„Čolnikov" klopotec straši in odganja ptiče!

Klopotec BenediktPodobno kot povsod po Slovenskih Goricah, Prlekiji in Halozah, so tudi benediški vinogradniki začeli s prireditvijo, ki bo poslej potekala tradicionalno vsako leto. Gre za postavljanje klopotca kot znaka ohranjanja kulturne dediščine, letos pa je postavitev klopotca nekoliko hitrejša, saj grozdje hitro dozoreva in potrebno je čim prej strašiti in odganjati ptiče. Letos ga je Turistično vinogradniško društvo Benedikt, postavilo prvič in sicer nad novim platojem ob svojih brajdah in kleti, ter tik ob Čolnikov domačiji, kjer bo klopotec poslej stal vsako leto. Na veselem dogodku, kjer ni manjkalo niti kulinaričnih in tekočih dobrot, se je zbralo kar nekaj članic in članov društva, ter tudi drugih vinogradnikov in vinogradnic, večino dela na „štangi" pa sta opravila aktualni predsednik, Marjan Farasin, in častni predsednik ter vinski vitez Zlatko Borak.

Postavljanje klopotca, kar so prvič uprizorili tudi benediški vinogradniki, je pravi praznik

Devetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe, kjer je nastopilo rekordnih 19 ekip

Bujta repaV okviru 23. Pomurskega poletnega festivala (PPF), ko se v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi 9. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne in zgodovinske dediščine.

Vinogradniki pred upokojenkami in gostinci

Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zdravila se je, hujšala, in vse to pisala

 

Kako je 59 – letna Amalija Tropenauer iz Plitvice v Apaški dolini, med zdravljenjem in hujšanjem, spisala zanimivo zgodbo „Moja pripoved“, ki bi lahko bila vodilo marsikomu, ki se odloči spremeniti življenjski slog

Amalija TropenauerAmalija Tropenauer, rojena 2. decembra 1951, je preprosta in skromna ženska, ki se v življenju ne spominja veliko lepih dogodkov in doživetij. Z upokojenim možem Mihaelom in sinom Mihecom, živi v lepi vasici Plitvica, streljaj od glavne ceste Gornja Radgona – Maribor, z ene ter od reke Mure, z druge strani. Vse svoje življenje je gospodinja na majhni kmetiji na obrobju Apaške doline, kjer ji nikoli ni bilo postlano z rož'cami. Odraščala je v težkih pogojih, obdana z alkoholom, in čeprav sama nikoli ni pila alkoholnih pijač, je bilo veliko težav. Sama se ne spominja, da bi huje bolehala, največ težav je vseskozi imela s čezmerno težo. Zato se je pred dobrima dvema letoma odločila za načrtno hujšanje, in ob pomoči zdravnika ter zdravniškega osebja zlasti v Zdravstvenem domu Gornja Radgona, ji je uspelo. Pravzaprav ji je uspelo nekaj ker uspe le redkim, sama pa je svoje hujšanje in vse kar je počela, 'dala na papir'. Na predlog svojega zdravnika, Branka Avseca dr. med., je svojo zgodbo ponudila tudi nam, in tudi sami smo se lahko prepričali, kako se je Amalija spreminjala in tudi spremenila...

Ob tem je, čeprav trdi, da nikoli ni veliko pisala, nastalo zanimivo gradivo, ki bi lahko izšlo tudi v manjši knjižici. V svoji zgodbi, katero je naslovila „Moja pripoved“, je naša sogovornica doslej, nekako kronološko, v trajanju dobrih dveh let, spisala kakšnih 100 strani teksta, ki bi lahko bil dobro vodilo marsikomu, ki bi rad spremenil lastni življenjski slog, predvsem če bi želel pravočasno poskrbeti za lastno zdravje, ter s tem tudi močno znižati osebno težo. Amalija je med pisanjem spremljala tudi svojo osebno težo, in v tem času je težo s 103, znižala na 76 kilogramov. Torej v dveh letih je shujšala 27 kilogramov, bolj kot to pa jo veseli, da kilogramov ne dobiva nazaj kot je običaj pri nekaterih drugih, ki „pogosto hujšajo“. In tukaj se naša sogovornica ne misli ustaviti, saj je našla svoj stil življenja, in sedaj se odlično počuti. Veseli jo, da je shujšala, da se ne sramuje več stopiti med ljudi, posebej pa se veseli pisanja, ter dejstva, da je spet zdrava; veseli se podarjenega življenja.

„Kadar najbolj boli, tedaj poišči v sebi moč za novo drugačno življenje! Tako sem počela sama in sem spisala delno pripoved dveh let mojega spreminjanja. Nisem pisala o hujšanju kot takem, ker to takrat, ko sem se odločila za spremembo svojega življenja, ni bil moj namen. Če bi takrat vedela, da bom tako vztrajna, bi si pisala dnevnik o tem, tako pa pišem po spominu. Datumi katere navajam v tekstu so točni, ker je to edino kar sem si sproti pisala, takrat za hec, danes pa mi ta moj listek, na katerega sem prvo napisala 103 kg, pomeni več kot si lahko kdo predstavlja. O svojem prejšnjem življenju nisem pisala drugo kot to, da sem dvakrat hujšala in obakrat pridobila več kilogramov gor kot dol. Vedno, ko sem prišla do neke točke sem se bala, če bom shujšala, da bom s tem izgubila svoj pravi jaz, svojo osebnost. Danes vem, da je bila to ena mojih največjih zmot. Da tisto zagrenjeno bitje nisem bila jaz, ampak je moja prava osebnost to kar sem zdaj. Sem in tja se bom verjetno še kaj vrnila v prejšnji čas, vendar tega, v času ko sem začela s svojim pisanjem, nisem vedela, ker nisem vedela kako mi bo tekla beseda, saj tega v življenju nisem počela. Pišem za svojo dušo. To je neke vrste nagrada za vse to kar sem prestajala. Morda bo kdo kdaj prebiral te moje vrstice. Tedaj vsakomur želim, da najde pogum in voljo za spremembo samega sebe“, nam je razložila Amalija Tropenauer.

Njena odločitev je padla 21.4.2008, ko je bila stara 56 let, 4 mesece, 20 dni. V višino je merila 1,49 cm, tehtala pa 103 kg. Od leta 1980 je bila sladkorni bolnik (vsaj tako so ji rekli) na dieti je bila kolikor se je pač lahko držala. „V tistem času sem že dva meseca pojedla in spila vse kar sem videla (razen alkohola). Danes vem, da je bil to moj klic v sili. Bila sem v zdravstvenem domu, v laboratoriju sem sedela na stolu in čakala na odvzem krvi za sladkor, in tedaj se je začelo. Ne vem kako se temu strokovno reče, jaz to imenujem napad visokega sladkorja. Sestra mi komaj vzame kri, nato mi prinese vodo, zelo lepo se obnaša do mene, ko si malo opomorem grem v čakalnico. Od tistega hudega nisem mogla sedeti, zato stojim vsa trda in omotična ter nepremično gledam steno. Zelo se bojim, da bi kdo rekel, glej jo babo pijano, že zjutraj je taka. Sem zelo velik nasprotnik alkohola, sama ne pijem, vendar mi je alkohol uničil večji del življenja. Tedaj je padla moja odločitev. Pri steni, ki sem jo tako nepremično gledala, sem si obljubila, če še pridem domov ter, če si lahko sama kako pomagam, da ne bom imela več tako pogosto teh napadov, si bom posebej kuhala samo tisto hrano, ki jo jaz rada jem in ne tisto kar moraš skuhati. Tedaj sem se tudi prepričala, da teh napadov nimam od živcev, ampak od visokega sladkorja. Tako se je pričela moja pot boja proti sladkorju. Moja zmanjšana teža je izključno posledica in res izključno samo od tega, da sem končno lahko stopila sladkorni bolezni naproti“, pravi Amalija.

Ko se je čez dva dni doma toliko opomogla, da je lahko začela razmišljati, se je v svojih spominih povrnila nazaj v otroštvo. „Kot otrok sem bila zelo suha, bile so me same kosti. Tako da je vsaka, ki je prišel k hiši rekel, ta pa ni vaša, kaj ji ne daste nič za jesti. Kot otrok tega tedaj nisem vedela, da so to samo dobronamerne besede odraslih, ki so imele name povsem nasproten učinek. Mislim, da je bil to glavni razlog moje poznejše teže, da bom postala »naša«. Kakšna zmota. »Naš« si že sam po sebi, s tem, ko živiš v skupnosti s starši, brati in sestro. In, ko je prišlo v našo hišo (družino) malo boljše življenje (starši so se zaposlili), je prišel v hišo tudi sladkor. Tisto kar me spremlja praktično vse življenje, samo sedaj v drugi obliki. Sladkor je bil zame nekaj tako čudežnega, da ga ne starši, ne brata in sestra, niso mogli pred mano nikamor skriti. In so ga vseeno skrivali, meni v dobro, samo, da tega tedaj kot otrok nisem vedela. Če nisem dobila sladkorja, sem tako kričala in se metala po tleh, da sem ga dobila samo, da ne bi bilo še huje. Potem pa nekega dne, ko smo bili otroci sami doma (ko smo bili že malo starejši), mi je moja, meni draga, sestra, katera ima povsem drugi bolj razumni značaj, dala v usta namesto sladkorja veliko žlico živinske soli. Res, da jih je potem, ko sem jo zatožila staršem, dobila okoli ušes, ampak pomagalo pa je, da ni bilo več treba skrivat sladkorja pred menoj. Spoznala sem, da ima sladkor tudi nasprotno stran, in to je bila tista grda grenka sol. Sedaj, ko smo že dolgo odrasli, se še vedno tega spominjamo s smehom. Nikoli več nisem vedela, kje je sol in kje je sladkor. Izkušnja je bila zame tedaj prekruta. Preprosto si nisem več upala poskusiti kaj je kaj“, nam razlaga sogovornica Amalija Tropenauer, ki je uspela s svojo samodisciplino in velikimi odrekanjem. In če bo njeno pisanje kdaj zagledalo luč sveta, se ga bo gotovo splačalo prebrati.

Ko je zaključila „Mojo pripoved“, ki je objavljena v lokalnem štirinajstdnevniku Prepih, se je Amalija pridružila Likovni sekciji DU Gornja Radgona, kjer je začela pisati krajšo prozo in poezijo. In gotovo je, da bo marsikateri njen izdelek tudi objavljen...

KAKO HUJŠATI

„Nikoli ne pozabite, da je vse odvisno samo od vas samih. Samo vi sami si lahko pomagate. Zelo hudo je. Posebej odvajanje od zdravil, vendar vse gre. Samo volja, volja, vztrajnost in kar je za vse zelo pomembno, če se boste odločili za spremembo samega sebe, da vam bodo medicinske sestre in osebni zdravnik vedno v oporo. In resnično so vam lahko samo v oporo. Delo pa je samo vaše in tega se morate vseskozi zavedati. Recept, če ste starejša generacija. Jejte tisto kar so jedli vaši starši, če ste mlajša generacija se pozanimajte s čim so se prehranjevali vaši stari straši. To je vse. Preprosta, zdrava hrana ter veliko gibanja in volje, pa gredo kile same od sebe dol. Želim vsem veliko užitka pri spreminjanju samega sebe. Ko ta-prvo hudo mine, potem ostane samo še veselje ter dobra volja, pa tudi nekaj ponosa in tako mislim, da je tudi prav...“, svetuje naša sogovornica.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Zdravila se je, hujšala, in vse to pisala