V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lovke so enakopravne z lovci!

 

Lovsko družino Negova sestavljajo tudi štiri lovke: Alenka, Erika, Marija in Zlata

Lovkr NegovaRedke so slovenske lovske družine, kjer imajo takšno zastopanost žensk, kot je to v primeru LD Negova. V omenjeni lovski družini v Slovenskih goricah, ki šteje skupno 48 članic in članov je namreč skoraj desetina žensk, ki so pri vseh aktivnostih enakopravne s svojimi lovskimi tovariši. Gre za štiri dekleta, ki imajo v isti lovski družini tudi svoje može, kar je tudi najbolj prispevalo njihovemu vstopu v lovske vrste. Soproga aktualnega starešine LD Negova, Vlada Rojka, Zlata Rojko je lovka že 33 let, Alenka Šiško in Marija Prajndl sta zraven že enajst, Erika Kaučič pa devet let. Vsa štiri brhka dekleta nam povedo, da se motijo tisti, ki mislijo da je njihova naloga predvsem pospravljati po lovskem domu ter kuhati in streči ob družabnih dogodkih.

„Povsem smo enake kot ostali kolegi, tako pri gojitvi divjadi in skrbi za v naravi živeče živali, kot za ohranjanje staleža divjadi in varovanje okolja in narave. Seveda tudi v lovskem domu vse potrebno delamo skupaj, enako smo zastopane tudi v organih lovske družine ter v Zvezi lovskih družin Prlekije“, nam povedo Alenka, Erika, Marija in Zlata, ki hkrati dodaja, da lovke in lovci niso ubijalci divjadi temveč s svojim delovanjem samo pomagajo živalim in naravi. Prav najstarejša Zlata se je nedavno še posebej izkazala na „strelskem“ tekmovanju, ter potrdila, da tukaj niti leta niso pomembna. V okviru 8. mednarodnega sejma lovstva in ribištva „Lov 2013“ je namreč na Pomurskem sejmišču v Gornji Radgoni, med drugim potekalo tudi prvo mednarodno srečanje lovk, katere sta uvodoma pozdravila predsednik Lovske zveze Slovenije, dr. Srečko Felix Krope, in predsednik uprave Pomurskega sejma Janez Erjavec. Po izmenjavi izkušenj s področja organiziranja lovk v okviru matičnih lovskih zvez, ter ogledu sejemskega dogajanja, so članice zelene bratovščine, v okviru zabavno-družabnega dela srečanja, imele tudi tekmovanje v simulacijskem strelišču v sejemski hali, kjer so se v streljanju na divjega prašiča, potegovale za lepe nagrade. Na tekmovanju v simulacijskem streljanju na divjega prašiča se je pomerilo 11 lovk iz Hrvaške in Slovenije.

 

...najstarejša Zlata Rojko odlična, druga na mednarodnem tekmovanju na sejmu „Lov 2013...

Drugo uvrščene Zlate Rojko na podelitvi odličij ni bilo, ker ni pričakovala, da bo pod samim vrhom, zato je odhitela po drugih obveznostih. Šele po telefonu je pooblastila lovskega tovariša Andreja Slogoviča, da je prevzel njeno priznanje. „Presenečena sem bila tudi sama, saj je bilo veliko mlajših tekmovalk. Sicer pa, od nekdaj sem bolj navihane in radovedne narave. Moje delo je bilo pretežno na terenu, v naravi. Z orožjem sem se seznanila že v srednji šoli, bila sem tudi vodja strelskega krožka v OŠ in poslednično temu je bil pričakovan vstop v članstvo LD, štiri leta za možem. To je bilo leta 1980. Ob vseh dolžnostih in obveznostih v LD, ki mi veliko pomenijo, še vedno ob priložnosti preizkusim svoje spretnosti v merjenju v tarčo ali v tarčo v gibanju, kot je bila ta na sejmu“, dodaja vedno nasmejana Negovčanka.

Zlata Rojko, se je rodila takoj po 2. svetovni vojni, leta 1948, v Žepovcih v Apaški dolini, kamor sta se njena starša dve leti prej priselila (nekdanji kolonisti) iz Poljanske doline nad Škofjo Loko. Njen oče je bil kovač in si je poiskal domovanje s kovačijo v Žepovcih. Seveda jima ni bilo postlano z rožcami, saj sta se srečala z mnogimi nepredvidljivimi nevšečnostmi, katerim pa sta vseeno bila kos. Na svet so jima prihajali tudi otroci, najprej sin, nato Zlata in čez dve leti še njena sestra. Seveda je v tistem času bilo veliko pomanjkanje, a se naša sogovornica ne želi spominjati tistega česar ni bilo, temveč je vesela vsega kar so imeli. „Tako smo imeli kravo in s tem mleko in maslo, imeli smo vrtec v vasi za žene zadrugarke, kar je bila tudi moja mama. Imeli smo kovačijo v katero so k očetu prihajali furmani iz zadruge podkovat svoje konje. Pomagala sem izdelovati podkve, žeblje za vsakega konja posebej. Smela sem celo dvigniti nogo konju, da ga je ata osmodil s pomerjanjem podkve. Očetu smo pomagali vsi trije otroci in mama , nadeti "šino" na leseno kolo za voz. Imeli smo tudi zemljo, katero smo obdelovali na roke, imeli smo hude zime, da smo prosili kočijaža, da nas je v Apače zapeljal s sanmi in vsak večer zgodbe o doživetjih staršev med vojno, imeli smo ovco, da je mama imela iz česa presti in plesti tople puloverje, imeli smo prave drsalke iz očetovih rok in sani tudi. Naučila sem se izdelovati smučke, kuhati, sprejeti odgovornosti. Bilo je zelo lepo, čeprav ni bilo elektronike, še elektrike ne do 1954 leta“, razlaga Zlata.

Po osnovni šoli, katero je obiskovala v Apačah, se je naša sogovornica vpisala na Srednjo šolo za telesno vzgojo v Murski Soboti, ter kot štipendistka dobila zaposlitev - z dekretom na OŠ Negova, leta 1966. „Bila sem duhovno in telesno pripravljena na vse napore, ki te čakajo na delovnem mestu brez telovadnice. Po delu smo z mladino organizirali razne tečaje, dramske krožke, plesne tečaje, športna srečanja. Pognala sem korenine, poročila sem se decembra 1968, ter se vpisala na Pedagoško akademijo v Mariboru, kjer sem študirala telesno vzgojo-biologijo, vodila športne krožke v šoli, igrala v amaterskem gledališču, organizirala tečaje prve pomoči po vaseh preko Civilne zaščite. Leta 1971 se mi je rodila hčerka, pet let pozneje pa še sin. Leta 1980 smo v Negovo končno dobili telovadnico. Po vseh improvizacijah, vsa leta je bil to moj največji happy day. Vendar sem zaradi vseh takih in drugačnih poškodb zaradi obremenitev, morala začeti razmišljati o drugačnem načinu dela“.

In po 21 letih prosvetnega dela, je Zlata končala tečaj za matičarje in se zaposlila na Občini Gornja Radgona, kasneje na radgonski Upravni enoti, kot matičarka. Življenje se ji je malo umirilo, zato je lahko več časa posvetila družabnemu, predvsem lovskemu delu v LD Negova. „Sprejela sem tajniške posle pri starešini in mentorju Slavku Lončariču in Francu Veberiču. Istočasno sem bila en mandat tajnica pri ZLD Prlekija, pri predsedniku Ožbaltu Rožancu. Medtem je mož postal samostojni prevoznik, ki je zaposlil tudi hčerko po končani ekonomski šoli, kasneje še sina, kot voznika. Dela in skrbi je bilo veliko. Po 14 letih dela na UE sem se upokojila s 35 leti delovne dobe, oktobra 2001. Družini sem pomagala na različne načine, predvsem pa kot babica, varuška, negovalka. Vsako delo sem opravljala z veseljem, tako v šoli, kot na UE in z odgovornostjo, najlepše pa je bilo in je še danes z vnuki“, razlaga Zlata Rojko, ki je babica trem. Hčerkin najstarejši (21 let) sin študira v Ljubljani, vnukinja je dijakinja v Mariboru, najmlajši pa je sinov sin in obiskuje 4. razred OŠ dr. Antona Trstenjaka v Negovi, kjer živijo v lastnem domu. Hčerka pa je pognala korenine v Vitomarcih in se lani zaposlila pri svojem možu v gostinstvu.

Naša sogovornica tudi pravi, da je njen mož Vlado bil prvi iz družine, ki je pristopil k zeleni bratovščini. Zlata mu je pomagala pri učenju, spoznala je naravo, ga spremljala pri opravljanju nalog in tako tudi postala navdušena nad lovskim poslanstvom. „Že v srednji šoli smo pri obrambi spoznali in uporabljali staro puško M 48, v osnovni šoli zračne puške v strelskem krožku in tako prišla leta 1981 do izpita iz teorije lovstva, ter spretnosti v ravnanju z orožjem. Puško si v tistih časih težko kupil, ni jih bilo na izbiro in bile so zelo drage. V LD Negova nisem bila nikoli v strelski ekipi na glinaste golobe, so bili prehitri zame. Pozitivno sem opravila vsakoletni preizkus z risano cevjo in vedno izpolnila dodeljen plan odstrela. Tudi sin je pristopil k zeleni bratovščini in še veliko mladih, na katere lahko prenašamo tradicije slovenskega lovstva in jim pomagamo pri reševanju današnjega stanja v lovstvu“, pravi Zlata, ki je na nedavnem tekmovanju v Gornji Radgoni za nagrado dobila odstrel jelena na območju LD Prosenjakovci, kjer je veliko jelenjadi.

„Če bo zdravja, se bo to to zgodilo letos jeseni. Puško z močnejšim kalibrom imamo v družini, vendar moram z njo še opraviti preizkus in opraviti nekaj vaj na tarči. Moj moto je, da nikoli ne izvrši odstrela, če ni siguren. Upam, da mi bo boginja Diana naklonjena“, dodaja prijazna dama, članica slovenske zelene bratovščine iz Negove.

NE GRE ZGOLJ ZA UBIJALCE ŽIVALI...

Lovci v spomladanskem času s številnimi aktivnostmi

Čeprav mnogi ljubitelji živali in še nekateri naravovarstveniki nimajo lepega mnenja o zeleni bratovščini je več kot jasno, da lovci niso zgolj „ubijalci živali“, temveč so tudi sami naravovarstveniki, ki poleg staleža divjadi, njihovega zimskega prehranjevanje, skrbijo za uravnoteženost v naravi. In enako kot skozi celo leto, imajo lovci še posebej veliko dela v spomladanskem času, ko izvajajo številne aktivnosti. Poleg priprave na lovno sezono in začetka odstrela glavne lovne vrste pri nas, srnjadi, odpravljajo tudi škodo po divjadi, zlasti divjem prašiču. Mnenja v zvezi s škodljivostjo delovanja divjega prašiča pa so različna, pravi podpredsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač.

...lani v Sloveniji povoženih 8071 divjih živali...

Spomladi se največ škode po divjadi pojavlja na travinji zaradi divjega prašiča, ki zaradi spomladanskih potreb po beljakovinah išče ogrce majskega hrošča in ob tem kmetom razrije travno rušo. Nekateri v tem, da divji prašiči pojedo ogrce majskega hrošča, iz katerih se tako ne razvijejo hrošči, vidijo koristno delo, kmeti večinoma ne, zato škodo po zakonu popravljajo lovci, ki upravljajo z divjadjo na določenem območju. Kot je pojasnil Bradač, je letos veliko preoranega na Kočevskem, pa tudi z drugih območij prihajajo podatki o povzročeni škodi. Do konca aprila letos so lovci evidentirali za dobrih 22.000 evrov škode, vendar vsa še ni evidentirana. Glede na dosedanje podatke s terena in aktivnosti lovcev pa Bradač ocenjuje, da bo spomladanska škoda zaradi divjih prašičev letos bistveno večja kot v preteklih letih. Razlogov je verjetno več, težko izpostavi enega samega, verjetno pa je na to vplivala tudi dolga zima.

Drugi človek slovenske lovske organizacije pravi, da strokovnjaki govorijo tudi o koristnosti divjih prašičev v takšnih primerih ob dejstvu, da je lahko ponekod na hektarju travinje tudi do sedem ton ogrcev, ki lahko v nadaljnjih stopnjah razvoja v celoti pojedo korenine travne ruše, ki se zato posuši, pozneje pa bi se razvili majski hrošči in napadli v bližini zasejane poljščine. Lovci so po zakonu dolžni takšno škodo poravnati. Popravijo jo neposredno ali pa jo plačajo. Lani je LZS v celem letu izplačala skupno za skoraj 364.000 evrov škode po divjadi. Podatek zajema izplačano škodo in ne vključuje prostovoljno opravljenih ur dela ter vrednosti materiala. Sicer pa lovci kmetom priporočajo, da naj svoje pridelke ustrezno zaščitijo. Tako lahko denimo zgodnje posevke koruze pred sivimi vranami zaščitijo z različnimi strašili, njive v bližini gozda pa z različnih ograjami.

V spomladanskem času opravljajo lovci tudi številne druge aktivnosti. Ves mesec maj bodo še potekali delni občni zbori po volilnih okoliših po Sloveniji, nato pa bo v 6. junija v Ljubljani glavni občni zbor LZS. V spomladanskem času potekajo tudi preverjanja lovcev glede usposobljenosti za lov in rokovanja z orožjem, prav tako v svoje vrste prek izpitov sprejemajo nove lovce. Kot je pojasnil predsednik LZS Srečko F. Krope, imajo vsako leto več kot 700 novih lovskih pripravnikov, njihova povprečna starost pa je 32 let. Članov LZS je sicer okoli 22.000. LZS sodeluje tudi pri pripravi področne zakonodaje. Krope dodaja, da bodo v maju verjetno na ministrstvu za kmetijstvo in okolje skupaj z ostalimi subjekti usklajevali predlog za spremembo uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob, z ministrstvom pa bodo sodelovali tudi pri pripravi drugih novih aktov.

Sicer pa se je za lovce s 1. majem začel odstrel glavne lovne vrste v Sloveniji, to je srnjadi. Lani je številka skupnega odvzema srnjadi iz narave (odstrel, povozi, bolezni) znašala 40.066 živali. Od tega razmeroma velik delež predstavljajo povozi srnjadi, saj je lani na cestah končalo 5204 srnjadi, ki predstavljajo tudi največji delež med povoženimi divjimi živalmi. Lani je bilo na območjih, ki jih upravljajo lovske družine po Sloveniji, skupno povoženih 8071 divjih živali, letos do konca aprila pa 1659, od tega skoraj 1300 srnjadi...

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Lovke so enakopravne z lovci!