Rodila se je pred 80., poročila pa pred 60. leti

Diamantna poroka LončaričZa Marico Lončarič iz Lokavcev pri Negovi je 23. januar gotovo najbolj srečen datum v življenju. Kako tudi ne, ko pa se je natančno tega dne pred osmimi desetletji rodila, pred šestimi pa tudi poročila. Torej je letos, prav na dan, ko so se po kar nekaj meglenih in turobnih dneh, nad negovskim delom Slovenskih Goric, pojavili prijetni sončni žarki, imela pravi vzrok za dvojno praznovanje. Pravzaprav je s svojim življenjskim sopotnikom, možem Slavkom, brez posebnega pompa in razkošja, v domači hiši, kjer ima sedež tudi na daleč znano podjetje Montaža Lončarič, predvsem prejemala darila in čestitke, oba za visok skupni življenjski jubilej, ona sama pa še za okrogel osebni jubilej. Odločila sta se namreč, da bosta svoj jubilej obeležila v družbi svojih najdražjih, treh otrok, štirih vnukov in pravnukinje, ter še nekaj drugih svojcev, sorodnikov in prijateljev. Ob ganljivih čestitkah se je slavljencema tu in tam orosilo oko...

Marica in Slavko Lončarič obeležila diamantno poroko in njenih osemdeset

Dedek Mraz obiskal tudi otroke v Lutvercih

Dedek Mraz LutverciV našem gasilskem domu je bilo konec decembra spet veselo. Naše otroke je obiskal dedek Mraz. Že sedmo leto zapored se v našem društvu trudimo, da organiziramo prihod dedka Mraza. Tudi letos sta celotno organizacijo in priprave za ta projekt prevzeli naši članici društva, ki sta tudi v komisiji za mladino v društvu Zdenka Šuman in Tina Rojc. Seveda so na pomoč priskočile še ostale pridne roke: Sanja H. je pomagala pri pripravi kulturnega programa, Monika Š. in Sara R. pri pakiranju daril, fotografiranje Monika, aranžerka Blanka pri izdelavi scene, pa še vsi ostali, ki so pomagali pri pripravi prostora, ipd.

Dedek Mraz v Lutvercih

Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Stari "Šnuki" ju ni izneveril niti v Sibiriji!

 

Štajerska potepuha sta v slabem mesecu prevozila skoraj 13.000 kilometrov, od Lenarta do Vladivostoka, kjer ju je čakalo marsikaj zanimivega; Kombi sta nato pustila v Sibiriji in se vrnila z letalom

ŠnukiZnana štajerska popotnika, ljubitelja potovanj po vsem svetu, ki sta že prej videla dobršen del zemeljske oble, 63 – letni Jože Ornik iz Lenarta, in 57 - letni Egon Grušovnik iz Malečnika, sta se vrnila z novega podviga. V dobrih 30 dnevih vročega poletja sta se namreč s 14. letnim kombijem znamke Mercedes Vito, ali kot sta ga poimenovala “Šnuki” odpravila na izjemno zanimiv, a tudi nadvse zahteven potep kakršnega si marsikdo lahko le zaželi, do skrajnje sibirske točke – Vladivostoka.

Šnuki je v tem času prevozil slabih 13.000 kilometrov (to je več kot povprečni Slovenec prevozi letno z osebnim avtomobilom), na koncu pa sta svojega 14-letnega Šnukija pustila taktistu na sibirskem vzhodu, ki jima je pomagal pri nekaterih birokratskih zadevah, sama pa sta se z letalom, od Vladivostoka, čez Moskvo, Berlin in Gradec, v šestih dnevih vrnila domov.

Ob Jožetovem in Egonevem odhodu s teniških terenov v Lenartu, kjer sta se poslavljala od številnih prijateljev, smo bili prisotni, in izvedeli mariskaj zanimivega, tako o poteku potovanja, kot vsem kar naj bi čakalo štajerska potepuha, ki imata v načrtih še nekaj nadvse zanimivih potepanj. “Prepotoval sem veliko sveta, in že dolgo si želim videti tudi Sibirijo in sploh ta del centralne Evrope, centralne Azije in Daljnega vzhoda. Zato sva se z Egonom dogovorila, da greva na enomesečno potovanje, ki bo sicer naporno, a gotovo tudi nadvse zanimivo in prijetno”, nam je takrat na kratko povedal Jože Ornik, ki sta se skupaj z Egonom iz Miklavža in Lenarta, po pomurski avtocesti, mimo Pinc odpeljala proti Budimpešti, nato čez prehod Čap v Ukrajino. Pot ju je dalje vodila mimo Lvova, Kijeva in Harakova, proti ruski Samari, potem mimo Svijetlovska, Irkutska, Bajkalskega jezera, Čite, Hovarska do Vladivostoka. Dnevno sta prevozila med 500 in 700 km, tako da sta na cilj prispela v 25 dnevih. V tem času sta prevozila sedem časovnih pasov, kar tudi ni mačji kašelj. Med vožnjo sta se zaustavljala in si ogledovala znamenitosti v večjih in manjših mestih, spala sta v svojem kombiju. Za nekaj dni sta si hrano vzela s seboj, jedla pa sta tudi po lokalnih restavracijah. Seveda pa sta hrano iz nahrbtnika potrebovala predvsem za Sibirijo, kjer je med mesti razdalja več kot 1000 km. Za celotno potovanje sta, poleg podarjenega Šnukija, zapravila okrog 5.000 evrov... Po vrnitvi pa sta nam strnila vtise o enkratnem potepanju.

Skupaj sta prevozila natanko 12.786 km. Njunega Šnukija pa se je veselil lokalni taksist iz Vladivostoka, ki jima je pomagal pri nekaterih birokratskih postopkih, da sta lahko brez zapletov z letalom zapustila Rusijo. “Egon, ki je šofiral celo pot, je imenitno pripravil avto, za tako dolgo pot. V njem sva imela priročno kuhinjo, dve udobni ležišči ter manjšo zalogo hrane in pijače. Spala sva na varovanih parkiriščih, avtostojankah, ali pred kakšnim večjim hotelom v mestih. Avtostojanke so zelo pogoste v Ukrajini in evropskem delu Rusije, kasneje proti daljnemu vzhodu pa redkejše. Običajno je poleg še bencinska črpalka in motel, kjer se je možno, proti plačilu, stuširati ali okopati v topli »ruski banji«. Pot sva sicer začela v Lenartu in preko Madžarske prvi dan prispela do Lvova, kjer sva si ogledala imenitni stari del mesta. Proti večeru je bilo na ulicah in lepo urejenih parkih, polno ljudi. Zanimivo, da jih je večina, predvsem mlajših, imela v rokah steklenico piva ali vodke. Kijev, mesto z bogato zgodovino, restavriranimi zgodovinskimi objekti in modernimi poslovnimi stavbami je zelo spremenil svojo podobo iz časov SZ. Neverjetno, kako se je nekdanja sivina spremenila v prijazne barve večine mest, skozi katere sva potovala”, razlaga Jože.

Mejo sta prestopila pri mestu Belgorod. Še vedno skoraj vse po starem, več kontrolnih točk, delajo počasi, birokracija. Brez priložnostnih daril, bi se postopek še bolj zavlekel. Na ruski strani podobno, malo več birokracije v zvezi z avtom, čokolada za carinika, stisk roke in že sta bila med lepo obdelanimi polji in redkimi vasicami ob solidni magistralni cesti. Večja mesta Voronež, Tambov, Penza, Samara še vedno obkroža industrija z velikimi dimniki iz katerih se neusmiljeno kadi. Na tem delu poti sta doživela tudi edino neprijetnost. “Policist, ki naju je ustavil, si je izmislil neki prekršek in izrekel kazen 8000 rubljov (200€). Po najinih protestih, smo se komaj dogovorili za kazen 50 €, brez računa. Morda sva v nadaljevanju najine dolge poti po Sibiriji le naredila kakšen prometni prekršek, vendar so nama »organi« le pomahali, ko so videli napise na najinem avtu. Estonci, v štirih odlično opremljenih terencih so potovali skozi Sibirijo, Mongolijo do Bajkalskega jezera in potem po malo drugačni poti nazaj. Srečanje z njimi je bilo zelo prijetno, saj so bili pravi popotniki z veliko izkušenj in seveda s kamero njihove TV. V širnih gozdovih ob poti verjetno raste veliko gob, ki so jih domačini ponujali ob cesti. Še največ je bilo brezovih gobanov, turkov, pa tudi jurčkov. Čeprav nama je bilo mesto Jekaterinburg malo s poti, sva ga obiskala zaradi njegove bogate in skrivnostne zgodovine”.

Tukaj so namreč boljševiki, julija 1918, umorili carja Nikolaja II, njegovo ženo in otroke. Mesto se je po šestih letih preimenovalo v Sverdlovsk po Jakovu Sverdlovu, ki je vodil uboj cesarske družine. Za časa 2.sv.vojne in po njej, je mesto postalo industrijski center za vojno industrijo. Leta 1960 so tam sestrelili vohunsko letalo U-2, 31 let pozneje (1991) pa je mesto zopet dobilo staro ime Jekaterinburg. Po gospodarskem kolapsu so mesto preplavile mafijske združbe, po letu 2000, pa je postalo moderno industrijsko tehnološko razvito okolje z več kot 20 % gospodarsko rastjo.Tukaj se je rodil in bil dolgo časa partijski sekretar nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin. V mestu so številni muzeji, skulpture, cerkve… Še najbolj množično je obiskana spominska »Cerkev v krvi«, zgrajena leta 2003, na mestu kjer so umorili carsko družino. Objekt je pravi umetniški biser, kjer je poleg verskih prostorov še muzej o življenju carja, žene in otrok, ki imajo tukaj status svetnikov. V okolici mesta je spominski center gulaga in politične represije, kjer počiva 25.000 žrtev.

“Do Urala je 32 km, kjer poteka tudi meja med Evropo in Azijo. Kraj je lepo označen z črto ločnico,tako, da je možno stati istočasno na obeh kontinentih. Pot naju je vodila po nepreglednih ravninah naprej v notranjost Sibirije. Polja so bila posejana, vasi redke, hiše lesene, z lepo okrašenimi okni. Pojavili so se prvi roji komarjev in drugega mrčesa, ki so značilni za ta kratek poletni čas. Nenadoma se je pojavil na cesti mali suhljat Poljak, ki že leta s posebej prirejenim kolesom potuje okoli sveta. Ker je bilo zelo vroče, sva ga oskrbela z vodo in nekaj hrane. Na Slovenijo ima zelo lepe spomine, zanimiv in prijeten možakar. Novosibirsk, center Sibirije, moderno, kulturno, univerzitetno mesto. Označeno zelo slabo, tako, da sva se komaj prebila zopet nazaj na najino začrtano pot. Pokrajina postaja vse bolj gričevnata, pa tudi temperature so za ta čas visoke-32°C. V Rusiji je veliko spominskih obeležij, ki spominjajo na žrtve politične represije in Gulaga. Gulag je kratica za administrativno vodenje taborišč po celi Sibiriji. Uvedel ga je Stalin, kot obliko represije nad domnevnimi političnimi nasprotniki in lastnim narodom. Prisilna delovna taborišča, pranje možganov v psihiatričnih oddelkih, lakota, strahotne podnebne razmere, so zahtevale več kot 20 milijonov žrtev. Center, ki sva ga obiskala je bil lepo urejen s prikazom življenja v gulagu in lepo cerkvico, kje so ljudje molili za svoje izgubljene najdražje. Malo naprej, rahlo zakrito, je bilo taborišče, ki verjetno v kaki drugi obliki deluje še danes. 

Krasnojarsk, na reki Jenisej sva dosegla za Binkoštne praznike. Res lepo in čisto mesto. Veliko prireditev, koncerti na več mestih, stojnice z bogato hrano in pijačo, ogromno ljudi, tudi mladih, veličasten ognjemet ob polnoči. Vse to in pa nova poznanstva prijaznih ljudi ne bova pozabila. Dolgi odsek proti Irkutsku oz. jezeru Bajkal je bil najtežji na celi najini poti. Nevihte, megla, katastrofalno slabo označene ceste in obvozi okoli mest, so nama vzele kar precejšnjo mero optimizma”.

Irkutsk, prelepo mesto ob reki Angari, 60 km od jezera Bajkal, sta si Jože in Egon podrobno ogledala. Ob reki in jezeru rastejo številni novi hoteli in turistični kompleksi, ki pa kažejo tudi drugo sliko. Ljudje so slabo ekološko osveščeni in mečejo odpadke povsod, tako, da so plaže in obala kristalno čistega jezera pravo smetišče. Zato pa sta povsod bila deležna izredno lepega sprejema, druženja, prave pojedine, posebej pripravljenih rib iz jezera in seveda odlično rusko pivo Baltika 3 ali 7 in vodka. “Pravo doživetje je bilo taborjenje v znani vasi Baturino, nekje na sredini vzhodne obale jezera, kjer je tudi nacionalni park. Novi znanci so naju povabili na ribjo juho iz najbolj znane jezerske ribe omulj, ki je bila prava poslastica. Noč ob jezeru je bila zelo mrzla, zjutraj je pihal leden veter. Ulan Ude, industrijsko mesto z veliko smoga, naju ni preveč zanimalo, zato, pa sva obiskala budistični center Ivolginsk Datsan. Burjati, tukajšnji prebivalci naj bi v preteklosti sprejeli tudi budistično vero, na kar spominjajo številne Pagode, Stupe in drugi objekti iz tibetanskega budizma. Od tukaj naprej pelje zanimiva cesta med planjavami in pašniki proti Mongoliji”.

Čita je mesto z mogočnim zgodovinskim centrom, lepimi trgovinami, restavracijami in drugimi lokali, ki so vsaj nekateri zelo dragi.(rezina torte + kava = 12,5€). V večini velikih ruskih mest je zelo drago, še najdražja je seveda Moskva. Od Čite do Habarovska (pribl. 4.000 km) pelje nova cesta, zgrajena pred leti. Pokrajina je podobno gričevnata kot pri nas, naselja so redka, postojanke ob cesti prav tako, tistih nekaj je pa na EU nivoju. Velikokrat sta zavila v kakšno manjše mesto, kjer se jim je že zdavnaj ustavil čas, ulice obupno slabe, ničesar razen nekaj trgovin in bednih stanovanjskih blokov. Lepo doživetje je bilo srečanje s Sibirskimi čebelarji, ki so imeli svoje panje nedaleč od ceste. Kot vedno, so ju tudi tukaj lepo sprejeli, seznanili s svojim delom in ju pogostili s svežim lipovim medom, direktno iz panja, ki je bil prava poslastica. Po vožnji skozi monotono tajgo vzhodne Sibirije in omenjenih mest sta dospela do Habarovska na reki Amur. To je lepo urejeno mesto s številnimi atraktivnimi bulevarji, spomeniki, cerkvami, razkošnimi trgovinami, moderniziranimi gostinskimi lokali in pogledom na mogočno reko Amur. Med sprehodom po mestu sta srečala ljudi, ki so bili celo bolje in bolj modno oblečeni kot marsikje pri nas v EU”.

“Dekleta, tudi malce starejše dame so se nosile po najnovejši modi z obveznimi visokimi petami. Zvečer sva pokukala malo med nočne lokale, kjer so vrteli DJ-i moderno glasbo. Zanimivo, da so prevladovala dekleta, ki so uživale v plesu, pa tudi mize so bile bogato obložene. Lokale, pred katerimi so stali razkošni avtomobili sva si pustila za kako drugo priliko. Zanimivo, da ruski avtomobili izginjajo iz prometa. Na daljnem vzhodu sva srečala le japonske, korejske in nemške avtomobile najdražjih znamk. Med podeželjem in mestom je seveda obupna razlika. Ker je blizu Kitajska, je na robu mesta ogromen nakupovalni center, pravzaprav tržnica ali boljši sejem, kjer prodajajo dobesedno vse, prevladuje pa modni tekstil. Na zadnjem odseku poti po Sibiriji (pribl.1.000 km) sva prenočila v manjšem kraju. V veliki dvorani so mladi in otroci vadili nastop za prireditev naslednji dan. Midva, pa sva se podala v restavracijo sredi mesta, kjer naju je uglajen gospod prosil za cigareto. Ker ne kadiva, mu je Egon kupil kar cel zavojček. Za zahvalo nama je novi prijatelj, ki je bil vrhunski pianist, priredil pravi klavirski koncert. Kako lep večer. Zadnji del poti je potekal ob reki Ussuri, ki je tudi mejna reka med Rusijo in Kitajsko. Ob cesti je bilo veliko stojnic, kjer so prodajali med, sadje in zelenjavo. Posebni hit so bile jagode in borovnice. Na razmetanih gričkih, polotokih, otokih je mesto Vladivostok eno najbolj atraktivnih mest v celi Rusiji. Za časa najinega obiska je mesto slavilo 150 letnico ustanovitve. Vrstile so se številne prireditve tako v dvoranah kot na prostem. Vse je bilo na vrhunski ravni. Kar nisva mogla verjeti, kaj vse zmorejo domači umetniki. Na odprtem turnirju v badmintonu - Russia Open, sva navijala za naša tekmovalca, ki sta uspešno nastopala med svetovno elito. Šnukija, na katerega sva se zelo navezala, sva se »znebila«. Ostal nama je še polet do Moskve. Aeroflot z A-330, naju je varno pripeljal čez Sibirijo (na letalu je poleg cigaret prepovedan tudi ves alkohol) do Moskve, kje sva v tem čudovitem, pa tudi dragem mestu, ostala še nekaj dni”, je z zadovoljstvom razlagal Joža Ornik, ki že snuje načrte za novo potepanje...

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Stari "Šnuki" ju ni izneveril niti v Sibiriji!