Adventni venec ob 400-letni modri kavčini

Advent CerkvenjakTuristično društvo Cerkvenjak, ki predvsem skrbi za promocijo kraja in omenjene občine v Slovenskih goricah, skozi vse leto izvaja številne aktivnosti ter pripravlja takšne in drugačne dogodke in prireditve. Med njimi je gotovo najodmevnejša košnja na stari način, svoje dejavnosti pa ob koncu leta zaključijo z izdelavo in postavitvijo adventnega venca v središču Cerkvenjaka, in postavitvijo božičnih jaslic ob cerkvi Sv. Antona. Adventni venec člani društva izdelujejo pri svojem predsedniku Alojzu Zorku in tako je bilo tudi letos.

Ob Johanezovi kapeli v Cerkvenjaku so prižgali prvo svečko

Pripravili so prvo izmenjevalnico oblačil, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

IzmenjevalnicaPrav v času, ko se je, ne le v ZDA temveč po vsem svetu in tudi pri nas, največ govorilo o „črnem petku" ter zapravljanju in razsipništvu, se je v Mladinskem centru Gornja Radgona odvijala nadvse koristna akcija, ki jo je pripravila Iniciativa za zelene ideje „Rastišče". Šlo je za prvo izmenjevalnico oblačil v tem delu države, na katero so številni Prleki, Prekmurci, Štajerci in drugi prinesli kose oblačil, modnih dodatkov ali obutve, ki jih ne nosijo več, ter si za domov izbrali druge, katerih več ne uporablja kdo drug.

Zamenjali so oblačila in obutev

Kmečke ženske v Hiši dišečega traminca

Kmečke ženske pri SteyerjuDruštvo Kmečkih žena Apače, ki ga vodi Ema Škrobar, in ki deluje že 29 let, vsa leta svojega obstoja, ob koncu leta, pripravlja novoletno-božično srečanje članic društva, s katerim se jim zahvalijo za njihovo delovanje v društvu skozi vso leto. To je pravzaprav prijetno druženje, katerega se članice rade udeležujejo. In tako je bilo tudi tokrat, ko se je srečanja v znameniti Hiši dišečega traminca, na posestvu Steyer v Plitvici, udeležilo 38 članic. Prisotne je najprej pozdravila predsednica društva Ema Škrobar, ki se je članicam zahvalila za celoletno delo v društvu. Izrazila je tudi zadovoljstvo, da so se tako množično udeležile srečanja, ki je ob občnem zboru, njihovo največje srečanje in druženje.

Članice DKŽ Apače so imele novoletno srečanje pri Steyerju

Otroci (in ne le oni) bodo vse do 2. januarja 2019 prišli na svoje v SikaluZOO pri Radencih

SikaluZOOPodobno, kot že vrsto let, ob bližajočih se božično-novoletnih praznikih, bodo tudi letos na posestvu SikaluZOO, ki ga decembra preimenujejo v „Lučkolandijo" v Boračevi, dober streljaj iz središča Radencev, pripravili božične jaslice z živimi živalmi. Na površini treh hektarjev v samem živalskem vrtu družine Mitev, si bodo lahko obiskovalci, kjer so v tem času v ospredju otroci, med sprehodom ogledali edinstveno pravljično deželo z velikim številom živali, svetlobnih podobic: angelčkov, božičkov, jelenčkov, zvezdic, božičkov grad, vlakec, božičkove sani, snežinke, zvončke, veliko število lučk, darilnih paketov..., ki si jih je najlepše ogledati v temi.

Lučkolandija – pravljična dežela za otroke odpira vrata

Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Tisto, kar vzljubiš ne moreš pozabiti

 

Upokojeni Rudolf Brumen iz Dragotincev še vedno splete kakšno košaro

RudolfČeprav je dandanes, v primerjavi s preteklostjo, tudi na podeželju bistveno manj pravih domačih rokodelcev, ki s svojimi rokami izdelujejo čudovite izdelke, so med nami še ljudje, ki jih lahko občudujemo. In med njimi je tudi Rudolf Brumen iz Dragotincev v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, ki bo 14. aprila prihodnje leto obeležil 70. rojstni dan. Nanj so nas že ob izteku minulega šolskega leta, opozorili učenci OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici, ki so se priključili projektu „Mladi posvojijo rokodelca“.

Pod vodstvom mentorjev: Irene Skotnik, Petra Korošca in Vide Tivadar Mesarič, so se namreč otroci najprej seznanili z različnimi rokodelskimi dejavnostmi, ki so jih raziskali in spoznali, katere rokodelske obrti se pojavljajo v Pomurju. Na koncu so za podrobnejšo obdelavo izbrali rokodelca, ki se ukvarja s pletenjem košar in izdelovanjem brezovih metel.

Njihov „posvojeni rokodelec“ je postal vsestransko zanimivi Rudolf Brumen, ki je otrokom razkazal kako se pletejo košare in brezove metle. Slednje so izdelovali tudi učenci sami. Za izdelavo teh metel potrebujemo brezove veje, vrv, žico, škarje in seveda dobro voljo. Da nastane na koncu lepa brezova metla, potrebujemo tudi čas, saj eno metlo izdelujemo približno eno uro. Ob ponazoritvi izdelave metle so otroci spoznali, kakšno je bilo življenje nekoč. Prav tako so ob Rudolfovem pripovedovanju o svojih življenjskih izkušnjah in modrostih lažje dojemali svet starejše generacije in se zavedali pomena medgeneracijskega druženja, ki je pomemben za razvoj ustvarjalnih potencialov mladih ter varovanje in ohranjanje nesnovne dediščine. Učenci in njihovi mentorji so tudi spoznali, kako zelo pomemben je stik otroka z drugimi generacijami. Ne moremo namreč živeti v polnosti, če nismo povezani. Izkušnje odraslih otroku pomagajo, da lahko sam sebe vrednoti naprej za naslednje rodove. Tako začuti skupne korenine in pripadnost, da bo nekega dne zmogel poiskati lastno globino...

Mojster Rudolf pa nam pove, da se je „poklica“ pletenja košar in metel, naučil sam, in sicer že pred pred skoraj štirimi desetletji. V družini se s tem ukvarja sam in družina ga pri tem zelo podpira. To delo ga zelo veseli in zato ga opravlja tudi danes, čeprav bi lahko užival zasluženo pokojnino in vse drugo kar si je ustvaril skupaj s soprogo Antonijo. Z njo in najmlajšim izmed štirih otrok, Robertom, živi na prijetni domačiji ob gozdičku, le nekaj deset metrov od „Pomurske AC“, od koder ima večji del občine Sveti Jurij ob Ščavnici, kot na dlani. Obkrožen s številnimi živalmi, na domačiji z veliko rož in zelenja, lepim vrtom, obdelanimi polji in zelenimi gozdovi ter pašniki, Rudolf dejansko uživa jesen življenja. A vedno ni bilo tako idilično, in zato ne preseneča, da tudi danes ne more mirovati in vedno nekaj dela. „Dejansko ne morem mirovati in moram vedno nekaj delati. In poleg dela na kmetiji, v hlevu in podobno, mi čas krajša tudi pletenje, ki me nekako spremlja že več kot tri desetletja. To je zanimivo delo, a ne tako enostavno, saj je potrebno biti zelo natančen, previden in tudi strpen. Od priprave materiala, ki se dandanes vedno težje dobi, do končanja pletenja ene same košare minejo tudi več kot tri ure. Zato se tudi to delo ne izplača. Sam največ svojih izdelkov razdelim prijateljem in znancem. Res je sicer, da se tako košara kot brezova metla, ki jo uporabljamo v hlevu, lahko kupi, a je vseeno lepše če si narediš sam in jo še komu podariš“, razlaga Rudolf.

Naš sogovornik se je sicer rodil prav v času, ko je bila v Evropi najhujša kriza, vojni časi pa so še dodatno obremenjevali življenje. Tudi njegovega očeta so hitro mobilizirali v nemško vojsko in poslali na rusko fronto. Nikoli več se ni vrnil domov, čeprav je preživel vojno. Rudolf je z bratom Jožetom, ki danes z družino živi v Šratovcih pri Radencih, ostal sam z mamo in babico. Pozneje samo s slednjo. Ko je prišel iz JLA se je leta 1966 poročil z Mariborčanko Antonijo, ter se tudi preselil v Maribor, kjer je bil zaposlen v Mariborski livarni in je zaradi benificirane delovne dobe nekoliko prej dočakal upokojitev. Že veliko pred upokojitvijo, ko mu je babica prepisala grunt, so se preselili v Dragotince. Zraven so prišli tudi tudi štirje otroci: Ivica (z družino živi v Murski Soboti), Marjana (Rožički Vrh), Cvetka (Sodišinci) in omenjeni Robi, ki je doma. Zraven je tudi kar osem vnukinj in niti en vnuk. Kmalu pričakuje tudi kakšnega pravnuka...

PLETENJE KOŠAR IZ VRBOVIH VEJ

Poklic pletenja košar je sila zanimiv in prijeten, tako za odrasle ljudi, mlajše upokojence in vse ostale, torej tudi mlajše in otroke, saj pletenje košar na stari način gotovo kaže ohraniti. Za pletenje potrebujemo surove (sveže) enoletne vrbove šibe. Lahko so tudi posušene, a jih je potrebno pred uporabo nekaj dni namakati v vodi. Narezano šibje je potrebno očistiti in sortirati po debelini šib. Čiščenje zajema rezanje poganjkov na glavnih šibah. Poganjke na glavnih šibah odrežemo tesno ob glavni šibi z ostrim nožem, tako, da je očiščena šiba uporabna pri izdelavi košev. Šibe, ki smo jih pridobili s čiščenjem, sortiramo in jih uporabimo pri postopku izdelave izdelkov iz šibja.

Pri pletenju potrebujemo delovno mizo, to je lahko tudi kuhinjska, saj je pri delu ne obremenjujemo, stol, oster nož, vrtne ("trsne") škarje, pripravo za "kalanje" debelejših šib za "vitre", večje šilo (v ta namen lahko uporabimo primeren izvijač), kladivce (do 250 gramov) in dva kilograma težko utež (za to lahko porabimo kar primeren kamen). Iz poprej očiščenega in sortiranega šibja poteka izbira primernih šib za izdelavo koša. Izbrane šibe po potrebi, tako kot zahteva način izdelave, ošilimo. Iz debelejših delov šib pripravimo "vitre", ki jih pridobimo z "razcepljanjem" debelejših delov šib na dva, tri ali štiri dele. Razcepljene dele šib z ostrim nožem zgladimo, po potrebi stanjšamo, da je "vitra" bolj prožna in primernejša za pletenje. Potem pa pletenje, od spodaj proti vrhu...

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Tisto, kar vzljubiš ne moreš pozabiti