Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Najpogosteje je bilo slišati, da mora biti delavec pred dobičkom, in da pravice delavcem niso podeljene, ampak izborjene

Kres GRČeprav jim je tudi letos močno nagajalo vreme, saj je občasno „lilo kot iz škafa", je tudi letošnje kresovanje na ŠTC Trate potrdilo, da je radgonsko kresovanje nekaj posebnega, in da ga nihče ne sme odpovedovati tudi če je napovedan dež. Spet se je namreč, kljub deževnemu in tudi mrzlemu vremenu, na tradicionalni prvomajski prireditvi, ki se vsako leto odvija na predvečer praznika dela, zbralo veliko ljudi iz cele regije in tudi iz sosednje Avstrije. V organizaciji Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur, ter še nekaterih soorganizatorjev, kot so: radgonska občina, PGD Gornja Radgona, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Komunala Radgona, Casa del Nonno...; se je tokrat vse skupaj začelo že ob 19. uri, ko so legendarni Čuki, na prizorišču kresovanja razvajali otroke in njihove starše.

Čukom je na radgonskem kresovanju uspelo pregnali dež

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Herman Rajsar je v 60 letih poslikal več kot 60.000 remenk

 

Pri družini Rajsar že od leta 1937 izdelujejo remenke (pirhe)

Velikonočne jedi nosijo posebna sporočila

Pirhi RajsarJajce je simbol večnosti, simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. Slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi prihi, pisanice ali pisanke, ter remenke ipd., se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti. Po Evropi se je uveljavilo več običajev v zvezi z pirhi, med njimi tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. To naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi lahko spet obnovilo. Nekaj posebnega povezanega z velikonočnimi jajci pa se že od davnega leta 1937 dogaja tudi pri družini Rajsarjevih pri Gradu na Goričkem, kjer skrbno hranijo tudi muzejske pisanice (najstarejša je iz leta 1937, torej stara 77 let, ki jo je izdelala babica Terezija). Sedanji gospodar, 72 - letni Herman Rajsar (rojstni dan ima prav te dni, 18.4.), ki je »obrt« okraševanja pirhov s posebno poslikavo podedoval od očeta Alojza, je prvo remenko izdelal davnega leta 1954, in sicer kot dvanajstletni fant. In v skoraj šestdesetih letih je poslikal okoli 60.000 remenk, in sicer je poslikal največ kurjih, nekaj pa tudi gosjih, nojevih in še kakšnih jajc.

Kot sam pravi, je jajca v tem času nabavljal povsod, od Prekmurja, po vsej Sloveniji, pa iz Madžarske, Avstrije, Nemčije, Francije, Poljske, ter celo iz ZDA in Kanade, od koder tudi naročajo njegove izdelke. Sam se spominja tudi kako je včasih na posebno željo, na pisanice celo narisal peterokrako zvezdo. Ni pa problem narediti nobenega motiva, bodisi žival, ptico, rožo, cvet, grad, cerkev ipd. Včasih je bilo najtežje nabaviti nojeva, danes pa gosja jajca, ki so zelo iskana. Hermanova prednika, babica, dedek in oče, so pisanice – remenke barvali s črnilnim svinčnikom in rumenilom, naš sogovornik pa sedaj uporablja mizarske barve, motive pa ustvarja s praskanjem z britvico ali tapetniškim nožem.

...pri Rajsarjevih okrašujejo kurja, gosja, nojeva... jajca, kar jim je ob gostinstvu dopolnila dejavnost...

»Okrašena jajca so simbolični predmet praznovanja ob veliki noči in so nepogrešljiva na praznični mizi. In krašenje jajc je tradicija naše družine, ki sega v obdobje pred prvo svetovno vojno, ko je bil moj dedek Matija župan v Motovilcih. Takrat je v te kraje zašel cigan iz Češke in se zaljubil v domačinko iz Pertoče. Zaprosil je župana, da mu dovoli ostati na Pertoči, v zameno pa je njegovega sina, mojega očeta naučil izdelovanja remenk. Oče je pridobljeno nadgradil in prenesel name, tako da se s tem ukvarjam že skoraj 60 let. Vmes, ko sem nekaj let bil v tujini, potem v vojski in podobno, sem pirhe okraševal nekoliko manj, sedaj pa ko je še hčerka s svojo družino nekoliko več v gostilni, sam več delam na pirhih«, pravi Herman Rajsar, kateremu je okraševanje jajc nekako dopolnilna dejavnost v osrčju naravnega krajinskega parka Goričko, v Gradu, kjer se družina ukvarja z gostinstvom, in ki za okrasitev enega jajčka porabi okoli pol ure, a kljub temu tudi sedaj letno izdela okoli 1500 pirhov. Zanimivo je tudi, da mora za svoje delo Herman, ki si že pripravlja naslednike, plačati državi davek za dopolnilno dejavnost. Kar nekaj svojih »izdelkov« Herman razdeli prijateljem in svojcem, nekaj pa jih tudi proda, saj je pogosto vabljen na različne prireditve po vsej državi, ter tudi v tujini, od koder prinaša tudi priznanja in nagrade za svoje umetnine, kar njegovi pirhi dejansko so.

...najstarejši ohranjen pirh praznuje letos 77. rojstni dan...

Današnje pisane in dvobarvne rumenke z značilnimi izpraskanimi vzorci v obliki cvetov, spiral, štorkelj, kmečkih opravil, gradov ipd., prihajajo tako izpod Hermanovih rok, ki je za svoje remenke pri Obrtno podjetniški zbornici Slovenije, katere član je, pred časom pridobil tudi naziv »Izdelek domače obrti«, na natečaju za najboljše rokodelske izdelke Goričkega pa so njegove remenke dobile posebno priznanje. Slednja pa so prihajala in prihajajo tudi od drugod. Hermana žalosti, da se vedno manj mladih želi naučiti tega zanimivega ročnega dela, ki je nekakšna kulturno zgodovinska znamenitost. Kot pravi, mladino so pokvarili internet in druga tehnologija, kar po njegovem ni dobro. Po drugi strani pa ga vseli, da ima njegova vnukinja, 12-letna Robertina, željo in interes nadaljevati domačo tradicijo, sam pa jo dodatno spodbuja in stimulira.

Sicer pa, enako kot Hermanove remenke, tudi vse druge velikonočne jedi nosijo posebna sporočila; Pirhi, šunka, kruh, hren, potica, ..., so jedi, ki so zelo okusne in dobrodošle na vsakem jedilniku. V velikonočnem času so nepogrešljive, saj v sebi nosijo globoka sporočila. Poslikana oz. pobarvana jajca, imenovana pirhi (izraz piros v madžarščini pomeni rdeča barva, v grščini ogenj, češko pyreti pa pomeni biti rdeč), so prvotno bila rdeče in rumene barve. Kasneje se je krašenje pirhov razvilo v eno od najlepših oblik slovenske ljudske umetnosti in domišljije. V različnih predelih Slovenije imajo pirhi različna imena: pisanice, pisanke, rumenke, remenice, remenke, predvsem pa predstavljajo simbol življenja, rodovitnosti, gotovosti, varnosti, ustvarjalnosti, upanja, aktivnosti, zmago in uspeh.
Po slovenski tradiciji so najlepše pisanice dobili fantje od svojih deklet, saj je "pisanica rdeča - ljubezen goreča". Zanimiv pa je tudi postopek barvanja jajc, katerega so se že v davnini posluževale naše babice: surovo jajce obložimo z različnimi travami in cveticami; vse skupaj zavijemo v bombažno krpo ali najlonsko nogavico; jajce skuhamo v vodi, v katero smo natresli čebulne olupke (barvamo lahko tudi s črno kavo ali projo)...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Herman Rajsar je v 60 letih poslikal več kot 60.000 remenk