Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Slovenci in Avstrijci med Weitersfeldu in Sladkim Vrhom složno skočili v Muro

Mura Veliki skokLetošnjemu Velikemu skoku/Big Jump so se blizu broda na Muri med Trnovim ob Muri (Weitersfeldu) in Sladkim Vrhom pridružili tako Avstrijci kot Slovenci. Tako so se natanko ob 15.00  pridružili tisočim Evropejcem, ki so skočili v vse večje reke in jezera, da bi tako opozorili na njihovo veliko bogastvo. Veliki skok je tokrat že drugič potekal na tem mestu in je signal Evropi, ki nas opominja na potrebo po zaščiti naših voda, hkrati pa opozarja na čiste reke. Obenem pa je bil še en poziv, da mora Mura na tem delu in v celotni Sloveniji teče brez ovir. Koordinator kampanje Rešimo Muro Stojan Habjanič je ob tem povedal: "Tudi danes je tukaj očitno, da reke ne damo. Reka je del življenja, ljudje so se preselili k reki, jo znova vzljubili, tako kot je bilo to nekoč blizu njihovih življenj in tako življenje si predstavljamo tudi v prihodnje tako ob mejni reki kot vzdolž celotne reke v Sloveniji."

Z Velikim skokom so opozorili na pomen reke Mure

Najmlajši Luka z osmimi, najstarejših Ivan s 73 leti!

Harmonikarji KonjiščeKljub veliki vročini, ki je pritiskala je minuli konec tedna znova bilo veselo in razigrano v idiličnem turistično rekreacijskem centru (TRC) Zgornje Konjišče. V organizaciji Turističnega društva Čemaž – Apaške doline je namreč v sencah potekal 11. „Veseli popoldan s harmonikarji", ko so številni, predvsem mladi ljubiteljski harmonikarji raztegnili meh. Tokrat je v Zgornje Konjišče prišlo 11 mladih glasbenikov iz širšega območja skrajnjega severovzhoda Slovenije, iz Štajerske in Pomurja. Med udeleženci kaže omeniti predvsem najmlajšega udeleženca Luko Kaučiča iz bližnjega Podgorja in 73-letnega Ivana Pompergerja iz Sladkega Vrha, njuna razlika v letih pa je znašala kar 65 let. V okviru prireditve, na kateri se je zbralo tudi veliko število obiskovalcev in gostov od blizu in daleč, tudi z druge strani reke Mure, iz sosednje Avstrije, so se mnogi razveselili z bogatimi dobitki na srečelovu, ki so ga med drugim pripravili.

Harmonikarji so enajstič raztegnili meh v Zgornjem Konjišču

MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

Tudi sveta maša za stanovalce domov za starejše iz občine Sv. Jurij ob Ščavnici

StarejšiNa Stari Gori je potekalo zanimivo in prisrčno srečanje občanov občine Sv. Jurij ob Ščavnici, ki bivajo v Domu starejših v Gornji Radgoni in Domu Lukavci in ga je ob pomoči Občinske organizacije RK in Društva podeželskih žena občine Sv. Jurij ob Ščavnici, pripravila domača občina. Drugo srečanje se je pričelo z obiskom sv. maše v cerkvi Sv. Duha na Stari Gori, ki jo je daroval duhovni pomočnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici, Mirko Rakovec. Pred pričetkom maše je stanovalce in njihove spremljevalce pozdravil župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Miroslav Petrovič, ki je povedal, kako je namen srečanja, da jih vsako leto vsaj enkrat povabijo v občino, od koder jih je pot zanesla v domove za starejše.

Župan sprejel občane, ki živijo v domovih

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Stari "Šnuki" ju ni izneveril niti v Sibiriji!

 

Štajerska potepuha sta v slabem mesecu prevozila skoraj 13.000 kilometrov, od Lenarta do Vladivostoka, kjer ju je čakalo marsikaj zanimivega; Kombi sta nato pustila v Sibiriji in se vrnila z letalom

ŠnukiZnana štajerska popotnika, ljubitelja potovanj po vsem svetu, ki sta že prej videla dobršen del zemeljske oble, 63 – letni Jože Ornik iz Lenarta, in 57 - letni Egon Grušovnik iz Malečnika, sta se vrnila z novega podviga. V dobrih 30 dnevih vročega poletja sta se namreč s 14. letnim kombijem znamke Mercedes Vito, ali kot sta ga poimenovala “Šnuki” odpravila na izjemno zanimiv, a tudi nadvse zahteven potep kakršnega si marsikdo lahko le zaželi, do skrajnje sibirske točke – Vladivostoka.

Šnuki je v tem času prevozil slabih 13.000 kilometrov (to je več kot povprečni Slovenec prevozi letno z osebnim avtomobilom), na koncu pa sta svojega 14-letnega Šnukija pustila taktistu na sibirskem vzhodu, ki jima je pomagal pri nekaterih birokratskih zadevah, sama pa sta se z letalom, od Vladivostoka, čez Moskvo, Berlin in Gradec, v šestih dnevih vrnila domov.

Ob Jožetovem in Egonevem odhodu s teniških terenov v Lenartu, kjer sta se poslavljala od številnih prijateljev, smo bili prisotni, in izvedeli mariskaj zanimivega, tako o poteku potovanja, kot vsem kar naj bi čakalo štajerska potepuha, ki imata v načrtih še nekaj nadvse zanimivih potepanj. “Prepotoval sem veliko sveta, in že dolgo si želim videti tudi Sibirijo in sploh ta del centralne Evrope, centralne Azije in Daljnega vzhoda. Zato sva se z Egonom dogovorila, da greva na enomesečno potovanje, ki bo sicer naporno, a gotovo tudi nadvse zanimivo in prijetno”, nam je takrat na kratko povedal Jože Ornik, ki sta se skupaj z Egonom iz Miklavža in Lenarta, po pomurski avtocesti, mimo Pinc odpeljala proti Budimpešti, nato čez prehod Čap v Ukrajino. Pot ju je dalje vodila mimo Lvova, Kijeva in Harakova, proti ruski Samari, potem mimo Svijetlovska, Irkutska, Bajkalskega jezera, Čite, Hovarska do Vladivostoka. Dnevno sta prevozila med 500 in 700 km, tako da sta na cilj prispela v 25 dnevih. V tem času sta prevozila sedem časovnih pasov, kar tudi ni mačji kašelj. Med vožnjo sta se zaustavljala in si ogledovala znamenitosti v večjih in manjših mestih, spala sta v svojem kombiju. Za nekaj dni sta si hrano vzela s seboj, jedla pa sta tudi po lokalnih restavracijah. Seveda pa sta hrano iz nahrbtnika potrebovala predvsem za Sibirijo, kjer je med mesti razdalja več kot 1000 km. Za celotno potovanje sta, poleg podarjenega Šnukija, zapravila okrog 5.000 evrov... Po vrnitvi pa sta nam strnila vtise o enkratnem potepanju.

Skupaj sta prevozila natanko 12.786 km. Njunega Šnukija pa se je veselil lokalni taksist iz Vladivostoka, ki jima je pomagal pri nekaterih birokratskih postopkih, da sta lahko brez zapletov z letalom zapustila Rusijo. “Egon, ki je šofiral celo pot, je imenitno pripravil avto, za tako dolgo pot. V njem sva imela priročno kuhinjo, dve udobni ležišči ter manjšo zalogo hrane in pijače. Spala sva na varovanih parkiriščih, avtostojankah, ali pred kakšnim večjim hotelom v mestih. Avtostojanke so zelo pogoste v Ukrajini in evropskem delu Rusije, kasneje proti daljnemu vzhodu pa redkejše. Običajno je poleg še bencinska črpalka in motel, kjer se je možno, proti plačilu, stuširati ali okopati v topli »ruski banji«. Pot sva sicer začela v Lenartu in preko Madžarske prvi dan prispela do Lvova, kjer sva si ogledala imenitni stari del mesta. Proti večeru je bilo na ulicah in lepo urejenih parkih, polno ljudi. Zanimivo, da jih je večina, predvsem mlajših, imela v rokah steklenico piva ali vodke. Kijev, mesto z bogato zgodovino, restavriranimi zgodovinskimi objekti in modernimi poslovnimi stavbami je zelo spremenil svojo podobo iz časov SZ. Neverjetno, kako se je nekdanja sivina spremenila v prijazne barve večine mest, skozi katere sva potovala”, razlaga Jože.

Mejo sta prestopila pri mestu Belgorod. Še vedno skoraj vse po starem, več kontrolnih točk, delajo počasi, birokracija. Brez priložnostnih daril, bi se postopek še bolj zavlekel. Na ruski strani podobno, malo več birokracije v zvezi z avtom, čokolada za carinika, stisk roke in že sta bila med lepo obdelanimi polji in redkimi vasicami ob solidni magistralni cesti. Večja mesta Voronež, Tambov, Penza, Samara še vedno obkroža industrija z velikimi dimniki iz katerih se neusmiljeno kadi. Na tem delu poti sta doživela tudi edino neprijetnost. “Policist, ki naju je ustavil, si je izmislil neki prekršek in izrekel kazen 8000 rubljov (200€). Po najinih protestih, smo se komaj dogovorili za kazen 50 €, brez računa. Morda sva v nadaljevanju najine dolge poti po Sibiriji le naredila kakšen prometni prekršek, vendar so nama »organi« le pomahali, ko so videli napise na najinem avtu. Estonci, v štirih odlično opremljenih terencih so potovali skozi Sibirijo, Mongolijo do Bajkalskega jezera in potem po malo drugačni poti nazaj. Srečanje z njimi je bilo zelo prijetno, saj so bili pravi popotniki z veliko izkušenj in seveda s kamero njihove TV. V širnih gozdovih ob poti verjetno raste veliko gob, ki so jih domačini ponujali ob cesti. Še največ je bilo brezovih gobanov, turkov, pa tudi jurčkov. Čeprav nama je bilo mesto Jekaterinburg malo s poti, sva ga obiskala zaradi njegove bogate in skrivnostne zgodovine”.

Tukaj so namreč boljševiki, julija 1918, umorili carja Nikolaja II, njegovo ženo in otroke. Mesto se je po šestih letih preimenovalo v Sverdlovsk po Jakovu Sverdlovu, ki je vodil uboj cesarske družine. Za časa 2.sv.vojne in po njej, je mesto postalo industrijski center za vojno industrijo. Leta 1960 so tam sestrelili vohunsko letalo U-2, 31 let pozneje (1991) pa je mesto zopet dobilo staro ime Jekaterinburg. Po gospodarskem kolapsu so mesto preplavile mafijske združbe, po letu 2000, pa je postalo moderno industrijsko tehnološko razvito okolje z več kot 20 % gospodarsko rastjo.Tukaj se je rodil in bil dolgo časa partijski sekretar nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin. V mestu so številni muzeji, skulpture, cerkve… Še najbolj množično je obiskana spominska »Cerkev v krvi«, zgrajena leta 2003, na mestu kjer so umorili carsko družino. Objekt je pravi umetniški biser, kjer je poleg verskih prostorov še muzej o življenju carja, žene in otrok, ki imajo tukaj status svetnikov. V okolici mesta je spominski center gulaga in politične represije, kjer počiva 25.000 žrtev.

“Do Urala je 32 km, kjer poteka tudi meja med Evropo in Azijo. Kraj je lepo označen z črto ločnico,tako, da je možno stati istočasno na obeh kontinentih. Pot naju je vodila po nepreglednih ravninah naprej v notranjost Sibirije. Polja so bila posejana, vasi redke, hiše lesene, z lepo okrašenimi okni. Pojavili so se prvi roji komarjev in drugega mrčesa, ki so značilni za ta kratek poletni čas. Nenadoma se je pojavil na cesti mali suhljat Poljak, ki že leta s posebej prirejenim kolesom potuje okoli sveta. Ker je bilo zelo vroče, sva ga oskrbela z vodo in nekaj hrane. Na Slovenijo ima zelo lepe spomine, zanimiv in prijeten možakar. Novosibirsk, center Sibirije, moderno, kulturno, univerzitetno mesto. Označeno zelo slabo, tako, da sva se komaj prebila zopet nazaj na najino začrtano pot. Pokrajina postaja vse bolj gričevnata, pa tudi temperature so za ta čas visoke-32°C. V Rusiji je veliko spominskih obeležij, ki spominjajo na žrtve politične represije in Gulaga. Gulag je kratica za administrativno vodenje taborišč po celi Sibiriji. Uvedel ga je Stalin, kot obliko represije nad domnevnimi političnimi nasprotniki in lastnim narodom. Prisilna delovna taborišča, pranje možganov v psihiatričnih oddelkih, lakota, strahotne podnebne razmere, so zahtevale več kot 20 milijonov žrtev. Center, ki sva ga obiskala je bil lepo urejen s prikazom življenja v gulagu in lepo cerkvico, kje so ljudje molili za svoje izgubljene najdražje. Malo naprej, rahlo zakrito, je bilo taborišče, ki verjetno v kaki drugi obliki deluje še danes. 

Krasnojarsk, na reki Jenisej sva dosegla za Binkoštne praznike. Res lepo in čisto mesto. Veliko prireditev, koncerti na več mestih, stojnice z bogato hrano in pijačo, ogromno ljudi, tudi mladih, veličasten ognjemet ob polnoči. Vse to in pa nova poznanstva prijaznih ljudi ne bova pozabila. Dolgi odsek proti Irkutsku oz. jezeru Bajkal je bil najtežji na celi najini poti. Nevihte, megla, katastrofalno slabo označene ceste in obvozi okoli mest, so nama vzele kar precejšnjo mero optimizma”.

Irkutsk, prelepo mesto ob reki Angari, 60 km od jezera Bajkal, sta si Jože in Egon podrobno ogledala. Ob reki in jezeru rastejo številni novi hoteli in turistični kompleksi, ki pa kažejo tudi drugo sliko. Ljudje so slabo ekološko osveščeni in mečejo odpadke povsod, tako, da so plaže in obala kristalno čistega jezera pravo smetišče. Zato pa sta povsod bila deležna izredno lepega sprejema, druženja, prave pojedine, posebej pripravljenih rib iz jezera in seveda odlično rusko pivo Baltika 3 ali 7 in vodka. “Pravo doživetje je bilo taborjenje v znani vasi Baturino, nekje na sredini vzhodne obale jezera, kjer je tudi nacionalni park. Novi znanci so naju povabili na ribjo juho iz najbolj znane jezerske ribe omulj, ki je bila prava poslastica. Noč ob jezeru je bila zelo mrzla, zjutraj je pihal leden veter. Ulan Ude, industrijsko mesto z veliko smoga, naju ni preveč zanimalo, zato, pa sva obiskala budistični center Ivolginsk Datsan. Burjati, tukajšnji prebivalci naj bi v preteklosti sprejeli tudi budistično vero, na kar spominjajo številne Pagode, Stupe in drugi objekti iz tibetanskega budizma. Od tukaj naprej pelje zanimiva cesta med planjavami in pašniki proti Mongoliji”.

Čita je mesto z mogočnim zgodovinskim centrom, lepimi trgovinami, restavracijami in drugimi lokali, ki so vsaj nekateri zelo dragi.(rezina torte + kava = 12,5€). V večini velikih ruskih mest je zelo drago, še najdražja je seveda Moskva. Od Čite do Habarovska (pribl. 4.000 km) pelje nova cesta, zgrajena pred leti. Pokrajina je podobno gričevnata kot pri nas, naselja so redka, postojanke ob cesti prav tako, tistih nekaj je pa na EU nivoju. Velikokrat sta zavila v kakšno manjše mesto, kjer se jim je že zdavnaj ustavil čas, ulice obupno slabe, ničesar razen nekaj trgovin in bednih stanovanjskih blokov. Lepo doživetje je bilo srečanje s Sibirskimi čebelarji, ki so imeli svoje panje nedaleč od ceste. Kot vedno, so ju tudi tukaj lepo sprejeli, seznanili s svojim delom in ju pogostili s svežim lipovim medom, direktno iz panja, ki je bil prava poslastica. Po vožnji skozi monotono tajgo vzhodne Sibirije in omenjenih mest sta dospela do Habarovska na reki Amur. To je lepo urejeno mesto s številnimi atraktivnimi bulevarji, spomeniki, cerkvami, razkošnimi trgovinami, moderniziranimi gostinskimi lokali in pogledom na mogočno reko Amur. Med sprehodom po mestu sta srečala ljudi, ki so bili celo bolje in bolj modno oblečeni kot marsikje pri nas v EU”.

“Dekleta, tudi malce starejše dame so se nosile po najnovejši modi z obveznimi visokimi petami. Zvečer sva pokukala malo med nočne lokale, kjer so vrteli DJ-i moderno glasbo. Zanimivo, da so prevladovala dekleta, ki so uživale v plesu, pa tudi mize so bile bogato obložene. Lokale, pred katerimi so stali razkošni avtomobili sva si pustila za kako drugo priliko. Zanimivo, da ruski avtomobili izginjajo iz prometa. Na daljnem vzhodu sva srečala le japonske, korejske in nemške avtomobile najdražjih znamk. Med podeželjem in mestom je seveda obupna razlika. Ker je blizu Kitajska, je na robu mesta ogromen nakupovalni center, pravzaprav tržnica ali boljši sejem, kjer prodajajo dobesedno vse, prevladuje pa modni tekstil. Na zadnjem odseku poti po Sibiriji (pribl.1.000 km) sva prenočila v manjšem kraju. V veliki dvorani so mladi in otroci vadili nastop za prireditev naslednji dan. Midva, pa sva se podala v restavracijo sredi mesta, kjer naju je uglajen gospod prosil za cigareto. Ker ne kadiva, mu je Egon kupil kar cel zavojček. Za zahvalo nama je novi prijatelj, ki je bil vrhunski pianist, priredil pravi klavirski koncert. Kako lep večer. Zadnji del poti je potekal ob reki Ussuri, ki je tudi mejna reka med Rusijo in Kitajsko. Ob cesti je bilo veliko stojnic, kjer so prodajali med, sadje in zelenjavo. Posebni hit so bile jagode in borovnice. Na razmetanih gričkih, polotokih, otokih je mesto Vladivostok eno najbolj atraktivnih mest v celi Rusiji. Za časa najinega obiska je mesto slavilo 150 letnico ustanovitve. Vrstile so se številne prireditve tako v dvoranah kot na prostem. Vse je bilo na vrhunski ravni. Kar nisva mogla verjeti, kaj vse zmorejo domači umetniki. Na odprtem turnirju v badmintonu - Russia Open, sva navijala za naša tekmovalca, ki sta uspešno nastopala med svetovno elito. Šnukija, na katerega sva se zelo navezala, sva se »znebila«. Ostal nama je še polet do Moskve. Aeroflot z A-330, naju je varno pripeljal čez Sibirijo (na letalu je poleg cigaret prepovedan tudi ves alkohol) do Moskve, kje sva v tem čudovitem, pa tudi dragem mestu, ostala še nekaj dni”, je z zadovoljstvom razlagal Joža Ornik, ki že snuje načrte za novo potepanje...

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Stari "Šnuki" ju ni izneveril niti v Sibiriji!