Snopovci so se srečali s Kristino iz Kanade

SNOP 2018Na Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, v Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec minulega tedna potekalo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop. Srečanje, ki ga je pripravila Anica Maras – Pika, je bilo pravzaprav srečanje z zvesto poslušalko Snopa Kristino iz Kanade. Kristina, rojena Peserl, se je rodila v Jurovskem Dolu, v Kanadi pa živi že 52 let. Nadvse prijetnega srečanja, ki je bilo v celoti posvečeno Kristini, se je udeležilo 46 udeležencev iz cele Slovenije.

Zanimivo druženje „Nočnih ptičev

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Beltince) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

Dödölijada PuconciMinulo nedeljo je Kulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 15. Dödolijado in 20. Zlata kijanco. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo sedemnajst ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

Mariborske „lisičke" so se, z več kot 170 gobjimi vrstami, predstavile v sosednji Avstriji

Gobe LaafeldČeprav letošnje leto (vsaj doslej) ni posebej bogato z gobami, to ne pomeni, da ljubitelji gob in gobarjenja niso aktivni. Tudi članice in člani Gobarskega društva Lisička iz Maribora so pogosto v naravnem okolju, kajti kljub „gobarski suši", v gozdovih in na travnikih pogosto opazimo čudovite primerke gob, in se sprašujemo ali so morda užitne in tudi okusne? In ker nam strokovnjaki svetujejo, da uživamo samo tiste gobe, ki jih zanesljivo poznamo, potem je dobro, da se čim več naučimo o gobah, še posebej če smo njihov ljubitelj.

Ljubitelji gob v Pavlovi hiši

Najboljšo prleško gibanico je spekla ekipa TD Banovci

Prleška gibanicaLetošnji, 20. praznik občine Križevci je še posebej obogatila tudi tradicionalna prireditev „Prleška gibanica 2018", ki sta jo tudi tokrat pripravili Kulturno in izobraževalno društvo Kelih ter občina Križevci. Poleg ocenjevanja samih gibanic, so tudi letos razglasili vina, ki se priležejo omenjeni domači sladici, in fotografij. Žal je letošnji praznik tradicionalne prleške sladice krojilo vreme. Zaradi izjemno slabe vremenske napovedi je bila prireditev prvo soboto v septembru odpovedana, čeprav so se ljubitelji kulinarike in pohodništva iz cele Slovenije letos veselili predvsem kulinaričnega pohoda po občini Križevci. Zato je takrat potekalo le ocenjevanje prleških gibanic, naslednji dan pa je društvo Kelih, organizator prireditve, pripravilo razstavo ocenjenih prleških gibanic, ki je bila prava paša za oči. Navdušile so tudi fotografije, 15 jih je bilo, ki so prispele na fotonatečaj „Prleška gibanica 2018", jih je pa še vedno možno videti v avli občinske zgradbe v Križevcih.

Na letošnji prireditvi „Praznik gibanice

Brat Jože in sestra Nežka sta se poročila isti dan pred pol stoletja - nosečnost, mladoletnost, nižji stroški...

Zlata poroka RotarZa pokojna zakonca Roka in Gabrijelo Rotar iz Solčave, lepega, razpotegnjenega naselja z gručastim jedrom v ozki in globoki dolini reke Savinje, ki se razteza od soteske pred Logarsko dolino do sotočja Savinje s potokom Klobašo, je maj 1968 bil nekaj posebnega, veselega in čudovitega. Kako tudi ne, ko pa sta jima na isti dan v zakon stopila dva, izmed njunih treh otrok. Bil je najlepši pomladni mesec maj, ko sta se poročila hčerka Nežka in sedem let starejši sin Jože, tako da sta oba s svojima družinama, prav sedaj obeležila lep življenjski jubilej – 50. letnico zakona. Jože si je življenjsko sopotnico Marico našel na Hrvaškem, v Sinju, kjer je kot častnik JLA, po Splitu, imel svojo drugo službo, Nežka pa ni šla tako daleč, da bi si poiskala moža, saj je Silvestra Kogelnika našla v neposredni bližini. In prav njuna ljubezen je povzročila, da je hitro prišlo do dveh porok.

Ko brat in sestra hkrati praznujeta zlato poroko...

Kljub nekoliko slabšemu vremenu Radgonska noč 2018 odlično uspela

Radgonska nočPodobno kot že vrsto let, je tudi letos živahno sejemsko vzdušje ob odprtju Agre in Inpaka dopolnilo še pestro dogajanje v okviru tradicionalne prireditve „Radgonska noč 2018", ki je potekala na Trgu svobode v središču Gornje Radgone. Organizatorji Radgonske noči iz Zavoda Kultprotur in TD Majolka, so prireditev zasnovali kot prijeten dogodek za različne generacije in okuse. Vse skupaj bi se moralo začeti že zgodaj popoldan, z „Majolkino golažijado", ki pa je bila zaradi neugodnih vremenskih razmer žal odpovedana. Dogajanje se je tako pričelo z otroškim programom, ki se je, prav tako zaradi dežja, preselil v bližnje prostore Mladinskega centra.

Novi fosili „zažgali

Štajerci iz Hoč prijetno presenetili v Lendavi - tokrat je naslov šel v roko ekipi Turističnega društva Hoče

Bogračfest Lendava 2018V okviru festivala Vinarium je Lendava minulo soboto gostila tradicionalno največje tekmovanje v kuhanju bograča v državi, tradicionalni Bogračfest 2018. Kljub nekoliko turobnem in deževnem vremenu, ko so nekatere prireditve v Pomurju odpovedali, se je lendavsko dogajanje na etno in kulinaričnem dogodku začelo že zgodaj zjutraj, z budnico domačega pihalnega orkestra. Kmalu zatem so tekmovalci prevzeli potrebne sestavine za znamenito prekmursko jed, in se lotili urejanja tekmovalnih prostorov.

Na bogračfestu je kuhalo 84 ekip, mojstri bograča pa le trije

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Herman Rajsar je v 60 letih poslikal več kot 60.000 remenk

 

Pri družini Rajsar že od leta 1937 izdelujejo remenke (pirhe)

Velikonočne jedi nosijo posebna sporočila

Pirhi RajsarJajce je simbol večnosti, simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. Slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi prihi, pisanice ali pisanke, ter remenke ipd., se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti. Po Evropi se je uveljavilo več običajev v zvezi z pirhi, med njimi tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. To naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi lahko spet obnovilo. Nekaj posebnega povezanega z velikonočnimi jajci pa se že od davnega leta 1937 dogaja tudi pri družini Rajsarjevih pri Gradu na Goričkem, kjer skrbno hranijo tudi muzejske pisanice (najstarejša je iz leta 1937, torej stara 77 let, ki jo je izdelala babica Terezija). Sedanji gospodar, 72 - letni Herman Rajsar (rojstni dan ima prav te dni, 18.4.), ki je »obrt« okraševanja pirhov s posebno poslikavo podedoval od očeta Alojza, je prvo remenko izdelal davnega leta 1954, in sicer kot dvanajstletni fant. In v skoraj šestdesetih letih je poslikal okoli 60.000 remenk, in sicer je poslikal največ kurjih, nekaj pa tudi gosjih, nojevih in še kakšnih jajc.

Kot sam pravi, je jajca v tem času nabavljal povsod, od Prekmurja, po vsej Sloveniji, pa iz Madžarske, Avstrije, Nemčije, Francije, Poljske, ter celo iz ZDA in Kanade, od koder tudi naročajo njegove izdelke. Sam se spominja tudi kako je včasih na posebno željo, na pisanice celo narisal peterokrako zvezdo. Ni pa problem narediti nobenega motiva, bodisi žival, ptico, rožo, cvet, grad, cerkev ipd. Včasih je bilo najtežje nabaviti nojeva, danes pa gosja jajca, ki so zelo iskana. Hermanova prednika, babica, dedek in oče, so pisanice – remenke barvali s črnilnim svinčnikom in rumenilom, naš sogovornik pa sedaj uporablja mizarske barve, motive pa ustvarja s praskanjem z britvico ali tapetniškim nožem.

...pri Rajsarjevih okrašujejo kurja, gosja, nojeva... jajca, kar jim je ob gostinstvu dopolnila dejavnost...

»Okrašena jajca so simbolični predmet praznovanja ob veliki noči in so nepogrešljiva na praznični mizi. In krašenje jajc je tradicija naše družine, ki sega v obdobje pred prvo svetovno vojno, ko je bil moj dedek Matija župan v Motovilcih. Takrat je v te kraje zašel cigan iz Češke in se zaljubil v domačinko iz Pertoče. Zaprosil je župana, da mu dovoli ostati na Pertoči, v zameno pa je njegovega sina, mojega očeta naučil izdelovanja remenk. Oče je pridobljeno nadgradil in prenesel name, tako da se s tem ukvarjam že skoraj 60 let. Vmes, ko sem nekaj let bil v tujini, potem v vojski in podobno, sem pirhe okraševal nekoliko manj, sedaj pa ko je še hčerka s svojo družino nekoliko več v gostilni, sam več delam na pirhih«, pravi Herman Rajsar, kateremu je okraševanje jajc nekako dopolnilna dejavnost v osrčju naravnega krajinskega parka Goričko, v Gradu, kjer se družina ukvarja z gostinstvom, in ki za okrasitev enega jajčka porabi okoli pol ure, a kljub temu tudi sedaj letno izdela okoli 1500 pirhov. Zanimivo je tudi, da mora za svoje delo Herman, ki si že pripravlja naslednike, plačati državi davek za dopolnilno dejavnost. Kar nekaj svojih »izdelkov« Herman razdeli prijateljem in svojcem, nekaj pa jih tudi proda, saj je pogosto vabljen na različne prireditve po vsej državi, ter tudi v tujini, od koder prinaša tudi priznanja in nagrade za svoje umetnine, kar njegovi pirhi dejansko so.

...najstarejši ohranjen pirh praznuje letos 77. rojstni dan...

Današnje pisane in dvobarvne rumenke z značilnimi izpraskanimi vzorci v obliki cvetov, spiral, štorkelj, kmečkih opravil, gradov ipd., prihajajo tako izpod Hermanovih rok, ki je za svoje remenke pri Obrtno podjetniški zbornici Slovenije, katere član je, pred časom pridobil tudi naziv »Izdelek domače obrti«, na natečaju za najboljše rokodelske izdelke Goričkega pa so njegove remenke dobile posebno priznanje. Slednja pa so prihajala in prihajajo tudi od drugod. Hermana žalosti, da se vedno manj mladih želi naučiti tega zanimivega ročnega dela, ki je nekakšna kulturno zgodovinska znamenitost. Kot pravi, mladino so pokvarili internet in druga tehnologija, kar po njegovem ni dobro. Po drugi strani pa ga vseli, da ima njegova vnukinja, 12-letna Robertina, željo in interes nadaljevati domačo tradicijo, sam pa jo dodatno spodbuja in stimulira.

Sicer pa, enako kot Hermanove remenke, tudi vse druge velikonočne jedi nosijo posebna sporočila; Pirhi, šunka, kruh, hren, potica, ..., so jedi, ki so zelo okusne in dobrodošle na vsakem jedilniku. V velikonočnem času so nepogrešljive, saj v sebi nosijo globoka sporočila. Poslikana oz. pobarvana jajca, imenovana pirhi (izraz piros v madžarščini pomeni rdeča barva, v grščini ogenj, češko pyreti pa pomeni biti rdeč), so prvotno bila rdeče in rumene barve. Kasneje se je krašenje pirhov razvilo v eno od najlepših oblik slovenske ljudske umetnosti in domišljije. V različnih predelih Slovenije imajo pirhi različna imena: pisanice, pisanke, rumenke, remenice, remenke, predvsem pa predstavljajo simbol življenja, rodovitnosti, gotovosti, varnosti, ustvarjalnosti, upanja, aktivnosti, zmago in uspeh.
Po slovenski tradiciji so najlepše pisanice dobili fantje od svojih deklet, saj je "pisanica rdeča - ljubezen goreča". Zanimiv pa je tudi postopek barvanja jajc, katerega so se že v davnini posluževale naše babice: surovo jajce obložimo z različnimi travami in cveticami; vse skupaj zavijemo v bombažno krpo ali najlonsko nogavico; jajce skuhamo v vodi, v katero smo natresli čebulne olupke (barvamo lahko tudi s črno kavo ali projo)...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Herman Rajsar je v 60 letih poslikal več kot 60.000 remenk