Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Herman Rajsar je v 60 letih poslikal več kot 60.000 remenk

 

Pri družini Rajsar že od leta 1937 izdelujejo remenke (pirhe)

Velikonočne jedi nosijo posebna sporočila

Pirhi RajsarJajce je simbol večnosti, simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. Slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi prihi, pisanice ali pisanke, ter remenke ipd., se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti. Po Evropi se je uveljavilo več običajev v zvezi z pirhi, med njimi tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. To naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi lahko spet obnovilo. Nekaj posebnega povezanega z velikonočnimi jajci pa se že od davnega leta 1937 dogaja tudi pri družini Rajsarjevih pri Gradu na Goričkem, kjer skrbno hranijo tudi muzejske pisanice (najstarejša je iz leta 1937, torej stara 77 let, ki jo je izdelala babica Terezija). Sedanji gospodar, 72 - letni Herman Rajsar (rojstni dan ima prav te dni, 18.4.), ki je »obrt« okraševanja pirhov s posebno poslikavo podedoval od očeta Alojza, je prvo remenko izdelal davnega leta 1954, in sicer kot dvanajstletni fant. In v skoraj šestdesetih letih je poslikal okoli 60.000 remenk, in sicer je poslikal največ kurjih, nekaj pa tudi gosjih, nojevih in še kakšnih jajc.

Kot sam pravi, je jajca v tem času nabavljal povsod, od Prekmurja, po vsej Sloveniji, pa iz Madžarske, Avstrije, Nemčije, Francije, Poljske, ter celo iz ZDA in Kanade, od koder tudi naročajo njegove izdelke. Sam se spominja tudi kako je včasih na posebno željo, na pisanice celo narisal peterokrako zvezdo. Ni pa problem narediti nobenega motiva, bodisi žival, ptico, rožo, cvet, grad, cerkev ipd. Včasih je bilo najtežje nabaviti nojeva, danes pa gosja jajca, ki so zelo iskana. Hermanova prednika, babica, dedek in oče, so pisanice – remenke barvali s črnilnim svinčnikom in rumenilom, naš sogovornik pa sedaj uporablja mizarske barve, motive pa ustvarja s praskanjem z britvico ali tapetniškim nožem.

...pri Rajsarjevih okrašujejo kurja, gosja, nojeva... jajca, kar jim je ob gostinstvu dopolnila dejavnost...

»Okrašena jajca so simbolični predmet praznovanja ob veliki noči in so nepogrešljiva na praznični mizi. In krašenje jajc je tradicija naše družine, ki sega v obdobje pred prvo svetovno vojno, ko je bil moj dedek Matija župan v Motovilcih. Takrat je v te kraje zašel cigan iz Češke in se zaljubil v domačinko iz Pertoče. Zaprosil je župana, da mu dovoli ostati na Pertoči, v zameno pa je njegovega sina, mojega očeta naučil izdelovanja remenk. Oče je pridobljeno nadgradil in prenesel name, tako da se s tem ukvarjam že skoraj 60 let. Vmes, ko sem nekaj let bil v tujini, potem v vojski in podobno, sem pirhe okraševal nekoliko manj, sedaj pa ko je še hčerka s svojo družino nekoliko več v gostilni, sam več delam na pirhih«, pravi Herman Rajsar, kateremu je okraševanje jajc nekako dopolnilna dejavnost v osrčju naravnega krajinskega parka Goričko, v Gradu, kjer se družina ukvarja z gostinstvom, in ki za okrasitev enega jajčka porabi okoli pol ure, a kljub temu tudi sedaj letno izdela okoli 1500 pirhov. Zanimivo je tudi, da mora za svoje delo Herman, ki si že pripravlja naslednike, plačati državi davek za dopolnilno dejavnost. Kar nekaj svojih »izdelkov« Herman razdeli prijateljem in svojcem, nekaj pa jih tudi proda, saj je pogosto vabljen na različne prireditve po vsej državi, ter tudi v tujini, od koder prinaša tudi priznanja in nagrade za svoje umetnine, kar njegovi pirhi dejansko so.

...najstarejši ohranjen pirh praznuje letos 77. rojstni dan...

Današnje pisane in dvobarvne rumenke z značilnimi izpraskanimi vzorci v obliki cvetov, spiral, štorkelj, kmečkih opravil, gradov ipd., prihajajo tako izpod Hermanovih rok, ki je za svoje remenke pri Obrtno podjetniški zbornici Slovenije, katere član je, pred časom pridobil tudi naziv »Izdelek domače obrti«, na natečaju za najboljše rokodelske izdelke Goričkega pa so njegove remenke dobile posebno priznanje. Slednja pa so prihajala in prihajajo tudi od drugod. Hermana žalosti, da se vedno manj mladih želi naučiti tega zanimivega ročnega dela, ki je nekakšna kulturno zgodovinska znamenitost. Kot pravi, mladino so pokvarili internet in druga tehnologija, kar po njegovem ni dobro. Po drugi strani pa ga vseli, da ima njegova vnukinja, 12-letna Robertina, željo in interes nadaljevati domačo tradicijo, sam pa jo dodatno spodbuja in stimulira.

Sicer pa, enako kot Hermanove remenke, tudi vse druge velikonočne jedi nosijo posebna sporočila; Pirhi, šunka, kruh, hren, potica, ..., so jedi, ki so zelo okusne in dobrodošle na vsakem jedilniku. V velikonočnem času so nepogrešljive, saj v sebi nosijo globoka sporočila. Poslikana oz. pobarvana jajca, imenovana pirhi (izraz piros v madžarščini pomeni rdeča barva, v grščini ogenj, češko pyreti pa pomeni biti rdeč), so prvotno bila rdeče in rumene barve. Kasneje se je krašenje pirhov razvilo v eno od najlepših oblik slovenske ljudske umetnosti in domišljije. V različnih predelih Slovenije imajo pirhi različna imena: pisanice, pisanke, rumenke, remenice, remenke, predvsem pa predstavljajo simbol življenja, rodovitnosti, gotovosti, varnosti, ustvarjalnosti, upanja, aktivnosti, zmago in uspeh.
Po slovenski tradiciji so najlepše pisanice dobili fantje od svojih deklet, saj je "pisanica rdeča - ljubezen goreča". Zanimiv pa je tudi postopek barvanja jajc, katerega so se že v davnini posluževale naše babice: surovo jajce obložimo z različnimi travami in cveticami; vse skupaj zavijemo v bombažno krpo ali najlonsko nogavico; jajce skuhamo v vodi, v katero smo natresli čebulne olupke (barvamo lahko tudi s črno kavo ali projo)...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Herman Rajsar je v 60 letih poslikal več kot 60.000 remenk