Rodila se je pred 80., poročila pa pred 60. leti

Diamantna poroka LončaričZa Marico Lončarič iz Lokavcev pri Negovi je 23. januar gotovo najbolj srečen datum v življenju. Kako tudi ne, ko pa se je natančno tega dne pred osmimi desetletji rodila, pred šestimi pa tudi poročila. Torej je letos, prav na dan, ko so se po kar nekaj meglenih in turobnih dneh, nad negovskim delom Slovenskih Goric, pojavili prijetni sončni žarki, imela pravi vzrok za dvojno praznovanje. Pravzaprav je s svojim življenjskim sopotnikom, možem Slavkom, brez posebnega pompa in razkošja, v domači hiši, kjer ima sedež tudi na daleč znano podjetje Montaža Lončarič, predvsem prejemala darila in čestitke, oba za visok skupni življenjski jubilej, ona sama pa še za okrogel osebni jubilej. Odločila sta se namreč, da bosta svoj jubilej obeležila v družbi svojih najdražjih, treh otrok, štirih vnukov in pravnukinje, ter še nekaj drugih svojcev, sorodnikov in prijateljev. Ob ganljivih čestitkah se je slavljencema tu in tam orosilo oko...

Marica in Slavko Lončarič obeležila diamantno poroko in njenih osemdeset

Dedek Mraz obiskal tudi otroke v Lutvercih

Dedek Mraz LutverciV našem gasilskem domu je bilo konec decembra spet veselo. Naše otroke je obiskal dedek Mraz. Že sedmo leto zapored se v našem društvu trudimo, da organiziramo prihod dedka Mraza. Tudi letos sta celotno organizacijo in priprave za ta projekt prevzeli naši članici društva, ki sta tudi v komisiji za mladino v društvu Zdenka Šuman in Tina Rojc. Seveda so na pomoč priskočile še ostale pridne roke: Sanja H. je pomagala pri pripravi kulturnega programa, Monika Š. in Sara R. pri pakiranju daril, fotografiranje Monika, aranžerka Blanka pri izdelavi scene, pa še vsi ostali, ki so pomagali pri pripravi prostora, ipd.

Dedek Mraz v Lutvercih

Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zdravila se je, hujšala, in vse to pisala

 

Kako je 59 – letna Amalija Tropenauer iz Plitvice v Apaški dolini, med zdravljenjem in hujšanjem, spisala zanimivo zgodbo „Moja pripoved“, ki bi lahko bila vodilo marsikomu, ki se odloči spremeniti življenjski slog

Amalija TropenauerAmalija Tropenauer, rojena 2. decembra 1951, je preprosta in skromna ženska, ki se v življenju ne spominja veliko lepih dogodkov in doživetij. Z upokojenim možem Mihaelom in sinom Mihecom, živi v lepi vasici Plitvica, streljaj od glavne ceste Gornja Radgona – Maribor, z ene ter od reke Mure, z druge strani. Vse svoje življenje je gospodinja na majhni kmetiji na obrobju Apaške doline, kjer ji nikoli ni bilo postlano z rož'cami. Odraščala je v težkih pogojih, obdana z alkoholom, in čeprav sama nikoli ni pila alkoholnih pijač, je bilo veliko težav. Sama se ne spominja, da bi huje bolehala, največ težav je vseskozi imela s čezmerno težo. Zato se je pred dobrima dvema letoma odločila za načrtno hujšanje, in ob pomoči zdravnika ter zdravniškega osebja zlasti v Zdravstvenem domu Gornja Radgona, ji je uspelo. Pravzaprav ji je uspelo nekaj ker uspe le redkim, sama pa je svoje hujšanje in vse kar je počela, 'dala na papir'. Na predlog svojega zdravnika, Branka Avseca dr. med., je svojo zgodbo ponudila tudi nam, in tudi sami smo se lahko prepričali, kako se je Amalija spreminjala in tudi spremenila...

Ob tem je, čeprav trdi, da nikoli ni veliko pisala, nastalo zanimivo gradivo, ki bi lahko izšlo tudi v manjši knjižici. V svoji zgodbi, katero je naslovila „Moja pripoved“, je naša sogovornica doslej, nekako kronološko, v trajanju dobrih dveh let, spisala kakšnih 100 strani teksta, ki bi lahko bil dobro vodilo marsikomu, ki bi rad spremenil lastni življenjski slog, predvsem če bi želel pravočasno poskrbeti za lastno zdravje, ter s tem tudi močno znižati osebno težo. Amalija je med pisanjem spremljala tudi svojo osebno težo, in v tem času je težo s 103, znižala na 76 kilogramov. Torej v dveh letih je shujšala 27 kilogramov, bolj kot to pa jo veseli, da kilogramov ne dobiva nazaj kot je običaj pri nekaterih drugih, ki „pogosto hujšajo“. In tukaj se naša sogovornica ne misli ustaviti, saj je našla svoj stil življenja, in sedaj se odlično počuti. Veseli jo, da je shujšala, da se ne sramuje več stopiti med ljudi, posebej pa se veseli pisanja, ter dejstva, da je spet zdrava; veseli se podarjenega življenja.

„Kadar najbolj boli, tedaj poišči v sebi moč za novo drugačno življenje! Tako sem počela sama in sem spisala delno pripoved dveh let mojega spreminjanja. Nisem pisala o hujšanju kot takem, ker to takrat, ko sem se odločila za spremembo svojega življenja, ni bil moj namen. Če bi takrat vedela, da bom tako vztrajna, bi si pisala dnevnik o tem, tako pa pišem po spominu. Datumi katere navajam v tekstu so točni, ker je to edino kar sem si sproti pisala, takrat za hec, danes pa mi ta moj listek, na katerega sem prvo napisala 103 kg, pomeni več kot si lahko kdo predstavlja. O svojem prejšnjem življenju nisem pisala drugo kot to, da sem dvakrat hujšala in obakrat pridobila več kilogramov gor kot dol. Vedno, ko sem prišla do neke točke sem se bala, če bom shujšala, da bom s tem izgubila svoj pravi jaz, svojo osebnost. Danes vem, da je bila to ena mojih največjih zmot. Da tisto zagrenjeno bitje nisem bila jaz, ampak je moja prava osebnost to kar sem zdaj. Sem in tja se bom verjetno še kaj vrnila v prejšnji čas, vendar tega, v času ko sem začela s svojim pisanjem, nisem vedela, ker nisem vedela kako mi bo tekla beseda, saj tega v življenju nisem počela. Pišem za svojo dušo. To je neke vrste nagrada za vse to kar sem prestajala. Morda bo kdo kdaj prebiral te moje vrstice. Tedaj vsakomur želim, da najde pogum in voljo za spremembo samega sebe“, nam je razložila Amalija Tropenauer.

Njena odločitev je padla 21.4.2008, ko je bila stara 56 let, 4 mesece, 20 dni. V višino je merila 1,49 cm, tehtala pa 103 kg. Od leta 1980 je bila sladkorni bolnik (vsaj tako so ji rekli) na dieti je bila kolikor se je pač lahko držala. „V tistem času sem že dva meseca pojedla in spila vse kar sem videla (razen alkohola). Danes vem, da je bil to moj klic v sili. Bila sem v zdravstvenem domu, v laboratoriju sem sedela na stolu in čakala na odvzem krvi za sladkor, in tedaj se je začelo. Ne vem kako se temu strokovno reče, jaz to imenujem napad visokega sladkorja. Sestra mi komaj vzame kri, nato mi prinese vodo, zelo lepo se obnaša do mene, ko si malo opomorem grem v čakalnico. Od tistega hudega nisem mogla sedeti, zato stojim vsa trda in omotična ter nepremično gledam steno. Zelo se bojim, da bi kdo rekel, glej jo babo pijano, že zjutraj je taka. Sem zelo velik nasprotnik alkohola, sama ne pijem, vendar mi je alkohol uničil večji del življenja. Tedaj je padla moja odločitev. Pri steni, ki sem jo tako nepremično gledala, sem si obljubila, če še pridem domov ter, če si lahko sama kako pomagam, da ne bom imela več tako pogosto teh napadov, si bom posebej kuhala samo tisto hrano, ki jo jaz rada jem in ne tisto kar moraš skuhati. Tedaj sem se tudi prepričala, da teh napadov nimam od živcev, ampak od visokega sladkorja. Tako se je pričela moja pot boja proti sladkorju. Moja zmanjšana teža je izključno posledica in res izključno samo od tega, da sem končno lahko stopila sladkorni bolezni naproti“, pravi Amalija.

Ko se je čez dva dni doma toliko opomogla, da je lahko začela razmišljati, se je v svojih spominih povrnila nazaj v otroštvo. „Kot otrok sem bila zelo suha, bile so me same kosti. Tako da je vsaka, ki je prišel k hiši rekel, ta pa ni vaša, kaj ji ne daste nič za jesti. Kot otrok tega tedaj nisem vedela, da so to samo dobronamerne besede odraslih, ki so imele name povsem nasproten učinek. Mislim, da je bil to glavni razlog moje poznejše teže, da bom postala »naša«. Kakšna zmota. »Naš« si že sam po sebi, s tem, ko živiš v skupnosti s starši, brati in sestro. In, ko je prišlo v našo hišo (družino) malo boljše življenje (starši so se zaposlili), je prišel v hišo tudi sladkor. Tisto kar me spremlja praktično vse življenje, samo sedaj v drugi obliki. Sladkor je bil zame nekaj tako čudežnega, da ga ne starši, ne brata in sestra, niso mogli pred mano nikamor skriti. In so ga vseeno skrivali, meni v dobro, samo, da tega tedaj kot otrok nisem vedela. Če nisem dobila sladkorja, sem tako kričala in se metala po tleh, da sem ga dobila samo, da ne bi bilo še huje. Potem pa nekega dne, ko smo bili otroci sami doma (ko smo bili že malo starejši), mi je moja, meni draga, sestra, katera ima povsem drugi bolj razumni značaj, dala v usta namesto sladkorja veliko žlico živinske soli. Res, da jih je potem, ko sem jo zatožila staršem, dobila okoli ušes, ampak pomagalo pa je, da ni bilo več treba skrivat sladkorja pred menoj. Spoznala sem, da ima sladkor tudi nasprotno stran, in to je bila tista grda grenka sol. Sedaj, ko smo že dolgo odrasli, se še vedno tega spominjamo s smehom. Nikoli več nisem vedela, kje je sol in kje je sladkor. Izkušnja je bila zame tedaj prekruta. Preprosto si nisem več upala poskusiti kaj je kaj“, nam razlaga sogovornica Amalija Tropenauer, ki je uspela s svojo samodisciplino in velikimi odrekanjem. In če bo njeno pisanje kdaj zagledalo luč sveta, se ga bo gotovo splačalo prebrati.

Ko je zaključila „Mojo pripoved“, ki je objavljena v lokalnem štirinajstdnevniku Prepih, se je Amalija pridružila Likovni sekciji DU Gornja Radgona, kjer je začela pisati krajšo prozo in poezijo. In gotovo je, da bo marsikateri njen izdelek tudi objavljen...

KAKO HUJŠATI

„Nikoli ne pozabite, da je vse odvisno samo od vas samih. Samo vi sami si lahko pomagate. Zelo hudo je. Posebej odvajanje od zdravil, vendar vse gre. Samo volja, volja, vztrajnost in kar je za vse zelo pomembno, če se boste odločili za spremembo samega sebe, da vam bodo medicinske sestre in osebni zdravnik vedno v oporo. In resnično so vam lahko samo v oporo. Delo pa je samo vaše in tega se morate vseskozi zavedati. Recept, če ste starejša generacija. Jejte tisto kar so jedli vaši starši, če ste mlajša generacija se pozanimajte s čim so se prehranjevali vaši stari straši. To je vse. Preprosta, zdrava hrana ter veliko gibanja in volje, pa gredo kile same od sebe dol. Želim vsem veliko užitka pri spreminjanju samega sebe. Ko ta-prvo hudo mine, potem ostane samo še veselje ter dobra volja, pa tudi nekaj ponosa in tako mislim, da je tudi prav...“, svetuje naša sogovornica.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Zdravila se je, hujšala, in vse to pisala