Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zdravila se je, hujšala, in vse to pisala

 

Kako je 59 – letna Amalija Tropenauer iz Plitvice v Apaški dolini, med zdravljenjem in hujšanjem, spisala zanimivo zgodbo „Moja pripoved“, ki bi lahko bila vodilo marsikomu, ki se odloči spremeniti življenjski slog

Amalija TropenauerAmalija Tropenauer, rojena 2. decembra 1951, je preprosta in skromna ženska, ki se v življenju ne spominja veliko lepih dogodkov in doživetij. Z upokojenim možem Mihaelom in sinom Mihecom, živi v lepi vasici Plitvica, streljaj od glavne ceste Gornja Radgona – Maribor, z ene ter od reke Mure, z druge strani. Vse svoje življenje je gospodinja na majhni kmetiji na obrobju Apaške doline, kjer ji nikoli ni bilo postlano z rož'cami. Odraščala je v težkih pogojih, obdana z alkoholom, in čeprav sama nikoli ni pila alkoholnih pijač, je bilo veliko težav. Sama se ne spominja, da bi huje bolehala, največ težav je vseskozi imela s čezmerno težo. Zato se je pred dobrima dvema letoma odločila za načrtno hujšanje, in ob pomoči zdravnika ter zdravniškega osebja zlasti v Zdravstvenem domu Gornja Radgona, ji je uspelo. Pravzaprav ji je uspelo nekaj ker uspe le redkim, sama pa je svoje hujšanje in vse kar je počela, 'dala na papir'. Na predlog svojega zdravnika, Branka Avseca dr. med., je svojo zgodbo ponudila tudi nam, in tudi sami smo se lahko prepričali, kako se je Amalija spreminjala in tudi spremenila...

Ob tem je, čeprav trdi, da nikoli ni veliko pisala, nastalo zanimivo gradivo, ki bi lahko izšlo tudi v manjši knjižici. V svoji zgodbi, katero je naslovila „Moja pripoved“, je naša sogovornica doslej, nekako kronološko, v trajanju dobrih dveh let, spisala kakšnih 100 strani teksta, ki bi lahko bil dobro vodilo marsikomu, ki bi rad spremenil lastni življenjski slog, predvsem če bi želel pravočasno poskrbeti za lastno zdravje, ter s tem tudi močno znižati osebno težo. Amalija je med pisanjem spremljala tudi svojo osebno težo, in v tem času je težo s 103, znižala na 76 kilogramov. Torej v dveh letih je shujšala 27 kilogramov, bolj kot to pa jo veseli, da kilogramov ne dobiva nazaj kot je običaj pri nekaterih drugih, ki „pogosto hujšajo“. In tukaj se naša sogovornica ne misli ustaviti, saj je našla svoj stil življenja, in sedaj se odlično počuti. Veseli jo, da je shujšala, da se ne sramuje več stopiti med ljudi, posebej pa se veseli pisanja, ter dejstva, da je spet zdrava; veseli se podarjenega življenja.

„Kadar najbolj boli, tedaj poišči v sebi moč za novo drugačno življenje! Tako sem počela sama in sem spisala delno pripoved dveh let mojega spreminjanja. Nisem pisala o hujšanju kot takem, ker to takrat, ko sem se odločila za spremembo svojega življenja, ni bil moj namen. Če bi takrat vedela, da bom tako vztrajna, bi si pisala dnevnik o tem, tako pa pišem po spominu. Datumi katere navajam v tekstu so točni, ker je to edino kar sem si sproti pisala, takrat za hec, danes pa mi ta moj listek, na katerega sem prvo napisala 103 kg, pomeni več kot si lahko kdo predstavlja. O svojem prejšnjem življenju nisem pisala drugo kot to, da sem dvakrat hujšala in obakrat pridobila več kilogramov gor kot dol. Vedno, ko sem prišla do neke točke sem se bala, če bom shujšala, da bom s tem izgubila svoj pravi jaz, svojo osebnost. Danes vem, da je bila to ena mojih največjih zmot. Da tisto zagrenjeno bitje nisem bila jaz, ampak je moja prava osebnost to kar sem zdaj. Sem in tja se bom verjetno še kaj vrnila v prejšnji čas, vendar tega, v času ko sem začela s svojim pisanjem, nisem vedela, ker nisem vedela kako mi bo tekla beseda, saj tega v življenju nisem počela. Pišem za svojo dušo. To je neke vrste nagrada za vse to kar sem prestajala. Morda bo kdo kdaj prebiral te moje vrstice. Tedaj vsakomur želim, da najde pogum in voljo za spremembo samega sebe“, nam je razložila Amalija Tropenauer.

Njena odločitev je padla 21.4.2008, ko je bila stara 56 let, 4 mesece, 20 dni. V višino je merila 1,49 cm, tehtala pa 103 kg. Od leta 1980 je bila sladkorni bolnik (vsaj tako so ji rekli) na dieti je bila kolikor se je pač lahko držala. „V tistem času sem že dva meseca pojedla in spila vse kar sem videla (razen alkohola). Danes vem, da je bil to moj klic v sili. Bila sem v zdravstvenem domu, v laboratoriju sem sedela na stolu in čakala na odvzem krvi za sladkor, in tedaj se je začelo. Ne vem kako se temu strokovno reče, jaz to imenujem napad visokega sladkorja. Sestra mi komaj vzame kri, nato mi prinese vodo, zelo lepo se obnaša do mene, ko si malo opomorem grem v čakalnico. Od tistega hudega nisem mogla sedeti, zato stojim vsa trda in omotična ter nepremično gledam steno. Zelo se bojim, da bi kdo rekel, glej jo babo pijano, že zjutraj je taka. Sem zelo velik nasprotnik alkohola, sama ne pijem, vendar mi je alkohol uničil večji del življenja. Tedaj je padla moja odločitev. Pri steni, ki sem jo tako nepremično gledala, sem si obljubila, če še pridem domov ter, če si lahko sama kako pomagam, da ne bom imela več tako pogosto teh napadov, si bom posebej kuhala samo tisto hrano, ki jo jaz rada jem in ne tisto kar moraš skuhati. Tedaj sem se tudi prepričala, da teh napadov nimam od živcev, ampak od visokega sladkorja. Tako se je pričela moja pot boja proti sladkorju. Moja zmanjšana teža je izključno posledica in res izključno samo od tega, da sem končno lahko stopila sladkorni bolezni naproti“, pravi Amalija.

Ko se je čez dva dni doma toliko opomogla, da je lahko začela razmišljati, se je v svojih spominih povrnila nazaj v otroštvo. „Kot otrok sem bila zelo suha, bile so me same kosti. Tako da je vsaka, ki je prišel k hiši rekel, ta pa ni vaša, kaj ji ne daste nič za jesti. Kot otrok tega tedaj nisem vedela, da so to samo dobronamerne besede odraslih, ki so imele name povsem nasproten učinek. Mislim, da je bil to glavni razlog moje poznejše teže, da bom postala »naša«. Kakšna zmota. »Naš« si že sam po sebi, s tem, ko živiš v skupnosti s starši, brati in sestro. In, ko je prišlo v našo hišo (družino) malo boljše življenje (starši so se zaposlili), je prišel v hišo tudi sladkor. Tisto kar me spremlja praktično vse življenje, samo sedaj v drugi obliki. Sladkor je bil zame nekaj tako čudežnega, da ga ne starši, ne brata in sestra, niso mogli pred mano nikamor skriti. In so ga vseeno skrivali, meni v dobro, samo, da tega tedaj kot otrok nisem vedela. Če nisem dobila sladkorja, sem tako kričala in se metala po tleh, da sem ga dobila samo, da ne bi bilo še huje. Potem pa nekega dne, ko smo bili otroci sami doma (ko smo bili že malo starejši), mi je moja, meni draga, sestra, katera ima povsem drugi bolj razumni značaj, dala v usta namesto sladkorja veliko žlico živinske soli. Res, da jih je potem, ko sem jo zatožila staršem, dobila okoli ušes, ampak pomagalo pa je, da ni bilo več treba skrivat sladkorja pred menoj. Spoznala sem, da ima sladkor tudi nasprotno stran, in to je bila tista grda grenka sol. Sedaj, ko smo že dolgo odrasli, se še vedno tega spominjamo s smehom. Nikoli več nisem vedela, kje je sol in kje je sladkor. Izkušnja je bila zame tedaj prekruta. Preprosto si nisem več upala poskusiti kaj je kaj“, nam razlaga sogovornica Amalija Tropenauer, ki je uspela s svojo samodisciplino in velikimi odrekanjem. In če bo njeno pisanje kdaj zagledalo luč sveta, se ga bo gotovo splačalo prebrati.

Ko je zaključila „Mojo pripoved“, ki je objavljena v lokalnem štirinajstdnevniku Prepih, se je Amalija pridružila Likovni sekciji DU Gornja Radgona, kjer je začela pisati krajšo prozo in poezijo. In gotovo je, da bo marsikateri njen izdelek tudi objavljen...

KAKO HUJŠATI

„Nikoli ne pozabite, da je vse odvisno samo od vas samih. Samo vi sami si lahko pomagate. Zelo hudo je. Posebej odvajanje od zdravil, vendar vse gre. Samo volja, volja, vztrajnost in kar je za vse zelo pomembno, če se boste odločili za spremembo samega sebe, da vam bodo medicinske sestre in osebni zdravnik vedno v oporo. In resnično so vam lahko samo v oporo. Delo pa je samo vaše in tega se morate vseskozi zavedati. Recept, če ste starejša generacija. Jejte tisto kar so jedli vaši starši, če ste mlajša generacija se pozanimajte s čim so se prehranjevali vaši stari straši. To je vse. Preprosta, zdrava hrana ter veliko gibanja in volje, pa gredo kile same od sebe dol. Želim vsem veliko užitka pri spreminjanju samega sebe. Ko ta-prvo hudo mine, potem ostane samo še veselje ter dobra volja, pa tudi nekaj ponosa in tako mislim, da je tudi prav...“, svetuje naša sogovornica.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Zdravila se je, hujšala, in vse to pisala