Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

En srnjak s tremi rogi, drugi za 140 točk...

 

Lovska družina Negova gospodari v deželi čudežnih lepot

Franc VeberičKamorkoli se obrneš po naši majhni, a lepi in pisani deželici, praktično povsod, srečaš zanimivo in pestro pokrajino z veliko kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, a tudi veliko zanimivih, veselih in prijaznih ljudi. Seveda v čudovitem naravnem okolju in zlasti v še kar ohranjenih gozdovih, spokojno živijo različne živali, tudi nenavadne in trofejne, kakršne privabljajo lovce na trofeje in s tem spodbujajo lovni turizem. In tega se ne branijo niti v enem izmed turističnih biserov v Slovenskih goricah, Negovi oziroma tamkajšnjih gozdovih, kjer Lovska družina Negova gospodari z 2.400 hektarji površin, od česar je približno polovica gozdov.

V slednjih živi na stotine različnih ptic in divjih živali. Med divjadjo prevladuje srnjad in zato ne preseneča, da pogosto uplenijo kakšnega trofejnega srnjaka. Sicer pa letno v njihovih loviščih odstrelijo nekaj nad 100 primerkov srnjadi, na nekatere pa so še posebej ponosni.

Tako je, kot pravi nekdanji starešina, danes pa lovski čuvaj LD Negova, Franc Veberič, pred časom nek zdravnik iz italijanske Gorice odstrelil srnjaka, čigar rogovje je ocenjeno s kar 140 točkami, kar pomeni z veliko zlato medaljo. „Pred dobrim mesecem pa je avstrijski lovec, naš gost, uplenil srnjaka s 138,91 točkami, kar je tudi izjemen primerek. Sedaj pa sem tudi sam moral pod nujno, lovsko pravično, dokončno odstreliti, v prometni nesreči povoženega čudovitega in čudežnega srnjaka, ki je trofeja s tremi rogi, kar je prav tako velika redkost. Torej čudeži se pogosto dogajajo v naših loviščih, pa ne po krivdi ali zaslugi kogarkoli, saj to vse prinaša narava", pravi Veberič, ki mu je še posebej hudo, da poleg v prometu, kjer je vedno veliko povožene divjadi, še vedno veliko prostoživečih živali raztrgajo tudi potepuški psi, ki jih lastniki bolj kot ne zanemarjajo in so sami krivi za takšno obnašanje njihovih psov.

Ob tem, 72 - letnega Franca Veberiča, ki je praktično vseskozi v naravi, predvsem v gozdu, moti da je v naravnem okolju vedno manj divjadi. „Včasih so naši gozdovi bili bolj polni različnih prostoživečih živali. Sedaj jih je vedno manj, predvsem po naši krivdi, ker slabo gospodarimo, ne lovci temveč družba sploh. Negovski lovci imamo sredi lovišča znamenito in zgodovinsko Negovsko jezero obraščeno z zelenim žametom smrekovih gozdov, za katerega ni natančno znano, kdaj je ustvarjeno. Zanesljivo je Negovsko jezero zelo staro, in najbrž je nastalo že za časa Negovskih grofov, podobno kot negovski grad, torej v 12. stoletju. Ne smemo pa pozabiti, da je za časa grofov okrog Negove, torej na območju lovnih revirjev LD Negova, bilo kar 13 večjih in manjših jezer. Danes je ostalo samo še Negovsko jezero, ter še dve manjši vodni zajetji (Gosijak in Klanečkov ribnik), in tudi zaradi tega je jasno, zakaj je tod okrog divjadi manj, saj tam kjer ni dovolj hrane in vode se tudi prostoživeče živali ne zadržujejo dolgo. Kljub temu so se pred leto ob Negovskem jezeru, zgodil še en čudež; Poleg vseh vrst vodne in druge perjadi, so se na jezeru pojavili tudi labodi. Žal pa slednji nimajo sreče pri razmnoževanju, saj se v jezeru občasno pojavi vidra, ki mladino polovi", žalostno ugotavlja veliki ljubitelj in varuh narave Franc Veberič, ki dodaja, da so sicer uspešnejši tisti lovci, ki odstrelijo večje število manj kvalitetnih živali, kajti cilj je, da bi imeli telesno in trofejno kvalitetno srnjad, ki ima bistveno boljšo prihodnost.

Naš sogovornik Franc Veberič danes, s sopotnico Silvo Kozar, živi v Cenkovi, streljaj od središča Cerkvenjaka (Sv. Antuna) v Slovenskih goricah. Rodil se je tik pred pričetkom 2. svetovne vojne na naših območjih, zelo mrzlega januarju leta 1941 v Spodnjih Ivanjcih. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživljal na veliki kmetiji v Spodnjih Ivanjcih, kjer se je rodilo precej otrok. Osnovnošolsko znanje si je nabiral v Negovi, kamor je štiri kilometre hodil peš, kot vsi otroci tedanjega časa. Življenje na kmetiji, ki jo je tudi prevzel, mu je dalo izredne delovne navade. Čeprav se je dobro učil, tedaj ni imel možnosti, da bi nadaljeval šolanje. Podobno kot mnogi mladi tistega časa je imel veliko željo, da postane šofer, kar  mu je tudi uspelo.

Bil je priznan kot prevoznik, a je bil izjemno aktiven tudi na drugih področjih, kjer veliko naredi tudi danes. „Priznam, da sem zelo družaben človek, pa tudi delaven na različnih področjih. Prav zato sem vedno želel nekaj več. Že zgodaj sem se vključil v PGD Spodnji Ivanjci, kjer sem član že skoraj 60 let. Za delo v gasilskih vrstah sem prejel številna priznanja. Moj konjiček, je bilo in je še lovstvo. Izhajam iz kmetije, in sem bil navezana na živali. Tako letos praznujem 42 let članstva v LD Negova, kjer sem bil tudi starešina in čuvaj lovskega revirja. To mi je vedno veljalo tudi za sprostitev. Kot lovec sem sodeloval tudi v zboru Prleških rogistov. Za svoje delo v lovskih vrstah sem prav tako prejel mnogo priznanj", pravi Franc, ki pri svojih več kot 70 letih zgleda kot mladenič. Pogovor z njim je pravo doživetje, saj je dober sogovornik in zna kronološko predstaviti mejnike svojega življenja. Za mejnike pa nam je naštel: star je 72 let, 57 let sem gasilec, 46 let je bil avtoprevoznik, 42 let lovec, in 32 let vinogradnik...

„Ljubezen do vinogradništva in kletarstva, verjetno izbira iz časov, ko sta tudi moja starša imela vinograd. S tem sem začel kot amater, in sicer najprej z manjšim vinogradom. Danes imam v Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi posajenih okrog 10.000 trsov. Kleti sem si zgradil v Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi. Sprva sem kot rečeno v tej panogi bil čisti amater, brez znanja, toda z izobraževanjem in pridobivanju prakse ob delu, sem prišel do dovolj znanja pa tudi izkušnje so prijahale. Pri tem so mi, in mi še, pomagajo mnogi strokovnjaki. Vina, ki jih pridelujeva s sopotnico Silvo Kozar, imamo različne sorte, tudi sloviti traminec, gredo dobro v prodajo. Nekaj ga namenim tudi za prijatelje in društva", pravi naš sogovornik, o katerem bi lahko še veliko zanimivega zapisali, saj tudi v jeseni življenja ne miruje. Kot sam pravi, mu delo v vinogradu in kleti, zlasti sedaj, ko je v pokoju, krepi voljo do življenja. Dodatno je vesel, ko se kot lovec odpravi v potep po naravi, med živalmi, kjer človek dejansko lahko uživa...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti En srnjak s tremi rogi, drugi za 140 točk...