, temveč tudi po vsem svetu. Kraj, ki je križišče cest iz Slovenskih goric proti Mariboru, Ptuju in Lenartu, je v svet ponesel presmec, ki je prišel v Guinnessovo knjigo rekordov. Letos namreč mineva 13 let odkar je društvo Presmec iz Dolgih njiv, zaradi rekordnega presmeca, vpisano v Guinnessovo knjigo rekordov.

Bilo je namreč na cvetno nedeljo leta 1999, ko je 120 ljudi iz Dolgih njiv proti Voličini ponosno poneslo 303,80 metrov dolg presmec, ki se je s svojo rekordno dolžino vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. „Kar mesec dni smo pletli presmec, za katerega smo porabili kar šest velikih prikolic zelenja. In ponosni smo, da nam je uspelo. Oddahnili smo si, ko je presmec bil ovit okrog naše cerkve“, se največjega uspeha društva spominja njegov ustanovitelj in tudi današnji predsednik Jože Vogrin.

Tri leta pred tem, 1996 je bilo ustanovljeno omenjeno društvo, ki je na začetku štelo 12 članov, njegov predsednik, tako takrat kot danes pa je neutrudni Jože Vogrin. Tako je na cvetno nedeljo 2012 minilo natanko 16 let, odkar so pred cerkev sv. Ruperta v Voličini, prvi presmec postavili člani Društva presmec iz Dolgih njiv. Zgodba o nastanku društva sicer sega v leto 1994, ko je ustanovitelj in idejni vodja Jože Vogrin preživel strelski napad ene izmed islamističnih terorističnih skupin v Egiptu, kjer je bil na oddihu. Zaobljubil se je, da bo vsako leto ob cvetni nedelji izdeloval presmece. „Že dve leti zatem je bilo ustanovljeno naše društvo, ki nato iz leta v leto pripravlja daljši in mogočnejši presmec, s čimer smo v Slovenske gorice pritegnili oči širše slovenske javnosti“, razlaga Vogrin, ki dodaja, kako je rekordni presmec iz leta 1999 bil „napovedan“ že leto prej, ko so člani društva širšo javnost presenetili s 171 metrov dolgim presmecem...

Toda presmeci niso edina znamenitost članic in članov društva, temveč vsako leto izdelujejo tudi adventne vence, pa ne kakršnekoli, temveč prave velikane. In letos so izdelali pravega rekorderja, ki bi najbrž našel mesto v Guinnessovi knjigi rekordov, a ga niso prijavili, tako da bo ostal zapisan kot eden največjih, če ne prav največji, ne le v Sloveniji, temveč na svetu. „Letos smo nameravali poseči po uvrstitvi v Guinnessovo knjigo rekordov z adventnim vencem iz starih trt. Žal se je nekoliko zataknilo pri papirologiji, tako da bomo stare trte (2000 komadov), ki jih že imamo na zalogi shranili za prihodnje leto, ko dejansko gremo na svetovni rekord. Ta bo videti kot kristusova krona. Da pa letos ne bi bili brez adventnega venca, smo postavili tega velikana, ki je prav tako po nam dostopnih podatkih, največji v Sloveniji. Porabili smo na tone smrečja in drugih naravnih materialov, tako da je vse razen luči naravno. Smrečje smo dobili od prijatelja iz okolice Maribora, borove storže pa sem prinesel iz Dalmacije, natančneje iz Nina pri Zadru kjer sem bil na dopustu in je tega ogromno ležalo okrog. Venec stoji na štorih in je dejansko naš ponos. Priprave za izdelavo ter nabava materiala je trajala kakšna dva meseca, potem pa nas je približno dvajset pletlo približno teden dni. Zelo smo veseli, da nas podpira tudi domači župnik Jože Franc Muršec, ki z nami sodeluje pri vseh zadevah“, pravi predsednik Vogrin, ki dodaja, da so manjše adventne vence spletli tudi za sedež občine Lenart ter tamkajšnjo farno cerkev.

Blagoslov adventnega venca velikana, ob farni cerkvi sv. Ruperta, bo to nedeljo, 2.12. ob 9,45 uri, torej pred drugo mašo, opravil upokojeni nadškof Franc Kramberger. Hkrati bomo prižgali tudi prvo luč. Ob pogledu na velikana so Vogrin in njegovi sokrajani ponosni in zadovoljni. „Poglejte to lepoto, ta venec, to zelenje, ki povezuje ljudi, to je ljubezen, življenje in vse kar nas ohranja. V sredi venca bodo postavili še božično drevo ter jasli, in vse skupaj bo tam ostalo do svečnice (2.2.2013).

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Advent - priprava za božič

Latinska beseda »adventus« pomeni »prihod«. V krščanskem jeziku se to nanaša na prihod Jezusa Kristusa. Cerkvena liturgija imenuje advent vse štiri tedne pred božičem in jih pojmuje kot priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem. Liturgična barva za ta čas je vijoličasta, kar pomeni spokornost. Adventni čas je za kristjane poseben čas, ker nas vabi, da se spomnimo na preteklost, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravimo na bodočnost. Advent ima trojni namen, in sicer: Spominjati se preteklosti: Praznovati in premišljevati o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Gospod je že prišel in se rodil v Betlehemu. Utelesil se je, postal človek, poln skromnosti in uboštva. Prišel je kot kdorkoli od nas, človek med ljudmi. To je bil njegov prvi prihod. Živeti v sedanjosti, kar pomeni, da vsak dan našega življenja doživljamo »prisotnost Jezusa Kristusa« v sebi in da je On po nas prisoten v svetu. Živeti v pravičnosti in ljubezni, vselej budni; hoditi po Gospodovi poti. Priprava na bodočnost: Pripravimo se na »parusijo«, to je na drugi prihod Jezusa Kristusa v veličastvu njegove slave. Tedaj bo prišel kot Gospod in Sodnik vseh narodov in bo nagradil z Nebesi vse, ki so v Njega verovali in živeli kot zvesti otroci Gospodovi in dobri bratje drugim. Čakamo na Njegov veličasten prihod, ki nam bo prinesel odrešenje in večno življenje brez trpljenja.

V Evangeliju nam pogostokrat govori Jezus Kristus o Parusiji in pravi, da »ne vemo ne dneva ne ure«, ko se bo to zgodilo. Zato nas Cerkev v Adventu vabi, da se pripravimo na ta dogodek s pregledom naše preteklosti in načrtovanjem naše bodočnosti. Izkoristiti moramo ta čas za razmislek o tem, koliko smo bili doslej dobri, in kaj bomo storili, da bomo boljši kot do zdaj. Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega. Sleherni dan moremo in moramo biti boljši. V Adventu moramo načrtovati, da bomo dobri ne samo v tem času, temveč vselej. Premisliti moramo, kaj nas najbolj stane in naredimo sklepe, da ne pademo v iste napake.

Pomnimo: Advent je čas štirih tednov pred božičem. Advent je čas priprave, upanja in kesanja za naše grehe, ob pričakovanju prihoda našega Gospoda. V Adventu se pripravljamo na božič in na drugi Kristusov prihod na svet, ko se bo vrnil kot Kralj vsega vesolja. Ta čas je priložnost, da pomislimo, kakšno je bilo naše duhovno življenje, naše življenje v odnosu z Bogom in priložnost, da se na novo spreobrnemo. Je tudi čas, ko si lahko začrtamo smer svojega življenja in sklenemo, kako lahko postanemo boljši kot doslej. Varujmo svojo vero. V tem času pa nas »bombardirajo« z reklamnimi oglasi za nakupovanje vsega mogočega in nas vabijo na vsa mogoča praznovanja. Vse to pa nas utegne privesti do tega, da pozabimo na pravi smisel Adventa. Potrudimo se, da bomo živeli ta liturgični čas poglobljeno, v krščanskem smislu. Na ta način bomo preživeli Gospodov božič prevzeti od Njega, ki je Gospod božiča.

V Katoliški cerkvi poznajo dva"Gospodova prihoda", in sicer je prvič Jezus Kristus prišel na svet kot človek po materi Mariji, njegov drugi prihod pa kristjani pričakujejo na sodni dan. Adventni čas ima tako dvojen značaj, poleg priprave na praznovanje spomina prihoda"Božjega Sina"med ljudi na božični dan je advent tudi čas pričakovanja drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. Zunanja in vidna priprava na praznik je adventni venec s štirimi svečami, na katerem bodo verniki po domovih in v cerkvah na prvo adventno nedeljo prižgali eno svečo, potem pa vsak naslednji teden še po eno."Naraščanje luči pomeni rast dobrega v našem življenju". Poleg zunanjih in materialnih priprav pa k pripravi na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v obliki molitve in duhovne poglobitve, lahko pa tudi v obliki prejema zakramenta sprave, odpovedi, posta, dobrih del ali miloščine. Čas pričakovanja novega življenja za mnoge kristjane pomeni čas osebnega iskanja in solidarnosti z bližnjimi in/ali posebej potrebnimi.

Kot je pojasnila etnologinja Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja, se v predbožičnem času prepletajo cerkvene in posvetne šege, sicer pa je advent „z dodano krščansko vsebino prekril del poganskih šeg, povezanih z zimskim sončnim obratom“. Po njenih besedah se v tem času namreč pojavljajo „številne šege, večinoma v povezavi z verovanjem v posebno moč rastlinja in ognja, vračanjem duhov umrlih in z adventnimi svetniki. V zvezi z verovanjem v posebno moč rastlinja se v adventnem času pojavljajo Adonisovi vrtički - v plitve posodice posejano žito, ki vzkali do božiča in se ga največkrat uporablja kot okras jaslic“, je pojasnila Židova. Adventni venec iz zimzelenega rastlinja in s štirimi svečami, ki predstavljajo štiri adventne nedelje, se je po njenih navedbah na večjem delu Slovenije kot okras doma uveljavil v 80. letih 20. stoletja, le Slovenci v Kanalski dolini so ga poznali že na začetku 20. stoletja. V preteklosti so otroci štiri adventne nedelje hodili k jutranjim mašam z zelenimi adventnimi venci in gorečimi svečami na glavi, po maši pa so, kot navaja Židova, koledovali po domovih in pri tem peli adventne in božične pesmi. „Do srede 20. stoletja so se še marsikje upoštevali neobvezni post, to je bilo obdobje, ko fantje niso ne prepevali ne vasovali, ni bilo ženitovanj in veselic“, dodaja Židova.

V povezavi z adventnimi svetniki so znane šege na Barbarino, Lucijino in Miklavževo. Na Barbarino, 4. decembra, je prepovedano šivanje, se pa na ta dan po besedah Židove seje žito za Adonisov vrtiček in daje v vodo veje, da bi za božič cvetele. Na Miklavževo, 6. decembra, so znani Miklavževi obhodi, obdarovanje otrok in Miklavževi sejmi v večjih krajih, na Lucijino, 13. decembra, pa so bili v vzhodni Sloveniji znani obhodi Lucij, ki so strašile ali obdarovale otroke, in polažarjev, ki so po domovih voščili za boljšo nesnost kokoši. Na ta dan so tudi vedeževali, predvsem o vremenu in ljubezni, pojasnjuje Židova.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Voličino krasi adventni venec - rekorder!