Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lovke so enakopravne z lovci!

 

Lovsko družino Negova sestavljajo tudi štiri lovke: Alenka, Erika, Marija in Zlata

Lovkr NegovaRedke so slovenske lovske družine, kjer imajo takšno zastopanost žensk, kot je to v primeru LD Negova. V omenjeni lovski družini v Slovenskih goricah, ki šteje skupno 48 članic in članov je namreč skoraj desetina žensk, ki so pri vseh aktivnostih enakopravne s svojimi lovskimi tovariši. Gre za štiri dekleta, ki imajo v isti lovski družini tudi svoje može, kar je tudi najbolj prispevalo njihovemu vstopu v lovske vrste. Soproga aktualnega starešine LD Negova, Vlada Rojka, Zlata Rojko je lovka že 33 let, Alenka Šiško in Marija Prajndl sta zraven že enajst, Erika Kaučič pa devet let. Vsa štiri brhka dekleta nam povedo, da se motijo tisti, ki mislijo da je njihova naloga predvsem pospravljati po lovskem domu ter kuhati in streči ob družabnih dogodkih.

„Povsem smo enake kot ostali kolegi, tako pri gojitvi divjadi in skrbi za v naravi živeče živali, kot za ohranjanje staleža divjadi in varovanje okolja in narave. Seveda tudi v lovskem domu vse potrebno delamo skupaj, enako smo zastopane tudi v organih lovske družine ter v Zvezi lovskih družin Prlekije“, nam povedo Alenka, Erika, Marija in Zlata, ki hkrati dodaja, da lovke in lovci niso ubijalci divjadi temveč s svojim delovanjem samo pomagajo živalim in naravi. Prav najstarejša Zlata se je nedavno še posebej izkazala na „strelskem“ tekmovanju, ter potrdila, da tukaj niti leta niso pomembna. V okviru 8. mednarodnega sejma lovstva in ribištva „Lov 2013“ je namreč na Pomurskem sejmišču v Gornji Radgoni, med drugim potekalo tudi prvo mednarodno srečanje lovk, katere sta uvodoma pozdravila predsednik Lovske zveze Slovenije, dr. Srečko Felix Krope, in predsednik uprave Pomurskega sejma Janez Erjavec. Po izmenjavi izkušenj s področja organiziranja lovk v okviru matičnih lovskih zvez, ter ogledu sejemskega dogajanja, so članice zelene bratovščine, v okviru zabavno-družabnega dela srečanja, imele tudi tekmovanje v simulacijskem strelišču v sejemski hali, kjer so se v streljanju na divjega prašiča, potegovale za lepe nagrade. Na tekmovanju v simulacijskem streljanju na divjega prašiča se je pomerilo 11 lovk iz Hrvaške in Slovenije.

 

...najstarejša Zlata Rojko odlična, druga na mednarodnem tekmovanju na sejmu „Lov 2013...

Drugo uvrščene Zlate Rojko na podelitvi odličij ni bilo, ker ni pričakovala, da bo pod samim vrhom, zato je odhitela po drugih obveznostih. Šele po telefonu je pooblastila lovskega tovariša Andreja Slogoviča, da je prevzel njeno priznanje. „Presenečena sem bila tudi sama, saj je bilo veliko mlajših tekmovalk. Sicer pa, od nekdaj sem bolj navihane in radovedne narave. Moje delo je bilo pretežno na terenu, v naravi. Z orožjem sem se seznanila že v srednji šoli, bila sem tudi vodja strelskega krožka v OŠ in poslednično temu je bil pričakovan vstop v članstvo LD, štiri leta za možem. To je bilo leta 1980. Ob vseh dolžnostih in obveznostih v LD, ki mi veliko pomenijo, še vedno ob priložnosti preizkusim svoje spretnosti v merjenju v tarčo ali v tarčo v gibanju, kot je bila ta na sejmu“, dodaja vedno nasmejana Negovčanka.

Zlata Rojko, se je rodila takoj po 2. svetovni vojni, leta 1948, v Žepovcih v Apaški dolini, kamor sta se njena starša dve leti prej priselila (nekdanji kolonisti) iz Poljanske doline nad Škofjo Loko. Njen oče je bil kovač in si je poiskal domovanje s kovačijo v Žepovcih. Seveda jima ni bilo postlano z rožcami, saj sta se srečala z mnogimi nepredvidljivimi nevšečnostmi, katerim pa sta vseeno bila kos. Na svet so jima prihajali tudi otroci, najprej sin, nato Zlata in čez dve leti še njena sestra. Seveda je v tistem času bilo veliko pomanjkanje, a se naša sogovornica ne želi spominjati tistega česar ni bilo, temveč je vesela vsega kar so imeli. „Tako smo imeli kravo in s tem mleko in maslo, imeli smo vrtec v vasi za žene zadrugarke, kar je bila tudi moja mama. Imeli smo kovačijo v katero so k očetu prihajali furmani iz zadruge podkovat svoje konje. Pomagala sem izdelovati podkve, žeblje za vsakega konja posebej. Smela sem celo dvigniti nogo konju, da ga je ata osmodil s pomerjanjem podkve. Očetu smo pomagali vsi trije otroci in mama , nadeti "šino" na leseno kolo za voz. Imeli smo tudi zemljo, katero smo obdelovali na roke, imeli smo hude zime, da smo prosili kočijaža, da nas je v Apače zapeljal s sanmi in vsak večer zgodbe o doživetjih staršev med vojno, imeli smo ovco, da je mama imela iz česa presti in plesti tople puloverje, imeli smo prave drsalke iz očetovih rok in sani tudi. Naučila sem se izdelovati smučke, kuhati, sprejeti odgovornosti. Bilo je zelo lepo, čeprav ni bilo elektronike, še elektrike ne do 1954 leta“, razlaga Zlata.

Po osnovni šoli, katero je obiskovala v Apačah, se je naša sogovornica vpisala na Srednjo šolo za telesno vzgojo v Murski Soboti, ter kot štipendistka dobila zaposlitev - z dekretom na OŠ Negova, leta 1966. „Bila sem duhovno in telesno pripravljena na vse napore, ki te čakajo na delovnem mestu brez telovadnice. Po delu smo z mladino organizirali razne tečaje, dramske krožke, plesne tečaje, športna srečanja. Pognala sem korenine, poročila sem se decembra 1968, ter se vpisala na Pedagoško akademijo v Mariboru, kjer sem študirala telesno vzgojo-biologijo, vodila športne krožke v šoli, igrala v amaterskem gledališču, organizirala tečaje prve pomoči po vaseh preko Civilne zaščite. Leta 1971 se mi je rodila hčerka, pet let pozneje pa še sin. Leta 1980 smo v Negovo končno dobili telovadnico. Po vseh improvizacijah, vsa leta je bil to moj največji happy day. Vendar sem zaradi vseh takih in drugačnih poškodb zaradi obremenitev, morala začeti razmišljati o drugačnem načinu dela“.

In po 21 letih prosvetnega dela, je Zlata končala tečaj za matičarje in se zaposlila na Občini Gornja Radgona, kasneje na radgonski Upravni enoti, kot matičarka. Življenje se ji je malo umirilo, zato je lahko več časa posvetila družabnemu, predvsem lovskemu delu v LD Negova. „Sprejela sem tajniške posle pri starešini in mentorju Slavku Lončariču in Francu Veberiču. Istočasno sem bila en mandat tajnica pri ZLD Prlekija, pri predsedniku Ožbaltu Rožancu. Medtem je mož postal samostojni prevoznik, ki je zaposlil tudi hčerko po končani ekonomski šoli, kasneje še sina, kot voznika. Dela in skrbi je bilo veliko. Po 14 letih dela na UE sem se upokojila s 35 leti delovne dobe, oktobra 2001. Družini sem pomagala na različne načine, predvsem pa kot babica, varuška, negovalka. Vsako delo sem opravljala z veseljem, tako v šoli, kot na UE in z odgovornostjo, najlepše pa je bilo in je še danes z vnuki“, razlaga Zlata Rojko, ki je babica trem. Hčerkin najstarejši (21 let) sin študira v Ljubljani, vnukinja je dijakinja v Mariboru, najmlajši pa je sinov sin in obiskuje 4. razred OŠ dr. Antona Trstenjaka v Negovi, kjer živijo v lastnem domu. Hčerka pa je pognala korenine v Vitomarcih in se lani zaposlila pri svojem možu v gostinstvu.

Naša sogovornica tudi pravi, da je njen mož Vlado bil prvi iz družine, ki je pristopil k zeleni bratovščini. Zlata mu je pomagala pri učenju, spoznala je naravo, ga spremljala pri opravljanju nalog in tako tudi postala navdušena nad lovskim poslanstvom. „Že v srednji šoli smo pri obrambi spoznali in uporabljali staro puško M 48, v osnovni šoli zračne puške v strelskem krožku in tako prišla leta 1981 do izpita iz teorije lovstva, ter spretnosti v ravnanju z orožjem. Puško si v tistih časih težko kupil, ni jih bilo na izbiro in bile so zelo drage. V LD Negova nisem bila nikoli v strelski ekipi na glinaste golobe, so bili prehitri zame. Pozitivno sem opravila vsakoletni preizkus z risano cevjo in vedno izpolnila dodeljen plan odstrela. Tudi sin je pristopil k zeleni bratovščini in še veliko mladih, na katere lahko prenašamo tradicije slovenskega lovstva in jim pomagamo pri reševanju današnjega stanja v lovstvu“, pravi Zlata, ki je na nedavnem tekmovanju v Gornji Radgoni za nagrado dobila odstrel jelena na območju LD Prosenjakovci, kjer je veliko jelenjadi.

„Če bo zdravja, se bo to to zgodilo letos jeseni. Puško z močnejšim kalibrom imamo v družini, vendar moram z njo še opraviti preizkus in opraviti nekaj vaj na tarči. Moj moto je, da nikoli ne izvrši odstrela, če ni siguren. Upam, da mi bo boginja Diana naklonjena“, dodaja prijazna dama, članica slovenske zelene bratovščine iz Negove.

NE GRE ZGOLJ ZA UBIJALCE ŽIVALI...

Lovci v spomladanskem času s številnimi aktivnostmi

Čeprav mnogi ljubitelji živali in še nekateri naravovarstveniki nimajo lepega mnenja o zeleni bratovščini je več kot jasno, da lovci niso zgolj „ubijalci živali“, temveč so tudi sami naravovarstveniki, ki poleg staleža divjadi, njihovega zimskega prehranjevanje, skrbijo za uravnoteženost v naravi. In enako kot skozi celo leto, imajo lovci še posebej veliko dela v spomladanskem času, ko izvajajo številne aktivnosti. Poleg priprave na lovno sezono in začetka odstrela glavne lovne vrste pri nas, srnjadi, odpravljajo tudi škodo po divjadi, zlasti divjem prašiču. Mnenja v zvezi s škodljivostjo delovanja divjega prašiča pa so različna, pravi podpredsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač.

...lani v Sloveniji povoženih 8071 divjih živali...

Spomladi se največ škode po divjadi pojavlja na travinji zaradi divjega prašiča, ki zaradi spomladanskih potreb po beljakovinah išče ogrce majskega hrošča in ob tem kmetom razrije travno rušo. Nekateri v tem, da divji prašiči pojedo ogrce majskega hrošča, iz katerih se tako ne razvijejo hrošči, vidijo koristno delo, kmeti večinoma ne, zato škodo po zakonu popravljajo lovci, ki upravljajo z divjadjo na določenem območju. Kot je pojasnil Bradač, je letos veliko preoranega na Kočevskem, pa tudi z drugih območij prihajajo podatki o povzročeni škodi. Do konca aprila letos so lovci evidentirali za dobrih 22.000 evrov škode, vendar vsa še ni evidentirana. Glede na dosedanje podatke s terena in aktivnosti lovcev pa Bradač ocenjuje, da bo spomladanska škoda zaradi divjih prašičev letos bistveno večja kot v preteklih letih. Razlogov je verjetno več, težko izpostavi enega samega, verjetno pa je na to vplivala tudi dolga zima.

Drugi človek slovenske lovske organizacije pravi, da strokovnjaki govorijo tudi o koristnosti divjih prašičev v takšnih primerih ob dejstvu, da je lahko ponekod na hektarju travinje tudi do sedem ton ogrcev, ki lahko v nadaljnjih stopnjah razvoja v celoti pojedo korenine travne ruše, ki se zato posuši, pozneje pa bi se razvili majski hrošči in napadli v bližini zasejane poljščine. Lovci so po zakonu dolžni takšno škodo poravnati. Popravijo jo neposredno ali pa jo plačajo. Lani je LZS v celem letu izplačala skupno za skoraj 364.000 evrov škode po divjadi. Podatek zajema izplačano škodo in ne vključuje prostovoljno opravljenih ur dela ter vrednosti materiala. Sicer pa lovci kmetom priporočajo, da naj svoje pridelke ustrezno zaščitijo. Tako lahko denimo zgodnje posevke koruze pred sivimi vranami zaščitijo z različnimi strašili, njive v bližini gozda pa z različnih ograjami.

V spomladanskem času opravljajo lovci tudi številne druge aktivnosti. Ves mesec maj bodo še potekali delni občni zbori po volilnih okoliših po Sloveniji, nato pa bo v 6. junija v Ljubljani glavni občni zbor LZS. V spomladanskem času potekajo tudi preverjanja lovcev glede usposobljenosti za lov in rokovanja z orožjem, prav tako v svoje vrste prek izpitov sprejemajo nove lovce. Kot je pojasnil predsednik LZS Srečko F. Krope, imajo vsako leto več kot 700 novih lovskih pripravnikov, njihova povprečna starost pa je 32 let. Članov LZS je sicer okoli 22.000. LZS sodeluje tudi pri pripravi področne zakonodaje. Krope dodaja, da bodo v maju verjetno na ministrstvu za kmetijstvo in okolje skupaj z ostalimi subjekti usklajevali predlog za spremembo uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob, z ministrstvom pa bodo sodelovali tudi pri pripravi drugih novih aktov.

Sicer pa se je za lovce s 1. majem začel odstrel glavne lovne vrste v Sloveniji, to je srnjadi. Lani je številka skupnega odvzema srnjadi iz narave (odstrel, povozi, bolezni) znašala 40.066 živali. Od tega razmeroma velik delež predstavljajo povozi srnjadi, saj je lani na cestah končalo 5204 srnjadi, ki predstavljajo tudi največji delež med povoženimi divjimi živalmi. Lani je bilo na območjih, ki jih upravljajo lovske družine po Sloveniji, skupno povoženih 8071 divjih živali, letos do konca aprila pa 1659, od tega skoraj 1300 srnjadi...

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Lovke so enakopravne z lovci!