Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

"Dobra kuharica" za vsako slovensko kuhinjo

 

Mineva 110 let odkar je Minka Vasičeva spisala eno najboljših slovenskih knjig receptov „Dobra kuharica“, ki jo je namenila vsem slovenskim ženam

Dobra kuharicaČeprav so znamenite Vodnikove Kuharske bukve iz leta 1799, najstarejša kuharska knjiga v slovenskem jeziku, ko gre za slovenske kuharske knjige, pripada eno častnih mest knjigi „Dobra kuharica“, ki jo je leta 1902 napisala Minka Vasičeva (Govekar), a ker je bila natisnjena leto pozneje, bo „Dobra kuharica“ letos obeležila 110. rojstni dan. Na povabilo založnika, Lavoslava Schwentnerja, se je takrat 26-letna pisateljica (rojena 28.10.1874 v Trebnjem), lotila nelahke naloge, sestaviti novo slovensko knjigo, ki bi naj ustrezala potrebam slovenske kuhinje. In uspelo ji je, saj so enkraten izdelek, ne le za tisti čas, temveč tudi za danes, leta 1903 natisnili v tiskarni Antona Slatnarja v Kamniku.

Na več kot 500 strani je Minka zapisala, med vsemi navodili in kuharskimi izrazi, tudi nad 1300 receptov znanih in manj znanih starih jedi, ki so jih jedli naši predniki. Knjiga je gotovo veliko kulturno in zgodovinsko bogastvo, kakršnega se ne bi sramovali niti daleč večji narodi od Slovencev. Še preden je predstavila kuhinjsko orodje, ter razložila vse povezano s kuhinjo, hrano, kakor tudi druge najnavadnejše kuhinjske izraze, je avtorica spisala tudi predgovor, v katerem je med drugim zapisala, da je pri sestavi knjige upoštevala domače razmere in domači okus ter mislila pri svojih navodilih na manjše rodbine 4-6 oseb.

„Ozirala sem se na kuhinjske potrebe skromnih in tudi najboljših slovenskih slojev, zato smem upati, da bo mogla »Dobro kuharico« dobro uporabljati brez razločka vsaka slovenska žena. Izkušala sem pisati splošno razumljivo ter rabila že udomačene pojme iz kuharskih knjig Valetnina Vodnika in Magdalene Pleiweisove, ali pa take nove besede, ki sem jih prevzela iz drugih slovanskih jezikov, če so razumljive tudi za Slovenke. Nekaj docela novih terminov sem pa napravila dogovorno z nekaterimi tukajšnjimi jezikoslovci. Za to pomoč izrekam zahvalo posebno gospodu profesorju Antonu Bartlu“, je med drugim zapisala avtorica „Dobre kuharice“, ki je sestavljena na podlagi kuharskih receptov, ki jih je ali nabrala v lastnem gospodinjstvu, ali so ji jih dale različne izkušene kuharice in bivše učenke najboljših kuharskih šol.

„Zahvaljujem se zlasti velecenjenim gospem Petronili Försterjevi, Franji dr. Tavčarjevi in Mariji dr. Zupančevi za njih ljubeznivo pripomoč. Uporabljala sem pa seveda tudi nekatere najboljše kuharske knjige ter priredila recepte iz raznih gospodinjskih časopisov za naše razmere. Kot vire in pripomočke sem v prvi vrsti uporabljala dela: »Podarok molodim hozjájkam« O.V. Evrejkovi, »Domači kucharka« Magdaleny Dobromily Rettigové, »Die feine Küche« von Julius Gouffé, »Die süddeutsche Küche« von Katharina Prato, »Bürgerliches Kochbuch« von Pauline Schachhuber. Zavedajoča se, da moje delo še ni v vsakem oziru popolno, izročam »Dobro kuharico« javnosti ter prosim vse slovenske kuharice, da mi blagovolijo sporočati svoje dostavke in popravke, ker le tako bo mogoče prirediti z združenimi močmi že v drugi izdaji knjigo, ki bo popolnoma ustrezala splošnim potrebam. V Ljubljani, dné 1. julija 1902. Minka Vasičeva.

Njena knjiga je vsekakor zelo aktualna tudi danes, saj se le nekatere ¨starodavne¨ jedi dan danes še pojavljajo na naših jedilnikih, veliko pa jih je teko rekoč izginilo oz. jih poznajo le redki. Po mnenju poznavalcev je prišlo do tega, ker so skozi leta jedi „izboljševali“ in so s tem dobile tudi nova imena. Kakor vemo, da so se v teku zgodovine stvari izboljševale od najbolj preprostih do zelo razvitih, vsestranskih in učinkovitih orodij, orožij, razvitejših strojev itd. Ravno tako bi lahko rekli za jedi. Človek se je s svojim obstojem najprej prehranjeval z surovim mesom in rastlinami, nato je šel stopnjo višje in začel peči meso nato je okus hrane začel izboljševati in razvila se je ¨ljubezen¨ do okusnejše hrane...

Med kuhinjskim orodjem je Minka navedla prav vse kar se je nahajalo v kuhinji, kot so: Velika miza, Manjša miza, Stol, Omara, Police, Valjar, Deska za testo, Dve sekalnici t. j. deski iz trdega lesa, na katerih se seklja, Dva lesena krožnika, Deščica za makarone. Leseno kladivo, Lesene žlice in kuhalnice, Motič, Rešeto, Sito za presejanje moke, Sito za pretlačevanje, Cedilce za juho, Cedilce za čaj, Cednik, Velika solnica, Lesen krhalnik za kumare, Par škafov, Štrucnica, Korec, Penovka, Par zajemalk različne velikosti, Lopatka, Mlin za kavo, Škatljica za kavo in merica, Strgalnik, Možnar, Šibica, Več nožev različne velikosti, Vilice z dvema dolgima rogljema, Sekljač, Kolesce, Par pretikalnic različne velikosti, Več različnih modulov za potice in kolače, Več obodov za torte, Več majhnih modelčkov za izrezovanje raznih oblik, Modelček za gobice, Model za zapognjence, Štirioglata, podolgasta ploča za piškote, Dve veliki podolgasti ponvi za pečenje mesa, Majhna ponev za beljenje, Plitka ponev za omlete, Ponev z udrtimi globinami za kolačke, Pokrovke, Koze različne velikosti, Mreža za pečenje, Raženj, Meden kotliček, Lonci razne velikosti, Papinski lonec, Lij za pršene in sladkorne vlivance, Cevka za klobase, Terina za paštete, Sklede, Krožniki, Skodelice, Steklenice, Kozarci, Vaga, Sekalni stroj, Pušica za sladoled, Omarica za dišave, Lopatica za pepel, Klešče, Greblja ali žeželj, Več okrasnih bodalc...

Za pokušino - mesne juhe:

1. Navadna čista juha: Operi tri četrt kilograma dobrega mesa in pa malo rahlih ali mozgovih kosti ter pristavi to v dveh litrih mrzle vode. Ko zavre, se napravijo na vrhu rjave pene, ki jih pa ne posnemaj, ako hočeš imeti močno juho. Pene sedejo same počasi na dno. Ko jih ni več na vrhu, osoli juho ter deni vanjo malo luka ali čebule, košček korena, koreninico peteršilja, malo zélene in kak storček od zelja. Ves ta pridevek ter malo jeter tudi lahko zrežeš na tanke koščke in zdušiš to v kozici na maslu ali masti lepo rjavo. Deni potem vse v juho, in imela bode lepo rumeno barvo. Meso mora počasi vreti skoraj 2 uri. Ko je kuhano, vlij v juho curek mrzle vode, da se očisti, pusti jo nekaj časa stati, potem jo precedi skozi cedilce. Ako hočeš imeti dobro meso, ga pa pristavi v vrelo vodo, ker obdrži, tako kuhano, več soka v sebi.

2. Rjava juha: Deni v kozo na mast, ki si jo pobrala z juhe, ali na maslo na rezine zrezanega peteršilja, korenja, rumene repe, zélene, čebule, ohrovta, jeter in pol kilograma bolj pustega govejega mesa, kosti ter odpadke telečjega mesa. Ko se to na žerjavici lepo zarumeni, prilij goveje juhe ter pusti to vreti 1 uro. Ako hočeš juho imeti zelo čisto, jo precedi skozi ruto. V to juho lahko kaj zakuhaš ali pa jo daš pri večerji, dopoldne itd. čisto v čašicah na mizo.

3. Močna juha: Zreži debelo, staro kokoš na kosce; vse močnejše kosti, v katerih je mozeg, pa raztolci. To in poldrugi kg govejega mesa deni v lonec, nalij ga približno s tremi litri vode, prideni še govejih jeter, peteršilja, zélene, rumene repe, korenja, luka, ohrovta in 1 olupljen krompir. Lonec dobro pokrij, da ne bode uhajala soparica (najpripravnejši je za to t.i. Papinski lonec), ter ga postavi v kotel vrele vode. Ko je to tri ure vrelo, vzemi lonec iz kotla ter juho precedi. Tako juho dajejo zlasti bolnikom in slabotnim ljudem, toda ako je za bolnika, mora biti kuhana brez vse zelenjave.

MINKA VASIČEVA – GOVEKAR (1874-1950)

Minka VasičevaMinka Govekar se je leta 1874 rodila v Trebnjem, očetu Ljudevitu Vasiču, zdravniku in materi Mariji, gospodinji. S starši se je dobro razumela. Šolala se je v Ljubljani, v meščanski šoli pri uršulinkah. Tam je največ znanja pridobila z branjem, njeni spisi so blesteli. Odločila se je postati učiteljica, saj je bila to tedaj skoraj edina možnost pridobitve izobrazbe za ženske. V času šolanja so prišle na dan njene aktivistične težnje - nasprotovala je krivicam, ki so se godile slovenskim gojencem, in se borila za uveljavljanje slovenskega jezika v izobraževalnem sistemu. Po zaključenem šolanju je sprva poučevala slovanske jezike v Mirni Peči in kmalu pričela s prevajanjem iz ruščine, poljščine, nemščine, srbščine in hrvaščine. V tem času se je iz Dunaja, kjer je študiral medicino, v domovino vrnil Fran Govekar. Z Minko sta se spoznala v času njenega šolanja na plesnih vajah, po njegovi vrnitvi domov pa sta se poročila.

Fran je svoji Minki v času šolanja Dunaju, pa tudi med bivanjem v Ljubljani, redno pošiljal kulturna, politična in znanstvena besedila - časopise, knjige, letake. Med njimi so bila tudi taka, ki so govorila o položaju žensk, kar je Minko spodbudilo k borbi za ženske pravice. O tem je pisala prispevke v tedanje slovenske časopise. Med njeno čtivo sta spadala tudi lista Slovenka in Vesna, ki sta prav tako podpirala borbo za pravice žensk. Leta 1901 je bila med ustanovitelji prvega slovenskega ženskega društva, po imenu Splošno slovensko žensko društvo. V društvu je delo tajnice opravljala 27 let. Društvo je za svojo glavno nalogo določilo prizadevanje za enakopravnost žensk na vseh področjih (dostop do izobraževanja, volilna pravica). V ta namen so organizirale shode in pisale peticije. Med njihove večje načrte je spadala akcija za ljubljansko žensko bolnišnico, ki ji je primanjkovalo opreme. Posegale so tudi v širše politično dogajanje. Podprle so Majniško deklaracijo, se trudile za osvoboditev vojnih in političnih ujetnikov, reševale posamične primere.

Pri vsem tem je aktivno sodelovala tudi Minka, a si je s tem nakopala politično preganjanje. Tako je bila enkrat kaznovana zaradi pomoči ujetnikom, zaprtih zaradi širjenja komunizma, drugič pa ji je težave povzročilo nasprotovanje fašistični propagandi in uporabi nemščine. Podpirala je »moderniziranje materinstva«, kjer bi ženska bila izobražena mati in enakovredna svojemu možu. V okviru svojih aktivističnih prizadevanj je tudi veliko potovala, predvsem v avstrijske, hrvaške in srbske dežele, najbolj pri srcu ji je bilo sodelovanje s Čehinjami.

Minka Govekar je prva besedila ustvarila že v otroštvu, znanstvo s Franom je spodbudilo tudi pisanje člankov. Običajno je uporabljala psevdonime, med njimi je bilo ime Josip Trdina. Večji del svojega časa je pisanju za časopise namenila po poroki, ko je prenehala s službo učiteljice. Tedaj se je začela aktivneje ukvarjati tudi s prevajanjem in urednikovanjem. Prve prispevke je objavljala v časopisih Slovenski svet, Edinost in Slovenski narod. Kasneje je pisala še za Jutro, Domači prijatelj, Slovan, Ilustrovani tednik, Slovenka, Ženski svet, Glasnik JŽS. Njen glas je segel tudi čez meje - v češko Ženska Revue in avstrijski Frauen-Rundschau. Z možem sta sodelovala pri uredništvih Slovenskega naroda, Našega lista, Tedenskih slik in Domovine. Urejala je revijo Slovenska gospodinja in prilogo o gospodinjstvu v reviji Ženski svet.

Leta 1903 je bila natisnjena njena knjiga Dobra kuharica, leta 1908 pa zbornik Dobra gospodinja. Leta 1926 je uredila knjigo o ženskem gibanju Slovenska žena. Veliko je tudi prevajala. Leta 1902 je izdala zbirko kratkih zgodba Ruska moderna z uvodno literarno študijo, leta 1908 je prevedla in izdala Tolstojev roman Moč teme. Prevedla je več kot 50 dramskih del, predvsem iz ruščine, poljščine in nemščine. Ob pisateljskem in prevajalnem delu ni zanemarila dela za ženske. Predavala je o ruskih in čeških pisateljicah, Zofki Kveder, o položaju žensk. Povsem govor o slednjem je bil toliko lažji, saj je doma živela to, o čemer je pripovedovala v javnosti. Njen zakon je prevevalo medsebojno spoštovanje in zaupanje, ki je zakoncema pomagalo prestati tudi tako težke preizkušnje, kot je bila smrt sina. Poleg njega sta imel še tri hčerke. Umrla je leta 1950, leto dni po smrti moža. (Viri: Alenka Šelih: Pozabljena polovica - portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem; Ljubljana: Tuma: SAZU, 2007).

SLOVENSKA KUHINJA

Slovenija je, kar zadeva njeno domačo kuhinjo, prava Evropa v malem. Tri velike evropske kulture, alpska, panonska in sredozemska, si na našem malem koščku zemlje podajajo roko. Vsaka s svojimi značilnimi jedmi. Kulinarika Slovenije je kuhinja regij. Premoremo kar 40 kulinaričnih območij s samosvojimi jedmi. Slovenija je tipična mejna dežela. Meji na štiri države z uveljavljenimi narodnimi kuhinjami in od vsake je sprejela nekaj kulinaričnih dobrot, ki so jih slovenski kulinariki prenaredili in poslovenili. Slovenska kuhinja ni enovita tudi zaradi drugih razlogov: razslojenost prebivalstva je vplivala na nastanek meščanske, gruntarske, bajtarske, grajske, farovške, samostanske in še kakšne druge kuhinje.

Meščanska kuhinja je prevzemala avstrijske, nemške in francoske jedi, kar dokazuje Vodnikova kuharska bukva, ki je sicer povzeta po nemškem viru, obenem pa vsebuje izvirne prvine. Posebni poklici pa so botrovali nastanku rudarske kuhinje (v Zasavju še zdaj pripravljajo omleto rudarsko srce), fužinarske, splavarske, ogljarske, gozdarske (npr. polhi na ražnju), kroparske kovaške (npr. fižolovec ali zelo gosta fižolova juha) in še kakšne drugačne kuhinje. Enotne slovenske kuhinje potemtakem ni. Ponavadi pod imenom slovenska kuhinja mislimo na našo tradicionalno kmečko kuhinjo. (Prekmurski bograč izvira iz madžarskega golaža, ime pa je dobil po lončeni posodi bograč in idrijski žlinkrofi iz italijanskih raviolov). Avtohtonih slovenskih jedi je malo, morda sodijo mednje žganci, potica in nekatere pogače (ocvirkovka in špehovka).

Tradicionalna slovenska kuhinja je preprosta in enostavna. To velja za večji del kmečke kuhinje. Za kuhanje močnika, kaše ali šare zares ni potrebno veliko znanja in spretnosti. (Težko je bilo kuhati na ognjiščih, na katerih je plamen lizal posodo in roke). Meščanska in farovška kuhinja pa je sledila nemški, avstrijski, francoski in ponekod italijanski kuhinji ter je bila za takratni čas napredna. V znamenitih Vodnikovih kuharskih bukvah iz leta 1799, ki je najstarejša kuharska knjiga v slovenskem jeziku, najdemo jedi iz rakov, belušev, divjačine, gorčice, holandsko omako, limonovo zmrzlino, mandljevo torto in marsikatera njegova jed še do danes ni prišla k nam.

Slovenska ljudska kuhinja je težka, kalorična, mnoge njene jedi so težko prebavljive. Uporablja veliko živalske maščobe (ocvirkov, zaseke, slanine, loja), svinjine, močnatih jedi, krompirja in fižola, masla, smetane in jajc (v gorenjsko prato gre kar 24 jajc), tudi gobe niso redke, zelenjave z izjemo zelja in repe pa je razmeroma malo. Mnoge od teh jedi danes ocenjujemo kot nezdravo prehrano. To velja tako za kmečko kot za meščansko kuhinjo. Kmetje so višek kalorij pokurili s trdim delom, meščani pa so se debelili in umirali od kapi in drugih bolezni...

UMETNOST KUHANJA

Najstarejša ohranjena kuharska knjiga v zahodnem svetu De re coquinaria (Umetnost kuhanja) je bila napisana v tretjem ali četrtem stoletju, ni pa prav jasno, kdo je njen avtor. Recepti so po vsej verjetnosti delo Rimljana Apicija, ki je živel v prvem stoletju našega štetja, v knjižni obliki pa naj bi recepte izdal njegov someščan Caelij. Umetnost kuhanja zgodovinarjem nudi čudovit vpogled v vsakodnevno življenje Rimljanov – izvemo predvsem, kaj so jedli in pili ter kako so pripravljali jedi. Plinij starejši je zapisal, da se je slavni gurman Apicij gibal v krogih blizu rimskemu cesarju Tiberiju. Apicij je bil tako obseden z odkrivanjem novih specilaitet, da je svoje pujse hranil s figami, saj je verjel, da bo njihovo meso zato še boljše. Izumil je precej jedi, ki so jih celo Rimljani opisali kot pretiravanje. Svoje kuharske izume ter izume svojih predhodnikov naj bi popisal v dveh knjigah, ki pa sta v naslednjih stoletjih doživeli številne spremembe. A dokaza, da je rokopis iz prvega stoletja zares obstajal, niso našli.

Zgodovinarji menijo, da so bili recepti, kasneje zbrani v Umetnosti kuhanja, verjetno namenjeni poklicnim kuharjem oz. kuharjem sužnjem, ki so služili pri bogatih gospodarjih. Navodila za pripravo jedi so zelo zapletena in vključujejo sestavine (npr. jezike flamingov), ki so si jih lahko privoščili le bogati Rimljani. Umetnost kuhanja je razdeljena na deset poglavij; kar šest od njih je namenjenih pripravi mesnih in ribjih jedi (meso, dve poglavji o perutnini, štirinožci, morska hrana in ribe). Knjiga je danes najbolj slavna kuharica z recepti jedi, ki so jih oboževali Rimljani, Apicij pa je doživel žalosten konec. Seneka je zapisal, da je Apicij naredil samomor, potem ko je zapravil vse premoženje za hrano in ugotovil, da ne bo mogel več jesti tako razkošno, kot je bil navajen.

De re coquinaria so do danes iz latinščine prevedli v kar nekaj jezikov – med drugim v italijanščino, nemščino, francoščino in angleščino.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti "Dobra kuharica" za vsako slovensko kuhinjo