V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

"Dobra kuharica" za vsako slovensko kuhinjo

 

Mineva 110 let odkar je Minka Vasičeva spisala eno najboljših slovenskih knjig receptov „Dobra kuharica“, ki jo je namenila vsem slovenskim ženam

Dobra kuharicaČeprav so znamenite Vodnikove Kuharske bukve iz leta 1799, najstarejša kuharska knjiga v slovenskem jeziku, ko gre za slovenske kuharske knjige, pripada eno častnih mest knjigi „Dobra kuharica“, ki jo je leta 1902 napisala Minka Vasičeva (Govekar), a ker je bila natisnjena leto pozneje, bo „Dobra kuharica“ letos obeležila 110. rojstni dan. Na povabilo založnika, Lavoslava Schwentnerja, se je takrat 26-letna pisateljica (rojena 28.10.1874 v Trebnjem), lotila nelahke naloge, sestaviti novo slovensko knjigo, ki bi naj ustrezala potrebam slovenske kuhinje. In uspelo ji je, saj so enkraten izdelek, ne le za tisti čas, temveč tudi za danes, leta 1903 natisnili v tiskarni Antona Slatnarja v Kamniku.

Na več kot 500 strani je Minka zapisala, med vsemi navodili in kuharskimi izrazi, tudi nad 1300 receptov znanih in manj znanih starih jedi, ki so jih jedli naši predniki. Knjiga je gotovo veliko kulturno in zgodovinsko bogastvo, kakršnega se ne bi sramovali niti daleč večji narodi od Slovencev. Še preden je predstavila kuhinjsko orodje, ter razložila vse povezano s kuhinjo, hrano, kakor tudi druge najnavadnejše kuhinjske izraze, je avtorica spisala tudi predgovor, v katerem je med drugim zapisala, da je pri sestavi knjige upoštevala domače razmere in domači okus ter mislila pri svojih navodilih na manjše rodbine 4-6 oseb.

„Ozirala sem se na kuhinjske potrebe skromnih in tudi najboljših slovenskih slojev, zato smem upati, da bo mogla »Dobro kuharico« dobro uporabljati brez razločka vsaka slovenska žena. Izkušala sem pisati splošno razumljivo ter rabila že udomačene pojme iz kuharskih knjig Valetnina Vodnika in Magdalene Pleiweisove, ali pa take nove besede, ki sem jih prevzela iz drugih slovanskih jezikov, če so razumljive tudi za Slovenke. Nekaj docela novih terminov sem pa napravila dogovorno z nekaterimi tukajšnjimi jezikoslovci. Za to pomoč izrekam zahvalo posebno gospodu profesorju Antonu Bartlu“, je med drugim zapisala avtorica „Dobre kuharice“, ki je sestavljena na podlagi kuharskih receptov, ki jih je ali nabrala v lastnem gospodinjstvu, ali so ji jih dale različne izkušene kuharice in bivše učenke najboljših kuharskih šol.

„Zahvaljujem se zlasti velecenjenim gospem Petronili Försterjevi, Franji dr. Tavčarjevi in Mariji dr. Zupančevi za njih ljubeznivo pripomoč. Uporabljala sem pa seveda tudi nekatere najboljše kuharske knjige ter priredila recepte iz raznih gospodinjskih časopisov za naše razmere. Kot vire in pripomočke sem v prvi vrsti uporabljala dela: »Podarok molodim hozjájkam« O.V. Evrejkovi, »Domači kucharka« Magdaleny Dobromily Rettigové, »Die feine Küche« von Julius Gouffé, »Die süddeutsche Küche« von Katharina Prato, »Bürgerliches Kochbuch« von Pauline Schachhuber. Zavedajoča se, da moje delo še ni v vsakem oziru popolno, izročam »Dobro kuharico« javnosti ter prosim vse slovenske kuharice, da mi blagovolijo sporočati svoje dostavke in popravke, ker le tako bo mogoče prirediti z združenimi močmi že v drugi izdaji knjigo, ki bo popolnoma ustrezala splošnim potrebam. V Ljubljani, dné 1. julija 1902. Minka Vasičeva.

Njena knjiga je vsekakor zelo aktualna tudi danes, saj se le nekatere ¨starodavne¨ jedi dan danes še pojavljajo na naših jedilnikih, veliko pa jih je teko rekoč izginilo oz. jih poznajo le redki. Po mnenju poznavalcev je prišlo do tega, ker so skozi leta jedi „izboljševali“ in so s tem dobile tudi nova imena. Kakor vemo, da so se v teku zgodovine stvari izboljševale od najbolj preprostih do zelo razvitih, vsestranskih in učinkovitih orodij, orožij, razvitejših strojev itd. Ravno tako bi lahko rekli za jedi. Človek se je s svojim obstojem najprej prehranjeval z surovim mesom in rastlinami, nato je šel stopnjo višje in začel peči meso nato je okus hrane začel izboljševati in razvila se je ¨ljubezen¨ do okusnejše hrane...

Med kuhinjskim orodjem je Minka navedla prav vse kar se je nahajalo v kuhinji, kot so: Velika miza, Manjša miza, Stol, Omara, Police, Valjar, Deska za testo, Dve sekalnici t. j. deski iz trdega lesa, na katerih se seklja, Dva lesena krožnika, Deščica za makarone. Leseno kladivo, Lesene žlice in kuhalnice, Motič, Rešeto, Sito za presejanje moke, Sito za pretlačevanje, Cedilce za juho, Cedilce za čaj, Cednik, Velika solnica, Lesen krhalnik za kumare, Par škafov, Štrucnica, Korec, Penovka, Par zajemalk različne velikosti, Lopatka, Mlin za kavo, Škatljica za kavo in merica, Strgalnik, Možnar, Šibica, Več nožev različne velikosti, Vilice z dvema dolgima rogljema, Sekljač, Kolesce, Par pretikalnic različne velikosti, Več različnih modulov za potice in kolače, Več obodov za torte, Več majhnih modelčkov za izrezovanje raznih oblik, Modelček za gobice, Model za zapognjence, Štirioglata, podolgasta ploča za piškote, Dve veliki podolgasti ponvi za pečenje mesa, Majhna ponev za beljenje, Plitka ponev za omlete, Ponev z udrtimi globinami za kolačke, Pokrovke, Koze različne velikosti, Mreža za pečenje, Raženj, Meden kotliček, Lonci razne velikosti, Papinski lonec, Lij za pršene in sladkorne vlivance, Cevka za klobase, Terina za paštete, Sklede, Krožniki, Skodelice, Steklenice, Kozarci, Vaga, Sekalni stroj, Pušica za sladoled, Omarica za dišave, Lopatica za pepel, Klešče, Greblja ali žeželj, Več okrasnih bodalc...

Za pokušino - mesne juhe:

1. Navadna čista juha: Operi tri četrt kilograma dobrega mesa in pa malo rahlih ali mozgovih kosti ter pristavi to v dveh litrih mrzle vode. Ko zavre, se napravijo na vrhu rjave pene, ki jih pa ne posnemaj, ako hočeš imeti močno juho. Pene sedejo same počasi na dno. Ko jih ni več na vrhu, osoli juho ter deni vanjo malo luka ali čebule, košček korena, koreninico peteršilja, malo zélene in kak storček od zelja. Ves ta pridevek ter malo jeter tudi lahko zrežeš na tanke koščke in zdušiš to v kozici na maslu ali masti lepo rjavo. Deni potem vse v juho, in imela bode lepo rumeno barvo. Meso mora počasi vreti skoraj 2 uri. Ko je kuhano, vlij v juho curek mrzle vode, da se očisti, pusti jo nekaj časa stati, potem jo precedi skozi cedilce. Ako hočeš imeti dobro meso, ga pa pristavi v vrelo vodo, ker obdrži, tako kuhano, več soka v sebi.

2. Rjava juha: Deni v kozo na mast, ki si jo pobrala z juhe, ali na maslo na rezine zrezanega peteršilja, korenja, rumene repe, zélene, čebule, ohrovta, jeter in pol kilograma bolj pustega govejega mesa, kosti ter odpadke telečjega mesa. Ko se to na žerjavici lepo zarumeni, prilij goveje juhe ter pusti to vreti 1 uro. Ako hočeš juho imeti zelo čisto, jo precedi skozi ruto. V to juho lahko kaj zakuhaš ali pa jo daš pri večerji, dopoldne itd. čisto v čašicah na mizo.

3. Močna juha: Zreži debelo, staro kokoš na kosce; vse močnejše kosti, v katerih je mozeg, pa raztolci. To in poldrugi kg govejega mesa deni v lonec, nalij ga približno s tremi litri vode, prideni še govejih jeter, peteršilja, zélene, rumene repe, korenja, luka, ohrovta in 1 olupljen krompir. Lonec dobro pokrij, da ne bode uhajala soparica (najpripravnejši je za to t.i. Papinski lonec), ter ga postavi v kotel vrele vode. Ko je to tri ure vrelo, vzemi lonec iz kotla ter juho precedi. Tako juho dajejo zlasti bolnikom in slabotnim ljudem, toda ako je za bolnika, mora biti kuhana brez vse zelenjave.

MINKA VASIČEVA – GOVEKAR (1874-1950)

Minka VasičevaMinka Govekar se je leta 1874 rodila v Trebnjem, očetu Ljudevitu Vasiču, zdravniku in materi Mariji, gospodinji. S starši se je dobro razumela. Šolala se je v Ljubljani, v meščanski šoli pri uršulinkah. Tam je največ znanja pridobila z branjem, njeni spisi so blesteli. Odločila se je postati učiteljica, saj je bila to tedaj skoraj edina možnost pridobitve izobrazbe za ženske. V času šolanja so prišle na dan njene aktivistične težnje - nasprotovala je krivicam, ki so se godile slovenskim gojencem, in se borila za uveljavljanje slovenskega jezika v izobraževalnem sistemu. Po zaključenem šolanju je sprva poučevala slovanske jezike v Mirni Peči in kmalu pričela s prevajanjem iz ruščine, poljščine, nemščine, srbščine in hrvaščine. V tem času se je iz Dunaja, kjer je študiral medicino, v domovino vrnil Fran Govekar. Z Minko sta se spoznala v času njenega šolanja na plesnih vajah, po njegovi vrnitvi domov pa sta se poročila.

Fran je svoji Minki v času šolanja Dunaju, pa tudi med bivanjem v Ljubljani, redno pošiljal kulturna, politična in znanstvena besedila - časopise, knjige, letake. Med njimi so bila tudi taka, ki so govorila o položaju žensk, kar je Minko spodbudilo k borbi za ženske pravice. O tem je pisala prispevke v tedanje slovenske časopise. Med njeno čtivo sta spadala tudi lista Slovenka in Vesna, ki sta prav tako podpirala borbo za pravice žensk. Leta 1901 je bila med ustanovitelji prvega slovenskega ženskega društva, po imenu Splošno slovensko žensko društvo. V društvu je delo tajnice opravljala 27 let. Društvo je za svojo glavno nalogo določilo prizadevanje za enakopravnost žensk na vseh področjih (dostop do izobraževanja, volilna pravica). V ta namen so organizirale shode in pisale peticije. Med njihove večje načrte je spadala akcija za ljubljansko žensko bolnišnico, ki ji je primanjkovalo opreme. Posegale so tudi v širše politično dogajanje. Podprle so Majniško deklaracijo, se trudile za osvoboditev vojnih in političnih ujetnikov, reševale posamične primere.

Pri vsem tem je aktivno sodelovala tudi Minka, a si je s tem nakopala politično preganjanje. Tako je bila enkrat kaznovana zaradi pomoči ujetnikom, zaprtih zaradi širjenja komunizma, drugič pa ji je težave povzročilo nasprotovanje fašistični propagandi in uporabi nemščine. Podpirala je »moderniziranje materinstva«, kjer bi ženska bila izobražena mati in enakovredna svojemu možu. V okviru svojih aktivističnih prizadevanj je tudi veliko potovala, predvsem v avstrijske, hrvaške in srbske dežele, najbolj pri srcu ji je bilo sodelovanje s Čehinjami.

Minka Govekar je prva besedila ustvarila že v otroštvu, znanstvo s Franom je spodbudilo tudi pisanje člankov. Običajno je uporabljala psevdonime, med njimi je bilo ime Josip Trdina. Večji del svojega časa je pisanju za časopise namenila po poroki, ko je prenehala s službo učiteljice. Tedaj se je začela aktivneje ukvarjati tudi s prevajanjem in urednikovanjem. Prve prispevke je objavljala v časopisih Slovenski svet, Edinost in Slovenski narod. Kasneje je pisala še za Jutro, Domači prijatelj, Slovan, Ilustrovani tednik, Slovenka, Ženski svet, Glasnik JŽS. Njen glas je segel tudi čez meje - v češko Ženska Revue in avstrijski Frauen-Rundschau. Z možem sta sodelovala pri uredništvih Slovenskega naroda, Našega lista, Tedenskih slik in Domovine. Urejala je revijo Slovenska gospodinja in prilogo o gospodinjstvu v reviji Ženski svet.

Leta 1903 je bila natisnjena njena knjiga Dobra kuharica, leta 1908 pa zbornik Dobra gospodinja. Leta 1926 je uredila knjigo o ženskem gibanju Slovenska žena. Veliko je tudi prevajala. Leta 1902 je izdala zbirko kratkih zgodba Ruska moderna z uvodno literarno študijo, leta 1908 je prevedla in izdala Tolstojev roman Moč teme. Prevedla je več kot 50 dramskih del, predvsem iz ruščine, poljščine in nemščine. Ob pisateljskem in prevajalnem delu ni zanemarila dela za ženske. Predavala je o ruskih in čeških pisateljicah, Zofki Kveder, o položaju žensk. Povsem govor o slednjem je bil toliko lažji, saj je doma živela to, o čemer je pripovedovala v javnosti. Njen zakon je prevevalo medsebojno spoštovanje in zaupanje, ki je zakoncema pomagalo prestati tudi tako težke preizkušnje, kot je bila smrt sina. Poleg njega sta imel še tri hčerke. Umrla je leta 1950, leto dni po smrti moža. (Viri: Alenka Šelih: Pozabljena polovica - portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem; Ljubljana: Tuma: SAZU, 2007).

SLOVENSKA KUHINJA

Slovenija je, kar zadeva njeno domačo kuhinjo, prava Evropa v malem. Tri velike evropske kulture, alpska, panonska in sredozemska, si na našem malem koščku zemlje podajajo roko. Vsaka s svojimi značilnimi jedmi. Kulinarika Slovenije je kuhinja regij. Premoremo kar 40 kulinaričnih območij s samosvojimi jedmi. Slovenija je tipična mejna dežela. Meji na štiri države z uveljavljenimi narodnimi kuhinjami in od vsake je sprejela nekaj kulinaričnih dobrot, ki so jih slovenski kulinariki prenaredili in poslovenili. Slovenska kuhinja ni enovita tudi zaradi drugih razlogov: razslojenost prebivalstva je vplivala na nastanek meščanske, gruntarske, bajtarske, grajske, farovške, samostanske in še kakšne druge kuhinje.

Meščanska kuhinja je prevzemala avstrijske, nemške in francoske jedi, kar dokazuje Vodnikova kuharska bukva, ki je sicer povzeta po nemškem viru, obenem pa vsebuje izvirne prvine. Posebni poklici pa so botrovali nastanku rudarske kuhinje (v Zasavju še zdaj pripravljajo omleto rudarsko srce), fužinarske, splavarske, ogljarske, gozdarske (npr. polhi na ražnju), kroparske kovaške (npr. fižolovec ali zelo gosta fižolova juha) in še kakšne drugačne kuhinje. Enotne slovenske kuhinje potemtakem ni. Ponavadi pod imenom slovenska kuhinja mislimo na našo tradicionalno kmečko kuhinjo. (Prekmurski bograč izvira iz madžarskega golaža, ime pa je dobil po lončeni posodi bograč in idrijski žlinkrofi iz italijanskih raviolov). Avtohtonih slovenskih jedi je malo, morda sodijo mednje žganci, potica in nekatere pogače (ocvirkovka in špehovka).

Tradicionalna slovenska kuhinja je preprosta in enostavna. To velja za večji del kmečke kuhinje. Za kuhanje močnika, kaše ali šare zares ni potrebno veliko znanja in spretnosti. (Težko je bilo kuhati na ognjiščih, na katerih je plamen lizal posodo in roke). Meščanska in farovška kuhinja pa je sledila nemški, avstrijski, francoski in ponekod italijanski kuhinji ter je bila za takratni čas napredna. V znamenitih Vodnikovih kuharskih bukvah iz leta 1799, ki je najstarejša kuharska knjiga v slovenskem jeziku, najdemo jedi iz rakov, belušev, divjačine, gorčice, holandsko omako, limonovo zmrzlino, mandljevo torto in marsikatera njegova jed še do danes ni prišla k nam.

Slovenska ljudska kuhinja je težka, kalorična, mnoge njene jedi so težko prebavljive. Uporablja veliko živalske maščobe (ocvirkov, zaseke, slanine, loja), svinjine, močnatih jedi, krompirja in fižola, masla, smetane in jajc (v gorenjsko prato gre kar 24 jajc), tudi gobe niso redke, zelenjave z izjemo zelja in repe pa je razmeroma malo. Mnoge od teh jedi danes ocenjujemo kot nezdravo prehrano. To velja tako za kmečko kot za meščansko kuhinjo. Kmetje so višek kalorij pokurili s trdim delom, meščani pa so se debelili in umirali od kapi in drugih bolezni...

UMETNOST KUHANJA

Najstarejša ohranjena kuharska knjiga v zahodnem svetu De re coquinaria (Umetnost kuhanja) je bila napisana v tretjem ali četrtem stoletju, ni pa prav jasno, kdo je njen avtor. Recepti so po vsej verjetnosti delo Rimljana Apicija, ki je živel v prvem stoletju našega štetja, v knjižni obliki pa naj bi recepte izdal njegov someščan Caelij. Umetnost kuhanja zgodovinarjem nudi čudovit vpogled v vsakodnevno življenje Rimljanov – izvemo predvsem, kaj so jedli in pili ter kako so pripravljali jedi. Plinij starejši je zapisal, da se je slavni gurman Apicij gibal v krogih blizu rimskemu cesarju Tiberiju. Apicij je bil tako obseden z odkrivanjem novih specilaitet, da je svoje pujse hranil s figami, saj je verjel, da bo njihovo meso zato še boljše. Izumil je precej jedi, ki so jih celo Rimljani opisali kot pretiravanje. Svoje kuharske izume ter izume svojih predhodnikov naj bi popisal v dveh knjigah, ki pa sta v naslednjih stoletjih doživeli številne spremembe. A dokaza, da je rokopis iz prvega stoletja zares obstajal, niso našli.

Zgodovinarji menijo, da so bili recepti, kasneje zbrani v Umetnosti kuhanja, verjetno namenjeni poklicnim kuharjem oz. kuharjem sužnjem, ki so služili pri bogatih gospodarjih. Navodila za pripravo jedi so zelo zapletena in vključujejo sestavine (npr. jezike flamingov), ki so si jih lahko privoščili le bogati Rimljani. Umetnost kuhanja je razdeljena na deset poglavij; kar šest od njih je namenjenih pripravi mesnih in ribjih jedi (meso, dve poglavji o perutnini, štirinožci, morska hrana in ribe). Knjiga je danes najbolj slavna kuharica z recepti jedi, ki so jih oboževali Rimljani, Apicij pa je doživel žalosten konec. Seneka je zapisal, da je Apicij naredil samomor, potem ko je zapravil vse premoženje za hrano in ugotovil, da ne bo mogel več jesti tako razkošno, kot je bil navajen.

De re coquinaria so do danes iz latinščine prevedli v kar nekaj jezikov – med drugim v italijanščino, nemščino, francoščino in angleščino.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti "Dobra kuharica" za vsako slovensko kuhinjo