Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Na koline, druženje in zabavo k župniku!

 

Koline so družinski (a tudi širši družabni) praznik - zadnji januarski vikend so 8. koline pripravili pri župniku Dejanju Horvatu

Župnijske kolineČeprav koline nimajo nič opraviti s kakšnim posebnim datumskim dnem na letnem koledarju pa kot pribito drži, da je praznik kolin, furež ali koljereja, kot se še imenuje, še vedno eden največjih praznikov slovenskega, zlasti podeželskega človeka. Svinja ni le domača žival s posebnim mestom v gospodarstvu, ampak prastari človeški in kulturni simbol. V večini primerov svinja simbolizira na eni strani plodnost in razcvet na drugi strani pa požrešnost, poželenje, jezo in nečistost.

Čeprav je krščanstvo poskušalo pregnati poganska in predpoganska pojmovanja, se prašičev še vedno drži simbolika, povezana plodnostjo, občutkom skupnosti, sreče in izobilja. Zimsko obdobje, kot čas kolin, je značilno opravilo tudi za celotno Pomurje, vseeno pa se v različnih koncih regije nekoliko razlikujejo, in zato je bilo zanimivo na prizoriščih kolin na Cvenu, v Markovcih in v Pincah – Marofu...
Svinja sicer predstavlja najhvaležnejši objekt, ob katerem se sproščajo najrazličnejše perverzne šale in obnašanje. Vse druge živali dobijo ljubkovalna imena, le svinje so za to prikrajšane. Ljudje morajo svinje ločiti od drugih živali, ki pa jih v današnjem svetu neusmiljeno ubijajo. Zakol je zavit v skrivnost: dokler prašič ni mrtev, vlada na dvorišču popolna tišina; prašičeva smrt pomeni prehod od nečloveškega k človeškemu. Ta prehod pa spremlja vrsta simboličnih dejanj. Združena okrog iste mize, predstavlja družba človeško povezanost... In svojo tovrstno povezanost, med drugimi aktivnostmi, ki jih ne manjka skozi celo leto, vsako leto, s posebnimi kolinami pokažejo tudi v Markovcih na Goričkem, natančneje kar pri domačem župniku, kjer so konec prejšnjega tedna že osmič zapored pripravili etnološko prireditev, ki je namenjena povezovanju in druženju vernikov in drugih ljudi iz župnij Markovci in Gornji Petrovci, ki jih vodi priljubljeni župnik Dejan Horvat, ter tudi gostov iz okoliških župnij ter iz sosednjega madžarskega Porabja.
Župnik Dejan Horvat, ki je tako osmič uprizoril domače koline, ter na pravem vaškem prazniku pogostil nad 200 faranov in gostov nam je povedal: „Zakol prašiča, predelavo mesa v mesne izdelke in praznovanja ob tem, skupno imenujemo kar koline. Te so še danes med največjimi ali vsaj temeljnimi hišnimi prazniki po vaseh, pa tudi trgih in mestih. Poleg izraza koline poznamo po posameznih območjih Slovenije tudi druga poimenovanja, kot so svinjski praznik, domači praznik, prašičji praznik, furež, furovž, klanje, koljerija in drugi. Vendar koline še zdaleč niso le klanje in izdelovanje mesnih izdelkov, temveč splet dogodkov, tudi obredij, so družinski in v preteklosti tudi krajevni praznik v pozni jeseni in zimi". Najznačilnejša obdobja za koline so bili in so tudi še danes dnevi pred Martinovim, božičem in v pustnem času. Starejši viri navajajo, da so v številnih naših krajih ob kolinah pojedli vse, kar so naredili iz prašiča. Klali so pri vsaki hiši, kar pomeni, da se je v zimskih dneh in tednih tako prehranila vsa vas. Ko so klali pri prvi hiši, so prišli na koline iz vseh drugih hiš in tako naprej do zadnje. Zato je ta praznik povezoval ljudi v skupnost. Skupno uživanje svežih klobas, pečene krvi in mesa je bilo pomemben družabni dogodek.
In ta se je torej, med drugim, ohranil tudi na skrajnjem severu Prekmurja, na Goričkem, kjer v sožitju, slogi in razumevanju živijo katoliki in evangeličani, Slovenci in Madžari. K temu v župnijah Gornji Petrovci (vasi: Gornji Petrovci, Križevci, Peskovci, Adrijanci, Lucova, Stanjevci, Boreča, Ženavlje, Neradnovci, Martinje, Šulinci) ter Markovci (Čepinci in Markovci) še posebej prispeva tudi domači župnik Dejan Horvat, ki je med vsemi krajani in ne samo farani izjemno priljubljen. Dejanu gotovo nikoli ni dolgčas, saj poleg tega da vodi dve župniji s po približno 500 farani, največ časa nameni obnovi župnijskega doma, ki se nahaja tik ob cerkvi, in ki bo čez nekaj let, ko bo končan pravi spomenik. Tudi cerkev je potrebno obnavljati, zelo veliko časa pa Dejanu vzame kmetovanje, saj je župnik v pravem smislu besede tudi kmet. Župnija Markovci namreč razpolaga z okrog 20 hektarji njiv ter več kot 30 hektarjev gozdov. In vse je to potrebno obdelati oz. urediti gozd, tako da ima župnik dejansko veliko dela. Zato si je tudi nabavil praktično vso potrebno kmetijsko mehanizacijo in opremo. Prav zanimivo je videti 40 – letnega fanta za oltarjem, nekaj minut pozneje pa že na traktorju in v gozdu ali z zidarsko žlico.
Ker pa je torej postal pravi kmet, in ker živi na podeželju med številnimi kmeti, ob tem je tudi rojen na podeželju (Strehovci), se je Dejan popolnoma vživel v takšen način življenja. Sam skuša skrbeti tudi za družabno življenje v župnijah, kjer deluje, saj pravi, da je življenje kmečkega prebivalstva nekako suhoparno, od spanja, krmljena živali, dela na polju, v vinogradu, gozdu, sadovnjaku, potem spet krmljenje živine, spanje..., občasni obiski občine in drugih uradov po opravkih, potem pa spet domov. Vesel je, da mu župljani sledijo in zato je že pred leti uvedel nekakšne „župnijske koline", torej kmečki praznik, ki je v pravem smislu besede praznik. Ker se ne ukvarja edino z živinorejo, je župnik moral kupiti dva prašiča (210 in 320 kg) vse ostalo pa je prišlo predvsem iz Dejanove shrambe in kleti.
„Za t.i. župnijske koline sem se odločil pred leti, ko smo v Čepincih imeli kuharski tečaj za moške. Ob tem nam je potrebno nekaj mesa za prireditve, ki jih čez leto pripravljamo, konec koncev pa če imajo vsi krajani domači praznik, ki se mu rečejo koline, zakaj jih ne bi imeli tudi na nivoju župnije. Zato smo si omislili, da bi moški, ki so obiskovali tečaj, naredili vse kar je potrebno, od klanja, do priprave krvavic, kašnic, klobas, salam, ocvirkov, žolce..., kosanja mesta in priprave za zamrzovalnik, prekajevanje, tünko ipd. Ob tem bi prav oni pripravili tudi vse za pojedino na prireditvi, tako da bi po eni strani pokazali kaj so se naučili, po drugi pa bi pogostili svoje žene, ter druge sovaščane in goste. Že lani so župnijske koline bile sila odmevne, enako je tudi letos, ko se je skozi celi dan obrnilo nad 200 ljudi. Poleg faranov so prišli tudi drugi krajani, tako katoliške kot evangeličanske veroizpovedi, kot gostje iz Porabja ter tudi iz drugih delov države. In bilo je veselo ter zanimivo, saj so se ljudje družili in to je najpomembneje. Ljudje živijo s tem dogodkom", nam je zadovoljno razlagal Dejan, ki je ponosen tudi na ekumanizem, torej odlično sodelovanje katolikov in evangeličanov, saj se je to potrdilo tudi ob tokratnem praznovanju „Mi moramo skupaj živeti, saj si soseda ne moreš izbirati. In zakaj bi se potem sovražili ali grdo gledali", pravi Dejan Horvat, ki že snuje načrte za nove dogodke in prireditve.
Sicer pa, na mizah tudi tokrat ni manjkalo zelja, repe in drugih dobrot, ki so teknile sveži pečenki, zraven so bile tudi „tekoče zadeve". Seveda pa smo se lahko posladkali tudi z nekaterimi domačimi sladkimi in slanini dobrotami. Za vse so poskrbeli predvsem: Ernest Škerlak, Zvonko Lainšček, Metod Marišnik, Tomaž Črnko, Stanko Gredenar, Stanko Lepoša, Duša Vogrinčič-Supa, Darko Časar, Melita Črnko, Marija Lainšček...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Na koline, druženje in zabavo k župniku!