Lojzka že 43 let "igra" svetega Miklavža
Podgrajčanka Lojzka Kolarič je „Miklavžinja", ki že desetletja razveseljuje malčke
Mesec december je za otroke gotovo najbolj vesel in priljubljen mesec. Je poln pričakovanj, sanj, radovednosti, želja, veselja, predvsem pa daril. Najprej pride sv. Miklavž, pred koncem leta pa še božiček in dedek mraz. Pred leti je nekako v ospredju bil zadnji, a niti druga dva se nista skrivala. Še več, naša sogovornica Lojzka Kolarič iz Podgrada, ki pravi, da je že 43 let (od davnega 1972) prav ona bila prijazni možakar z brado, ki otroke vsako leto obiskuje predvsem med 5. in 6. decembrom, in v tem času, ne v prejšnji in ne novi državi, nikoli ni imela nobenih težav. Zanimivo je tudi, da otroci nikoli niso vedeli, da se pod veliko belo brado skriva teta. Lojzka se spominja, kako so v starih časih otroci dobili samo tiste dobrote, ki so jih ljudje lahko prihranili do začetka decembra: jabolka, orehe, lesnike in drugo suho sadje, pri bolj bogatih pa še kakšne medenjake, čokolade, rožice, pomaranče ali kakšno drugo južno sadje.
„Danes so otroci manj zadovoljni in vedno bolj zahtevni. Mnogi imajo prevelike želji, ki jih mnogim ni mogoče izpolniti. Škoda, sv. Miklavž bi moral imeti drugačno poslanstvo, predvsem ljubezen, radost, zadovoljstvo, skromnost...", pravi Lojzka, ki se spominja svojega otroštva. „Kot otroci smo sv. Miklavža čakali z veliko nestrpnostjo. Nekoč smo dobili skromno darilo, kakšen zvezek, svinčnik z radirko, orehe ali jabolko. Posebnost je bila šiba, katere niti takrat otroci nismo imeli radi, čeprav smo tudi takrat bili poredni. Posebnost je bilo pripravljanje čevljev za darilo. Morali smo jih tako očistiti, da so se svetili. Spomnim se Miklavževega večera, ko nikakor nismo mogli zaspati, saj so pričakovanja bila velika. Šele, ko smo zaslišali nekakšno razbijanje nam je bilo jasno, da nekaj bo. Kljub vsemu je bilo malo strahu, tako da smo lažje zaspali. Zjutraj pa je v čevljih le bilo darilo in veselju ni bilo konca. Še najraje niti v šolo ne bi šli...".
Torej, že od davna so se otroci veselili darov, ki jih je prinašal sv. Miklavž. V navadi je bilo, da so otroci na predvečer godu sv. Miklavža na prag hiše postavili čevlje v katere je pridnim otrokom, porednih otrok nikoli ni bilo, polagal darila, ki so bila skromna. Tedaj sv. Miklavža, tudi parkljev, ki so ga spremljali, otroci skoraj niso videli. Danes je drugače, sv. Miklavž otroke obiskuje na domovih, v vrtincih in na kakšnih prireditvah. To nalogo opravljajo že utečeni »Miklavži«, ki vsako leto v svojem okolju skrbijo za obdaritev otrok. Posebej zanimiv je Miklavž, ki ga pooseblja Lojzka Kolarič, saj to poslanstvo opravlja že 42 let. O svoji vlogi Miklavža nam je med drugim povedala: »Izhajam iz družine osmih otrok. Spominjam se, da smo Miklavža otroci nestrpni pričakovali. To je bil za nas otroke nekak praznik, čeprav ga nismo videli. Vedeli smo, da nam bo prinesel kako darilo. Ne glede kaj nam je prinesel, smo bili veseli vsakega darila. Ti moji spomini na otroška obdarovanja od Miklavža, so me napeljali, da sem se odločila, da kot Miklavž obdarujem otroke. Sedaj, kot Miklavž obiskujem otroke po domovih, vrtcu in drugih prireditvah ob Miklavževem že 43 let.«
Letos je Lojzka Kolarič, kot Miklavž, med drugim, obiskala otroke v Vrtcu na Kapeli, stanovalce Bivalne enote Zavoda Hrastovec v Radencih, ter otroke v Lutvercih in v Podgradu. Kot Miklavž pa je že obdarila tudi otroke na tradicionalnem Miklavževem koncertu Anite Kralj v Benediktu...
