V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zdravila se je, hujšala, in vse to pisala

 

Kako je 59 – letna Amalija Tropenauer iz Plitvice v Apaški dolini, med zdravljenjem in hujšanjem, spisala zanimivo zgodbo „Moja pripoved“, ki bi lahko bila vodilo marsikomu, ki se odloči spremeniti življenjski slog

Amalija TropenauerAmalija Tropenauer, rojena 2. decembra 1951, je preprosta in skromna ženska, ki se v življenju ne spominja veliko lepih dogodkov in doživetij. Z upokojenim možem Mihaelom in sinom Mihecom, živi v lepi vasici Plitvica, streljaj od glavne ceste Gornja Radgona – Maribor, z ene ter od reke Mure, z druge strani. Vse svoje življenje je gospodinja na majhni kmetiji na obrobju Apaške doline, kjer ji nikoli ni bilo postlano z rož'cami. Odraščala je v težkih pogojih, obdana z alkoholom, in čeprav sama nikoli ni pila alkoholnih pijač, je bilo veliko težav. Sama se ne spominja, da bi huje bolehala, največ težav je vseskozi imela s čezmerno težo. Zato se je pred dobrima dvema letoma odločila za načrtno hujšanje, in ob pomoči zdravnika ter zdravniškega osebja zlasti v Zdravstvenem domu Gornja Radgona, ji je uspelo. Pravzaprav ji je uspelo nekaj ker uspe le redkim, sama pa je svoje hujšanje in vse kar je počela, 'dala na papir'. Na predlog svojega zdravnika, Branka Avseca dr. med., je svojo zgodbo ponudila tudi nam, in tudi sami smo se lahko prepričali, kako se je Amalija spreminjala in tudi spremenila...

Ob tem je, čeprav trdi, da nikoli ni veliko pisala, nastalo zanimivo gradivo, ki bi lahko izšlo tudi v manjši knjižici. V svoji zgodbi, katero je naslovila „Moja pripoved“, je naša sogovornica doslej, nekako kronološko, v trajanju dobrih dveh let, spisala kakšnih 100 strani teksta, ki bi lahko bil dobro vodilo marsikomu, ki bi rad spremenil lastni življenjski slog, predvsem če bi želel pravočasno poskrbeti za lastno zdravje, ter s tem tudi močno znižati osebno težo. Amalija je med pisanjem spremljala tudi svojo osebno težo, in v tem času je težo s 103, znižala na 76 kilogramov. Torej v dveh letih je shujšala 27 kilogramov, bolj kot to pa jo veseli, da kilogramov ne dobiva nazaj kot je običaj pri nekaterih drugih, ki „pogosto hujšajo“. In tukaj se naša sogovornica ne misli ustaviti, saj je našla svoj stil življenja, in sedaj se odlično počuti. Veseli jo, da je shujšala, da se ne sramuje več stopiti med ljudi, posebej pa se veseli pisanja, ter dejstva, da je spet zdrava; veseli se podarjenega življenja.

„Kadar najbolj boli, tedaj poišči v sebi moč za novo drugačno življenje! Tako sem počela sama in sem spisala delno pripoved dveh let mojega spreminjanja. Nisem pisala o hujšanju kot takem, ker to takrat, ko sem se odločila za spremembo svojega življenja, ni bil moj namen. Če bi takrat vedela, da bom tako vztrajna, bi si pisala dnevnik o tem, tako pa pišem po spominu. Datumi katere navajam v tekstu so točni, ker je to edino kar sem si sproti pisala, takrat za hec, danes pa mi ta moj listek, na katerega sem prvo napisala 103 kg, pomeni več kot si lahko kdo predstavlja. O svojem prejšnjem življenju nisem pisala drugo kot to, da sem dvakrat hujšala in obakrat pridobila več kilogramov gor kot dol. Vedno, ko sem prišla do neke točke sem se bala, če bom shujšala, da bom s tem izgubila svoj pravi jaz, svojo osebnost. Danes vem, da je bila to ena mojih največjih zmot. Da tisto zagrenjeno bitje nisem bila jaz, ampak je moja prava osebnost to kar sem zdaj. Sem in tja se bom verjetno še kaj vrnila v prejšnji čas, vendar tega, v času ko sem začela s svojim pisanjem, nisem vedela, ker nisem vedela kako mi bo tekla beseda, saj tega v življenju nisem počela. Pišem za svojo dušo. To je neke vrste nagrada za vse to kar sem prestajala. Morda bo kdo kdaj prebiral te moje vrstice. Tedaj vsakomur želim, da najde pogum in voljo za spremembo samega sebe“, nam je razložila Amalija Tropenauer.

Njena odločitev je padla 21.4.2008, ko je bila stara 56 let, 4 mesece, 20 dni. V višino je merila 1,49 cm, tehtala pa 103 kg. Od leta 1980 je bila sladkorni bolnik (vsaj tako so ji rekli) na dieti je bila kolikor se je pač lahko držala. „V tistem času sem že dva meseca pojedla in spila vse kar sem videla (razen alkohola). Danes vem, da je bil to moj klic v sili. Bila sem v zdravstvenem domu, v laboratoriju sem sedela na stolu in čakala na odvzem krvi za sladkor, in tedaj se je začelo. Ne vem kako se temu strokovno reče, jaz to imenujem napad visokega sladkorja. Sestra mi komaj vzame kri, nato mi prinese vodo, zelo lepo se obnaša do mene, ko si malo opomorem grem v čakalnico. Od tistega hudega nisem mogla sedeti, zato stojim vsa trda in omotična ter nepremično gledam steno. Zelo se bojim, da bi kdo rekel, glej jo babo pijano, že zjutraj je taka. Sem zelo velik nasprotnik alkohola, sama ne pijem, vendar mi je alkohol uničil večji del življenja. Tedaj je padla moja odločitev. Pri steni, ki sem jo tako nepremično gledala, sem si obljubila, če še pridem domov ter, če si lahko sama kako pomagam, da ne bom imela več tako pogosto teh napadov, si bom posebej kuhala samo tisto hrano, ki jo jaz rada jem in ne tisto kar moraš skuhati. Tedaj sem se tudi prepričala, da teh napadov nimam od živcev, ampak od visokega sladkorja. Tako se je pričela moja pot boja proti sladkorju. Moja zmanjšana teža je izključno posledica in res izključno samo od tega, da sem končno lahko stopila sladkorni bolezni naproti“, pravi Amalija.

Ko se je čez dva dni doma toliko opomogla, da je lahko začela razmišljati, se je v svojih spominih povrnila nazaj v otroštvo. „Kot otrok sem bila zelo suha, bile so me same kosti. Tako da je vsaka, ki je prišel k hiši rekel, ta pa ni vaša, kaj ji ne daste nič za jesti. Kot otrok tega tedaj nisem vedela, da so to samo dobronamerne besede odraslih, ki so imele name povsem nasproten učinek. Mislim, da je bil to glavni razlog moje poznejše teže, da bom postala »naša«. Kakšna zmota. »Naš« si že sam po sebi, s tem, ko živiš v skupnosti s starši, brati in sestro. In, ko je prišlo v našo hišo (družino) malo boljše življenje (starši so se zaposlili), je prišel v hišo tudi sladkor. Tisto kar me spremlja praktično vse življenje, samo sedaj v drugi obliki. Sladkor je bil zame nekaj tako čudežnega, da ga ne starši, ne brata in sestra, niso mogli pred mano nikamor skriti. In so ga vseeno skrivali, meni v dobro, samo, da tega tedaj kot otrok nisem vedela. Če nisem dobila sladkorja, sem tako kričala in se metala po tleh, da sem ga dobila samo, da ne bi bilo še huje. Potem pa nekega dne, ko smo bili otroci sami doma (ko smo bili že malo starejši), mi je moja, meni draga, sestra, katera ima povsem drugi bolj razumni značaj, dala v usta namesto sladkorja veliko žlico živinske soli. Res, da jih je potem, ko sem jo zatožila staršem, dobila okoli ušes, ampak pomagalo pa je, da ni bilo več treba skrivat sladkorja pred menoj. Spoznala sem, da ima sladkor tudi nasprotno stran, in to je bila tista grda grenka sol. Sedaj, ko smo že dolgo odrasli, se še vedno tega spominjamo s smehom. Nikoli več nisem vedela, kje je sol in kje je sladkor. Izkušnja je bila zame tedaj prekruta. Preprosto si nisem več upala poskusiti kaj je kaj“, nam razlaga sogovornica Amalija Tropenauer, ki je uspela s svojo samodisciplino in velikimi odrekanjem. In če bo njeno pisanje kdaj zagledalo luč sveta, se ga bo gotovo splačalo prebrati.

Ko je zaključila „Mojo pripoved“, ki je objavljena v lokalnem štirinajstdnevniku Prepih, se je Amalija pridružila Likovni sekciji DU Gornja Radgona, kjer je začela pisati krajšo prozo in poezijo. In gotovo je, da bo marsikateri njen izdelek tudi objavljen...

KAKO HUJŠATI

„Nikoli ne pozabite, da je vse odvisno samo od vas samih. Samo vi sami si lahko pomagate. Zelo hudo je. Posebej odvajanje od zdravil, vendar vse gre. Samo volja, volja, vztrajnost in kar je za vse zelo pomembno, če se boste odločili za spremembo samega sebe, da vam bodo medicinske sestre in osebni zdravnik vedno v oporo. In resnično so vam lahko samo v oporo. Delo pa je samo vaše in tega se morate vseskozi zavedati. Recept, če ste starejša generacija. Jejte tisto kar so jedli vaši starši, če ste mlajša generacija se pozanimajte s čim so se prehranjevali vaši stari straši. To je vse. Preprosta, zdrava hrana ter veliko gibanja in volje, pa gredo kile same od sebe dol. Želim vsem veliko užitka pri spreminjanju samega sebe. Ko ta-prvo hudo mine, potem ostane samo še veselje ter dobra volja, pa tudi nekaj ponosa in tako mislim, da je tudi prav...“, svetuje naša sogovornica.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Zdravila se je, hujšala, in vse to pisala