Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Herman Rajsar je v 60 letih poslikal več kot 60.000 remenk

 

Pri družini Rajsar že od leta 1937 izdelujejo remenke (pirhe)

Velikonočne jedi nosijo posebna sporočila

Pirhi RajsarJajce je simbol večnosti, simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. Slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi prihi, pisanice ali pisanke, ter remenke ipd., se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti. Po Evropi se je uveljavilo več običajev v zvezi z pirhi, med njimi tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. To naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi lahko spet obnovilo. Nekaj posebnega povezanega z velikonočnimi jajci pa se že od davnega leta 1937 dogaja tudi pri družini Rajsarjevih pri Gradu na Goričkem, kjer skrbno hranijo tudi muzejske pisanice (najstarejša je iz leta 1937, torej stara 77 let, ki jo je izdelala babica Terezija). Sedanji gospodar, 72 - letni Herman Rajsar (rojstni dan ima prav te dni, 18.4.), ki je »obrt« okraševanja pirhov s posebno poslikavo podedoval od očeta Alojza, je prvo remenko izdelal davnega leta 1954, in sicer kot dvanajstletni fant. In v skoraj šestdesetih letih je poslikal okoli 60.000 remenk, in sicer je poslikal največ kurjih, nekaj pa tudi gosjih, nojevih in še kakšnih jajc.

Kot sam pravi, je jajca v tem času nabavljal povsod, od Prekmurja, po vsej Sloveniji, pa iz Madžarske, Avstrije, Nemčije, Francije, Poljske, ter celo iz ZDA in Kanade, od koder tudi naročajo njegove izdelke. Sam se spominja tudi kako je včasih na posebno željo, na pisanice celo narisal peterokrako zvezdo. Ni pa problem narediti nobenega motiva, bodisi žival, ptico, rožo, cvet, grad, cerkev ipd. Včasih je bilo najtežje nabaviti nojeva, danes pa gosja jajca, ki so zelo iskana. Hermanova prednika, babica, dedek in oče, so pisanice – remenke barvali s črnilnim svinčnikom in rumenilom, naš sogovornik pa sedaj uporablja mizarske barve, motive pa ustvarja s praskanjem z britvico ali tapetniškim nožem.

...pri Rajsarjevih okrašujejo kurja, gosja, nojeva... jajca, kar jim je ob gostinstvu dopolnila dejavnost...

»Okrašena jajca so simbolični predmet praznovanja ob veliki noči in so nepogrešljiva na praznični mizi. In krašenje jajc je tradicija naše družine, ki sega v obdobje pred prvo svetovno vojno, ko je bil moj dedek Matija župan v Motovilcih. Takrat je v te kraje zašel cigan iz Češke in se zaljubil v domačinko iz Pertoče. Zaprosil je župana, da mu dovoli ostati na Pertoči, v zameno pa je njegovega sina, mojega očeta naučil izdelovanja remenk. Oče je pridobljeno nadgradil in prenesel name, tako da se s tem ukvarjam že skoraj 60 let. Vmes, ko sem nekaj let bil v tujini, potem v vojski in podobno, sem pirhe okraševal nekoliko manj, sedaj pa ko je še hčerka s svojo družino nekoliko več v gostilni, sam več delam na pirhih«, pravi Herman Rajsar, kateremu je okraševanje jajc nekako dopolnilna dejavnost v osrčju naravnega krajinskega parka Goričko, v Gradu, kjer se družina ukvarja z gostinstvom, in ki za okrasitev enega jajčka porabi okoli pol ure, a kljub temu tudi sedaj letno izdela okoli 1500 pirhov. Zanimivo je tudi, da mora za svoje delo Herman, ki si že pripravlja naslednike, plačati državi davek za dopolnilno dejavnost. Kar nekaj svojih »izdelkov« Herman razdeli prijateljem in svojcem, nekaj pa jih tudi proda, saj je pogosto vabljen na različne prireditve po vsej državi, ter tudi v tujini, od koder prinaša tudi priznanja in nagrade za svoje umetnine, kar njegovi pirhi dejansko so.

...najstarejši ohranjen pirh praznuje letos 77. rojstni dan...

Današnje pisane in dvobarvne rumenke z značilnimi izpraskanimi vzorci v obliki cvetov, spiral, štorkelj, kmečkih opravil, gradov ipd., prihajajo tako izpod Hermanovih rok, ki je za svoje remenke pri Obrtno podjetniški zbornici Slovenije, katere član je, pred časom pridobil tudi naziv »Izdelek domače obrti«, na natečaju za najboljše rokodelske izdelke Goričkega pa so njegove remenke dobile posebno priznanje. Slednja pa so prihajala in prihajajo tudi od drugod. Hermana žalosti, da se vedno manj mladih želi naučiti tega zanimivega ročnega dela, ki je nekakšna kulturno zgodovinska znamenitost. Kot pravi, mladino so pokvarili internet in druga tehnologija, kar po njegovem ni dobro. Po drugi strani pa ga vseli, da ima njegova vnukinja, 12-letna Robertina, željo in interes nadaljevati domačo tradicijo, sam pa jo dodatno spodbuja in stimulira.

Sicer pa, enako kot Hermanove remenke, tudi vse druge velikonočne jedi nosijo posebna sporočila; Pirhi, šunka, kruh, hren, potica, ..., so jedi, ki so zelo okusne in dobrodošle na vsakem jedilniku. V velikonočnem času so nepogrešljive, saj v sebi nosijo globoka sporočila. Poslikana oz. pobarvana jajca, imenovana pirhi (izraz piros v madžarščini pomeni rdeča barva, v grščini ogenj, češko pyreti pa pomeni biti rdeč), so prvotno bila rdeče in rumene barve. Kasneje se je krašenje pirhov razvilo v eno od najlepših oblik slovenske ljudske umetnosti in domišljije. V različnih predelih Slovenije imajo pirhi različna imena: pisanice, pisanke, rumenke, remenice, remenke, predvsem pa predstavljajo simbol življenja, rodovitnosti, gotovosti, varnosti, ustvarjalnosti, upanja, aktivnosti, zmago in uspeh.
Po slovenski tradiciji so najlepše pisanice dobili fantje od svojih deklet, saj je "pisanica rdeča - ljubezen goreča". Zanimiv pa je tudi postopek barvanja jajc, katerega so se že v davnini posluževale naše babice: surovo jajce obložimo z različnimi travami in cveticami; vse skupaj zavijemo v bombažno krpo ali najlonsko nogavico; jajce skuhamo v vodi, v katero smo natresli čebulne olupke (barvamo lahko tudi s črno kavo ali projo)...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Herman Rajsar je v 60 letih poslikal več kot 60.000 remenk