Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

"Prleški Schladming" med vinorodnimi goricami

 

Na smučišču v Gresovščaku pod Jeruzalemom so smučali že pred več kot 35 leti

GresovščakČeprav je prvo najbližje “pravo” smučišče, snežni stadion pri Habakuku pod Pohorjem, oddaljeno od osrčja Prlekije več kot 60 kilometrov, to ne pomeni, da nimajo zimski, zlasti alpski športi, dosti privržencev tudi med Prleki. In zlasti v snežnih zimah, ko na skrajnem severovzhodu države zapade več snega, je med Prleki in tudi Prekmurci več „domačih“ smučarjev, ki lahko smučajo na urejenih domačih smučiščih. Eno izmed najstarejših in najbolj znanih tovrstnih smučišč se nahaja med prleškimi vinorodnimi goricami pod samim Jeruzalemom.

Pred več kot 35 leti je namreč bilo v Gresovščaku urejeno znano smučarsko središče, ki so mu nekateri celo rekli „Prleški Schladming“. Smučišče se je pričelo višje od Sagajeve domačije ob cesti za Jeruzalem, nadaljevalo po cesti med vinogradi in po »Sagojeven bregi - kopaji«, vse do doline.

Smučišče je bilo dostopno po cesti skozi Gresovščak ali pa kar s ceste, ki povezuje Železne Dveri z Jeruzalemom. Za tiste čase je bilo dobro opremljeno saj sta delovali kar dve vlečnici, ena velika in ena mala. Ob vznožju smučišča je obratoval Imgradov kiosk, kjer se je dalo kupiti brezalkoholno pijačo, male prigrizke, pivo ter vino in slatina. Tradicionalno pa so postregli tudi s toplim čajem in odličnim kuhanim vinom. Za smučanje in uporabo naprav je bilo potrebno kupiti smučarsko karto in za njo odšteti simbolično vsoto v takratnih dinarjih. Z namenom boljšega in učinkovitejšega dela ter reda na smučišču je bil ustanovljen smučarski klub Partizan Gresovščak.

Na smučišču so prevladovali rekreativni smučarji in smučarke iz bližnje in daljne okolice s solidno smučarsko opremo: Elanovimi smučmi, ki so jih v svetovnem pokalu takrat, med drugimi, vozila Ingemar Stenmark in Bojan Križaj, vezmi Marker, Look, smučarskimi čevlji »pancari« Alpina, San Marco, kombinezoni Toper. Seveda so bile prisotne tudi druge znamke pa tudi različna druga smučarska oprema in dodatki. In kako se je pripravljala proga in celotno smučišče. Seveda teptalca – »ratraka« ni bilo, zato se je to delalo peš. V cel na novo zapadel sneg se je najprej vrezala »špura ali tir«. Hitrosti smučarjev ob tem opravilu so bile majhne. Nato je bilo potrebno iti peš z grabe na breg s smučmi na nogah prečno na vrezan tir in peš poteptati – »štanfati« sneg. To je bilo potrebno ponoviti večkrat in sicer tako dolgo, da je bila proga in smučišče povsem trdo. Za bolj ledeno in trdo progo se je proga škropila z vodo, ki jo je na breg bilo potrebno prinesti peš.

Smučišče je bilo tako znano in dobro pripravljeno, da so šole organizirale športne dneve in druge aktivnosti na snegu. Organizirane so bile igre na snegu ter različna rekreativna tekmovanja, na katerih se je čas meril ročno s štoparico. Skoraj vsak vikend pa so se izvajala čisto resna tekmovanja v več kategorijah: mlajši pionirji - pionirke, starejši pionirji - pionirke, mladinci – mladinke, člani – članice in veterani. Za takšna tekmovanja so se časi sprva merili ročno, potem pa se je kupila in pripeljala prava štartno merilna naprava znamke Iskra. Naprava je bila kupljena na Iskri v Ljubljani, pripeljal pa jo je Branko Novak. Štarter je na startu zaprl štartno prečko ure, ki jo je aktiviral tekmovalec, ko se je pognal s starta. Delovala je zelo dobro in točno, tako, da ni bilo nobenih pritožb. Na tekmovanjih so se vozile vse discipline: smuk, veleslalom in slalom občasno še kombinacija. Na poledenelih smukih so se dosegale hitrosti med 70 in 80 km na uro, na določenih odsekih pa tudi višje. Ob koncu tekmovanj so bila najboljšim tekmovalcem v ciljni areni podeljena priznanja in pokali. Vmes pa so se dogajali padci, odpele so se smuči, izgubile smučarske palice, povozili količki vratc, pritekla je kakšna solza pa tudi kakšna kaplja krvi.

Tisti, ki so se trudili s pripravami smučišča ali tekmovalne proge in skrbeli za delovanje naprav pa so prelili še na litre znoja. Dela so bila opravljena brezplačno, ob veliko smeha, zabave in dobre volje. Ob koncu dneva, tekmovanja ali smučarske sezone pa so si smučarski navdušenci s kupico v roki nazdravili za dobro opravljeno delo, z vedrim pogledom v nov smučarski dan ali v novo smučarsko sezono...

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti "Prleški Schladming" med vinorodnimi goricami