Snopovci so se srečali s Kristino iz Kanade

SNOP 2018Na Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, v Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec minulega tedna potekalo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop. Srečanje, ki ga je pripravila Anica Maras – Pika, je bilo pravzaprav srečanje z zvesto poslušalko Snopa Kristino iz Kanade. Kristina, rojena Peserl, se je rodila v Jurovskem Dolu, v Kanadi pa živi že 52 let. Nadvse prijetnega srečanja, ki je bilo v celoti posvečeno Kristini, se je udeležilo 46 udeležencev iz cele Slovenije.

Zanimivo druženje „Nočnih ptičev

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Beltince) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

Dödölijada PuconciMinulo nedeljo je Kulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 15. Dödolijado in 20. Zlata kijanco. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo sedemnajst ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

Mariborske „lisičke" so se, z več kot 170 gobjimi vrstami, predstavile v sosednji Avstriji

Gobe LaafeldČeprav letošnje leto (vsaj doslej) ni posebej bogato z gobami, to ne pomeni, da ljubitelji gob in gobarjenja niso aktivni. Tudi članice in člani Gobarskega društva Lisička iz Maribora so pogosto v naravnem okolju, kajti kljub „gobarski suši", v gozdovih in na travnikih pogosto opazimo čudovite primerke gob, in se sprašujemo ali so morda užitne in tudi okusne? In ker nam strokovnjaki svetujejo, da uživamo samo tiste gobe, ki jih zanesljivo poznamo, potem je dobro, da se čim več naučimo o gobah, še posebej če smo njihov ljubitelj.

Ljubitelji gob v Pavlovi hiši

Najboljšo prleško gibanico je spekla ekipa TD Banovci

Prleška gibanicaLetošnji, 20. praznik občine Križevci je še posebej obogatila tudi tradicionalna prireditev „Prleška gibanica 2018", ki sta jo tudi tokrat pripravili Kulturno in izobraževalno društvo Kelih ter občina Križevci. Poleg ocenjevanja samih gibanic, so tudi letos razglasili vina, ki se priležejo omenjeni domači sladici, in fotografij. Žal je letošnji praznik tradicionalne prleške sladice krojilo vreme. Zaradi izjemno slabe vremenske napovedi je bila prireditev prvo soboto v septembru odpovedana, čeprav so se ljubitelji kulinarike in pohodništva iz cele Slovenije letos veselili predvsem kulinaričnega pohoda po občini Križevci. Zato je takrat potekalo le ocenjevanje prleških gibanic, naslednji dan pa je društvo Kelih, organizator prireditve, pripravilo razstavo ocenjenih prleških gibanic, ki je bila prava paša za oči. Navdušile so tudi fotografije, 15 jih je bilo, ki so prispele na fotonatečaj „Prleška gibanica 2018", jih je pa še vedno možno videti v avli občinske zgradbe v Križevcih.

Na letošnji prireditvi „Praznik gibanice

Brat Jože in sestra Nežka sta se poročila isti dan pred pol stoletja - nosečnost, mladoletnost, nižji stroški...

Zlata poroka RotarZa pokojna zakonca Roka in Gabrijelo Rotar iz Solčave, lepega, razpotegnjenega naselja z gručastim jedrom v ozki in globoki dolini reke Savinje, ki se razteza od soteske pred Logarsko dolino do sotočja Savinje s potokom Klobašo, je maj 1968 bil nekaj posebnega, veselega in čudovitega. Kako tudi ne, ko pa sta jima na isti dan v zakon stopila dva, izmed njunih treh otrok. Bil je najlepši pomladni mesec maj, ko sta se poročila hčerka Nežka in sedem let starejši sin Jože, tako da sta oba s svojima družinama, prav sedaj obeležila lep življenjski jubilej – 50. letnico zakona. Jože si je življenjsko sopotnico Marico našel na Hrvaškem, v Sinju, kjer je kot častnik JLA, po Splitu, imel svojo drugo službo, Nežka pa ni šla tako daleč, da bi si poiskala moža, saj je Silvestra Kogelnika našla v neposredni bližini. In prav njuna ljubezen je povzročila, da je hitro prišlo do dveh porok.

Ko brat in sestra hkrati praznujeta zlato poroko...

Kljub nekoliko slabšemu vremenu Radgonska noč 2018 odlično uspela

Radgonska nočPodobno kot že vrsto let, je tudi letos živahno sejemsko vzdušje ob odprtju Agre in Inpaka dopolnilo še pestro dogajanje v okviru tradicionalne prireditve „Radgonska noč 2018", ki je potekala na Trgu svobode v središču Gornje Radgone. Organizatorji Radgonske noči iz Zavoda Kultprotur in TD Majolka, so prireditev zasnovali kot prijeten dogodek za različne generacije in okuse. Vse skupaj bi se moralo začeti že zgodaj popoldan, z „Majolkino golažijado", ki pa je bila zaradi neugodnih vremenskih razmer žal odpovedana. Dogajanje se je tako pričelo z otroškim programom, ki se je, prav tako zaradi dežja, preselil v bližnje prostore Mladinskega centra.

Novi fosili „zažgali

Štajerci iz Hoč prijetno presenetili v Lendavi - tokrat je naslov šel v roko ekipi Turističnega društva Hoče

Bogračfest Lendava 2018V okviru festivala Vinarium je Lendava minulo soboto gostila tradicionalno največje tekmovanje v kuhanju bograča v državi, tradicionalni Bogračfest 2018. Kljub nekoliko turobnem in deževnem vremenu, ko so nekatere prireditve v Pomurju odpovedali, se je lendavsko dogajanje na etno in kulinaričnem dogodku začelo že zgodaj zjutraj, z budnico domačega pihalnega orkestra. Kmalu zatem so tekmovalci prevzeli potrebne sestavine za znamenito prekmursko jed, in se lotili urejanja tekmovalnih prostorov.

Na bogračfestu je kuhalo 84 ekip, mojstri bograča pa le trije

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Stari "Šnuki" ju ni izneveril niti v Sibiriji!

 

Štajerska potepuha sta v slabem mesecu prevozila skoraj 13.000 kilometrov, od Lenarta do Vladivostoka, kjer ju je čakalo marsikaj zanimivega; Kombi sta nato pustila v Sibiriji in se vrnila z letalom

ŠnukiZnana štajerska popotnika, ljubitelja potovanj po vsem svetu, ki sta že prej videla dobršen del zemeljske oble, 63 – letni Jože Ornik iz Lenarta, in 57 - letni Egon Grušovnik iz Malečnika, sta se vrnila z novega podviga. V dobrih 30 dnevih vročega poletja sta se namreč s 14. letnim kombijem znamke Mercedes Vito, ali kot sta ga poimenovala “Šnuki” odpravila na izjemno zanimiv, a tudi nadvse zahteven potep kakršnega si marsikdo lahko le zaželi, do skrajnje sibirske točke – Vladivostoka.

Šnuki je v tem času prevozil slabih 13.000 kilometrov (to je več kot povprečni Slovenec prevozi letno z osebnim avtomobilom), na koncu pa sta svojega 14-letnega Šnukija pustila taktistu na sibirskem vzhodu, ki jima je pomagal pri nekaterih birokratskih zadevah, sama pa sta se z letalom, od Vladivostoka, čez Moskvo, Berlin in Gradec, v šestih dnevih vrnila domov.

Ob Jožetovem in Egonevem odhodu s teniških terenov v Lenartu, kjer sta se poslavljala od številnih prijateljev, smo bili prisotni, in izvedeli mariskaj zanimivega, tako o poteku potovanja, kot vsem kar naj bi čakalo štajerska potepuha, ki imata v načrtih še nekaj nadvse zanimivih potepanj. “Prepotoval sem veliko sveta, in že dolgo si želim videti tudi Sibirijo in sploh ta del centralne Evrope, centralne Azije in Daljnega vzhoda. Zato sva se z Egonom dogovorila, da greva na enomesečno potovanje, ki bo sicer naporno, a gotovo tudi nadvse zanimivo in prijetno”, nam je takrat na kratko povedal Jože Ornik, ki sta se skupaj z Egonom iz Miklavža in Lenarta, po pomurski avtocesti, mimo Pinc odpeljala proti Budimpešti, nato čez prehod Čap v Ukrajino. Pot ju je dalje vodila mimo Lvova, Kijeva in Harakova, proti ruski Samari, potem mimo Svijetlovska, Irkutska, Bajkalskega jezera, Čite, Hovarska do Vladivostoka. Dnevno sta prevozila med 500 in 700 km, tako da sta na cilj prispela v 25 dnevih. V tem času sta prevozila sedem časovnih pasov, kar tudi ni mačji kašelj. Med vožnjo sta se zaustavljala in si ogledovala znamenitosti v večjih in manjših mestih, spala sta v svojem kombiju. Za nekaj dni sta si hrano vzela s seboj, jedla pa sta tudi po lokalnih restavracijah. Seveda pa sta hrano iz nahrbtnika potrebovala predvsem za Sibirijo, kjer je med mesti razdalja več kot 1000 km. Za celotno potovanje sta, poleg podarjenega Šnukija, zapravila okrog 5.000 evrov... Po vrnitvi pa sta nam strnila vtise o enkratnem potepanju.

Skupaj sta prevozila natanko 12.786 km. Njunega Šnukija pa se je veselil lokalni taksist iz Vladivostoka, ki jima je pomagal pri nekaterih birokratskih postopkih, da sta lahko brez zapletov z letalom zapustila Rusijo. “Egon, ki je šofiral celo pot, je imenitno pripravil avto, za tako dolgo pot. V njem sva imela priročno kuhinjo, dve udobni ležišči ter manjšo zalogo hrane in pijače. Spala sva na varovanih parkiriščih, avtostojankah, ali pred kakšnim večjim hotelom v mestih. Avtostojanke so zelo pogoste v Ukrajini in evropskem delu Rusije, kasneje proti daljnemu vzhodu pa redkejše. Običajno je poleg še bencinska črpalka in motel, kjer se je možno, proti plačilu, stuširati ali okopati v topli »ruski banji«. Pot sva sicer začela v Lenartu in preko Madžarske prvi dan prispela do Lvova, kjer sva si ogledala imenitni stari del mesta. Proti večeru je bilo na ulicah in lepo urejenih parkih, polno ljudi. Zanimivo, da jih je večina, predvsem mlajših, imela v rokah steklenico piva ali vodke. Kijev, mesto z bogato zgodovino, restavriranimi zgodovinskimi objekti in modernimi poslovnimi stavbami je zelo spremenil svojo podobo iz časov SZ. Neverjetno, kako se je nekdanja sivina spremenila v prijazne barve večine mest, skozi katere sva potovala”, razlaga Jože.

Mejo sta prestopila pri mestu Belgorod. Še vedno skoraj vse po starem, več kontrolnih točk, delajo počasi, birokracija. Brez priložnostnih daril, bi se postopek še bolj zavlekel. Na ruski strani podobno, malo več birokracije v zvezi z avtom, čokolada za carinika, stisk roke in že sta bila med lepo obdelanimi polji in redkimi vasicami ob solidni magistralni cesti. Večja mesta Voronež, Tambov, Penza, Samara še vedno obkroža industrija z velikimi dimniki iz katerih se neusmiljeno kadi. Na tem delu poti sta doživela tudi edino neprijetnost. “Policist, ki naju je ustavil, si je izmislil neki prekršek in izrekel kazen 8000 rubljov (200€). Po najinih protestih, smo se komaj dogovorili za kazen 50 €, brez računa. Morda sva v nadaljevanju najine dolge poti po Sibiriji le naredila kakšen prometni prekršek, vendar so nama »organi« le pomahali, ko so videli napise na najinem avtu. Estonci, v štirih odlično opremljenih terencih so potovali skozi Sibirijo, Mongolijo do Bajkalskega jezera in potem po malo drugačni poti nazaj. Srečanje z njimi je bilo zelo prijetno, saj so bili pravi popotniki z veliko izkušenj in seveda s kamero njihove TV. V širnih gozdovih ob poti verjetno raste veliko gob, ki so jih domačini ponujali ob cesti. Še največ je bilo brezovih gobanov, turkov, pa tudi jurčkov. Čeprav nama je bilo mesto Jekaterinburg malo s poti, sva ga obiskala zaradi njegove bogate in skrivnostne zgodovine”.

Tukaj so namreč boljševiki, julija 1918, umorili carja Nikolaja II, njegovo ženo in otroke. Mesto se je po šestih letih preimenovalo v Sverdlovsk po Jakovu Sverdlovu, ki je vodil uboj cesarske družine. Za časa 2.sv.vojne in po njej, je mesto postalo industrijski center za vojno industrijo. Leta 1960 so tam sestrelili vohunsko letalo U-2, 31 let pozneje (1991) pa je mesto zopet dobilo staro ime Jekaterinburg. Po gospodarskem kolapsu so mesto preplavile mafijske združbe, po letu 2000, pa je postalo moderno industrijsko tehnološko razvito okolje z več kot 20 % gospodarsko rastjo.Tukaj se je rodil in bil dolgo časa partijski sekretar nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin. V mestu so številni muzeji, skulpture, cerkve… Še najbolj množično je obiskana spominska »Cerkev v krvi«, zgrajena leta 2003, na mestu kjer so umorili carsko družino. Objekt je pravi umetniški biser, kjer je poleg verskih prostorov še muzej o življenju carja, žene in otrok, ki imajo tukaj status svetnikov. V okolici mesta je spominski center gulaga in politične represije, kjer počiva 25.000 žrtev.

“Do Urala je 32 km, kjer poteka tudi meja med Evropo in Azijo. Kraj je lepo označen z črto ločnico,tako, da je možno stati istočasno na obeh kontinentih. Pot naju je vodila po nepreglednih ravninah naprej v notranjost Sibirije. Polja so bila posejana, vasi redke, hiše lesene, z lepo okrašenimi okni. Pojavili so se prvi roji komarjev in drugega mrčesa, ki so značilni za ta kratek poletni čas. Nenadoma se je pojavil na cesti mali suhljat Poljak, ki že leta s posebej prirejenim kolesom potuje okoli sveta. Ker je bilo zelo vroče, sva ga oskrbela z vodo in nekaj hrane. Na Slovenijo ima zelo lepe spomine, zanimiv in prijeten možakar. Novosibirsk, center Sibirije, moderno, kulturno, univerzitetno mesto. Označeno zelo slabo, tako, da sva se komaj prebila zopet nazaj na najino začrtano pot. Pokrajina postaja vse bolj gričevnata, pa tudi temperature so za ta čas visoke-32°C. V Rusiji je veliko spominskih obeležij, ki spominjajo na žrtve politične represije in Gulaga. Gulag je kratica za administrativno vodenje taborišč po celi Sibiriji. Uvedel ga je Stalin, kot obliko represije nad domnevnimi političnimi nasprotniki in lastnim narodom. Prisilna delovna taborišča, pranje možganov v psihiatričnih oddelkih, lakota, strahotne podnebne razmere, so zahtevale več kot 20 milijonov žrtev. Center, ki sva ga obiskala je bil lepo urejen s prikazom življenja v gulagu in lepo cerkvico, kje so ljudje molili za svoje izgubljene najdražje. Malo naprej, rahlo zakrito, je bilo taborišče, ki verjetno v kaki drugi obliki deluje še danes. 

Krasnojarsk, na reki Jenisej sva dosegla za Binkoštne praznike. Res lepo in čisto mesto. Veliko prireditev, koncerti na več mestih, stojnice z bogato hrano in pijačo, ogromno ljudi, tudi mladih, veličasten ognjemet ob polnoči. Vse to in pa nova poznanstva prijaznih ljudi ne bova pozabila. Dolgi odsek proti Irkutsku oz. jezeru Bajkal je bil najtežji na celi najini poti. Nevihte, megla, katastrofalno slabo označene ceste in obvozi okoli mest, so nama vzele kar precejšnjo mero optimizma”.

Irkutsk, prelepo mesto ob reki Angari, 60 km od jezera Bajkal, sta si Jože in Egon podrobno ogledala. Ob reki in jezeru rastejo številni novi hoteli in turistični kompleksi, ki pa kažejo tudi drugo sliko. Ljudje so slabo ekološko osveščeni in mečejo odpadke povsod, tako, da so plaže in obala kristalno čistega jezera pravo smetišče. Zato pa sta povsod bila deležna izredno lepega sprejema, druženja, prave pojedine, posebej pripravljenih rib iz jezera in seveda odlično rusko pivo Baltika 3 ali 7 in vodka. “Pravo doživetje je bilo taborjenje v znani vasi Baturino, nekje na sredini vzhodne obale jezera, kjer je tudi nacionalni park. Novi znanci so naju povabili na ribjo juho iz najbolj znane jezerske ribe omulj, ki je bila prava poslastica. Noč ob jezeru je bila zelo mrzla, zjutraj je pihal leden veter. Ulan Ude, industrijsko mesto z veliko smoga, naju ni preveč zanimalo, zato, pa sva obiskala budistični center Ivolginsk Datsan. Burjati, tukajšnji prebivalci naj bi v preteklosti sprejeli tudi budistično vero, na kar spominjajo številne Pagode, Stupe in drugi objekti iz tibetanskega budizma. Od tukaj naprej pelje zanimiva cesta med planjavami in pašniki proti Mongoliji”.

Čita je mesto z mogočnim zgodovinskim centrom, lepimi trgovinami, restavracijami in drugimi lokali, ki so vsaj nekateri zelo dragi.(rezina torte + kava = 12,5€). V večini velikih ruskih mest je zelo drago, še najdražja je seveda Moskva. Od Čite do Habarovska (pribl. 4.000 km) pelje nova cesta, zgrajena pred leti. Pokrajina je podobno gričevnata kot pri nas, naselja so redka, postojanke ob cesti prav tako, tistih nekaj je pa na EU nivoju. Velikokrat sta zavila v kakšno manjše mesto, kjer se jim je že zdavnaj ustavil čas, ulice obupno slabe, ničesar razen nekaj trgovin in bednih stanovanjskih blokov. Lepo doživetje je bilo srečanje s Sibirskimi čebelarji, ki so imeli svoje panje nedaleč od ceste. Kot vedno, so ju tudi tukaj lepo sprejeli, seznanili s svojim delom in ju pogostili s svežim lipovim medom, direktno iz panja, ki je bil prava poslastica. Po vožnji skozi monotono tajgo vzhodne Sibirije in omenjenih mest sta dospela do Habarovska na reki Amur. To je lepo urejeno mesto s številnimi atraktivnimi bulevarji, spomeniki, cerkvami, razkošnimi trgovinami, moderniziranimi gostinskimi lokali in pogledom na mogočno reko Amur. Med sprehodom po mestu sta srečala ljudi, ki so bili celo bolje in bolj modno oblečeni kot marsikje pri nas v EU”.

“Dekleta, tudi malce starejše dame so se nosile po najnovejši modi z obveznimi visokimi petami. Zvečer sva pokukala malo med nočne lokale, kjer so vrteli DJ-i moderno glasbo. Zanimivo, da so prevladovala dekleta, ki so uživale v plesu, pa tudi mize so bile bogato obložene. Lokale, pred katerimi so stali razkošni avtomobili sva si pustila za kako drugo priliko. Zanimivo, da ruski avtomobili izginjajo iz prometa. Na daljnem vzhodu sva srečala le japonske, korejske in nemške avtomobile najdražjih znamk. Med podeželjem in mestom je seveda obupna razlika. Ker je blizu Kitajska, je na robu mesta ogromen nakupovalni center, pravzaprav tržnica ali boljši sejem, kjer prodajajo dobesedno vse, prevladuje pa modni tekstil. Na zadnjem odseku poti po Sibiriji (pribl.1.000 km) sva prenočila v manjšem kraju. V veliki dvorani so mladi in otroci vadili nastop za prireditev naslednji dan. Midva, pa sva se podala v restavracijo sredi mesta, kjer naju je uglajen gospod prosil za cigareto. Ker ne kadiva, mu je Egon kupil kar cel zavojček. Za zahvalo nama je novi prijatelj, ki je bil vrhunski pianist, priredil pravi klavirski koncert. Kako lep večer. Zadnji del poti je potekal ob reki Ussuri, ki je tudi mejna reka med Rusijo in Kitajsko. Ob cesti je bilo veliko stojnic, kjer so prodajali med, sadje in zelenjavo. Posebni hit so bile jagode in borovnice. Na razmetanih gričkih, polotokih, otokih je mesto Vladivostok eno najbolj atraktivnih mest v celi Rusiji. Za časa najinega obiska je mesto slavilo 150 letnico ustanovitve. Vrstile so se številne prireditve tako v dvoranah kot na prostem. Vse je bilo na vrhunski ravni. Kar nisva mogla verjeti, kaj vse zmorejo domači umetniki. Na odprtem turnirju v badmintonu - Russia Open, sva navijala za naša tekmovalca, ki sta uspešno nastopala med svetovno elito. Šnukija, na katerega sva se zelo navezala, sva se »znebila«. Ostal nama je še polet do Moskve. Aeroflot z A-330, naju je varno pripeljal čez Sibirijo (na letalu je poleg cigaret prepovedan tudi ves alkohol) do Moskve, kje sva v tem čudovitem, pa tudi dragem mestu, ostala še nekaj dni”, je z zadovoljstvom razlagal Joža Ornik, ki že snuje načrte za novo potepanje...

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Stari "Šnuki" ju ni izneveril niti v Sibiriji!