Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lovke so enakopravne z lovci!

 

Lovsko družino Negova sestavljajo tudi štiri lovke: Alenka, Erika, Marija in Zlata

Lovkr NegovaRedke so slovenske lovske družine, kjer imajo takšno zastopanost žensk, kot je to v primeru LD Negova. V omenjeni lovski družini v Slovenskih goricah, ki šteje skupno 48 članic in članov je namreč skoraj desetina žensk, ki so pri vseh aktivnostih enakopravne s svojimi lovskimi tovariši. Gre za štiri dekleta, ki imajo v isti lovski družini tudi svoje može, kar je tudi najbolj prispevalo njihovemu vstopu v lovske vrste. Soproga aktualnega starešine LD Negova, Vlada Rojka, Zlata Rojko je lovka že 33 let, Alenka Šiško in Marija Prajndl sta zraven že enajst, Erika Kaučič pa devet let. Vsa štiri brhka dekleta nam povedo, da se motijo tisti, ki mislijo da je njihova naloga predvsem pospravljati po lovskem domu ter kuhati in streči ob družabnih dogodkih.

„Povsem smo enake kot ostali kolegi, tako pri gojitvi divjadi in skrbi za v naravi živeče živali, kot za ohranjanje staleža divjadi in varovanje okolja in narave. Seveda tudi v lovskem domu vse potrebno delamo skupaj, enako smo zastopane tudi v organih lovske družine ter v Zvezi lovskih družin Prlekije“, nam povedo Alenka, Erika, Marija in Zlata, ki hkrati dodaja, da lovke in lovci niso ubijalci divjadi temveč s svojim delovanjem samo pomagajo živalim in naravi. Prav najstarejša Zlata se je nedavno še posebej izkazala na „strelskem“ tekmovanju, ter potrdila, da tukaj niti leta niso pomembna. V okviru 8. mednarodnega sejma lovstva in ribištva „Lov 2013“ je namreč na Pomurskem sejmišču v Gornji Radgoni, med drugim potekalo tudi prvo mednarodno srečanje lovk, katere sta uvodoma pozdravila predsednik Lovske zveze Slovenije, dr. Srečko Felix Krope, in predsednik uprave Pomurskega sejma Janez Erjavec. Po izmenjavi izkušenj s področja organiziranja lovk v okviru matičnih lovskih zvez, ter ogledu sejemskega dogajanja, so članice zelene bratovščine, v okviru zabavno-družabnega dela srečanja, imele tudi tekmovanje v simulacijskem strelišču v sejemski hali, kjer so se v streljanju na divjega prašiča, potegovale za lepe nagrade. Na tekmovanju v simulacijskem streljanju na divjega prašiča se je pomerilo 11 lovk iz Hrvaške in Slovenije.

 

...najstarejša Zlata Rojko odlična, druga na mednarodnem tekmovanju na sejmu „Lov 2013...

Drugo uvrščene Zlate Rojko na podelitvi odličij ni bilo, ker ni pričakovala, da bo pod samim vrhom, zato je odhitela po drugih obveznostih. Šele po telefonu je pooblastila lovskega tovariša Andreja Slogoviča, da je prevzel njeno priznanje. „Presenečena sem bila tudi sama, saj je bilo veliko mlajših tekmovalk. Sicer pa, od nekdaj sem bolj navihane in radovedne narave. Moje delo je bilo pretežno na terenu, v naravi. Z orožjem sem se seznanila že v srednji šoli, bila sem tudi vodja strelskega krožka v OŠ in poslednično temu je bil pričakovan vstop v članstvo LD, štiri leta za možem. To je bilo leta 1980. Ob vseh dolžnostih in obveznostih v LD, ki mi veliko pomenijo, še vedno ob priložnosti preizkusim svoje spretnosti v merjenju v tarčo ali v tarčo v gibanju, kot je bila ta na sejmu“, dodaja vedno nasmejana Negovčanka.

Zlata Rojko, se je rodila takoj po 2. svetovni vojni, leta 1948, v Žepovcih v Apaški dolini, kamor sta se njena starša dve leti prej priselila (nekdanji kolonisti) iz Poljanske doline nad Škofjo Loko. Njen oče je bil kovač in si je poiskal domovanje s kovačijo v Žepovcih. Seveda jima ni bilo postlano z rožcami, saj sta se srečala z mnogimi nepredvidljivimi nevšečnostmi, katerim pa sta vseeno bila kos. Na svet so jima prihajali tudi otroci, najprej sin, nato Zlata in čez dve leti še njena sestra. Seveda je v tistem času bilo veliko pomanjkanje, a se naša sogovornica ne želi spominjati tistega česar ni bilo, temveč je vesela vsega kar so imeli. „Tako smo imeli kravo in s tem mleko in maslo, imeli smo vrtec v vasi za žene zadrugarke, kar je bila tudi moja mama. Imeli smo kovačijo v katero so k očetu prihajali furmani iz zadruge podkovat svoje konje. Pomagala sem izdelovati podkve, žeblje za vsakega konja posebej. Smela sem celo dvigniti nogo konju, da ga je ata osmodil s pomerjanjem podkve. Očetu smo pomagali vsi trije otroci in mama , nadeti "šino" na leseno kolo za voz. Imeli smo tudi zemljo, katero smo obdelovali na roke, imeli smo hude zime, da smo prosili kočijaža, da nas je v Apače zapeljal s sanmi in vsak večer zgodbe o doživetjih staršev med vojno, imeli smo ovco, da je mama imela iz česa presti in plesti tople puloverje, imeli smo prave drsalke iz očetovih rok in sani tudi. Naučila sem se izdelovati smučke, kuhati, sprejeti odgovornosti. Bilo je zelo lepo, čeprav ni bilo elektronike, še elektrike ne do 1954 leta“, razlaga Zlata.

Po osnovni šoli, katero je obiskovala v Apačah, se je naša sogovornica vpisala na Srednjo šolo za telesno vzgojo v Murski Soboti, ter kot štipendistka dobila zaposlitev - z dekretom na OŠ Negova, leta 1966. „Bila sem duhovno in telesno pripravljena na vse napore, ki te čakajo na delovnem mestu brez telovadnice. Po delu smo z mladino organizirali razne tečaje, dramske krožke, plesne tečaje, športna srečanja. Pognala sem korenine, poročila sem se decembra 1968, ter se vpisala na Pedagoško akademijo v Mariboru, kjer sem študirala telesno vzgojo-biologijo, vodila športne krožke v šoli, igrala v amaterskem gledališču, organizirala tečaje prve pomoči po vaseh preko Civilne zaščite. Leta 1971 se mi je rodila hčerka, pet let pozneje pa še sin. Leta 1980 smo v Negovo končno dobili telovadnico. Po vseh improvizacijah, vsa leta je bil to moj največji happy day. Vendar sem zaradi vseh takih in drugačnih poškodb zaradi obremenitev, morala začeti razmišljati o drugačnem načinu dela“.

In po 21 letih prosvetnega dela, je Zlata končala tečaj za matičarje in se zaposlila na Občini Gornja Radgona, kasneje na radgonski Upravni enoti, kot matičarka. Življenje se ji je malo umirilo, zato je lahko več časa posvetila družabnemu, predvsem lovskemu delu v LD Negova. „Sprejela sem tajniške posle pri starešini in mentorju Slavku Lončariču in Francu Veberiču. Istočasno sem bila en mandat tajnica pri ZLD Prlekija, pri predsedniku Ožbaltu Rožancu. Medtem je mož postal samostojni prevoznik, ki je zaposlil tudi hčerko po končani ekonomski šoli, kasneje še sina, kot voznika. Dela in skrbi je bilo veliko. Po 14 letih dela na UE sem se upokojila s 35 leti delovne dobe, oktobra 2001. Družini sem pomagala na različne načine, predvsem pa kot babica, varuška, negovalka. Vsako delo sem opravljala z veseljem, tako v šoli, kot na UE in z odgovornostjo, najlepše pa je bilo in je še danes z vnuki“, razlaga Zlata Rojko, ki je babica trem. Hčerkin najstarejši (21 let) sin študira v Ljubljani, vnukinja je dijakinja v Mariboru, najmlajši pa je sinov sin in obiskuje 4. razred OŠ dr. Antona Trstenjaka v Negovi, kjer živijo v lastnem domu. Hčerka pa je pognala korenine v Vitomarcih in se lani zaposlila pri svojem možu v gostinstvu.

Naša sogovornica tudi pravi, da je njen mož Vlado bil prvi iz družine, ki je pristopil k zeleni bratovščini. Zlata mu je pomagala pri učenju, spoznala je naravo, ga spremljala pri opravljanju nalog in tako tudi postala navdušena nad lovskim poslanstvom. „Že v srednji šoli smo pri obrambi spoznali in uporabljali staro puško M 48, v osnovni šoli zračne puške v strelskem krožku in tako prišla leta 1981 do izpita iz teorije lovstva, ter spretnosti v ravnanju z orožjem. Puško si v tistih časih težko kupil, ni jih bilo na izbiro in bile so zelo drage. V LD Negova nisem bila nikoli v strelski ekipi na glinaste golobe, so bili prehitri zame. Pozitivno sem opravila vsakoletni preizkus z risano cevjo in vedno izpolnila dodeljen plan odstrela. Tudi sin je pristopil k zeleni bratovščini in še veliko mladih, na katere lahko prenašamo tradicije slovenskega lovstva in jim pomagamo pri reševanju današnjega stanja v lovstvu“, pravi Zlata, ki je na nedavnem tekmovanju v Gornji Radgoni za nagrado dobila odstrel jelena na območju LD Prosenjakovci, kjer je veliko jelenjadi.

„Če bo zdravja, se bo to to zgodilo letos jeseni. Puško z močnejšim kalibrom imamo v družini, vendar moram z njo še opraviti preizkus in opraviti nekaj vaj na tarči. Moj moto je, da nikoli ne izvrši odstrela, če ni siguren. Upam, da mi bo boginja Diana naklonjena“, dodaja prijazna dama, članica slovenske zelene bratovščine iz Negove.

NE GRE ZGOLJ ZA UBIJALCE ŽIVALI...

Lovci v spomladanskem času s številnimi aktivnostmi

Čeprav mnogi ljubitelji živali in še nekateri naravovarstveniki nimajo lepega mnenja o zeleni bratovščini je več kot jasno, da lovci niso zgolj „ubijalci živali“, temveč so tudi sami naravovarstveniki, ki poleg staleža divjadi, njihovega zimskega prehranjevanje, skrbijo za uravnoteženost v naravi. In enako kot skozi celo leto, imajo lovci še posebej veliko dela v spomladanskem času, ko izvajajo številne aktivnosti. Poleg priprave na lovno sezono in začetka odstrela glavne lovne vrste pri nas, srnjadi, odpravljajo tudi škodo po divjadi, zlasti divjem prašiču. Mnenja v zvezi s škodljivostjo delovanja divjega prašiča pa so različna, pravi podpredsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač.

...lani v Sloveniji povoženih 8071 divjih živali...

Spomladi se največ škode po divjadi pojavlja na travinji zaradi divjega prašiča, ki zaradi spomladanskih potreb po beljakovinah išče ogrce majskega hrošča in ob tem kmetom razrije travno rušo. Nekateri v tem, da divji prašiči pojedo ogrce majskega hrošča, iz katerih se tako ne razvijejo hrošči, vidijo koristno delo, kmeti večinoma ne, zato škodo po zakonu popravljajo lovci, ki upravljajo z divjadjo na določenem območju. Kot je pojasnil Bradač, je letos veliko preoranega na Kočevskem, pa tudi z drugih območij prihajajo podatki o povzročeni škodi. Do konca aprila letos so lovci evidentirali za dobrih 22.000 evrov škode, vendar vsa še ni evidentirana. Glede na dosedanje podatke s terena in aktivnosti lovcev pa Bradač ocenjuje, da bo spomladanska škoda zaradi divjih prašičev letos bistveno večja kot v preteklih letih. Razlogov je verjetno več, težko izpostavi enega samega, verjetno pa je na to vplivala tudi dolga zima.

Drugi človek slovenske lovske organizacije pravi, da strokovnjaki govorijo tudi o koristnosti divjih prašičev v takšnih primerih ob dejstvu, da je lahko ponekod na hektarju travinje tudi do sedem ton ogrcev, ki lahko v nadaljnjih stopnjah razvoja v celoti pojedo korenine travne ruše, ki se zato posuši, pozneje pa bi se razvili majski hrošči in napadli v bližini zasejane poljščine. Lovci so po zakonu dolžni takšno škodo poravnati. Popravijo jo neposredno ali pa jo plačajo. Lani je LZS v celem letu izplačala skupno za skoraj 364.000 evrov škode po divjadi. Podatek zajema izplačano škodo in ne vključuje prostovoljno opravljenih ur dela ter vrednosti materiala. Sicer pa lovci kmetom priporočajo, da naj svoje pridelke ustrezno zaščitijo. Tako lahko denimo zgodnje posevke koruze pred sivimi vranami zaščitijo z različnimi strašili, njive v bližini gozda pa z različnih ograjami.

V spomladanskem času opravljajo lovci tudi številne druge aktivnosti. Ves mesec maj bodo še potekali delni občni zbori po volilnih okoliših po Sloveniji, nato pa bo v 6. junija v Ljubljani glavni občni zbor LZS. V spomladanskem času potekajo tudi preverjanja lovcev glede usposobljenosti za lov in rokovanja z orožjem, prav tako v svoje vrste prek izpitov sprejemajo nove lovce. Kot je pojasnil predsednik LZS Srečko F. Krope, imajo vsako leto več kot 700 novih lovskih pripravnikov, njihova povprečna starost pa je 32 let. Članov LZS je sicer okoli 22.000. LZS sodeluje tudi pri pripravi področne zakonodaje. Krope dodaja, da bodo v maju verjetno na ministrstvu za kmetijstvo in okolje skupaj z ostalimi subjekti usklajevali predlog za spremembo uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob, z ministrstvom pa bodo sodelovali tudi pri pripravi drugih novih aktov.

Sicer pa se je za lovce s 1. majem začel odstrel glavne lovne vrste v Sloveniji, to je srnjadi. Lani je številka skupnega odvzema srnjadi iz narave (odstrel, povozi, bolezni) znašala 40.066 živali. Od tega razmeroma velik delež predstavljajo povozi srnjadi, saj je lani na cestah končalo 5204 srnjadi, ki predstavljajo tudi največji delež med povoženimi divjimi živalmi. Lani je bilo na območjih, ki jih upravljajo lovske družine po Sloveniji, skupno povoženih 8071 divjih živali, letos do konca aprila pa 1659, od tega skoraj 1300 srnjadi...

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Lovke so enakopravne z lovci!