Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Bobi ima že desettisoče originalnih značk, zastavic, dresov in žog...

 

Ko človeka obsede ljubiteljsko zbiranje spominkov

V prekmurskem Dobrovniku bi lahko odprl muzej, kakršnega gotovo ni nikjer v bližini; Od Puškaša in Štruklja, do Brigite in Janice; od Tokia in Seula, do Madrida, Lizbone in Havane…

SpominkiŽe mnogokrat potrjeno dejstvo, da tudi konjiček, ljubiteljsko zbiranje različnih spominkov lahko dobesedno »zastrupi« človeka, se gotovo potrjuje tudi v primeru Franca Bobovca iz Dobrovnika v Prekmurju, ki ga mnogi v Sloveniji in tudi izven državnih meja poznajo tudi kot »nogometnega novinarja«. Bobi, kot ga kliče večina znancev in prijateljev, je pred nedavnim obeležil 60. rojstni dan, saj je bil rojen 5.7.1951 v Lendavi. Po gimnaziji se je zaposlil v kadrovski službi lendavske enote mariborskega Primata. In gospodarska recesija je naredila svoje, tako da je tudi Bobi pred poldrugim desetletjem ostal brez službe.

Zato se je moral praktično profesionalno posvetiti svoji »stari ljubezni« - športnemu novinarstvu. »To me je vedno zanimalo in zato ni bilo nobenih težav. Posebej me je zanimal nogomet, katerega sem tudi redno igral«, pravi Bobi, ki je v mladosti, predvsem v sedemdesetih in tudi osemdesetih letih, aktivno igral za lendavsko Nafto, pozneje pa je igral predvsem mali nogomet. Pravzaprav pa je Bobi vseskozi prisoten v športu, predvsem nogometu, in prav pri športu, toda ne nogometu, temveč pri namiznem tenisu, je spoznal in se zaljubil v svojo življenjsko sopotnico Gabiko, ki je igrala namizni tenis, s katero si je ustvaril družino z dvema pridnima otrokoma, Petro in Robijem, ki sta se že visoko izšolala.

Poleg družine in športnega novinarstva, je njegova največja ljubezen v življenju gotovo ljubiteljsko zbiranje raznih, predvsem športnih spominkov in sedaj ima doma pravi muzej z več tisoč različnimi enkratnimi originalnimi eksponati, kateri so bogastvo neprecenljive vrednosti še zlasti za prave ljubiteljske zbiralce. Z zbiranjem je začel pri dobrih dvajsetih letih, torej pred skoraj štiridesetimi leti, ko je predvsem zbiral nogometne značke in zastavice. Posebej všeč so mu bile večje zastavice, ki sta si jih pred začetkom tekme izmenjevala kapetana. Ko gre za značke, so ga zanimale in ga zanimajo samo kakovostne emajlirane značke. Vse to je zbiral že v mladosti, potem ko je postal športni novinar pa je vzpostavil kontakte in poznanstva, tako da je do vseh vrst spominkov prihajal še bistveno lažje.

„Od začetka sem večinoma prosil znance, da so mi prinašali značke, zastavice, drese ipd., v nadaljevanju pa so mnogi ljudje izvedeli za mojo veliko ljubezen in potem so mi kar sami prinašali eksponate. Sicer pa sem najprej, pred okoli 35 leti, začel zbirati nogometne suvenirje – značke nogometnih klubov. Spomnim se, da mi je prvo poslal zdaj že pokojni ing. Dušan Paradina iz Splita (to je bil romunski klub Progresul Bucuresti), pri osemnajstih letih. In takrat sem se dejansko navdušil na ta hobi, katerega sem podrobneje spoznal na obisku v ČSSR, kjer je zbiranje značk izjemno priljubljeno“, nam je razlagal naš sogovornik, ki ima sedaj prav vse zelo lepo urejeno in sortirano, tako da je ogled »muzeja v Dobrovniku« dejansko pravo doživetje.

Sedaj Bobiju pri zbiranju športnih spominkov in suvenirjev, poleg značk in zastavic, različnih slik, nogometnih žog s podpisi s pomembnih nogometnih tekem, originalnih nogometnih dresov, katerih gotovo nima nihče v Sloveniji…, pomagajo na različnih športnih, predvsem nogometnih zvezah. „Strogo  sem se specializiral in me zanimajo samo nogometni klubi, nogometne federacije in zveze, ter tudi nekatere druge športne zveze iz različnih držav, ter tudi olimpijade in svetovna prvenstva. Za eno kakovostno značko, ki jo potrebujem, sem pripravljen dati tudi tisoč drugih. Včasih mi kakšen znanec, med pospravljanjem kleti ali podstrešja podari tudi več kot 5000 različnih značk, in med njimi ne najdem niti ene, ki je že ne bi imel oz. bi jo potreboval. Poleg več tisoč dejansko kakovostnih, izvirnih in tudi unikatnih značk, imam tudi foto material, in si urejam lastni arhiv, saj se zavedam, kako pomembno je, da ohraniš kakšno kakovostno sliko. Seveda, vse to je potrebno kakovostno zaščititi, kajti v nasprotnem primeru je vse skupaj brez pomena. Tukaj so originalni nogometni dresi, predvsem tisti, ki se izmenjujejo na pomembnejših mednarodnih in meddržavnih tekmah. Imam tudi drese in zastavice vseh tekem, ki jih je slovenska nogometna reprezentanca odigrala od osamosvojitve. To je pravzaprav zgodovina, kajti tukaj je zajet tudi nastop na EP in SP, kamor se bo Slovenija težko znova uvrstila“, nam je med obiskom v Dobrovniku pripovedoval Franc Bobovec in nadaljuje: „Zanimajo me le originalni dresi in večinoma imam na njih tudi posvetila igralcev in so označeni z etiketo, ki potrjuje čigav je dres, na kateri tekmi je bil oblečen ter datum tekme. Tako so tukaj dresi takšnih zvezdnikov kot so: Recoba, Raul, Mihajlović, Bozgo, Šiljak, Zahovič, Milanovič, Čeh..., tukaj pa je tudi veliko originalov številnih svetovnih reprezentanc in klubov. Poleg značk in zastavic ter dresov pa imam polne vitrine pokalov, plaket in priložnostnih suvenirjev v čast jubileju ali kot priznanja za dosežke in darila ob srečanjih. Ob tem so tukaj še velika tekmovanja (Olimpiade, Svetovna in Evropska prvenstva, Univerziade…), posebej pa sem navdušen nad spominki federacij, športnih zvez, in zato ni države na svetu iz katere ne bi imel vsaj dva – tri spominka“.

Največ mu pomenijo značke olimpijskih iger s posvetili Štuklja, Kostelićeve, Petkovića in Cerarja. Zbirateljstvo je njegova velika strast, njegova zbirka pa je dejansko impresivna. Tudi za nekoga, kot laika, ki mu ne pomenijo prav veliko imena, kot so Ferenc Puskas, Hans Krankl ali Dragan Džajić. A zbirateljstvo ni mačji kašelj. „Imeti moraš predvsem znanje. Ker ti včasih hoče kdo kaj prodati, pa sploh ni izvirnik. Pa seveda je potrebna tudi potrpežljivost. A danes mi pri zbiranju pomagajo mnogi. Skoraj vsi, ki so mojo zbirko videli v živo, mi sami nosijo stvari. Od trenerjev recimo Klančnik, Horjak, Blažević in številni drugi. Od igralcev pa Šiljak, Bozgo, Cipot, Simeunovič in številni iz Nemčije, Madžarske in Hrvaške. Moj največji partner pri zbiranju pa je nekdanji vratar hrvaške reprezentance Marijan Mrmić“, razlaga Bobi. Njegova zbirka je pravzaprav spoznavanje sveta. Ne le sveta športa, ampak vsega sveta, saj pravi, da ni države na svetu, od koder ne bi imel vsaj dveh spominkov. A ne le to! O vsakem zna povedati tudi zanimivo zgodbo. Da je zašel v športno novinarstvo je 'krivec' sedaj že pokojni urednik in novinar zagrebških Sportskih novosti Zvone Mornar, toda takrat si Bobi, še ni upal sanjati, da bodo nekdaj njegovi, predvsem nogometni idoli, postali pozneje, ko so se pričeli ukvarjati s trenerskim poslom, njegovi prijatelji. Tako skorajda ne mine dan, da se ne bi slišal ali kako drugače bil v stiku z velikimi trenerskimi imeni, kot so Miroslav Blažević, Petar Nadoveza, Zlatko Krajnčar, Marin Kovačić, Dušan Savić, Luka Bonačić, Bojan Prašnikar, Borut Jarc in drugi.

Kot se sedaj spominja, je bilo zanj posebej pestro in razgibano obdobje takoj po osamosvojitvi Slovenije, ko je imela pomurska regija kar tri nogometne prvoligaše, v posebnem spominu mu je ostalo gostovanje z murskosoboško Muro v Novem Sadu, kjer je svoje domače tekme evropskega pokala igral Bečej. „Spomnim se, da sem s tekme poročal za številne medije, pogoji za delo, bilo je takoj po vojni, so bili katastrofalni. Takrat mi je pomagal Boris Radoš, poročila s tekme pa sem predajal kar s tamkajšnje medicinske fakultete. Vse skupaj, preden sem delo opravil, je trajalo kar nekaj časa, zato sem skorajda ostal brez prevoza nazaj v Slovenijo. Oba Murina avtobusa - v enem so bili igralci, v drugem pa navijači - sta se že odpravila proti domu kar brez mene. Vendar je policija še pred mejnim prehodom ob izhodu iz Srbije avtobusa zaustavila in pripeljala mene. Počutil sem se kot kak visok državnik, že v naslednjem trenutku pa sem že bil deležen 'kletvic' utrujenih Murašev, ki so morali čakati“, se ene izmed dogodivščin, ki se mu je pripetila ob številnih gostovanjih po Evropi, spominja Bobovec, ki je po duši "Naftaš". Zato je ob stoletnici lendavskemu prvoligaškemu nogometnemu klubu tudi podaril besedilo za himno. Vendar, kot rad poudari, mu je bil vselej pri srcu tudi Maribor, kjer ima še danes izvrstne prijatelje.

„Veliko lepega sem doživel na svoji poti, in če bi danes izbiral, bi kljub naporom in stresnemu življenju izbral enako pot. Bil sem mlad fant, ki je sanjal o športnih veličinah, o svojih idolih, s katerimi sem po tolikih letih postal celo prijatelj. Nobena druga pot me ne bi privedla do tega“, doda Bobi, ki ga je najbolj navdušilo srečanje z legendarnim Leonom Štukljem, o svojem muzeju najrazličnejših spominkov, pa Bobi pravi, da je tukaj potrebno predvsem imeti idejo in potem ni težav. Sam je veliko videl v Realovem muzeju v Madridu ter Barceloninem na Nou Campu. Ko je tudi sam »prišel« v nogomet na velika vrata in je začel kot športni novinar redno spremljati svetovni nogomet ter o njem tudi pisati, je Bobi imel še več možnosti za potovanja in navezavo stikov z mnogimi klubu in ljudmi, ki mu pošiljajo svoje suvenirje. V začetku jih je bila samo nekaj (Real, Barcelona, Werder, Bayern, reprezentance Nemčije, Španije, Nizozemske…), danes pa je teh izjemno veliko. »Resnici na ljubo, še danes mi mnogi pomagajo; skoraj vsi tisti, ki so se prepričali in v živo videli mojo urejeno zbirko. To so domači trenerji in pa tudi nogometaši iz Nemčije, Madžarske, Hrvaške ipd.“, pravi Bobi, kateremu so mnogi predlagali, da bi pripravil kakšne razstave in predstavitve, saj so bili pri njem ljudje, ki so dejali, da so bili na številnih olimpiadah in drugih mednarodnih tekmovanjih, in nikjer niso videli toliko kvalitetnega materiala na enem mestu.

„Sam nisem pristaš tega, kajti vse to zbiram predvsem za svoje zadovoljstvo in veselje. Kljub temu, če bi šlo za kakšen pomembnejši dogodek ali jubilej, bi bil najbrž pripravljen vse to predstaviti širši javnosti. Hvala moji ženi in otrokoma, ki so imeli razumevanje za to mojo veliko ljubezen, kajti začelo se je z malo, sedaj pa ni več niti enega kotička kamor bi lahko kaj dodali. Pravzaprav so polne vse stene, vse vitrine, predali in omare. To je zame dejansko pravi muzej velike vrednosti“, pravi Bobi in dodaja: „Vsako zastavico je bilo treba očistiti, jo zaščititi s folijo, da jo ne bo uničila svetloba, muhe, prah ipd. Zato ne preseneča, da so tukaj tudi 50 in več let stare zastavice enake kot so bile takrat ko so narejene“.

Tako že povsod vedo, da se Bobi ukvarja z ljubiteljskim zbiranjem in mu značke, zastavice, žoge, drese ipd. pošiljajo po pošti, po prijateljih in znancih, večinoma pa kar po sedanjih slovenskih nogometaših in drugih športnikih, ki nastopajo v tujini. Bobija je še posebej prijetno presenetila pošiljka iz Splita, katere je pred nedavnim bil deležen. Ko so namreč obnavljali prostore starega Hajdukovega stadiona, popularno »plinaro« v Splitu so mu poslali celo skladišče starejših zastavic, značk in drugega materiala, tako da je bilo kar nekaj dela z urejanjem in sortiranjem. In kaj je Bobiju še posebej pri srcu? „Najbolj priljubljen izmed vseh spominkov mi je moj lastni dres izpred dobrih 35 let, ko smo imeli ekipo malega nogometa v Lendavi (Fist). V Sloveniji takrat ni bilo malega nogometa in smo kot edini tretjeligaš nastopili na mednarodnem turnirju v Szombathelyju na Madžarskem, kjer smo premagali tri prvoligaše in dosegli veliki uspeh. To je za nas bil velik dosežek in zato mi je dres z omenjenega turnirja še posebej priljubljen. Od ostalih reči so mi se v spomin posebej vtisnili dresi in drugi suvenirji, ki so vezani na vrhunske dosežke slovenske nogometne reprezentance. Potem so tukaj Ferenc Puškaš, Florian Albert, Hans Krankl, Dragan Džajić in mnogi drugi svetovno znani nogometaši, pa Brigita Bukovec, svetovna boksarska prvaka Teodillo Stevenson in Emilio Corea (oba Kuba), pa Janica Kostelić, Miro Cerar… Vse je to še kako vredno in lep spomin, a kot rečeno, največ mi le pomenijo olimpijske značke s posvetilom Leona Štuklja, s katerim sva bila, lahko rečem, prava prijatelja. Imam tudi izjemen osebni arhiv fotografij, v katerem prevladujejo Štukljeve, med njimi pa tudi tiste, ko je blestel na OI v Münchnu 1936, pred očmi Adolfa Hitlerja. Veliko mi pomeni tudi zastavica iz leta 1965, po ruski intervenciji na Madžarskem, zastavica pa je znana s prijateljske tekme Madžarska – Avstrija, ko se je poslovila zlata generacija madžarskega nogometa s Puškašem na čelu. Pravzaprav pa je med vsem tem težko izbrati najbolj priljubljen spominek. Mogoče je to tudi npr. dres Romuna Popescua, ki ga je imel oblečenega na tekmi, ko je Slovenija izločila Romune v dodatnih kvalifikacijah za SP. Tukaj so zanimive tudi značke - zbirka vseh svetovnih nogometnih federacij, imam pa tudi značko Nogometne federacije Vatikana. Enako je bilo pred leti s Palestino, ko sem imel prej značko njihove federacije, kot so postali članica FIFA ipd.“, nam je še s ponosom pristavil Bobi, ki nam je pokazal tudi sliko, ko so ga na domu v Dobrovniku obiskali tudi slovenski nogometni reprezentanti, ki so prišli na langaše. Tudi sicer Bobi vse pomembnejše dogodke najraje poslika in arhivira tako da je vse ovekovečeno in ostane za spomin.

Vsekakor pa ima Bobi tudi ogromno športne, predvsem nogometne literature, videokaset in podobnega gradiva. Njegov največji partner pri zbiranju pa je bivši vratar hrvaške nogometne reprezentance Marjan Mrmić iz Varaždina. Z Mrmićevimi so tudi družinski prijatelji, in ko se srečajo, ženi predvsem razpravljata o kuharskih receptih, Marjan in Feri pa o spominkih…

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Bobi ima že desettisoče originalnih značk, zastavic, dresov in žog...