Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Stari "Šnuki" ju ni izneveril niti v Sibiriji!

 

Štajerska potepuha sta v slabem mesecu prevozila skoraj 13.000 kilometrov, od Lenarta do Vladivostoka, kjer ju je čakalo marsikaj zanimivega; Kombi sta nato pustila v Sibiriji in se vrnila z letalom

ŠnukiZnana štajerska popotnika, ljubitelja potovanj po vsem svetu, ki sta že prej videla dobršen del zemeljske oble, 63 – letni Jože Ornik iz Lenarta, in 57 - letni Egon Grušovnik iz Malečnika, sta se vrnila z novega podviga. V dobrih 30 dnevih vročega poletja sta se namreč s 14. letnim kombijem znamke Mercedes Vito, ali kot sta ga poimenovala “Šnuki” odpravila na izjemno zanimiv, a tudi nadvse zahteven potep kakršnega si marsikdo lahko le zaželi, do skrajnje sibirske točke – Vladivostoka.

Šnuki je v tem času prevozil slabih 13.000 kilometrov (to je več kot povprečni Slovenec prevozi letno z osebnim avtomobilom), na koncu pa sta svojega 14-letnega Šnukija pustila taktistu na sibirskem vzhodu, ki jima je pomagal pri nekaterih birokratskih zadevah, sama pa sta se z letalom, od Vladivostoka, čez Moskvo, Berlin in Gradec, v šestih dnevih vrnila domov.

Ob Jožetovem in Egonevem odhodu s teniških terenov v Lenartu, kjer sta se poslavljala od številnih prijateljev, smo bili prisotni, in izvedeli mariskaj zanimivega, tako o poteku potovanja, kot vsem kar naj bi čakalo štajerska potepuha, ki imata v načrtih še nekaj nadvse zanimivih potepanj. “Prepotoval sem veliko sveta, in že dolgo si želim videti tudi Sibirijo in sploh ta del centralne Evrope, centralne Azije in Daljnega vzhoda. Zato sva se z Egonom dogovorila, da greva na enomesečno potovanje, ki bo sicer naporno, a gotovo tudi nadvse zanimivo in prijetno”, nam je takrat na kratko povedal Jože Ornik, ki sta se skupaj z Egonom iz Miklavža in Lenarta, po pomurski avtocesti, mimo Pinc odpeljala proti Budimpešti, nato čez prehod Čap v Ukrajino. Pot ju je dalje vodila mimo Lvova, Kijeva in Harakova, proti ruski Samari, potem mimo Svijetlovska, Irkutska, Bajkalskega jezera, Čite, Hovarska do Vladivostoka. Dnevno sta prevozila med 500 in 700 km, tako da sta na cilj prispela v 25 dnevih. V tem času sta prevozila sedem časovnih pasov, kar tudi ni mačji kašelj. Med vožnjo sta se zaustavljala in si ogledovala znamenitosti v večjih in manjših mestih, spala sta v svojem kombiju. Za nekaj dni sta si hrano vzela s seboj, jedla pa sta tudi po lokalnih restavracijah. Seveda pa sta hrano iz nahrbtnika potrebovala predvsem za Sibirijo, kjer je med mesti razdalja več kot 1000 km. Za celotno potovanje sta, poleg podarjenega Šnukija, zapravila okrog 5.000 evrov... Po vrnitvi pa sta nam strnila vtise o enkratnem potepanju.

Skupaj sta prevozila natanko 12.786 km. Njunega Šnukija pa se je veselil lokalni taksist iz Vladivostoka, ki jima je pomagal pri nekaterih birokratskih postopkih, da sta lahko brez zapletov z letalom zapustila Rusijo. “Egon, ki je šofiral celo pot, je imenitno pripravil avto, za tako dolgo pot. V njem sva imela priročno kuhinjo, dve udobni ležišči ter manjšo zalogo hrane in pijače. Spala sva na varovanih parkiriščih, avtostojankah, ali pred kakšnim večjim hotelom v mestih. Avtostojanke so zelo pogoste v Ukrajini in evropskem delu Rusije, kasneje proti daljnemu vzhodu pa redkejše. Običajno je poleg še bencinska črpalka in motel, kjer se je možno, proti plačilu, stuširati ali okopati v topli »ruski banji«. Pot sva sicer začela v Lenartu in preko Madžarske prvi dan prispela do Lvova, kjer sva si ogledala imenitni stari del mesta. Proti večeru je bilo na ulicah in lepo urejenih parkih, polno ljudi. Zanimivo, da jih je večina, predvsem mlajših, imela v rokah steklenico piva ali vodke. Kijev, mesto z bogato zgodovino, restavriranimi zgodovinskimi objekti in modernimi poslovnimi stavbami je zelo spremenil svojo podobo iz časov SZ. Neverjetno, kako se je nekdanja sivina spremenila v prijazne barve večine mest, skozi katere sva potovala”, razlaga Jože.

Mejo sta prestopila pri mestu Belgorod. Še vedno skoraj vse po starem, več kontrolnih točk, delajo počasi, birokracija. Brez priložnostnih daril, bi se postopek še bolj zavlekel. Na ruski strani podobno, malo več birokracije v zvezi z avtom, čokolada za carinika, stisk roke in že sta bila med lepo obdelanimi polji in redkimi vasicami ob solidni magistralni cesti. Večja mesta Voronež, Tambov, Penza, Samara še vedno obkroža industrija z velikimi dimniki iz katerih se neusmiljeno kadi. Na tem delu poti sta doživela tudi edino neprijetnost. “Policist, ki naju je ustavil, si je izmislil neki prekršek in izrekel kazen 8000 rubljov (200€). Po najinih protestih, smo se komaj dogovorili za kazen 50 €, brez računa. Morda sva v nadaljevanju najine dolge poti po Sibiriji le naredila kakšen prometni prekršek, vendar so nama »organi« le pomahali, ko so videli napise na najinem avtu. Estonci, v štirih odlično opremljenih terencih so potovali skozi Sibirijo, Mongolijo do Bajkalskega jezera in potem po malo drugačni poti nazaj. Srečanje z njimi je bilo zelo prijetno, saj so bili pravi popotniki z veliko izkušenj in seveda s kamero njihove TV. V širnih gozdovih ob poti verjetno raste veliko gob, ki so jih domačini ponujali ob cesti. Še največ je bilo brezovih gobanov, turkov, pa tudi jurčkov. Čeprav nama je bilo mesto Jekaterinburg malo s poti, sva ga obiskala zaradi njegove bogate in skrivnostne zgodovine”.

Tukaj so namreč boljševiki, julija 1918, umorili carja Nikolaja II, njegovo ženo in otroke. Mesto se je po šestih letih preimenovalo v Sverdlovsk po Jakovu Sverdlovu, ki je vodil uboj cesarske družine. Za časa 2.sv.vojne in po njej, je mesto postalo industrijski center za vojno industrijo. Leta 1960 so tam sestrelili vohunsko letalo U-2, 31 let pozneje (1991) pa je mesto zopet dobilo staro ime Jekaterinburg. Po gospodarskem kolapsu so mesto preplavile mafijske združbe, po letu 2000, pa je postalo moderno industrijsko tehnološko razvito okolje z več kot 20 % gospodarsko rastjo.Tukaj se je rodil in bil dolgo časa partijski sekretar nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin. V mestu so številni muzeji, skulpture, cerkve… Še najbolj množično je obiskana spominska »Cerkev v krvi«, zgrajena leta 2003, na mestu kjer so umorili carsko družino. Objekt je pravi umetniški biser, kjer je poleg verskih prostorov še muzej o življenju carja, žene in otrok, ki imajo tukaj status svetnikov. V okolici mesta je spominski center gulaga in politične represije, kjer počiva 25.000 žrtev.

“Do Urala je 32 km, kjer poteka tudi meja med Evropo in Azijo. Kraj je lepo označen z črto ločnico,tako, da je možno stati istočasno na obeh kontinentih. Pot naju je vodila po nepreglednih ravninah naprej v notranjost Sibirije. Polja so bila posejana, vasi redke, hiše lesene, z lepo okrašenimi okni. Pojavili so se prvi roji komarjev in drugega mrčesa, ki so značilni za ta kratek poletni čas. Nenadoma se je pojavil na cesti mali suhljat Poljak, ki že leta s posebej prirejenim kolesom potuje okoli sveta. Ker je bilo zelo vroče, sva ga oskrbela z vodo in nekaj hrane. Na Slovenijo ima zelo lepe spomine, zanimiv in prijeten možakar. Novosibirsk, center Sibirije, moderno, kulturno, univerzitetno mesto. Označeno zelo slabo, tako, da sva se komaj prebila zopet nazaj na najino začrtano pot. Pokrajina postaja vse bolj gričevnata, pa tudi temperature so za ta čas visoke-32°C. V Rusiji je veliko spominskih obeležij, ki spominjajo na žrtve politične represije in Gulaga. Gulag je kratica za administrativno vodenje taborišč po celi Sibiriji. Uvedel ga je Stalin, kot obliko represije nad domnevnimi političnimi nasprotniki in lastnim narodom. Prisilna delovna taborišča, pranje možganov v psihiatričnih oddelkih, lakota, strahotne podnebne razmere, so zahtevale več kot 20 milijonov žrtev. Center, ki sva ga obiskala je bil lepo urejen s prikazom življenja v gulagu in lepo cerkvico, kje so ljudje molili za svoje izgubljene najdražje. Malo naprej, rahlo zakrito, je bilo taborišče, ki verjetno v kaki drugi obliki deluje še danes. 

Krasnojarsk, na reki Jenisej sva dosegla za Binkoštne praznike. Res lepo in čisto mesto. Veliko prireditev, koncerti na več mestih, stojnice z bogato hrano in pijačo, ogromno ljudi, tudi mladih, veličasten ognjemet ob polnoči. Vse to in pa nova poznanstva prijaznih ljudi ne bova pozabila. Dolgi odsek proti Irkutsku oz. jezeru Bajkal je bil najtežji na celi najini poti. Nevihte, megla, katastrofalno slabo označene ceste in obvozi okoli mest, so nama vzele kar precejšnjo mero optimizma”.

Irkutsk, prelepo mesto ob reki Angari, 60 km od jezera Bajkal, sta si Jože in Egon podrobno ogledala. Ob reki in jezeru rastejo številni novi hoteli in turistični kompleksi, ki pa kažejo tudi drugo sliko. Ljudje so slabo ekološko osveščeni in mečejo odpadke povsod, tako, da so plaže in obala kristalno čistega jezera pravo smetišče. Zato pa sta povsod bila deležna izredno lepega sprejema, druženja, prave pojedine, posebej pripravljenih rib iz jezera in seveda odlično rusko pivo Baltika 3 ali 7 in vodka. “Pravo doživetje je bilo taborjenje v znani vasi Baturino, nekje na sredini vzhodne obale jezera, kjer je tudi nacionalni park. Novi znanci so naju povabili na ribjo juho iz najbolj znane jezerske ribe omulj, ki je bila prava poslastica. Noč ob jezeru je bila zelo mrzla, zjutraj je pihal leden veter. Ulan Ude, industrijsko mesto z veliko smoga, naju ni preveč zanimalo, zato, pa sva obiskala budistični center Ivolginsk Datsan. Burjati, tukajšnji prebivalci naj bi v preteklosti sprejeli tudi budistično vero, na kar spominjajo številne Pagode, Stupe in drugi objekti iz tibetanskega budizma. Od tukaj naprej pelje zanimiva cesta med planjavami in pašniki proti Mongoliji”.

Čita je mesto z mogočnim zgodovinskim centrom, lepimi trgovinami, restavracijami in drugimi lokali, ki so vsaj nekateri zelo dragi.(rezina torte + kava = 12,5€). V večini velikih ruskih mest je zelo drago, še najdražja je seveda Moskva. Od Čite do Habarovska (pribl. 4.000 km) pelje nova cesta, zgrajena pred leti. Pokrajina je podobno gričevnata kot pri nas, naselja so redka, postojanke ob cesti prav tako, tistih nekaj je pa na EU nivoju. Velikokrat sta zavila v kakšno manjše mesto, kjer se jim je že zdavnaj ustavil čas, ulice obupno slabe, ničesar razen nekaj trgovin in bednih stanovanjskih blokov. Lepo doživetje je bilo srečanje s Sibirskimi čebelarji, ki so imeli svoje panje nedaleč od ceste. Kot vedno, so ju tudi tukaj lepo sprejeli, seznanili s svojim delom in ju pogostili s svežim lipovim medom, direktno iz panja, ki je bil prava poslastica. Po vožnji skozi monotono tajgo vzhodne Sibirije in omenjenih mest sta dospela do Habarovska na reki Amur. To je lepo urejeno mesto s številnimi atraktivnimi bulevarji, spomeniki, cerkvami, razkošnimi trgovinami, moderniziranimi gostinskimi lokali in pogledom na mogočno reko Amur. Med sprehodom po mestu sta srečala ljudi, ki so bili celo bolje in bolj modno oblečeni kot marsikje pri nas v EU”.

“Dekleta, tudi malce starejše dame so se nosile po najnovejši modi z obveznimi visokimi petami. Zvečer sva pokukala malo med nočne lokale, kjer so vrteli DJ-i moderno glasbo. Zanimivo, da so prevladovala dekleta, ki so uživale v plesu, pa tudi mize so bile bogato obložene. Lokale, pred katerimi so stali razkošni avtomobili sva si pustila za kako drugo priliko. Zanimivo, da ruski avtomobili izginjajo iz prometa. Na daljnem vzhodu sva srečala le japonske, korejske in nemške avtomobile najdražjih znamk. Med podeželjem in mestom je seveda obupna razlika. Ker je blizu Kitajska, je na robu mesta ogromen nakupovalni center, pravzaprav tržnica ali boljši sejem, kjer prodajajo dobesedno vse, prevladuje pa modni tekstil. Na zadnjem odseku poti po Sibiriji (pribl.1.000 km) sva prenočila v manjšem kraju. V veliki dvorani so mladi in otroci vadili nastop za prireditev naslednji dan. Midva, pa sva se podala v restavracijo sredi mesta, kjer naju je uglajen gospod prosil za cigareto. Ker ne kadiva, mu je Egon kupil kar cel zavojček. Za zahvalo nama je novi prijatelj, ki je bil vrhunski pianist, priredil pravi klavirski koncert. Kako lep večer. Zadnji del poti je potekal ob reki Ussuri, ki je tudi mejna reka med Rusijo in Kitajsko. Ob cesti je bilo veliko stojnic, kjer so prodajali med, sadje in zelenjavo. Posebni hit so bile jagode in borovnice. Na razmetanih gričkih, polotokih, otokih je mesto Vladivostok eno najbolj atraktivnih mest v celi Rusiji. Za časa najinega obiska je mesto slavilo 150 letnico ustanovitve. Vrstile so se številne prireditve tako v dvoranah kot na prostem. Vse je bilo na vrhunski ravni. Kar nisva mogla verjeti, kaj vse zmorejo domači umetniki. Na odprtem turnirju v badmintonu - Russia Open, sva navijala za naša tekmovalca, ki sta uspešno nastopala med svetovno elito. Šnukija, na katerega sva se zelo navezala, sva se »znebila«. Ostal nama je še polet do Moskve. Aeroflot z A-330, naju je varno pripeljal čez Sibirijo (na letalu je poleg cigaret prepovedan tudi ves alkohol) do Moskve, kje sva v tem čudovitem, pa tudi dragem mestu, ostala še nekaj dni”, je z zadovoljstvom razlagal Joža Ornik, ki že snuje načrte za novo potepanje...

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Stari "Šnuki" ju ni izneveril niti v Sibiriji!