Na območju Lenarta in sploh Slovenskih Goric, je očitno veliko uspešnih zakonov, saj nas pogosto obveščajo o praznovanju zlatih, bisernih, diamantnih in podobnih jubilejnih porok. In tako je bilo tudi v Spodnjem Porčiču, streljaj od Lenarta, kjer sta pred dnevi, srečna in zadovoljna v krogu domačih in prijateljev, zlati jubilej skupnega življenja praznovala Matilda in Konrad Rokavec. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda, ob predstavniku države – matičarju, opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, cerkvenega pa ob zahvalni maši častni naddekan in lenarški župnik Martin Bezgovšek.
V teh lepih jesenskih vikendih, ko veliko slavimo darove narave, je bilo še posebej veselo pri Gorjupovih v okolici Lenarta. Tam sta zlati jubilej skupnega življenja praznovala Marija in Marjan Gorjup iz Zgornjih Žerjavcev v Slovenskih goricah. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda opravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, cerkvenega ob zahvalni maši pa častni naddekan in župnik Martin Bezgovšek. Zlatoporočenca Marija in Marjan Gorjup, mimogrede sta oba rojena leta 1949, sta se sicer civilno poročila 21.9.1968 in en teden kasneje tudi cerkveno v cerkvi Sv. Lenarta.
Rudišče je že v celoti prerasel gozd
Nekoč so kamen lomili tudi v Okoslavcih nad Ščavniško dolino
Čeprav je območje Gornje Radgone z manjšimi vinorodnimi griči, večinoma ravninsko z nizko nadmorsko višino, je na tem območju veliko poraščenih kamnolomov. V še ne tako daljni preteklosti so namreč v mnogih tukajšnjih krajih delovali kamnolomi, katerim so rekli kar „rüde". V radgonski okolici je bilo kar nekaj znanih kamnolomov. Znani so bili v Negovi, kjer so lomili kamen za gradnjo gradu, ob tem pa so ob Kuglu, tako se imenuje kopasti vrh, delovale tudi "apance" v katerih so žgali kamen za apno.
Na to nas je opozoril Negovčan Stanko Rojko, st., ki nam je pokazal tudi lokacijo njihovega delovanja. V Negovi so kamen lomili tudi v zaselku Negovski Vrh. Lomili so ga še po drugi svetovni vojni. To je bila tako imenovana Budjova rüda, pa tudi v Škrarjovi in Duhovi rüdi, Tu so lomili le kamen za tlake v cerkvah pri Sv. Treh kraljih in Negovi. V Duhovi rudi, ki je bila v zaselku Negovska vas pa so tudi klesali bruse in mlinske kamne.
V bližini mesta Gornja Radgona so bili znani kamnolomi na področju Lomanoš in ob spomeniku imenovanem Piramida v Hercegovščaku. Tam so sledovi izkopavanja zemlje in lomljenja kamenja še dobro vidni. Gotovo je tudi kraj Lomanoše bil poimenovan na podlagi lomljenja kamenja za potrebe gradnje. Veliko rudišče se je nahajalo tudi v Okoslavcih, tik nad Ščavniško dolino, in sicer blizu Tothovega mlina in žage. Ob ogledu terena, je videti, da so iz tega območja odpeljali veliko kamenja. Ker se kamen nahaja v peščenih plasteh, so iz rude izvažali tudi pesek. Še danes nekateri kopljejo manjše količine. Kolikor je znano iz pripovedovanja najstarejših prebivalcev, je v rudi delalo veliko okoliških mož. Tudi v tej rudi, so poleg kamna za zidanje, predvsem temeljev, obdelovali mlinske kamne. »Sama nisem doživela, da bi videla lomljenje kamenja v tej rudi. Je pa mi moja bližnja, že dolgo pokojna, soseda Antonija Kaučič pripovedovala, kako je nosila hrano svojemu možu, ki je delal v rudi. To je bilo še malo pred prvo svetovno vojno. Kdaj se je končalo rudarjenje ne morem reči, saj ga sama nisem videla.« nam je razložila 75-letna Alojzija Toth, ki nam je pokazala kamnite podboje vrat mlina, ki so izklesani iz tega kamna. Ogledali so si jih tudi arheologi iz Muske Sobote, ki so bili tudi na rudišču, katerega v celoti prerašča gozd...
