„Čolnikov" klopotec straši in odganja ptiče!

Klopotec BenediktPodobno kot povsod po Slovenskih Goricah, Prlekiji in Halozah, so tudi benediški vinogradniki začeli s prireditvijo, ki bo poslej potekala tradicionalno vsako leto. Gre za postavljanje klopotca kot znaka ohranjanja kulturne dediščine, letos pa je postavitev klopotca nekoliko hitrejša, saj grozdje hitro dozoreva in potrebno je čim prej strašiti in odganjati ptiče. Letos ga je Turistično vinogradniško društvo Benedikt, postavilo prvič in sicer nad novim platojem ob svojih brajdah in kleti, ter tik ob Čolnikov domačiji, kjer bo klopotec poslej stal vsako leto. Na veselem dogodku, kjer ni manjkalo niti kulinaričnih in tekočih dobrot, se je zbralo kar nekaj članic in članov društva, ter tudi drugih vinogradnikov in vinogradnic, večino dela na „štangi" pa sta opravila aktualni predsednik, Marjan Farasin, in častni predsednik ter vinski vitez Zlatko Borak.

Postavljanje klopotca, kar so prvič uprizorili tudi benediški vinogradniki, je pravi praznik

Devetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe, kjer je nastopilo rekordnih 19 ekip

Bujta repaV okviru 23. Pomurskega poletnega festivala (PPF), ko se v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi 9. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne in zgodovinske dediščine.

Vinogradniki pred upokojenkami in gostinci

Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

"Dobra kuharica" za vsako slovensko kuhinjo

 

Mineva 110 let odkar je Minka Vasičeva spisala eno najboljših slovenskih knjig receptov „Dobra kuharica“, ki jo je namenila vsem slovenskim ženam

Dobra kuharicaČeprav so znamenite Vodnikove Kuharske bukve iz leta 1799, najstarejša kuharska knjiga v slovenskem jeziku, ko gre za slovenske kuharske knjige, pripada eno častnih mest knjigi „Dobra kuharica“, ki jo je leta 1902 napisala Minka Vasičeva (Govekar), a ker je bila natisnjena leto pozneje, bo „Dobra kuharica“ letos obeležila 110. rojstni dan. Na povabilo založnika, Lavoslava Schwentnerja, se je takrat 26-letna pisateljica (rojena 28.10.1874 v Trebnjem), lotila nelahke naloge, sestaviti novo slovensko knjigo, ki bi naj ustrezala potrebam slovenske kuhinje. In uspelo ji je, saj so enkraten izdelek, ne le za tisti čas, temveč tudi za danes, leta 1903 natisnili v tiskarni Antona Slatnarja v Kamniku.

Na več kot 500 strani je Minka zapisala, med vsemi navodili in kuharskimi izrazi, tudi nad 1300 receptov znanih in manj znanih starih jedi, ki so jih jedli naši predniki. Knjiga je gotovo veliko kulturno in zgodovinsko bogastvo, kakršnega se ne bi sramovali niti daleč večji narodi od Slovencev. Še preden je predstavila kuhinjsko orodje, ter razložila vse povezano s kuhinjo, hrano, kakor tudi druge najnavadnejše kuhinjske izraze, je avtorica spisala tudi predgovor, v katerem je med drugim zapisala, da je pri sestavi knjige upoštevala domače razmere in domači okus ter mislila pri svojih navodilih na manjše rodbine 4-6 oseb.

„Ozirala sem se na kuhinjske potrebe skromnih in tudi najboljših slovenskih slojev, zato smem upati, da bo mogla »Dobro kuharico« dobro uporabljati brez razločka vsaka slovenska žena. Izkušala sem pisati splošno razumljivo ter rabila že udomačene pojme iz kuharskih knjig Valetnina Vodnika in Magdalene Pleiweisove, ali pa take nove besede, ki sem jih prevzela iz drugih slovanskih jezikov, če so razumljive tudi za Slovenke. Nekaj docela novih terminov sem pa napravila dogovorno z nekaterimi tukajšnjimi jezikoslovci. Za to pomoč izrekam zahvalo posebno gospodu profesorju Antonu Bartlu“, je med drugim zapisala avtorica „Dobre kuharice“, ki je sestavljena na podlagi kuharskih receptov, ki jih je ali nabrala v lastnem gospodinjstvu, ali so ji jih dale različne izkušene kuharice in bivše učenke najboljših kuharskih šol.

„Zahvaljujem se zlasti velecenjenim gospem Petronili Försterjevi, Franji dr. Tavčarjevi in Mariji dr. Zupančevi za njih ljubeznivo pripomoč. Uporabljala sem pa seveda tudi nekatere najboljše kuharske knjige ter priredila recepte iz raznih gospodinjskih časopisov za naše razmere. Kot vire in pripomočke sem v prvi vrsti uporabljala dela: »Podarok molodim hozjájkam« O.V. Evrejkovi, »Domači kucharka« Magdaleny Dobromily Rettigové, »Die feine Küche« von Julius Gouffé, »Die süddeutsche Küche« von Katharina Prato, »Bürgerliches Kochbuch« von Pauline Schachhuber. Zavedajoča se, da moje delo še ni v vsakem oziru popolno, izročam »Dobro kuharico« javnosti ter prosim vse slovenske kuharice, da mi blagovolijo sporočati svoje dostavke in popravke, ker le tako bo mogoče prirediti z združenimi močmi že v drugi izdaji knjigo, ki bo popolnoma ustrezala splošnim potrebam. V Ljubljani, dné 1. julija 1902. Minka Vasičeva.

Njena knjiga je vsekakor zelo aktualna tudi danes, saj se le nekatere ¨starodavne¨ jedi dan danes še pojavljajo na naših jedilnikih, veliko pa jih je teko rekoč izginilo oz. jih poznajo le redki. Po mnenju poznavalcev je prišlo do tega, ker so skozi leta jedi „izboljševali“ in so s tem dobile tudi nova imena. Kakor vemo, da so se v teku zgodovine stvari izboljševale od najbolj preprostih do zelo razvitih, vsestranskih in učinkovitih orodij, orožij, razvitejših strojev itd. Ravno tako bi lahko rekli za jedi. Človek se je s svojim obstojem najprej prehranjeval z surovim mesom in rastlinami, nato je šel stopnjo višje in začel peči meso nato je okus hrane začel izboljševati in razvila se je ¨ljubezen¨ do okusnejše hrane...

Med kuhinjskim orodjem je Minka navedla prav vse kar se je nahajalo v kuhinji, kot so: Velika miza, Manjša miza, Stol, Omara, Police, Valjar, Deska za testo, Dve sekalnici t. j. deski iz trdega lesa, na katerih se seklja, Dva lesena krožnika, Deščica za makarone. Leseno kladivo, Lesene žlice in kuhalnice, Motič, Rešeto, Sito za presejanje moke, Sito za pretlačevanje, Cedilce za juho, Cedilce za čaj, Cednik, Velika solnica, Lesen krhalnik za kumare, Par škafov, Štrucnica, Korec, Penovka, Par zajemalk različne velikosti, Lopatka, Mlin za kavo, Škatljica za kavo in merica, Strgalnik, Možnar, Šibica, Več nožev različne velikosti, Vilice z dvema dolgima rogljema, Sekljač, Kolesce, Par pretikalnic različne velikosti, Več različnih modulov za potice in kolače, Več obodov za torte, Več majhnih modelčkov za izrezovanje raznih oblik, Modelček za gobice, Model za zapognjence, Štirioglata, podolgasta ploča za piškote, Dve veliki podolgasti ponvi za pečenje mesa, Majhna ponev za beljenje, Plitka ponev za omlete, Ponev z udrtimi globinami za kolačke, Pokrovke, Koze različne velikosti, Mreža za pečenje, Raženj, Meden kotliček, Lonci razne velikosti, Papinski lonec, Lij za pršene in sladkorne vlivance, Cevka za klobase, Terina za paštete, Sklede, Krožniki, Skodelice, Steklenice, Kozarci, Vaga, Sekalni stroj, Pušica za sladoled, Omarica za dišave, Lopatica za pepel, Klešče, Greblja ali žeželj, Več okrasnih bodalc...

Za pokušino - mesne juhe:

1. Navadna čista juha: Operi tri četrt kilograma dobrega mesa in pa malo rahlih ali mozgovih kosti ter pristavi to v dveh litrih mrzle vode. Ko zavre, se napravijo na vrhu rjave pene, ki jih pa ne posnemaj, ako hočeš imeti močno juho. Pene sedejo same počasi na dno. Ko jih ni več na vrhu, osoli juho ter deni vanjo malo luka ali čebule, košček korena, koreninico peteršilja, malo zélene in kak storček od zelja. Ves ta pridevek ter malo jeter tudi lahko zrežeš na tanke koščke in zdušiš to v kozici na maslu ali masti lepo rjavo. Deni potem vse v juho, in imela bode lepo rumeno barvo. Meso mora počasi vreti skoraj 2 uri. Ko je kuhano, vlij v juho curek mrzle vode, da se očisti, pusti jo nekaj časa stati, potem jo precedi skozi cedilce. Ako hočeš imeti dobro meso, ga pa pristavi v vrelo vodo, ker obdrži, tako kuhano, več soka v sebi.

2. Rjava juha: Deni v kozo na mast, ki si jo pobrala z juhe, ali na maslo na rezine zrezanega peteršilja, korenja, rumene repe, zélene, čebule, ohrovta, jeter in pol kilograma bolj pustega govejega mesa, kosti ter odpadke telečjega mesa. Ko se to na žerjavici lepo zarumeni, prilij goveje juhe ter pusti to vreti 1 uro. Ako hočeš juho imeti zelo čisto, jo precedi skozi ruto. V to juho lahko kaj zakuhaš ali pa jo daš pri večerji, dopoldne itd. čisto v čašicah na mizo.

3. Močna juha: Zreži debelo, staro kokoš na kosce; vse močnejše kosti, v katerih je mozeg, pa raztolci. To in poldrugi kg govejega mesa deni v lonec, nalij ga približno s tremi litri vode, prideni še govejih jeter, peteršilja, zélene, rumene repe, korenja, luka, ohrovta in 1 olupljen krompir. Lonec dobro pokrij, da ne bode uhajala soparica (najpripravnejši je za to t.i. Papinski lonec), ter ga postavi v kotel vrele vode. Ko je to tri ure vrelo, vzemi lonec iz kotla ter juho precedi. Tako juho dajejo zlasti bolnikom in slabotnim ljudem, toda ako je za bolnika, mora biti kuhana brez vse zelenjave.

MINKA VASIČEVA – GOVEKAR (1874-1950)

Minka VasičevaMinka Govekar se je leta 1874 rodila v Trebnjem, očetu Ljudevitu Vasiču, zdravniku in materi Mariji, gospodinji. S starši se je dobro razumela. Šolala se je v Ljubljani, v meščanski šoli pri uršulinkah. Tam je največ znanja pridobila z branjem, njeni spisi so blesteli. Odločila se je postati učiteljica, saj je bila to tedaj skoraj edina možnost pridobitve izobrazbe za ženske. V času šolanja so prišle na dan njene aktivistične težnje - nasprotovala je krivicam, ki so se godile slovenskim gojencem, in se borila za uveljavljanje slovenskega jezika v izobraževalnem sistemu. Po zaključenem šolanju je sprva poučevala slovanske jezike v Mirni Peči in kmalu pričela s prevajanjem iz ruščine, poljščine, nemščine, srbščine in hrvaščine. V tem času se je iz Dunaja, kjer je študiral medicino, v domovino vrnil Fran Govekar. Z Minko sta se spoznala v času njenega šolanja na plesnih vajah, po njegovi vrnitvi domov pa sta se poročila.

Fran je svoji Minki v času šolanja Dunaju, pa tudi med bivanjem v Ljubljani, redno pošiljal kulturna, politična in znanstvena besedila - časopise, knjige, letake. Med njimi so bila tudi taka, ki so govorila o položaju žensk, kar je Minko spodbudilo k borbi za ženske pravice. O tem je pisala prispevke v tedanje slovenske časopise. Med njeno čtivo sta spadala tudi lista Slovenka in Vesna, ki sta prav tako podpirala borbo za pravice žensk. Leta 1901 je bila med ustanovitelji prvega slovenskega ženskega društva, po imenu Splošno slovensko žensko društvo. V društvu je delo tajnice opravljala 27 let. Društvo je za svojo glavno nalogo določilo prizadevanje za enakopravnost žensk na vseh področjih (dostop do izobraževanja, volilna pravica). V ta namen so organizirale shode in pisale peticije. Med njihove večje načrte je spadala akcija za ljubljansko žensko bolnišnico, ki ji je primanjkovalo opreme. Posegale so tudi v širše politično dogajanje. Podprle so Majniško deklaracijo, se trudile za osvoboditev vojnih in političnih ujetnikov, reševale posamične primere.

Pri vsem tem je aktivno sodelovala tudi Minka, a si je s tem nakopala politično preganjanje. Tako je bila enkrat kaznovana zaradi pomoči ujetnikom, zaprtih zaradi širjenja komunizma, drugič pa ji je težave povzročilo nasprotovanje fašistični propagandi in uporabi nemščine. Podpirala je »moderniziranje materinstva«, kjer bi ženska bila izobražena mati in enakovredna svojemu možu. V okviru svojih aktivističnih prizadevanj je tudi veliko potovala, predvsem v avstrijske, hrvaške in srbske dežele, najbolj pri srcu ji je bilo sodelovanje s Čehinjami.

Minka Govekar je prva besedila ustvarila že v otroštvu, znanstvo s Franom je spodbudilo tudi pisanje člankov. Običajno je uporabljala psevdonime, med njimi je bilo ime Josip Trdina. Večji del svojega časa je pisanju za časopise namenila po poroki, ko je prenehala s službo učiteljice. Tedaj se je začela aktivneje ukvarjati tudi s prevajanjem in urednikovanjem. Prve prispevke je objavljala v časopisih Slovenski svet, Edinost in Slovenski narod. Kasneje je pisala še za Jutro, Domači prijatelj, Slovan, Ilustrovani tednik, Slovenka, Ženski svet, Glasnik JŽS. Njen glas je segel tudi čez meje - v češko Ženska Revue in avstrijski Frauen-Rundschau. Z možem sta sodelovala pri uredništvih Slovenskega naroda, Našega lista, Tedenskih slik in Domovine. Urejala je revijo Slovenska gospodinja in prilogo o gospodinjstvu v reviji Ženski svet.

Leta 1903 je bila natisnjena njena knjiga Dobra kuharica, leta 1908 pa zbornik Dobra gospodinja. Leta 1926 je uredila knjigo o ženskem gibanju Slovenska žena. Veliko je tudi prevajala. Leta 1902 je izdala zbirko kratkih zgodba Ruska moderna z uvodno literarno študijo, leta 1908 je prevedla in izdala Tolstojev roman Moč teme. Prevedla je več kot 50 dramskih del, predvsem iz ruščine, poljščine in nemščine. Ob pisateljskem in prevajalnem delu ni zanemarila dela za ženske. Predavala je o ruskih in čeških pisateljicah, Zofki Kveder, o položaju žensk. Povsem govor o slednjem je bil toliko lažji, saj je doma živela to, o čemer je pripovedovala v javnosti. Njen zakon je prevevalo medsebojno spoštovanje in zaupanje, ki je zakoncema pomagalo prestati tudi tako težke preizkušnje, kot je bila smrt sina. Poleg njega sta imel še tri hčerke. Umrla je leta 1950, leto dni po smrti moža. (Viri: Alenka Šelih: Pozabljena polovica - portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem; Ljubljana: Tuma: SAZU, 2007).

SLOVENSKA KUHINJA

Slovenija je, kar zadeva njeno domačo kuhinjo, prava Evropa v malem. Tri velike evropske kulture, alpska, panonska in sredozemska, si na našem malem koščku zemlje podajajo roko. Vsaka s svojimi značilnimi jedmi. Kulinarika Slovenije je kuhinja regij. Premoremo kar 40 kulinaričnih območij s samosvojimi jedmi. Slovenija je tipična mejna dežela. Meji na štiri države z uveljavljenimi narodnimi kuhinjami in od vsake je sprejela nekaj kulinaričnih dobrot, ki so jih slovenski kulinariki prenaredili in poslovenili. Slovenska kuhinja ni enovita tudi zaradi drugih razlogov: razslojenost prebivalstva je vplivala na nastanek meščanske, gruntarske, bajtarske, grajske, farovške, samostanske in še kakšne druge kuhinje.

Meščanska kuhinja je prevzemala avstrijske, nemške in francoske jedi, kar dokazuje Vodnikova kuharska bukva, ki je sicer povzeta po nemškem viru, obenem pa vsebuje izvirne prvine. Posebni poklici pa so botrovali nastanku rudarske kuhinje (v Zasavju še zdaj pripravljajo omleto rudarsko srce), fužinarske, splavarske, ogljarske, gozdarske (npr. polhi na ražnju), kroparske kovaške (npr. fižolovec ali zelo gosta fižolova juha) in še kakšne drugačne kuhinje. Enotne slovenske kuhinje potemtakem ni. Ponavadi pod imenom slovenska kuhinja mislimo na našo tradicionalno kmečko kuhinjo. (Prekmurski bograč izvira iz madžarskega golaža, ime pa je dobil po lončeni posodi bograč in idrijski žlinkrofi iz italijanskih raviolov). Avtohtonih slovenskih jedi je malo, morda sodijo mednje žganci, potica in nekatere pogače (ocvirkovka in špehovka).

Tradicionalna slovenska kuhinja je preprosta in enostavna. To velja za večji del kmečke kuhinje. Za kuhanje močnika, kaše ali šare zares ni potrebno veliko znanja in spretnosti. (Težko je bilo kuhati na ognjiščih, na katerih je plamen lizal posodo in roke). Meščanska in farovška kuhinja pa je sledila nemški, avstrijski, francoski in ponekod italijanski kuhinji ter je bila za takratni čas napredna. V znamenitih Vodnikovih kuharskih bukvah iz leta 1799, ki je najstarejša kuharska knjiga v slovenskem jeziku, najdemo jedi iz rakov, belušev, divjačine, gorčice, holandsko omako, limonovo zmrzlino, mandljevo torto in marsikatera njegova jed še do danes ni prišla k nam.

Slovenska ljudska kuhinja je težka, kalorična, mnoge njene jedi so težko prebavljive. Uporablja veliko živalske maščobe (ocvirkov, zaseke, slanine, loja), svinjine, močnatih jedi, krompirja in fižola, masla, smetane in jajc (v gorenjsko prato gre kar 24 jajc), tudi gobe niso redke, zelenjave z izjemo zelja in repe pa je razmeroma malo. Mnoge od teh jedi danes ocenjujemo kot nezdravo prehrano. To velja tako za kmečko kot za meščansko kuhinjo. Kmetje so višek kalorij pokurili s trdim delom, meščani pa so se debelili in umirali od kapi in drugih bolezni...

UMETNOST KUHANJA

Najstarejša ohranjena kuharska knjiga v zahodnem svetu De re coquinaria (Umetnost kuhanja) je bila napisana v tretjem ali četrtem stoletju, ni pa prav jasno, kdo je njen avtor. Recepti so po vsej verjetnosti delo Rimljana Apicija, ki je živel v prvem stoletju našega štetja, v knjižni obliki pa naj bi recepte izdal njegov someščan Caelij. Umetnost kuhanja zgodovinarjem nudi čudovit vpogled v vsakodnevno življenje Rimljanov – izvemo predvsem, kaj so jedli in pili ter kako so pripravljali jedi. Plinij starejši je zapisal, da se je slavni gurman Apicij gibal v krogih blizu rimskemu cesarju Tiberiju. Apicij je bil tako obseden z odkrivanjem novih specilaitet, da je svoje pujse hranil s figami, saj je verjel, da bo njihovo meso zato še boljše. Izumil je precej jedi, ki so jih celo Rimljani opisali kot pretiravanje. Svoje kuharske izume ter izume svojih predhodnikov naj bi popisal v dveh knjigah, ki pa sta v naslednjih stoletjih doživeli številne spremembe. A dokaza, da je rokopis iz prvega stoletja zares obstajal, niso našli.

Zgodovinarji menijo, da so bili recepti, kasneje zbrani v Umetnosti kuhanja, verjetno namenjeni poklicnim kuharjem oz. kuharjem sužnjem, ki so služili pri bogatih gospodarjih. Navodila za pripravo jedi so zelo zapletena in vključujejo sestavine (npr. jezike flamingov), ki so si jih lahko privoščili le bogati Rimljani. Umetnost kuhanja je razdeljena na deset poglavij; kar šest od njih je namenjenih pripravi mesnih in ribjih jedi (meso, dve poglavji o perutnini, štirinožci, morska hrana in ribe). Knjiga je danes najbolj slavna kuharica z recepti jedi, ki so jih oboževali Rimljani, Apicij pa je doživel žalosten konec. Seneka je zapisal, da je Apicij naredil samomor, potem ko je zapravil vse premoženje za hrano in ugotovil, da ne bo mogel več jesti tako razkošno, kot je bil navajen.

De re coquinaria so do danes iz latinščine prevedli v kar nekaj jezikov – med drugim v italijanščino, nemščino, francoščino in angleščino.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti "Dobra kuharica" za vsako slovensko kuhinjo