V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Bobi ima že desettisoče originalnih značk, zastavic, dresov in žog...

 

Ko človeka obsede ljubiteljsko zbiranje spominkov

V prekmurskem Dobrovniku bi lahko odprl muzej, kakršnega gotovo ni nikjer v bližini; Od Puškaša in Štruklja, do Brigite in Janice; od Tokia in Seula, do Madrida, Lizbone in Havane…

SpominkiŽe mnogokrat potrjeno dejstvo, da tudi konjiček, ljubiteljsko zbiranje različnih spominkov lahko dobesedno »zastrupi« človeka, se gotovo potrjuje tudi v primeru Franca Bobovca iz Dobrovnika v Prekmurju, ki ga mnogi v Sloveniji in tudi izven državnih meja poznajo tudi kot »nogometnega novinarja«. Bobi, kot ga kliče večina znancev in prijateljev, je pred nedavnim obeležil 60. rojstni dan, saj je bil rojen 5.7.1951 v Lendavi. Po gimnaziji se je zaposlil v kadrovski službi lendavske enote mariborskega Primata. In gospodarska recesija je naredila svoje, tako da je tudi Bobi pred poldrugim desetletjem ostal brez službe.

Zato se je moral praktično profesionalno posvetiti svoji »stari ljubezni« - športnemu novinarstvu. »To me je vedno zanimalo in zato ni bilo nobenih težav. Posebej me je zanimal nogomet, katerega sem tudi redno igral«, pravi Bobi, ki je v mladosti, predvsem v sedemdesetih in tudi osemdesetih letih, aktivno igral za lendavsko Nafto, pozneje pa je igral predvsem mali nogomet. Pravzaprav pa je Bobi vseskozi prisoten v športu, predvsem nogometu, in prav pri športu, toda ne nogometu, temveč pri namiznem tenisu, je spoznal in se zaljubil v svojo življenjsko sopotnico Gabiko, ki je igrala namizni tenis, s katero si je ustvaril družino z dvema pridnima otrokoma, Petro in Robijem, ki sta se že visoko izšolala.

Poleg družine in športnega novinarstva, je njegova največja ljubezen v življenju gotovo ljubiteljsko zbiranje raznih, predvsem športnih spominkov in sedaj ima doma pravi muzej z več tisoč različnimi enkratnimi originalnimi eksponati, kateri so bogastvo neprecenljive vrednosti še zlasti za prave ljubiteljske zbiralce. Z zbiranjem je začel pri dobrih dvajsetih letih, torej pred skoraj štiridesetimi leti, ko je predvsem zbiral nogometne značke in zastavice. Posebej všeč so mu bile večje zastavice, ki sta si jih pred začetkom tekme izmenjevala kapetana. Ko gre za značke, so ga zanimale in ga zanimajo samo kakovostne emajlirane značke. Vse to je zbiral že v mladosti, potem ko je postal športni novinar pa je vzpostavil kontakte in poznanstva, tako da je do vseh vrst spominkov prihajal še bistveno lažje.

„Od začetka sem večinoma prosil znance, da so mi prinašali značke, zastavice, drese ipd., v nadaljevanju pa so mnogi ljudje izvedeli za mojo veliko ljubezen in potem so mi kar sami prinašali eksponate. Sicer pa sem najprej, pred okoli 35 leti, začel zbirati nogometne suvenirje – značke nogometnih klubov. Spomnim se, da mi je prvo poslal zdaj že pokojni ing. Dušan Paradina iz Splita (to je bil romunski klub Progresul Bucuresti), pri osemnajstih letih. In takrat sem se dejansko navdušil na ta hobi, katerega sem podrobneje spoznal na obisku v ČSSR, kjer je zbiranje značk izjemno priljubljeno“, nam je razlagal naš sogovornik, ki ima sedaj prav vse zelo lepo urejeno in sortirano, tako da je ogled »muzeja v Dobrovniku« dejansko pravo doživetje.

Sedaj Bobiju pri zbiranju športnih spominkov in suvenirjev, poleg značk in zastavic, različnih slik, nogometnih žog s podpisi s pomembnih nogometnih tekem, originalnih nogometnih dresov, katerih gotovo nima nihče v Sloveniji…, pomagajo na različnih športnih, predvsem nogometnih zvezah. „Strogo  sem se specializiral in me zanimajo samo nogometni klubi, nogometne federacije in zveze, ter tudi nekatere druge športne zveze iz različnih držav, ter tudi olimpijade in svetovna prvenstva. Za eno kakovostno značko, ki jo potrebujem, sem pripravljen dati tudi tisoč drugih. Včasih mi kakšen znanec, med pospravljanjem kleti ali podstrešja podari tudi več kot 5000 različnih značk, in med njimi ne najdem niti ene, ki je že ne bi imel oz. bi jo potreboval. Poleg več tisoč dejansko kakovostnih, izvirnih in tudi unikatnih značk, imam tudi foto material, in si urejam lastni arhiv, saj se zavedam, kako pomembno je, da ohraniš kakšno kakovostno sliko. Seveda, vse to je potrebno kakovostno zaščititi, kajti v nasprotnem primeru je vse skupaj brez pomena. Tukaj so originalni nogometni dresi, predvsem tisti, ki se izmenjujejo na pomembnejših mednarodnih in meddržavnih tekmah. Imam tudi drese in zastavice vseh tekem, ki jih je slovenska nogometna reprezentanca odigrala od osamosvojitve. To je pravzaprav zgodovina, kajti tukaj je zajet tudi nastop na EP in SP, kamor se bo Slovenija težko znova uvrstila“, nam je med obiskom v Dobrovniku pripovedoval Franc Bobovec in nadaljuje: „Zanimajo me le originalni dresi in večinoma imam na njih tudi posvetila igralcev in so označeni z etiketo, ki potrjuje čigav je dres, na kateri tekmi je bil oblečen ter datum tekme. Tako so tukaj dresi takšnih zvezdnikov kot so: Recoba, Raul, Mihajlović, Bozgo, Šiljak, Zahovič, Milanovič, Čeh..., tukaj pa je tudi veliko originalov številnih svetovnih reprezentanc in klubov. Poleg značk in zastavic ter dresov pa imam polne vitrine pokalov, plaket in priložnostnih suvenirjev v čast jubileju ali kot priznanja za dosežke in darila ob srečanjih. Ob tem so tukaj še velika tekmovanja (Olimpiade, Svetovna in Evropska prvenstva, Univerziade…), posebej pa sem navdušen nad spominki federacij, športnih zvez, in zato ni države na svetu iz katere ne bi imel vsaj dva – tri spominka“.

Največ mu pomenijo značke olimpijskih iger s posvetili Štuklja, Kostelićeve, Petkovića in Cerarja. Zbirateljstvo je njegova velika strast, njegova zbirka pa je dejansko impresivna. Tudi za nekoga, kot laika, ki mu ne pomenijo prav veliko imena, kot so Ferenc Puskas, Hans Krankl ali Dragan Džajić. A zbirateljstvo ni mačji kašelj. „Imeti moraš predvsem znanje. Ker ti včasih hoče kdo kaj prodati, pa sploh ni izvirnik. Pa seveda je potrebna tudi potrpežljivost. A danes mi pri zbiranju pomagajo mnogi. Skoraj vsi, ki so mojo zbirko videli v živo, mi sami nosijo stvari. Od trenerjev recimo Klančnik, Horjak, Blažević in številni drugi. Od igralcev pa Šiljak, Bozgo, Cipot, Simeunovič in številni iz Nemčije, Madžarske in Hrvaške. Moj največji partner pri zbiranju pa je nekdanji vratar hrvaške reprezentance Marijan Mrmić“, razlaga Bobi. Njegova zbirka je pravzaprav spoznavanje sveta. Ne le sveta športa, ampak vsega sveta, saj pravi, da ni države na svetu, od koder ne bi imel vsaj dveh spominkov. A ne le to! O vsakem zna povedati tudi zanimivo zgodbo. Da je zašel v športno novinarstvo je 'krivec' sedaj že pokojni urednik in novinar zagrebških Sportskih novosti Zvone Mornar, toda takrat si Bobi, še ni upal sanjati, da bodo nekdaj njegovi, predvsem nogometni idoli, postali pozneje, ko so se pričeli ukvarjati s trenerskim poslom, njegovi prijatelji. Tako skorajda ne mine dan, da se ne bi slišal ali kako drugače bil v stiku z velikimi trenerskimi imeni, kot so Miroslav Blažević, Petar Nadoveza, Zlatko Krajnčar, Marin Kovačić, Dušan Savić, Luka Bonačić, Bojan Prašnikar, Borut Jarc in drugi.

Kot se sedaj spominja, je bilo zanj posebej pestro in razgibano obdobje takoj po osamosvojitvi Slovenije, ko je imela pomurska regija kar tri nogometne prvoligaše, v posebnem spominu mu je ostalo gostovanje z murskosoboško Muro v Novem Sadu, kjer je svoje domače tekme evropskega pokala igral Bečej. „Spomnim se, da sem s tekme poročal za številne medije, pogoji za delo, bilo je takoj po vojni, so bili katastrofalni. Takrat mi je pomagal Boris Radoš, poročila s tekme pa sem predajal kar s tamkajšnje medicinske fakultete. Vse skupaj, preden sem delo opravil, je trajalo kar nekaj časa, zato sem skorajda ostal brez prevoza nazaj v Slovenijo. Oba Murina avtobusa - v enem so bili igralci, v drugem pa navijači - sta se že odpravila proti domu kar brez mene. Vendar je policija še pred mejnim prehodom ob izhodu iz Srbije avtobusa zaustavila in pripeljala mene. Počutil sem se kot kak visok državnik, že v naslednjem trenutku pa sem že bil deležen 'kletvic' utrujenih Murašev, ki so morali čakati“, se ene izmed dogodivščin, ki se mu je pripetila ob številnih gostovanjih po Evropi, spominja Bobovec, ki je po duši "Naftaš". Zato je ob stoletnici lendavskemu prvoligaškemu nogometnemu klubu tudi podaril besedilo za himno. Vendar, kot rad poudari, mu je bil vselej pri srcu tudi Maribor, kjer ima še danes izvrstne prijatelje.

„Veliko lepega sem doživel na svoji poti, in če bi danes izbiral, bi kljub naporom in stresnemu življenju izbral enako pot. Bil sem mlad fant, ki je sanjal o športnih veličinah, o svojih idolih, s katerimi sem po tolikih letih postal celo prijatelj. Nobena druga pot me ne bi privedla do tega“, doda Bobi, ki ga je najbolj navdušilo srečanje z legendarnim Leonom Štukljem, o svojem muzeju najrazličnejših spominkov, pa Bobi pravi, da je tukaj potrebno predvsem imeti idejo in potem ni težav. Sam je veliko videl v Realovem muzeju v Madridu ter Barceloninem na Nou Campu. Ko je tudi sam »prišel« v nogomet na velika vrata in je začel kot športni novinar redno spremljati svetovni nogomet ter o njem tudi pisati, je Bobi imel še več možnosti za potovanja in navezavo stikov z mnogimi klubu in ljudmi, ki mu pošiljajo svoje suvenirje. V začetku jih je bila samo nekaj (Real, Barcelona, Werder, Bayern, reprezentance Nemčije, Španije, Nizozemske…), danes pa je teh izjemno veliko. »Resnici na ljubo, še danes mi mnogi pomagajo; skoraj vsi tisti, ki so se prepričali in v živo videli mojo urejeno zbirko. To so domači trenerji in pa tudi nogometaši iz Nemčije, Madžarske, Hrvaške ipd.“, pravi Bobi, kateremu so mnogi predlagali, da bi pripravil kakšne razstave in predstavitve, saj so bili pri njem ljudje, ki so dejali, da so bili na številnih olimpiadah in drugih mednarodnih tekmovanjih, in nikjer niso videli toliko kvalitetnega materiala na enem mestu.

„Sam nisem pristaš tega, kajti vse to zbiram predvsem za svoje zadovoljstvo in veselje. Kljub temu, če bi šlo za kakšen pomembnejši dogodek ali jubilej, bi bil najbrž pripravljen vse to predstaviti širši javnosti. Hvala moji ženi in otrokoma, ki so imeli razumevanje za to mojo veliko ljubezen, kajti začelo se je z malo, sedaj pa ni več niti enega kotička kamor bi lahko kaj dodali. Pravzaprav so polne vse stene, vse vitrine, predali in omare. To je zame dejansko pravi muzej velike vrednosti“, pravi Bobi in dodaja: „Vsako zastavico je bilo treba očistiti, jo zaščititi s folijo, da jo ne bo uničila svetloba, muhe, prah ipd. Zato ne preseneča, da so tukaj tudi 50 in več let stare zastavice enake kot so bile takrat ko so narejene“.

Tako že povsod vedo, da se Bobi ukvarja z ljubiteljskim zbiranjem in mu značke, zastavice, žoge, drese ipd. pošiljajo po pošti, po prijateljih in znancih, večinoma pa kar po sedanjih slovenskih nogometaših in drugih športnikih, ki nastopajo v tujini. Bobija je še posebej prijetno presenetila pošiljka iz Splita, katere je pred nedavnim bil deležen. Ko so namreč obnavljali prostore starega Hajdukovega stadiona, popularno »plinaro« v Splitu so mu poslali celo skladišče starejših zastavic, značk in drugega materiala, tako da je bilo kar nekaj dela z urejanjem in sortiranjem. In kaj je Bobiju še posebej pri srcu? „Najbolj priljubljen izmed vseh spominkov mi je moj lastni dres izpred dobrih 35 let, ko smo imeli ekipo malega nogometa v Lendavi (Fist). V Sloveniji takrat ni bilo malega nogometa in smo kot edini tretjeligaš nastopili na mednarodnem turnirju v Szombathelyju na Madžarskem, kjer smo premagali tri prvoligaše in dosegli veliki uspeh. To je za nas bil velik dosežek in zato mi je dres z omenjenega turnirja še posebej priljubljen. Od ostalih reči so mi se v spomin posebej vtisnili dresi in drugi suvenirji, ki so vezani na vrhunske dosežke slovenske nogometne reprezentance. Potem so tukaj Ferenc Puškaš, Florian Albert, Hans Krankl, Dragan Džajić in mnogi drugi svetovno znani nogometaši, pa Brigita Bukovec, svetovna boksarska prvaka Teodillo Stevenson in Emilio Corea (oba Kuba), pa Janica Kostelić, Miro Cerar… Vse je to še kako vredno in lep spomin, a kot rečeno, največ mi le pomenijo olimpijske značke s posvetilom Leona Štuklja, s katerim sva bila, lahko rečem, prava prijatelja. Imam tudi izjemen osebni arhiv fotografij, v katerem prevladujejo Štukljeve, med njimi pa tudi tiste, ko je blestel na OI v Münchnu 1936, pred očmi Adolfa Hitlerja. Veliko mi pomeni tudi zastavica iz leta 1965, po ruski intervenciji na Madžarskem, zastavica pa je znana s prijateljske tekme Madžarska – Avstrija, ko se je poslovila zlata generacija madžarskega nogometa s Puškašem na čelu. Pravzaprav pa je med vsem tem težko izbrati najbolj priljubljen spominek. Mogoče je to tudi npr. dres Romuna Popescua, ki ga je imel oblečenega na tekmi, ko je Slovenija izločila Romune v dodatnih kvalifikacijah za SP. Tukaj so zanimive tudi značke - zbirka vseh svetovnih nogometnih federacij, imam pa tudi značko Nogometne federacije Vatikana. Enako je bilo pred leti s Palestino, ko sem imel prej značko njihove federacije, kot so postali članica FIFA ipd.“, nam je še s ponosom pristavil Bobi, ki nam je pokazal tudi sliko, ko so ga na domu v Dobrovniku obiskali tudi slovenski nogometni reprezentanti, ki so prišli na langaše. Tudi sicer Bobi vse pomembnejše dogodke najraje poslika in arhivira tako da je vse ovekovečeno in ostane za spomin.

Vsekakor pa ima Bobi tudi ogromno športne, predvsem nogometne literature, videokaset in podobnega gradiva. Njegov največji partner pri zbiranju pa je bivši vratar hrvaške nogometne reprezentance Marjan Mrmić iz Varaždina. Z Mrmićevimi so tudi družinski prijatelji, in ko se srečajo, ženi predvsem razpravljata o kuharskih receptih, Marjan in Feri pa o spominkih…

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Bobi ima že desettisoče originalnih značk, zastavic, dresov in žog...