„Čolnikov" klopotec straši in odganja ptiče!

Klopotec BenediktPodobno kot povsod po Slovenskih Goricah, Prlekiji in Halozah, so tudi benediški vinogradniki začeli s prireditvijo, ki bo poslej potekala tradicionalno vsako leto. Gre za postavljanje klopotca kot znaka ohranjanja kulturne dediščine, letos pa je postavitev klopotca nekoliko hitrejša, saj grozdje hitro dozoreva in potrebno je čim prej strašiti in odganjati ptiče. Letos ga je Turistično vinogradniško društvo Benedikt, postavilo prvič in sicer nad novim platojem ob svojih brajdah in kleti, ter tik ob Čolnikov domačiji, kjer bo klopotec poslej stal vsako leto. Na veselem dogodku, kjer ni manjkalo niti kulinaričnih in tekočih dobrot, se je zbralo kar nekaj članic in članov društva, ter tudi drugih vinogradnikov in vinogradnic, večino dela na „štangi" pa sta opravila aktualni predsednik, Marjan Farasin, in častni predsednik ter vinski vitez Zlatko Borak.

Postavljanje klopotca, kar so prvič uprizorili tudi benediški vinogradniki, je pravi praznik

Devetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe, kjer je nastopilo rekordnih 19 ekip

Bujta repaV okviru 23. Pomurskega poletnega festivala (PPF), ko se v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi 9. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne in zgodovinske dediščine.

Vinogradniki pred upokojenkami in gostinci

Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Bobi ima že desettisoče originalnih značk, zastavic, dresov in žog...

 

Ko človeka obsede ljubiteljsko zbiranje spominkov

V prekmurskem Dobrovniku bi lahko odprl muzej, kakršnega gotovo ni nikjer v bližini; Od Puškaša in Štruklja, do Brigite in Janice; od Tokia in Seula, do Madrida, Lizbone in Havane…

SpominkiŽe mnogokrat potrjeno dejstvo, da tudi konjiček, ljubiteljsko zbiranje različnih spominkov lahko dobesedno »zastrupi« človeka, se gotovo potrjuje tudi v primeru Franca Bobovca iz Dobrovnika v Prekmurju, ki ga mnogi v Sloveniji in tudi izven državnih meja poznajo tudi kot »nogometnega novinarja«. Bobi, kot ga kliče večina znancev in prijateljev, je pred nedavnim obeležil 60. rojstni dan, saj je bil rojen 5.7.1951 v Lendavi. Po gimnaziji se je zaposlil v kadrovski službi lendavske enote mariborskega Primata. In gospodarska recesija je naredila svoje, tako da je tudi Bobi pred poldrugim desetletjem ostal brez službe.

Zato se je moral praktično profesionalno posvetiti svoji »stari ljubezni« - športnemu novinarstvu. »To me je vedno zanimalo in zato ni bilo nobenih težav. Posebej me je zanimal nogomet, katerega sem tudi redno igral«, pravi Bobi, ki je v mladosti, predvsem v sedemdesetih in tudi osemdesetih letih, aktivno igral za lendavsko Nafto, pozneje pa je igral predvsem mali nogomet. Pravzaprav pa je Bobi vseskozi prisoten v športu, predvsem nogometu, in prav pri športu, toda ne nogometu, temveč pri namiznem tenisu, je spoznal in se zaljubil v svojo življenjsko sopotnico Gabiko, ki je igrala namizni tenis, s katero si je ustvaril družino z dvema pridnima otrokoma, Petro in Robijem, ki sta se že visoko izšolala.

Poleg družine in športnega novinarstva, je njegova največja ljubezen v življenju gotovo ljubiteljsko zbiranje raznih, predvsem športnih spominkov in sedaj ima doma pravi muzej z več tisoč različnimi enkratnimi originalnimi eksponati, kateri so bogastvo neprecenljive vrednosti še zlasti za prave ljubiteljske zbiralce. Z zbiranjem je začel pri dobrih dvajsetih letih, torej pred skoraj štiridesetimi leti, ko je predvsem zbiral nogometne značke in zastavice. Posebej všeč so mu bile večje zastavice, ki sta si jih pred začetkom tekme izmenjevala kapetana. Ko gre za značke, so ga zanimale in ga zanimajo samo kakovostne emajlirane značke. Vse to je zbiral že v mladosti, potem ko je postal športni novinar pa je vzpostavil kontakte in poznanstva, tako da je do vseh vrst spominkov prihajal še bistveno lažje.

„Od začetka sem večinoma prosil znance, da so mi prinašali značke, zastavice, drese ipd., v nadaljevanju pa so mnogi ljudje izvedeli za mojo veliko ljubezen in potem so mi kar sami prinašali eksponate. Sicer pa sem najprej, pred okoli 35 leti, začel zbirati nogometne suvenirje – značke nogometnih klubov. Spomnim se, da mi je prvo poslal zdaj že pokojni ing. Dušan Paradina iz Splita (to je bil romunski klub Progresul Bucuresti), pri osemnajstih letih. In takrat sem se dejansko navdušil na ta hobi, katerega sem podrobneje spoznal na obisku v ČSSR, kjer je zbiranje značk izjemno priljubljeno“, nam je razlagal naš sogovornik, ki ima sedaj prav vse zelo lepo urejeno in sortirano, tako da je ogled »muzeja v Dobrovniku« dejansko pravo doživetje.

Sedaj Bobiju pri zbiranju športnih spominkov in suvenirjev, poleg značk in zastavic, različnih slik, nogometnih žog s podpisi s pomembnih nogometnih tekem, originalnih nogometnih dresov, katerih gotovo nima nihče v Sloveniji…, pomagajo na različnih športnih, predvsem nogometnih zvezah. „Strogo  sem se specializiral in me zanimajo samo nogometni klubi, nogometne federacije in zveze, ter tudi nekatere druge športne zveze iz različnih držav, ter tudi olimpijade in svetovna prvenstva. Za eno kakovostno značko, ki jo potrebujem, sem pripravljen dati tudi tisoč drugih. Včasih mi kakšen znanec, med pospravljanjem kleti ali podstrešja podari tudi več kot 5000 različnih značk, in med njimi ne najdem niti ene, ki je že ne bi imel oz. bi jo potreboval. Poleg več tisoč dejansko kakovostnih, izvirnih in tudi unikatnih značk, imam tudi foto material, in si urejam lastni arhiv, saj se zavedam, kako pomembno je, da ohraniš kakšno kakovostno sliko. Seveda, vse to je potrebno kakovostno zaščititi, kajti v nasprotnem primeru je vse skupaj brez pomena. Tukaj so originalni nogometni dresi, predvsem tisti, ki se izmenjujejo na pomembnejših mednarodnih in meddržavnih tekmah. Imam tudi drese in zastavice vseh tekem, ki jih je slovenska nogometna reprezentanca odigrala od osamosvojitve. To je pravzaprav zgodovina, kajti tukaj je zajet tudi nastop na EP in SP, kamor se bo Slovenija težko znova uvrstila“, nam je med obiskom v Dobrovniku pripovedoval Franc Bobovec in nadaljuje: „Zanimajo me le originalni dresi in večinoma imam na njih tudi posvetila igralcev in so označeni z etiketo, ki potrjuje čigav je dres, na kateri tekmi je bil oblečen ter datum tekme. Tako so tukaj dresi takšnih zvezdnikov kot so: Recoba, Raul, Mihajlović, Bozgo, Šiljak, Zahovič, Milanovič, Čeh..., tukaj pa je tudi veliko originalov številnih svetovnih reprezentanc in klubov. Poleg značk in zastavic ter dresov pa imam polne vitrine pokalov, plaket in priložnostnih suvenirjev v čast jubileju ali kot priznanja za dosežke in darila ob srečanjih. Ob tem so tukaj še velika tekmovanja (Olimpiade, Svetovna in Evropska prvenstva, Univerziade…), posebej pa sem navdušen nad spominki federacij, športnih zvez, in zato ni države na svetu iz katere ne bi imel vsaj dva – tri spominka“.

Največ mu pomenijo značke olimpijskih iger s posvetili Štuklja, Kostelićeve, Petkovića in Cerarja. Zbirateljstvo je njegova velika strast, njegova zbirka pa je dejansko impresivna. Tudi za nekoga, kot laika, ki mu ne pomenijo prav veliko imena, kot so Ferenc Puskas, Hans Krankl ali Dragan Džajić. A zbirateljstvo ni mačji kašelj. „Imeti moraš predvsem znanje. Ker ti včasih hoče kdo kaj prodati, pa sploh ni izvirnik. Pa seveda je potrebna tudi potrpežljivost. A danes mi pri zbiranju pomagajo mnogi. Skoraj vsi, ki so mojo zbirko videli v živo, mi sami nosijo stvari. Od trenerjev recimo Klančnik, Horjak, Blažević in številni drugi. Od igralcev pa Šiljak, Bozgo, Cipot, Simeunovič in številni iz Nemčije, Madžarske in Hrvaške. Moj največji partner pri zbiranju pa je nekdanji vratar hrvaške reprezentance Marijan Mrmić“, razlaga Bobi. Njegova zbirka je pravzaprav spoznavanje sveta. Ne le sveta športa, ampak vsega sveta, saj pravi, da ni države na svetu, od koder ne bi imel vsaj dveh spominkov. A ne le to! O vsakem zna povedati tudi zanimivo zgodbo. Da je zašel v športno novinarstvo je 'krivec' sedaj že pokojni urednik in novinar zagrebških Sportskih novosti Zvone Mornar, toda takrat si Bobi, še ni upal sanjati, da bodo nekdaj njegovi, predvsem nogometni idoli, postali pozneje, ko so se pričeli ukvarjati s trenerskim poslom, njegovi prijatelji. Tako skorajda ne mine dan, da se ne bi slišal ali kako drugače bil v stiku z velikimi trenerskimi imeni, kot so Miroslav Blažević, Petar Nadoveza, Zlatko Krajnčar, Marin Kovačić, Dušan Savić, Luka Bonačić, Bojan Prašnikar, Borut Jarc in drugi.

Kot se sedaj spominja, je bilo zanj posebej pestro in razgibano obdobje takoj po osamosvojitvi Slovenije, ko je imela pomurska regija kar tri nogometne prvoligaše, v posebnem spominu mu je ostalo gostovanje z murskosoboško Muro v Novem Sadu, kjer je svoje domače tekme evropskega pokala igral Bečej. „Spomnim se, da sem s tekme poročal za številne medije, pogoji za delo, bilo je takoj po vojni, so bili katastrofalni. Takrat mi je pomagal Boris Radoš, poročila s tekme pa sem predajal kar s tamkajšnje medicinske fakultete. Vse skupaj, preden sem delo opravil, je trajalo kar nekaj časa, zato sem skorajda ostal brez prevoza nazaj v Slovenijo. Oba Murina avtobusa - v enem so bili igralci, v drugem pa navijači - sta se že odpravila proti domu kar brez mene. Vendar je policija še pred mejnim prehodom ob izhodu iz Srbije avtobusa zaustavila in pripeljala mene. Počutil sem se kot kak visok državnik, že v naslednjem trenutku pa sem že bil deležen 'kletvic' utrujenih Murašev, ki so morali čakati“, se ene izmed dogodivščin, ki se mu je pripetila ob številnih gostovanjih po Evropi, spominja Bobovec, ki je po duši "Naftaš". Zato je ob stoletnici lendavskemu prvoligaškemu nogometnemu klubu tudi podaril besedilo za himno. Vendar, kot rad poudari, mu je bil vselej pri srcu tudi Maribor, kjer ima še danes izvrstne prijatelje.

„Veliko lepega sem doživel na svoji poti, in če bi danes izbiral, bi kljub naporom in stresnemu življenju izbral enako pot. Bil sem mlad fant, ki je sanjal o športnih veličinah, o svojih idolih, s katerimi sem po tolikih letih postal celo prijatelj. Nobena druga pot me ne bi privedla do tega“, doda Bobi, ki ga je najbolj navdušilo srečanje z legendarnim Leonom Štukljem, o svojem muzeju najrazličnejših spominkov, pa Bobi pravi, da je tukaj potrebno predvsem imeti idejo in potem ni težav. Sam je veliko videl v Realovem muzeju v Madridu ter Barceloninem na Nou Campu. Ko je tudi sam »prišel« v nogomet na velika vrata in je začel kot športni novinar redno spremljati svetovni nogomet ter o njem tudi pisati, je Bobi imel še več možnosti za potovanja in navezavo stikov z mnogimi klubu in ljudmi, ki mu pošiljajo svoje suvenirje. V začetku jih je bila samo nekaj (Real, Barcelona, Werder, Bayern, reprezentance Nemčije, Španije, Nizozemske…), danes pa je teh izjemno veliko. »Resnici na ljubo, še danes mi mnogi pomagajo; skoraj vsi tisti, ki so se prepričali in v živo videli mojo urejeno zbirko. To so domači trenerji in pa tudi nogometaši iz Nemčije, Madžarske, Hrvaške ipd.“, pravi Bobi, kateremu so mnogi predlagali, da bi pripravil kakšne razstave in predstavitve, saj so bili pri njem ljudje, ki so dejali, da so bili na številnih olimpiadah in drugih mednarodnih tekmovanjih, in nikjer niso videli toliko kvalitetnega materiala na enem mestu.

„Sam nisem pristaš tega, kajti vse to zbiram predvsem za svoje zadovoljstvo in veselje. Kljub temu, če bi šlo za kakšen pomembnejši dogodek ali jubilej, bi bil najbrž pripravljen vse to predstaviti širši javnosti. Hvala moji ženi in otrokoma, ki so imeli razumevanje za to mojo veliko ljubezen, kajti začelo se je z malo, sedaj pa ni več niti enega kotička kamor bi lahko kaj dodali. Pravzaprav so polne vse stene, vse vitrine, predali in omare. To je zame dejansko pravi muzej velike vrednosti“, pravi Bobi in dodaja: „Vsako zastavico je bilo treba očistiti, jo zaščititi s folijo, da jo ne bo uničila svetloba, muhe, prah ipd. Zato ne preseneča, da so tukaj tudi 50 in več let stare zastavice enake kot so bile takrat ko so narejene“.

Tako že povsod vedo, da se Bobi ukvarja z ljubiteljskim zbiranjem in mu značke, zastavice, žoge, drese ipd. pošiljajo po pošti, po prijateljih in znancih, večinoma pa kar po sedanjih slovenskih nogometaših in drugih športnikih, ki nastopajo v tujini. Bobija je še posebej prijetno presenetila pošiljka iz Splita, katere je pred nedavnim bil deležen. Ko so namreč obnavljali prostore starega Hajdukovega stadiona, popularno »plinaro« v Splitu so mu poslali celo skladišče starejših zastavic, značk in drugega materiala, tako da je bilo kar nekaj dela z urejanjem in sortiranjem. In kaj je Bobiju še posebej pri srcu? „Najbolj priljubljen izmed vseh spominkov mi je moj lastni dres izpred dobrih 35 let, ko smo imeli ekipo malega nogometa v Lendavi (Fist). V Sloveniji takrat ni bilo malega nogometa in smo kot edini tretjeligaš nastopili na mednarodnem turnirju v Szombathelyju na Madžarskem, kjer smo premagali tri prvoligaše in dosegli veliki uspeh. To je za nas bil velik dosežek in zato mi je dres z omenjenega turnirja še posebej priljubljen. Od ostalih reči so mi se v spomin posebej vtisnili dresi in drugi suvenirji, ki so vezani na vrhunske dosežke slovenske nogometne reprezentance. Potem so tukaj Ferenc Puškaš, Florian Albert, Hans Krankl, Dragan Džajić in mnogi drugi svetovno znani nogometaši, pa Brigita Bukovec, svetovna boksarska prvaka Teodillo Stevenson in Emilio Corea (oba Kuba), pa Janica Kostelić, Miro Cerar… Vse je to še kako vredno in lep spomin, a kot rečeno, največ mi le pomenijo olimpijske značke s posvetilom Leona Štuklja, s katerim sva bila, lahko rečem, prava prijatelja. Imam tudi izjemen osebni arhiv fotografij, v katerem prevladujejo Štukljeve, med njimi pa tudi tiste, ko je blestel na OI v Münchnu 1936, pred očmi Adolfa Hitlerja. Veliko mi pomeni tudi zastavica iz leta 1965, po ruski intervenciji na Madžarskem, zastavica pa je znana s prijateljske tekme Madžarska – Avstrija, ko se je poslovila zlata generacija madžarskega nogometa s Puškašem na čelu. Pravzaprav pa je med vsem tem težko izbrati najbolj priljubljen spominek. Mogoče je to tudi npr. dres Romuna Popescua, ki ga je imel oblečenega na tekmi, ko je Slovenija izločila Romune v dodatnih kvalifikacijah za SP. Tukaj so zanimive tudi značke - zbirka vseh svetovnih nogometnih federacij, imam pa tudi značko Nogometne federacije Vatikana. Enako je bilo pred leti s Palestino, ko sem imel prej značko njihove federacije, kot so postali članica FIFA ipd.“, nam je še s ponosom pristavil Bobi, ki nam je pokazal tudi sliko, ko so ga na domu v Dobrovniku obiskali tudi slovenski nogometni reprezentanti, ki so prišli na langaše. Tudi sicer Bobi vse pomembnejše dogodke najraje poslika in arhivira tako da je vse ovekovečeno in ostane za spomin.

Vsekakor pa ima Bobi tudi ogromno športne, predvsem nogometne literature, videokaset in podobnega gradiva. Njegov največji partner pri zbiranju pa je bivši vratar hrvaške nogometne reprezentance Marjan Mrmić iz Varaždina. Z Mrmićevimi so tudi družinski prijatelji, in ko se srečajo, ženi predvsem razpravljata o kuharskih receptih, Marjan in Feri pa o spominkih…

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Bobi ima že desettisoče originalnih značk, zastavic, dresov in žog...