V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Čarovnico so skurili na grmadi!

 

Tudi zasebna „Noč čarovnic“ je lahko zanimiva

ČarovnicePodobno kot pri Gradu na Goričkem, kjer vsako leto poteka osrednja pomurska, če ne tudi slovenska, prireditev povezana z „Nočjo čarovnic“ (Halloween večer), in drugje po pomurski regiji, kjer se v času pred dnevom mrtvih odvijajo številne prireditve in dogodki povezani s tem, je lahko sila zanimiva tudi „zasebna“ noč čarovnic.

In v to so se lahko na predvečer vseh svetih oz. dneva mrtvih, prepričali gostje partnerjev Marije Krstić in Edgarja Walnerja iz Podgorja v Apaški dolini, kje so pripravili enkratno prireditev „noč čarovnic“. Z vzdušjem, dekoracijo, scenografijo in vsem kar se je dogajalo v prostrani domači hiši ter okrog nje, so vsi prisotni, poleg domačinov so bili zraven tudi gostje iz Avstrije in Srbije, bili zelo navdušeni. Če odštejemo, da je neusmiljeni gospodar Edgar, v dokaj mrzli, turobni in megleni noči tik ob domačem dvorišču, moral skuriti najbolj „divjo“ čarovnico Apaške doline, saj ji je sodišče sestavljeno iz uglednih domačinov in gostov izreklo najhujšo kazen, nikakor ne moremo mimo „čarovniške večerje“, ki je bila nekaj novega za večino prisotnih. Za Marijo in Edgarja pa je to bila tradicija, ki ju spremlja že vrsto let.

Po „krvavi“ bučni juhi so gostje bili deležni manj znane „čarovniške jedi“, ki se ji reče sirov fondi (fondue), čeprav bi namesto sira lahko bilo tudi meso. Fondi je vrel na mizah, dišave so z širile po celem prostoru, tiha čarovniška glasba se je razlegala po celem prostoru. Medtem, ko so se prisotni „borili“ z enkratno jedjo, se je domača mačka Cvetka ukvarjala s trganjem metle ene izmed pozabljivih čarovnic. Hkrati domača psička Lina nikakor ni mogla dojeti kaj se pravzaprav dogaja, a se je kljub maskam in nepoznavanju obiskovalcev, nekako držala v bližini svojih dveh gospodarjev. Vsi prisotni gostje se bodo tudi v bodoče družili z Marijo in Edgarjem, saj so se tokrat imeli enkratno in poskusili so nekaj kar ne doživiš pogosto. Prijazna gostitelja, ki sta večino življenja prebila na tromeji Avstrije, Švice in Nemčije, natanko zadnjih pet let pa sta domačina v Apaški dolini, nam povesta, da sta svojim resnim prijateljem predstavila, avstrijsko – švicarski čarovniški sistem in seveda hrano, ki se prileže ob takšnih priložnostih.

In tukaj je v ospredju vsekakor svetovno znana švicarska mešanica topljenih sirov za prijetnejše druženje – sirov fondi. Naredijo ga, glede na potrebe, iz različnih trdih ali poltrdih švicarskih sirov. Zraven dodajo kar nekaj zelo suhega belega vina, da je bolj kislo, nekaj žganja, običajno češnjevega, lahko pa je tudi drugo. Dodajo tudi jedili škrob, muškatni orešček, česen..., običajno zraven ponudimo beli kruh, ki ga narežemo na kocke s stranico približno 2,5 centimetra. Že pred tem česnov strok olupimo in razpolovimo, potem pa z njim dobro natremo posodo. V posodo nalijemo vino, potem pa jo pristavimo in počasi segrevamo. Jedilni škrob gladko razmešamo z žganjem. Sire naribamo. Ko se na površini vina pojavijo drobni mehurčki, začnemo vinu med nenehnim mešanjem po malem dodajati nariban sir; vino ne sme zavreti. Ko smo v posodo stresli ves sir, dodamo še mešanico škroba in žganja. Mešamo še toliko časa, da se sirova mešanica zgosti, nazadnje pa sire začinimo s sveže naribanim muškatnim oreščkom. Vsebino posode na hitro prelijemo v fondi posodo nad plamenčkom. Jedci nato na fondijeve vilice natikajo kruh, ki ga sproti namakajo v sirov fondi, ki ga občasno premešajo, da se ne bi oprijel posode. K fondiju najpogosteje ponudimo vino, ki je tudi sicer osnova sirove kreme, redkeje žganje. Poznavalci pri fondiju uživajo ob vročem, neslajenem čaju...

ČAROVNICE NA SLOVENSKEM

Tudi čarovnice smo prevzeli od drugod

Podobno kot mnoge reči smo pri nas tudi „čarovništvo“ prevzeli od drugod. Kljub temu, se je v Sloveniji noč čarovnic, pojav, ki smo ga v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja začeli prevzemati iz angleško govorečih dežel, že dobro uveljavila. Kot je prepričana etnologinja Bojana Omersel Weeks, se bo noč čarovnic v Sloveniji zagotovo ohranila in se v nekaterih pogledih še okrepila - tudi v tistih pogledih, ki jih do zdaj nismo prevzeli, so pa dobro znani v ZDA. „Prevzeli bomo na primer tudi preoblačenje na ta dan in strašenje. Gre za prevzemanje, kot gre za prevzemanje pri Valentinovem in kot je šlo navsezadnje v 19. stoletju za prevzemanje božičnega drevesa z germanskega območja“, pravi ugledna etnologinja.

Sploh pa etnologi pri pojavu noči čarovnic opažajo več vidikov, saj gre tako za zabavo, za preoblačenje in krašenje kot tudi nakupovanje majhnih čarovnic, plastičnih buč in drugih izdelkov, ki so za to priložnost naprodaj v trgovinah. Več ko ima pojav sestavnih delov, večja je možnost da se obdrži tudi na drugih ravneh, ne le na komercialni, menijo etnologi, ki pa vzporedno opozarjajo na nekatere pojave v tem jesenskem obdobju, ki so znani v slovenski dediščini, vendar pa niso imeli neposredne povezave z "nočjo čarovnic", kot jo poznamo danes. Tako so npr. v času pobiranja pridelkov v panonskem delu dolbli buče, saj je izrezovanje buč postalo običaj. Nekatere šole, knjižnice in muzeji po Sloveniji v dnevih pred nočjo čarovnic organizirajo različne delavnice, na katerih otroci izrezujejo buče ali pa že izrezano prinesejo s seboj in potem tekmujejo čigava je lepša. Na balkone, okna ali vhodna vrata ob 31. oktobru postavljajo izdolbeno bučo z izrezanimi očmi in usti, v notranjosti buče pa gori sveča. Na nekaterih delavnicah pa si lahko poslikajo obraz in izdelujejo čarovniške pripomočke. Posebne prireditve in zabave pripravljajo tudi v različnih društvih, lokalih in hotelih. Izbirajo naj čarovnice, naj bučo ali naj čarovniški trik. Etnologinja Jelka Pšajd iz Pokrajinskega muzeja Murska Sobota pravi, da zadnja leta buče dozorijo prej in jih poberejo že sredi septembra. V nekaterih prekmurskih krajih priredijo praznik buč, iz Avstrije pa so prevzeli navado, da pred hišami postavijo nekakšne „jesenske aranžmaje“. S pomočjo buč in vreč napolnjenih s senom, naredijo lutko ženske in moškega, "babo in deda", okoli pa razporedijo jedilne buče različnih velikosti, oblik in barv...

Sicer pa noč čarovnic (Halloween) v ZDA praznujejo predvsem otroci, ki našemljeni v čarovnice in duhce na predvečer hodijo od vrat do vrat z besedami "Trick or treat", kar pomeni vabilo k darovanju, sicer naj bi dom zadela nesreča. Po domovih jih obdarijo z bonboni, dobijo pa lahko tudi denar, pravi Omersel Weeksova, ki je poročena z Američanom in se v njeni družini tudi zato pripravijo na noč čarovnic. Skupaj z otrokoma izdolbejo buče in izrežejo luknje za oči in usta, tako da so čim bolj strašljive, ter jih postavijo na balkon. Pred garažna vrata obesijo lutko čarovnice. Pravi, da jim v času pred 31. oktobrom tudi sorodniki iz ZDA pošljejo različna darilca ob tej priložnosti, kot so čarovnice, pajki ali duhovi. Newyorška parada vsako leto pritegne okrog dva milijona gledalcev in na tisoče udeležencev iz vsega sveta. Praznik zaznamujejo črna in oranžna barva, buče, maske in sladkarije, v ZDA pa ga na ta način slavijo od leta 1921.

Praznovanja noči čarovnic izhajajo iz starega keltskega običaja. Kelti so verjeli, da je 1. november začetek novega leta, da na predvečer tega prehoda pridejo na zemljo vsi duhovi in mrtvi ter da naokoli letajo čarovnice. Kasneje je pri Angležih ob sprejetju krščanstva postal ta dan Hallowe'en, kar je skrajšano iz All Hallow Even - večer vseh svetih. Čarovnice in čarovniki so po predstavah ljudi lahko demonična bitja, kot vile in lamije, kresniki in vedomci, lahko pa tudi navadni ljudje, ki znajo čarati in vedeževati. Ljudje so verjeli, da so njihove nadnaravne sposobnosti lahko prirojene, lahko pa tudi pozneje pridobljene. Čaranje je bilo lahko tako pozitivno kot tudi negativno. Čarovnih veščin naj bi se čarovniki priučili v črnih šolah oziroma od božjih deklic, vil ali - po predstavah, ki so jih širili predvsem s čarovniškimi procesi - od vraga, kateremu so se morali tudi zapisati. Coprnice, vešče, štrije, klekarce ipd. ter čarovniki, magi, štrigóni, vidovíne ipd. so po pripovedovanju čarali na simpatetičen (sorodnostni, skrivno delujoč) način, pa tudi po analogiji (podobnosti), dalje na način "pars pro toto" (del namesto celote), ali s pomočjo apotropejskih (obrambnih) dejanj. Pri čaranju so si pomagali z vodo, zdravilnimi zelišči, zvarki, uroki, zagovori, molitvijo, s "črnimi bukvami" in magičnimi predmeti, kot so npr. palica, v kateri naj bi bil sedež duha pomočnika, zvonec, kozlov rog ipd.

Ljudje so verjeli, da čarovnice in čarovniki lahko letijo, njihov duh naj bi zapustil telo in potoval po drugem svetu, kjer bi prišel v stik z duhovi in demoni. Ekstatična stanja in trans so dosegali bodisi z rastlinskimi izvlečki bodisi z zvokom, npr. z udarjanjem na boben in s plesom, kot šamani. Ljudsko izročilo pogosto omenja, da se čarovnice zbirajo na dan sabat, ko so hodile v ris plesat in so se zbirale na nekaterih gorah, npr. na Grintovcu, Rogaški gori, Kleku, Slivnici in še kje. Po izročilu naj bi znali predvsem čarovniki - kresniki bliskovito premagovati velike razdalje. Tako čarovnice kot čarovniki naj bi znali tudi spreminjati podobo, zlasti v živalsko, lahko pa bi postali celo nevidni. Čarovništvo so pogosto pripisovali čudaškim, samotarskim, strah zbujajočim ljudem, z nezaupanjem pa so pogosto gledali tudi na rdečelasce, lekarnarje, duhovnike in puščavnike. Čarovniki in čarovnice naj bi čarali vremenske prilike in neprilike, znali naj bi zdraviti, povzročali pa bi lahko tudi smrt, bolezen ali nesrečo. Na poljih bi npr. lahko naredili pšenico snetljivo, odvzeli pridelek in kradli kravam mleko. Znali pa so tudi vedeževati, prerokovati, zdraviti in pomagati v težavah. Predvsem čarovnice so obvladale tudi ljubezensko magijo. Ljudje so verjeli, da je njihova moč še posebej občutna o božiču, v dvanajsterih nočeh, na predvečer Jurijevega, o kresu, na kvatrne dni, za bolj čarovniške dni pa so veljali četrtek, petek in sobota. Pred njihovimi čari so se branili z blagoslovljenim smodnikom, soljo, blagoslovljeno vodo, narobe obrnjeno obleko, nastavljali so jim ostre predmete ipd. Svoje veščine so magi, kot se zdi, podedovali iz kulta pomembnih boštev, saj so bili šamani vedno in povsod pomembne osebe.

Po eni od slovenskih povedk naj bi kresnika poslal ljudem bog, da bi se boril za njih proti zmaju. Vrači in baliji so se torej borili z zlom, lahko tudi z zlimi čarovniki v korist svojega rodu. Boji so bili najštevilnejši v kresni noči. Predvsem žensko čaranje pa ima korenine v kultih lunarnih boginj, kakršne so bile Hekate, Artemida, pri nas Pehtra. V Ziljski dolini so označili zločin ženske, ki so jo obsodili čarovništva, kot zločín Péhtre bábe. Čaranje in magija temeljita na simbolnem dojemanju, značilnem za magično mišljenje, zato so podobni vzorci magičnih predstav razširjeni po vsem svetu...

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Čarovnico so skurili na grmadi!