Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Abrahamovec je gostil pisano druščino

Žetev MulecNa domačiji Jerice in Srečka Muleca v Radvencih pri Negovi (nekoč Klolerjeva kmetija), je bilo konec minulega tedna nadvse veselo. Tam so se zbrali člani TD Negova-Spodnji Ivanjci, ter pripravili prikaz žetve in mlatitve pšenice po starem običaju. In ker je virt Srečko hkrati praznoval lep življenjski jubilej, srečanje z Abrahamom, je jasno, da je bilo na njivi in »gümli« še bolj razigrano in prijetno. V nadvse veselem razpoloženju, tako kot je bilo to včasih, je potekala: žetev, »delaje« snopov, povezanih s panti, mlatitev z mlatilnico, spravilo zrnja, postavljanje kopice iz slame...

Na negovskem koncu je potekalo veselo srečanje ob žetvi in mlačvi

Slovenci in Avstrijci med Weitersfeldu in Sladkim Vrhom složno skočili v Muro

Mura Veliki skokLetošnjemu Velikemu skoku/Big Jump so se blizu broda na Muri med Trnovim ob Muri (Weitersfeldu) in Sladkim Vrhom pridružili tako Avstrijci kot Slovenci. Tako so se natanko ob 15.00  pridružili tisočim Evropejcem, ki so skočili v vse večje reke in jezera, da bi tako opozorili na njihovo veliko bogastvo. Veliki skok je tokrat že drugič potekal na tem mestu in je signal Evropi, ki nas opominja na potrebo po zaščiti naših voda, hkrati pa opozarja na čiste reke. Obenem pa je bil še en poziv, da mora Mura na tem delu in v celotni Sloveniji teče brez ovir. Koordinator kampanje Rešimo Muro Stojan Habjanič je ob tem povedal: "Tudi danes je tukaj očitno, da reke ne damo. Reka je del življenja, ljudje so se preselili k reki, jo znova vzljubili, tako kot je bilo to nekoč blizu njihovih življenj in tako življenje si predstavljamo tudi v prihodnje tako ob mejni reki kot vzdolž celotne reke v Sloveniji."

Z Velikim skokom so opozorili na pomen reke Mure

Najmlajši Luka z osmimi, najstarejših Ivan s 73 leti!

Harmonikarji KonjiščeKljub veliki vročini, ki je pritiskala je minuli konec tedna znova bilo veselo in razigrano v idiličnem turistično rekreacijskem centru (TRC) Zgornje Konjišče. V organizaciji Turističnega društva Čemaž – Apaške doline je namreč v sencah potekal 11. „Veseli popoldan s harmonikarji", ko so številni, predvsem mladi ljubiteljski harmonikarji raztegnili meh. Tokrat je v Zgornje Konjišče prišlo 11 mladih glasbenikov iz širšega območja skrajnjega severovzhoda Slovenije, iz Štajerske in Pomurja. Med udeleženci kaže omeniti predvsem najmlajšega udeleženca Luko Kaučiča iz bližnjega Podgorja in 73-letnega Ivana Pompergerja iz Sladkega Vrha, njuna razlika v letih pa je znašala kar 65 let. V okviru prireditve, na kateri se je zbralo tudi veliko število obiskovalcev in gostov od blizu in daleč, tudi z druge strani reke Mure, iz sosednje Avstrije, so se mnogi razveselili z bogatimi dobitki na srečelovu, ki so ga med drugim pripravili.

Harmonikarji so enajstič raztegnili meh v Zgornjem Konjišču

MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Tisto, kar vzljubiš ne moreš pozabiti

 

Upokojeni Rudolf Brumen iz Dragotincev še vedno splete kakšno košaro

RudolfČeprav je dandanes, v primerjavi s preteklostjo, tudi na podeželju bistveno manj pravih domačih rokodelcev, ki s svojimi rokami izdelujejo čudovite izdelke, so med nami še ljudje, ki jih lahko občudujemo. In med njimi je tudi Rudolf Brumen iz Dragotincev v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, ki bo 14. aprila prihodnje leto obeležil 70. rojstni dan. Nanj so nas že ob izteku minulega šolskega leta, opozorili učenci OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici, ki so se priključili projektu „Mladi posvojijo rokodelca“.

Pod vodstvom mentorjev: Irene Skotnik, Petra Korošca in Vide Tivadar Mesarič, so se namreč otroci najprej seznanili z različnimi rokodelskimi dejavnostmi, ki so jih raziskali in spoznali, katere rokodelske obrti se pojavljajo v Pomurju. Na koncu so za podrobnejšo obdelavo izbrali rokodelca, ki se ukvarja s pletenjem košar in izdelovanjem brezovih metel.

Njihov „posvojeni rokodelec“ je postal vsestransko zanimivi Rudolf Brumen, ki je otrokom razkazal kako se pletejo košare in brezove metle. Slednje so izdelovali tudi učenci sami. Za izdelavo teh metel potrebujemo brezove veje, vrv, žico, škarje in seveda dobro voljo. Da nastane na koncu lepa brezova metla, potrebujemo tudi čas, saj eno metlo izdelujemo približno eno uro. Ob ponazoritvi izdelave metle so otroci spoznali, kakšno je bilo življenje nekoč. Prav tako so ob Rudolfovem pripovedovanju o svojih življenjskih izkušnjah in modrostih lažje dojemali svet starejše generacije in se zavedali pomena medgeneracijskega druženja, ki je pomemben za razvoj ustvarjalnih potencialov mladih ter varovanje in ohranjanje nesnovne dediščine. Učenci in njihovi mentorji so tudi spoznali, kako zelo pomemben je stik otroka z drugimi generacijami. Ne moremo namreč živeti v polnosti, če nismo povezani. Izkušnje odraslih otroku pomagajo, da lahko sam sebe vrednoti naprej za naslednje rodove. Tako začuti skupne korenine in pripadnost, da bo nekega dne zmogel poiskati lastno globino...

Mojster Rudolf pa nam pove, da se je „poklica“ pletenja košar in metel, naučil sam, in sicer že pred pred skoraj štirimi desetletji. V družini se s tem ukvarja sam in družina ga pri tem zelo podpira. To delo ga zelo veseli in zato ga opravlja tudi danes, čeprav bi lahko užival zasluženo pokojnino in vse drugo kar si je ustvaril skupaj s soprogo Antonijo. Z njo in najmlajšim izmed štirih otrok, Robertom, živi na prijetni domačiji ob gozdičku, le nekaj deset metrov od „Pomurske AC“, od koder ima večji del občine Sveti Jurij ob Ščavnici, kot na dlani. Obkrožen s številnimi živalmi, na domačiji z veliko rož in zelenja, lepim vrtom, obdelanimi polji in zelenimi gozdovi ter pašniki, Rudolf dejansko uživa jesen življenja. A vedno ni bilo tako idilično, in zato ne preseneča, da tudi danes ne more mirovati in vedno nekaj dela. „Dejansko ne morem mirovati in moram vedno nekaj delati. In poleg dela na kmetiji, v hlevu in podobno, mi čas krajša tudi pletenje, ki me nekako spremlja že več kot tri desetletja. To je zanimivo delo, a ne tako enostavno, saj je potrebno biti zelo natančen, previden in tudi strpen. Od priprave materiala, ki se dandanes vedno težje dobi, do končanja pletenja ene same košare minejo tudi več kot tri ure. Zato se tudi to delo ne izplača. Sam največ svojih izdelkov razdelim prijateljem in znancem. Res je sicer, da se tako košara kot brezova metla, ki jo uporabljamo v hlevu, lahko kupi, a je vseeno lepše če si narediš sam in jo še komu podariš“, razlaga Rudolf.

Naš sogovornik se je sicer rodil prav v času, ko je bila v Evropi najhujša kriza, vojni časi pa so še dodatno obremenjevali življenje. Tudi njegovega očeta so hitro mobilizirali v nemško vojsko in poslali na rusko fronto. Nikoli več se ni vrnil domov, čeprav je preživel vojno. Rudolf je z bratom Jožetom, ki danes z družino živi v Šratovcih pri Radencih, ostal sam z mamo in babico. Pozneje samo s slednjo. Ko je prišel iz JLA se je leta 1966 poročil z Mariborčanko Antonijo, ter se tudi preselil v Maribor, kjer je bil zaposlen v Mariborski livarni in je zaradi benificirane delovne dobe nekoliko prej dočakal upokojitev. Že veliko pred upokojitvijo, ko mu je babica prepisala grunt, so se preselili v Dragotince. Zraven so prišli tudi tudi štirje otroci: Ivica (z družino živi v Murski Soboti), Marjana (Rožički Vrh), Cvetka (Sodišinci) in omenjeni Robi, ki je doma. Zraven je tudi kar osem vnukinj in niti en vnuk. Kmalu pričakuje tudi kakšnega pravnuka...

PLETENJE KOŠAR IZ VRBOVIH VEJ

Poklic pletenja košar je sila zanimiv in prijeten, tako za odrasle ljudi, mlajše upokojence in vse ostale, torej tudi mlajše in otroke, saj pletenje košar na stari način gotovo kaže ohraniti. Za pletenje potrebujemo surove (sveže) enoletne vrbove šibe. Lahko so tudi posušene, a jih je potrebno pred uporabo nekaj dni namakati v vodi. Narezano šibje je potrebno očistiti in sortirati po debelini šib. Čiščenje zajema rezanje poganjkov na glavnih šibah. Poganjke na glavnih šibah odrežemo tesno ob glavni šibi z ostrim nožem, tako, da je očiščena šiba uporabna pri izdelavi košev. Šibe, ki smo jih pridobili s čiščenjem, sortiramo in jih uporabimo pri postopku izdelave izdelkov iz šibja.

Pri pletenju potrebujemo delovno mizo, to je lahko tudi kuhinjska, saj je pri delu ne obremenjujemo, stol, oster nož, vrtne ("trsne") škarje, pripravo za "kalanje" debelejših šib za "vitre", večje šilo (v ta namen lahko uporabimo primeren izvijač), kladivce (do 250 gramov) in dva kilograma težko utež (za to lahko porabimo kar primeren kamen). Iz poprej očiščenega in sortiranega šibja poteka izbira primernih šib za izdelavo koša. Izbrane šibe po potrebi, tako kot zahteva način izdelave, ošilimo. Iz debelejših delov šib pripravimo "vitre", ki jih pridobimo z "razcepljanjem" debelejših delov šib na dva, tri ali štiri dele. Razcepljene dele šib z ostrim nožem zgladimo, po potrebi stanjšamo, da je "vitra" bolj prožna in primernejša za pletenje. Potem pa pletenje, od spodaj proti vrhu...

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Tisto, kar vzljubiš ne moreš pozabiti