Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zdravila se je, hujšala, in vse to pisala

 

Kako je 59 – letna Amalija Tropenauer iz Plitvice v Apaški dolini, med zdravljenjem in hujšanjem, spisala zanimivo zgodbo „Moja pripoved“, ki bi lahko bila vodilo marsikomu, ki se odloči spremeniti življenjski slog

Amalija TropenauerAmalija Tropenauer, rojena 2. decembra 1951, je preprosta in skromna ženska, ki se v življenju ne spominja veliko lepih dogodkov in doživetij. Z upokojenim možem Mihaelom in sinom Mihecom, živi v lepi vasici Plitvica, streljaj od glavne ceste Gornja Radgona – Maribor, z ene ter od reke Mure, z druge strani. Vse svoje življenje je gospodinja na majhni kmetiji na obrobju Apaške doline, kjer ji nikoli ni bilo postlano z rož'cami. Odraščala je v težkih pogojih, obdana z alkoholom, in čeprav sama nikoli ni pila alkoholnih pijač, je bilo veliko težav. Sama se ne spominja, da bi huje bolehala, največ težav je vseskozi imela s čezmerno težo. Zato se je pred dobrima dvema letoma odločila za načrtno hujšanje, in ob pomoči zdravnika ter zdravniškega osebja zlasti v Zdravstvenem domu Gornja Radgona, ji je uspelo. Pravzaprav ji je uspelo nekaj ker uspe le redkim, sama pa je svoje hujšanje in vse kar je počela, 'dala na papir'. Na predlog svojega zdravnika, Branka Avseca dr. med., je svojo zgodbo ponudila tudi nam, in tudi sami smo se lahko prepričali, kako se je Amalija spreminjala in tudi spremenila...

Ob tem je, čeprav trdi, da nikoli ni veliko pisala, nastalo zanimivo gradivo, ki bi lahko izšlo tudi v manjši knjižici. V svoji zgodbi, katero je naslovila „Moja pripoved“, je naša sogovornica doslej, nekako kronološko, v trajanju dobrih dveh let, spisala kakšnih 100 strani teksta, ki bi lahko bil dobro vodilo marsikomu, ki bi rad spremenil lastni življenjski slog, predvsem če bi želel pravočasno poskrbeti za lastno zdravje, ter s tem tudi močno znižati osebno težo. Amalija je med pisanjem spremljala tudi svojo osebno težo, in v tem času je težo s 103, znižala na 76 kilogramov. Torej v dveh letih je shujšala 27 kilogramov, bolj kot to pa jo veseli, da kilogramov ne dobiva nazaj kot je običaj pri nekaterih drugih, ki „pogosto hujšajo“. In tukaj se naša sogovornica ne misli ustaviti, saj je našla svoj stil življenja, in sedaj se odlično počuti. Veseli jo, da je shujšala, da se ne sramuje več stopiti med ljudi, posebej pa se veseli pisanja, ter dejstva, da je spet zdrava; veseli se podarjenega življenja.

„Kadar najbolj boli, tedaj poišči v sebi moč za novo drugačno življenje! Tako sem počela sama in sem spisala delno pripoved dveh let mojega spreminjanja. Nisem pisala o hujšanju kot takem, ker to takrat, ko sem se odločila za spremembo svojega življenja, ni bil moj namen. Če bi takrat vedela, da bom tako vztrajna, bi si pisala dnevnik o tem, tako pa pišem po spominu. Datumi katere navajam v tekstu so točni, ker je to edino kar sem si sproti pisala, takrat za hec, danes pa mi ta moj listek, na katerega sem prvo napisala 103 kg, pomeni več kot si lahko kdo predstavlja. O svojem prejšnjem življenju nisem pisala drugo kot to, da sem dvakrat hujšala in obakrat pridobila več kilogramov gor kot dol. Vedno, ko sem prišla do neke točke sem se bala, če bom shujšala, da bom s tem izgubila svoj pravi jaz, svojo osebnost. Danes vem, da je bila to ena mojih največjih zmot. Da tisto zagrenjeno bitje nisem bila jaz, ampak je moja prava osebnost to kar sem zdaj. Sem in tja se bom verjetno še kaj vrnila v prejšnji čas, vendar tega, v času ko sem začela s svojim pisanjem, nisem vedela, ker nisem vedela kako mi bo tekla beseda, saj tega v življenju nisem počela. Pišem za svojo dušo. To je neke vrste nagrada za vse to kar sem prestajala. Morda bo kdo kdaj prebiral te moje vrstice. Tedaj vsakomur želim, da najde pogum in voljo za spremembo samega sebe“, nam je razložila Amalija Tropenauer.

Njena odločitev je padla 21.4.2008, ko je bila stara 56 let, 4 mesece, 20 dni. V višino je merila 1,49 cm, tehtala pa 103 kg. Od leta 1980 je bila sladkorni bolnik (vsaj tako so ji rekli) na dieti je bila kolikor se je pač lahko držala. „V tistem času sem že dva meseca pojedla in spila vse kar sem videla (razen alkohola). Danes vem, da je bil to moj klic v sili. Bila sem v zdravstvenem domu, v laboratoriju sem sedela na stolu in čakala na odvzem krvi za sladkor, in tedaj se je začelo. Ne vem kako se temu strokovno reče, jaz to imenujem napad visokega sladkorja. Sestra mi komaj vzame kri, nato mi prinese vodo, zelo lepo se obnaša do mene, ko si malo opomorem grem v čakalnico. Od tistega hudega nisem mogla sedeti, zato stojim vsa trda in omotična ter nepremično gledam steno. Zelo se bojim, da bi kdo rekel, glej jo babo pijano, že zjutraj je taka. Sem zelo velik nasprotnik alkohola, sama ne pijem, vendar mi je alkohol uničil večji del življenja. Tedaj je padla moja odločitev. Pri steni, ki sem jo tako nepremično gledala, sem si obljubila, če še pridem domov ter, če si lahko sama kako pomagam, da ne bom imela več tako pogosto teh napadov, si bom posebej kuhala samo tisto hrano, ki jo jaz rada jem in ne tisto kar moraš skuhati. Tedaj sem se tudi prepričala, da teh napadov nimam od živcev, ampak od visokega sladkorja. Tako se je pričela moja pot boja proti sladkorju. Moja zmanjšana teža je izključno posledica in res izključno samo od tega, da sem končno lahko stopila sladkorni bolezni naproti“, pravi Amalija.

Ko se je čez dva dni doma toliko opomogla, da je lahko začela razmišljati, se je v svojih spominih povrnila nazaj v otroštvo. „Kot otrok sem bila zelo suha, bile so me same kosti. Tako da je vsaka, ki je prišel k hiši rekel, ta pa ni vaša, kaj ji ne daste nič za jesti. Kot otrok tega tedaj nisem vedela, da so to samo dobronamerne besede odraslih, ki so imele name povsem nasproten učinek. Mislim, da je bil to glavni razlog moje poznejše teže, da bom postala »naša«. Kakšna zmota. »Naš« si že sam po sebi, s tem, ko živiš v skupnosti s starši, brati in sestro. In, ko je prišlo v našo hišo (družino) malo boljše življenje (starši so se zaposlili), je prišel v hišo tudi sladkor. Tisto kar me spremlja praktično vse življenje, samo sedaj v drugi obliki. Sladkor je bil zame nekaj tako čudežnega, da ga ne starši, ne brata in sestra, niso mogli pred mano nikamor skriti. In so ga vseeno skrivali, meni v dobro, samo, da tega tedaj kot otrok nisem vedela. Če nisem dobila sladkorja, sem tako kričala in se metala po tleh, da sem ga dobila samo, da ne bi bilo še huje. Potem pa nekega dne, ko smo bili otroci sami doma (ko smo bili že malo starejši), mi je moja, meni draga, sestra, katera ima povsem drugi bolj razumni značaj, dala v usta namesto sladkorja veliko žlico živinske soli. Res, da jih je potem, ko sem jo zatožila staršem, dobila okoli ušes, ampak pomagalo pa je, da ni bilo več treba skrivat sladkorja pred menoj. Spoznala sem, da ima sladkor tudi nasprotno stran, in to je bila tista grda grenka sol. Sedaj, ko smo že dolgo odrasli, se še vedno tega spominjamo s smehom. Nikoli več nisem vedela, kje je sol in kje je sladkor. Izkušnja je bila zame tedaj prekruta. Preprosto si nisem več upala poskusiti kaj je kaj“, nam razlaga sogovornica Amalija Tropenauer, ki je uspela s svojo samodisciplino in velikimi odrekanjem. In če bo njeno pisanje kdaj zagledalo luč sveta, se ga bo gotovo splačalo prebrati.

Ko je zaključila „Mojo pripoved“, ki je objavljena v lokalnem štirinajstdnevniku Prepih, se je Amalija pridružila Likovni sekciji DU Gornja Radgona, kjer je začela pisati krajšo prozo in poezijo. In gotovo je, da bo marsikateri njen izdelek tudi objavljen...

KAKO HUJŠATI

„Nikoli ne pozabite, da je vse odvisno samo od vas samih. Samo vi sami si lahko pomagate. Zelo hudo je. Posebej odvajanje od zdravil, vendar vse gre. Samo volja, volja, vztrajnost in kar je za vse zelo pomembno, če se boste odločili za spremembo samega sebe, da vam bodo medicinske sestre in osebni zdravnik vedno v oporo. In resnično so vam lahko samo v oporo. Delo pa je samo vaše in tega se morate vseskozi zavedati. Recept, če ste starejša generacija. Jejte tisto kar so jedli vaši starši, če ste mlajša generacija se pozanimajte s čim so se prehranjevali vaši stari straši. To je vse. Preprosta, zdrava hrana ter veliko gibanja in volje, pa gredo kile same od sebe dol. Želim vsem veliko užitka pri spreminjanju samega sebe. Ko ta-prvo hudo mine, potem ostane samo še veselje ter dobra volja, pa tudi nekaj ponosa in tako mislim, da je tudi prav...“, svetuje naša sogovornica.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Zdravila se je, hujšala, in vse to pisala