Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Po šestdesetih srečnih letih, spet pred oltar in matičarja

Biserna poroka FleisingerKonec minulega tedna sta v krogu domačih in prijateljev 60 let skupnega zakonskega življenja praznovala Marija in Karel Fleisinger iz Spodnjih Ivanjcev. Enako kot pred šestdesetimi leti sta slavljenca tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Civilni obred, ki ga je ob asistenci matičarja Mirka Ferenca, opravil župan občine Gornja Radgona Stanko Rojko, je potekal v prostorih srednjeveškega negovskega gradu. Nekoliko presenetljivo je le dejstvo, da sta slavljenca v cerkvi obeležila biserno, civilno pa diamantno poroko, kot je pisalo na listini, ki sta jo Marija in Karel prejela od župana Rojka. Po matičarjevi predstavitvi življenjske zgodbe zakoncev, jima je tudi župan namenil nekaj lepih besed in jima izročil omenjeno Diamantno poročno listino občine Gornja Radgona.

Biserno poroko sta obhajala zakonca Marija in Karel Fleisinger

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Čarovnico so skurili na grmadi!

 

Tudi zasebna „Noč čarovnic“ je lahko zanimiva

ČarovnicePodobno kot pri Gradu na Goričkem, kjer vsako leto poteka osrednja pomurska, če ne tudi slovenska, prireditev povezana z „Nočjo čarovnic“ (Halloween večer), in drugje po pomurski regiji, kjer se v času pred dnevom mrtvih odvijajo številne prireditve in dogodki povezani s tem, je lahko sila zanimiva tudi „zasebna“ noč čarovnic.

In v to so se lahko na predvečer vseh svetih oz. dneva mrtvih, prepričali gostje partnerjev Marije Krstić in Edgarja Walnerja iz Podgorja v Apaški dolini, kje so pripravili enkratno prireditev „noč čarovnic“. Z vzdušjem, dekoracijo, scenografijo in vsem kar se je dogajalo v prostrani domači hiši ter okrog nje, so vsi prisotni, poleg domačinov so bili zraven tudi gostje iz Avstrije in Srbije, bili zelo navdušeni. Če odštejemo, da je neusmiljeni gospodar Edgar, v dokaj mrzli, turobni in megleni noči tik ob domačem dvorišču, moral skuriti najbolj „divjo“ čarovnico Apaške doline, saj ji je sodišče sestavljeno iz uglednih domačinov in gostov izreklo najhujšo kazen, nikakor ne moremo mimo „čarovniške večerje“, ki je bila nekaj novega za večino prisotnih. Za Marijo in Edgarja pa je to bila tradicija, ki ju spremlja že vrsto let.

Po „krvavi“ bučni juhi so gostje bili deležni manj znane „čarovniške jedi“, ki se ji reče sirov fondi (fondue), čeprav bi namesto sira lahko bilo tudi meso. Fondi je vrel na mizah, dišave so z širile po celem prostoru, tiha čarovniška glasba se je razlegala po celem prostoru. Medtem, ko so se prisotni „borili“ z enkratno jedjo, se je domača mačka Cvetka ukvarjala s trganjem metle ene izmed pozabljivih čarovnic. Hkrati domača psička Lina nikakor ni mogla dojeti kaj se pravzaprav dogaja, a se je kljub maskam in nepoznavanju obiskovalcev, nekako držala v bližini svojih dveh gospodarjev. Vsi prisotni gostje se bodo tudi v bodoče družili z Marijo in Edgarjem, saj so se tokrat imeli enkratno in poskusili so nekaj kar ne doživiš pogosto. Prijazna gostitelja, ki sta večino življenja prebila na tromeji Avstrije, Švice in Nemčije, natanko zadnjih pet let pa sta domačina v Apaški dolini, nam povesta, da sta svojim resnim prijateljem predstavila, avstrijsko – švicarski čarovniški sistem in seveda hrano, ki se prileže ob takšnih priložnostih.

In tukaj je v ospredju vsekakor svetovno znana švicarska mešanica topljenih sirov za prijetnejše druženje – sirov fondi. Naredijo ga, glede na potrebe, iz različnih trdih ali poltrdih švicarskih sirov. Zraven dodajo kar nekaj zelo suhega belega vina, da je bolj kislo, nekaj žganja, običajno češnjevega, lahko pa je tudi drugo. Dodajo tudi jedili škrob, muškatni orešček, česen..., običajno zraven ponudimo beli kruh, ki ga narežemo na kocke s stranico približno 2,5 centimetra. Že pred tem česnov strok olupimo in razpolovimo, potem pa z njim dobro natremo posodo. V posodo nalijemo vino, potem pa jo pristavimo in počasi segrevamo. Jedilni škrob gladko razmešamo z žganjem. Sire naribamo. Ko se na površini vina pojavijo drobni mehurčki, začnemo vinu med nenehnim mešanjem po malem dodajati nariban sir; vino ne sme zavreti. Ko smo v posodo stresli ves sir, dodamo še mešanico škroba in žganja. Mešamo še toliko časa, da se sirova mešanica zgosti, nazadnje pa sire začinimo s sveže naribanim muškatnim oreščkom. Vsebino posode na hitro prelijemo v fondi posodo nad plamenčkom. Jedci nato na fondijeve vilice natikajo kruh, ki ga sproti namakajo v sirov fondi, ki ga občasno premešajo, da se ne bi oprijel posode. K fondiju najpogosteje ponudimo vino, ki je tudi sicer osnova sirove kreme, redkeje žganje. Poznavalci pri fondiju uživajo ob vročem, neslajenem čaju...

ČAROVNICE NA SLOVENSKEM

Tudi čarovnice smo prevzeli od drugod

Podobno kot mnoge reči smo pri nas tudi „čarovništvo“ prevzeli od drugod. Kljub temu, se je v Sloveniji noč čarovnic, pojav, ki smo ga v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja začeli prevzemati iz angleško govorečih dežel, že dobro uveljavila. Kot je prepričana etnologinja Bojana Omersel Weeks, se bo noč čarovnic v Sloveniji zagotovo ohranila in se v nekaterih pogledih še okrepila - tudi v tistih pogledih, ki jih do zdaj nismo prevzeli, so pa dobro znani v ZDA. „Prevzeli bomo na primer tudi preoblačenje na ta dan in strašenje. Gre za prevzemanje, kot gre za prevzemanje pri Valentinovem in kot je šlo navsezadnje v 19. stoletju za prevzemanje božičnega drevesa z germanskega območja“, pravi ugledna etnologinja.

Sploh pa etnologi pri pojavu noči čarovnic opažajo več vidikov, saj gre tako za zabavo, za preoblačenje in krašenje kot tudi nakupovanje majhnih čarovnic, plastičnih buč in drugih izdelkov, ki so za to priložnost naprodaj v trgovinah. Več ko ima pojav sestavnih delov, večja je možnost da se obdrži tudi na drugih ravneh, ne le na komercialni, menijo etnologi, ki pa vzporedno opozarjajo na nekatere pojave v tem jesenskem obdobju, ki so znani v slovenski dediščini, vendar pa niso imeli neposredne povezave z "nočjo čarovnic", kot jo poznamo danes. Tako so npr. v času pobiranja pridelkov v panonskem delu dolbli buče, saj je izrezovanje buč postalo običaj. Nekatere šole, knjižnice in muzeji po Sloveniji v dnevih pred nočjo čarovnic organizirajo različne delavnice, na katerih otroci izrezujejo buče ali pa že izrezano prinesejo s seboj in potem tekmujejo čigava je lepša. Na balkone, okna ali vhodna vrata ob 31. oktobru postavljajo izdolbeno bučo z izrezanimi očmi in usti, v notranjosti buče pa gori sveča. Na nekaterih delavnicah pa si lahko poslikajo obraz in izdelujejo čarovniške pripomočke. Posebne prireditve in zabave pripravljajo tudi v različnih društvih, lokalih in hotelih. Izbirajo naj čarovnice, naj bučo ali naj čarovniški trik. Etnologinja Jelka Pšajd iz Pokrajinskega muzeja Murska Sobota pravi, da zadnja leta buče dozorijo prej in jih poberejo že sredi septembra. V nekaterih prekmurskih krajih priredijo praznik buč, iz Avstrije pa so prevzeli navado, da pred hišami postavijo nekakšne „jesenske aranžmaje“. S pomočjo buč in vreč napolnjenih s senom, naredijo lutko ženske in moškega, "babo in deda", okoli pa razporedijo jedilne buče različnih velikosti, oblik in barv...

Sicer pa noč čarovnic (Halloween) v ZDA praznujejo predvsem otroci, ki našemljeni v čarovnice in duhce na predvečer hodijo od vrat do vrat z besedami "Trick or treat", kar pomeni vabilo k darovanju, sicer naj bi dom zadela nesreča. Po domovih jih obdarijo z bonboni, dobijo pa lahko tudi denar, pravi Omersel Weeksova, ki je poročena z Američanom in se v njeni družini tudi zato pripravijo na noč čarovnic. Skupaj z otrokoma izdolbejo buče in izrežejo luknje za oči in usta, tako da so čim bolj strašljive, ter jih postavijo na balkon. Pred garažna vrata obesijo lutko čarovnice. Pravi, da jim v času pred 31. oktobrom tudi sorodniki iz ZDA pošljejo različna darilca ob tej priložnosti, kot so čarovnice, pajki ali duhovi. Newyorška parada vsako leto pritegne okrog dva milijona gledalcev in na tisoče udeležencev iz vsega sveta. Praznik zaznamujejo črna in oranžna barva, buče, maske in sladkarije, v ZDA pa ga na ta način slavijo od leta 1921.

Praznovanja noči čarovnic izhajajo iz starega keltskega običaja. Kelti so verjeli, da je 1. november začetek novega leta, da na predvečer tega prehoda pridejo na zemljo vsi duhovi in mrtvi ter da naokoli letajo čarovnice. Kasneje je pri Angležih ob sprejetju krščanstva postal ta dan Hallowe'en, kar je skrajšano iz All Hallow Even - večer vseh svetih. Čarovnice in čarovniki so po predstavah ljudi lahko demonična bitja, kot vile in lamije, kresniki in vedomci, lahko pa tudi navadni ljudje, ki znajo čarati in vedeževati. Ljudje so verjeli, da so njihove nadnaravne sposobnosti lahko prirojene, lahko pa tudi pozneje pridobljene. Čaranje je bilo lahko tako pozitivno kot tudi negativno. Čarovnih veščin naj bi se čarovniki priučili v črnih šolah oziroma od božjih deklic, vil ali - po predstavah, ki so jih širili predvsem s čarovniškimi procesi - od vraga, kateremu so se morali tudi zapisati. Coprnice, vešče, štrije, klekarce ipd. ter čarovniki, magi, štrigóni, vidovíne ipd. so po pripovedovanju čarali na simpatetičen (sorodnostni, skrivno delujoč) način, pa tudi po analogiji (podobnosti), dalje na način "pars pro toto" (del namesto celote), ali s pomočjo apotropejskih (obrambnih) dejanj. Pri čaranju so si pomagali z vodo, zdravilnimi zelišči, zvarki, uroki, zagovori, molitvijo, s "črnimi bukvami" in magičnimi predmeti, kot so npr. palica, v kateri naj bi bil sedež duha pomočnika, zvonec, kozlov rog ipd.

Ljudje so verjeli, da čarovnice in čarovniki lahko letijo, njihov duh naj bi zapustil telo in potoval po drugem svetu, kjer bi prišel v stik z duhovi in demoni. Ekstatična stanja in trans so dosegali bodisi z rastlinskimi izvlečki bodisi z zvokom, npr. z udarjanjem na boben in s plesom, kot šamani. Ljudsko izročilo pogosto omenja, da se čarovnice zbirajo na dan sabat, ko so hodile v ris plesat in so se zbirale na nekaterih gorah, npr. na Grintovcu, Rogaški gori, Kleku, Slivnici in še kje. Po izročilu naj bi znali predvsem čarovniki - kresniki bliskovito premagovati velike razdalje. Tako čarovnice kot čarovniki naj bi znali tudi spreminjati podobo, zlasti v živalsko, lahko pa bi postali celo nevidni. Čarovništvo so pogosto pripisovali čudaškim, samotarskim, strah zbujajočim ljudem, z nezaupanjem pa so pogosto gledali tudi na rdečelasce, lekarnarje, duhovnike in puščavnike. Čarovniki in čarovnice naj bi čarali vremenske prilike in neprilike, znali naj bi zdraviti, povzročali pa bi lahko tudi smrt, bolezen ali nesrečo. Na poljih bi npr. lahko naredili pšenico snetljivo, odvzeli pridelek in kradli kravam mleko. Znali pa so tudi vedeževati, prerokovati, zdraviti in pomagati v težavah. Predvsem čarovnice so obvladale tudi ljubezensko magijo. Ljudje so verjeli, da je njihova moč še posebej občutna o božiču, v dvanajsterih nočeh, na predvečer Jurijevega, o kresu, na kvatrne dni, za bolj čarovniške dni pa so veljali četrtek, petek in sobota. Pred njihovimi čari so se branili z blagoslovljenim smodnikom, soljo, blagoslovljeno vodo, narobe obrnjeno obleko, nastavljali so jim ostre predmete ipd. Svoje veščine so magi, kot se zdi, podedovali iz kulta pomembnih boštev, saj so bili šamani vedno in povsod pomembne osebe.

Po eni od slovenskih povedk naj bi kresnika poslal ljudem bog, da bi se boril za njih proti zmaju. Vrači in baliji so se torej borili z zlom, lahko tudi z zlimi čarovniki v korist svojega rodu. Boji so bili najštevilnejši v kresni noči. Predvsem žensko čaranje pa ima korenine v kultih lunarnih boginj, kakršne so bile Hekate, Artemida, pri nas Pehtra. V Ziljski dolini so označili zločin ženske, ki so jo obsodili čarovništva, kot zločín Péhtre bábe. Čaranje in magija temeljita na simbolnem dojemanju, značilnem za magično mišljenje, zato so podobni vzorci magičnih predstav razširjeni po vsem svetu...

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Čarovnico so skurili na grmadi!