Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Polovico plače namenil za škorce

 

Franc Pelcl iz Kapelskih goric je zaljubljen v ptice, še zlasti škorce

ValilniceČe bi na svetu vsi ljudje razmišljali kot znani mizarski mojster iz Okoslavcev v Kapelskih vinorodnih goricah Franc Pelcl, potem bi se vsem ptičem tega sveta godile same lepe reči. Gre namreč za človeka, ki je več kot pol stoletja zaljubljen v ptiče, še zlasti škorce, ki v velikih množicah domujejo na njegovem posestvu. In tja se vedno vračajo, s čimer naznanjajo konec zime (mimogrede so letos prispeli skoraj dva tedna prej kot običajno), a letos bi težko našli svoj dom, če Franček zanj ne bi poskrbel. Samo za rešitev valilnic na starih drevesih okrog svoje hiše in delavnice, je namreč porabil skoraj 500 evrov, a mu ni žal, ko je ob Gregorjevem in tudi pred tem opazoval veselje in zadovoljstvo „svojih" ljubljenčkov.

„V naravi je pač tako, da se vse enkrat konča. Tudi našim drevesom kjer imamo že skoraj 40 let valilnice za škorce, je kazalo enako. Letošnji ledeni oklep jim ni prizanesel. V kolikor ne bi sproti stresali snega in žledu, bi se po vsej verjetnosti zrušila. Odločili smo se, da bo najbolje, če jih posekamo. Vse smo imeli že pripravljeno. Na njih je skupno 14 valilnic. Ampak glej čudo, prav v tem času so se vrnile te ljubke ptice, deset dni prej kot običajno, kot, da bi čutile, da morajo braniti svoje domove. Po njihovi zaslugi smo izbrali drugo, mnogo dražjo varianto. Naročili smo dvigalo, da smo drevesa skrajšali in obrezali, upamo, da ne bodo zamerila. In ne moreš si predstavljati, kako burno so škorci obletavali dvigalo, ko so rezali veje. Zbrala se jih je cela jata. Po vsej verjetnosti so mobilizirali vse razpoložljive enote. Ko pa se je zaslišala motorna žaga, so se takoj umaknili, pa jih celi dan ni bilo videti. Naslednji dan so spet prišli, pa se veselili, ko so videli, da so jim hišice ostale. Zdaj smo vsi veseli in srečni... To je treba videt in doživeti", nam razlaga zadovoljni Franček, ki se veseli s svojimi ptiči.

Ljudje sicer ponekod obupavajo nad škorci, ki da so naredili veliko škode na sadnem drevju, v vinogradih, vrtovih ipd. Toda tako ne misli Franc Pelcl, ki že dobrih 50 let opazuje in proučuje vse vrste ptic, veliko pozornost pa na menja predvsem škorcem. Po njegovem prepričanju je pridelke pred škorci možno „rešiti" na zelo preprost način, hkrati pa živeti v pravem sožitju s temi, po njegovem prepričanju, izjemno prijaznimi ptiči, ki so lahko človeku in naravi nadvse koristni. Morebiti zveni nekoliko neverjetno, toda naš sogovornik, ki je natanko pred 54, potem ko je očetu ukradel žeblje, katerih nekoč ni bilo kot danes, naredil prvo ptičjo valilnico, je prepričan, da se pred škorci lahko „ubranimo" prav z valilnicami. Do takšnega zaključka je Pelcl prišel po dolgoletnem preučevanju obnašanja škorcev, po prebranih številnih strokovnih sestavkih, predvsem pa po izkušnjah, ki si jih je pridobil med dolgoletnim življenjem in delom v sosednji Avstriji. Svoje izkušnje je pred dobrima desetletjema prenesel v Kapelske gorice, kjer vse skupaj še posodablja, ter v idiličnem naravnem okolju živi v sožitju z mnogimi škorci, ter drugimi ptiči in živalmi. Vsekakor se odlično razume tudi s sosedi, ki so nekoliko nergali, ko je pred leti začel izdelovati valilnice in jih postavljati na drevesa ob svoji hiši in delavnici. Toda, ko so videli, da „Frančkove ptice" ne povzročajo nobene škode, valilnice pa samo koristijo, so mu mnogi začeli slediti. In sedaj na območju več kvadratnih kilometrov okrog Franca Pelcla, škorci ne povzročajo nobene škode, ne na grozdju, na češnjah ali kakšnemu drugem sadju ali kmetijskemu pridelku. Prav škorci pa pomagajo pri uničevanju žuželk in druge nadloge, ki napada posevke, vrtnine, sadovnjake ipd. Ponekod tako sploh ni potrebno škropljenje s pesticidi, kajti škorci „pozobljejo" vse kar ne sodi zraven. Zato Pelcla moti, da strokovna literatura ponuja nekakšen prizvok, da gre za škodljivo ptico, katero je treba samo preganjati. Naš sogovornik se zaveda, da je škorec ropar, in da povzroča škodo, toda tudi brez preganjanja se lahko zaščitimo pred njim – in to samo s postavitvijo valilnic.

„Prav to pomlad bo minilo natanko 54  let, ko sem v bližnji domači vasici Dragotinci, pasel krave, in izdelal prvo ptičjo valilnico. Že takrat sem začel spremljati in opazovati ptice, še posebej škorce. Pozneje ko sem odrasel in odšel trebuhom za kruhom v Avstrijo, sem z ljubeznijo do škorcev nadaljeval in vse skupaj še poglabljal. In že pred desetletji sem v Avstriji videl, samo pri določenih, rekel bi iznajdljivih kmetih, v vinogradih in nasadih, kako se zaščititi pred škorci. Za te ljubke ptiče je značilno, da jih narod naganja, ker jim povzroča škodo, saj pozoblje marsikateri pridelek, zlasti grozdne jagode. Toda več kot očitno je, da se brez težav lahko zaščitimo pred škorci. Sam namreč že več kot pet desetletij pišem koliko valilnic je v moji okolici, potem kdaj se škorci vračajo v naše kraje, kakšne so njihove navade ipd. Vedno se že februarja vračajo posamezni ptiči, kot nekakšna predhodnica, odhajajo pa v velikih jatah. Te predhodnice najprej od daleč opazujejo kaj se je čez zimo v bližini njegovega legla dogajalo. In počasi se približajo, dokler ponovno ne zasedejo svoj revir. Običajno škorci, ne glede na vreme, ali je snega ali toplo, prihajajo med 10. in 25. februarjem, in je zelo dobro, da so njihove valilnice pravilno zgrajene, nastavljene in obnovljene, če so že bile poškodovane", pravi Pelcl, ki je vesel, da lahko tudi otrokom v šolah pokaže kako se pravilno gradijo in nastavljajo valilnice.

Sam sogovornik ima okrog svoje hiše okoli 40 valilnic, večinoma za škorce, nekaj tudi za siničke, in to  je njegova zaščita pred uničenjem domačih češenj, grozdja, vrta, sadovnjaka... „Ko sem pred četrt stoletja vlekel te valilnice na visoka drevesa, me je starejši sosed opozoril, da naj se ne igram, češ da bom samo pritegnil nadlegljive ptiče. Toda, pozneje se je tako on kot mnogi drugi sosedje prepričali, kako gre za koristno zadevo. Mnogi so zato začeli graditi valilnice, kjer živijo 'domači' škorci, ki odganjajo roparje. Najhuje je dejansko jeseni, ko se škorci vračajo s severa proti jugu. Takrat naši škorci ščitijo svoje območje pred velikimi jatami s severa. In šele ko 'Skandinavci' odidejo naprej, potem se tudi tukajšnji škorci odpravijo proti jugu. Res je sicer, da se morajo škorci, ki prihajajo s severa, nahraniti toda to lahko počnejo le tam, kjer ni naravne zaščite. Pri nas, kjer imamo zaščito ni težav. Zato predlagam, da naj se vinogradniki, sadjarji in drugi uredijo valilnice, da jim bodo škorci po naravni poti zaščitili pridelke. Te valilnice pa morajo biti ustrezno narejene, da jim ne bi težave povzročala kakšna roparica, kot so kune, mačke ipd. Na približno petih kvadratnih kilometrih je potrebno okoli 15 valilnic. Ob slednjih je potem vsaj še toliko navadnih gnezdišč v kakšnih dupljah in starih drevesih, tako da je območje v celoti zaščiteno, je prepričan Pelcl, ki trdi, da to ni nobena strokovna inovacija, temveč le naravno ravnovesje v naravi.

Ptiči so, po Pelclu zelo inteligentni in se jih ne da prelisičiti razen po naravni poti. Zato se z njimi izplača živeti ter proizvajati v sožitju, saj ti bodo samo pomagali, predvsem pri pobiranju golazni – žuželk in drugih škodljivcev. „Škorci ne jedo solate, kot velja prepričanje nekaterih, temveč s solate pobira samo škodljivce in potem mogoče uniči kakšen list solate. Zato škorcem delamo krivico če jih preganjamo. Po mojem bi morali tudi v parku Radenci postaviti kakšnih 30 valilnic za škorce ter kakšnih 20 valilnic za siničke, in bi tam dejansko nastal raj na zemlji, za vse ki se tam gibljejo. Ali ne bi to bilo čudovito za naš turizem. Pa tudi mi moramo razumeti način življenja in sožitja z naravo", je še dodal naš sogovornik, ki je prepričan, da tudi ptiči čutijo ali si do njih prijazen ali sovražen!

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Polovico plače namenil za škorce