Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Na koline, druženje in zabavo k župniku!

 

Koline so družinski (a tudi širši družabni) praznik - zadnji januarski vikend so 8. koline pripravili pri župniku Dejanju Horvatu

Župnijske kolineČeprav koline nimajo nič opraviti s kakšnim posebnim datumskim dnem na letnem koledarju pa kot pribito drži, da je praznik kolin, furež ali koljereja, kot se še imenuje, še vedno eden največjih praznikov slovenskega, zlasti podeželskega človeka. Svinja ni le domača žival s posebnim mestom v gospodarstvu, ampak prastari človeški in kulturni simbol. V večini primerov svinja simbolizira na eni strani plodnost in razcvet na drugi strani pa požrešnost, poželenje, jezo in nečistost.

Čeprav je krščanstvo poskušalo pregnati poganska in predpoganska pojmovanja, se prašičev še vedno drži simbolika, povezana plodnostjo, občutkom skupnosti, sreče in izobilja. Zimsko obdobje, kot čas kolin, je značilno opravilo tudi za celotno Pomurje, vseeno pa se v različnih koncih regije nekoliko razlikujejo, in zato je bilo zanimivo na prizoriščih kolin na Cvenu, v Markovcih in v Pincah – Marofu...
Svinja sicer predstavlja najhvaležnejši objekt, ob katerem se sproščajo najrazličnejše perverzne šale in obnašanje. Vse druge živali dobijo ljubkovalna imena, le svinje so za to prikrajšane. Ljudje morajo svinje ločiti od drugih živali, ki pa jih v današnjem svetu neusmiljeno ubijajo. Zakol je zavit v skrivnost: dokler prašič ni mrtev, vlada na dvorišču popolna tišina; prašičeva smrt pomeni prehod od nečloveškega k človeškemu. Ta prehod pa spremlja vrsta simboličnih dejanj. Združena okrog iste mize, predstavlja družba človeško povezanost... In svojo tovrstno povezanost, med drugimi aktivnostmi, ki jih ne manjka skozi celo leto, vsako leto, s posebnimi kolinami pokažejo tudi v Markovcih na Goričkem, natančneje kar pri domačem župniku, kjer so konec prejšnjega tedna že osmič zapored pripravili etnološko prireditev, ki je namenjena povezovanju in druženju vernikov in drugih ljudi iz župnij Markovci in Gornji Petrovci, ki jih vodi priljubljeni župnik Dejan Horvat, ter tudi gostov iz okoliških župnij ter iz sosednjega madžarskega Porabja.
Župnik Dejan Horvat, ki je tako osmič uprizoril domače koline, ter na pravem vaškem prazniku pogostil nad 200 faranov in gostov nam je povedal: „Zakol prašiča, predelavo mesa v mesne izdelke in praznovanja ob tem, skupno imenujemo kar koline. Te so še danes med največjimi ali vsaj temeljnimi hišnimi prazniki po vaseh, pa tudi trgih in mestih. Poleg izraza koline poznamo po posameznih območjih Slovenije tudi druga poimenovanja, kot so svinjski praznik, domači praznik, prašičji praznik, furež, furovž, klanje, koljerija in drugi. Vendar koline še zdaleč niso le klanje in izdelovanje mesnih izdelkov, temveč splet dogodkov, tudi obredij, so družinski in v preteklosti tudi krajevni praznik v pozni jeseni in zimi". Najznačilnejša obdobja za koline so bili in so tudi še danes dnevi pred Martinovim, božičem in v pustnem času. Starejši viri navajajo, da so v številnih naših krajih ob kolinah pojedli vse, kar so naredili iz prašiča. Klali so pri vsaki hiši, kar pomeni, da se je v zimskih dneh in tednih tako prehranila vsa vas. Ko so klali pri prvi hiši, so prišli na koline iz vseh drugih hiš in tako naprej do zadnje. Zato je ta praznik povezoval ljudi v skupnost. Skupno uživanje svežih klobas, pečene krvi in mesa je bilo pomemben družabni dogodek.
In ta se je torej, med drugim, ohranil tudi na skrajnjem severu Prekmurja, na Goričkem, kjer v sožitju, slogi in razumevanju živijo katoliki in evangeličani, Slovenci in Madžari. K temu v župnijah Gornji Petrovci (vasi: Gornji Petrovci, Križevci, Peskovci, Adrijanci, Lucova, Stanjevci, Boreča, Ženavlje, Neradnovci, Martinje, Šulinci) ter Markovci (Čepinci in Markovci) še posebej prispeva tudi domači župnik Dejan Horvat, ki je med vsemi krajani in ne samo farani izjemno priljubljen. Dejanu gotovo nikoli ni dolgčas, saj poleg tega da vodi dve župniji s po približno 500 farani, največ časa nameni obnovi župnijskega doma, ki se nahaja tik ob cerkvi, in ki bo čez nekaj let, ko bo končan pravi spomenik. Tudi cerkev je potrebno obnavljati, zelo veliko časa pa Dejanu vzame kmetovanje, saj je župnik v pravem smislu besede tudi kmet. Župnija Markovci namreč razpolaga z okrog 20 hektarji njiv ter več kot 30 hektarjev gozdov. In vse je to potrebno obdelati oz. urediti gozd, tako da ima župnik dejansko veliko dela. Zato si je tudi nabavil praktično vso potrebno kmetijsko mehanizacijo in opremo. Prav zanimivo je videti 40 – letnega fanta za oltarjem, nekaj minut pozneje pa že na traktorju in v gozdu ali z zidarsko žlico.
Ker pa je torej postal pravi kmet, in ker živi na podeželju med številnimi kmeti, ob tem je tudi rojen na podeželju (Strehovci), se je Dejan popolnoma vživel v takšen način življenja. Sam skuša skrbeti tudi za družabno življenje v župnijah, kjer deluje, saj pravi, da je življenje kmečkega prebivalstva nekako suhoparno, od spanja, krmljena živali, dela na polju, v vinogradu, gozdu, sadovnjaku, potem spet krmljenje živine, spanje..., občasni obiski občine in drugih uradov po opravkih, potem pa spet domov. Vesel je, da mu župljani sledijo in zato je že pred leti uvedel nekakšne „župnijske koline", torej kmečki praznik, ki je v pravem smislu besede praznik. Ker se ne ukvarja edino z živinorejo, je župnik moral kupiti dva prašiča (210 in 320 kg) vse ostalo pa je prišlo predvsem iz Dejanove shrambe in kleti.
„Za t.i. župnijske koline sem se odločil pred leti, ko smo v Čepincih imeli kuharski tečaj za moške. Ob tem nam je potrebno nekaj mesa za prireditve, ki jih čez leto pripravljamo, konec koncev pa če imajo vsi krajani domači praznik, ki se mu rečejo koline, zakaj jih ne bi imeli tudi na nivoju župnije. Zato smo si omislili, da bi moški, ki so obiskovali tečaj, naredili vse kar je potrebno, od klanja, do priprave krvavic, kašnic, klobas, salam, ocvirkov, žolce..., kosanja mesta in priprave za zamrzovalnik, prekajevanje, tünko ipd. Ob tem bi prav oni pripravili tudi vse za pojedino na prireditvi, tako da bi po eni strani pokazali kaj so se naučili, po drugi pa bi pogostili svoje žene, ter druge sovaščane in goste. Že lani so župnijske koline bile sila odmevne, enako je tudi letos, ko se je skozi celi dan obrnilo nad 200 ljudi. Poleg faranov so prišli tudi drugi krajani, tako katoliške kot evangeličanske veroizpovedi, kot gostje iz Porabja ter tudi iz drugih delov države. In bilo je veselo ter zanimivo, saj so se ljudje družili in to je najpomembneje. Ljudje živijo s tem dogodkom", nam je zadovoljno razlagal Dejan, ki je ponosen tudi na ekumanizem, torej odlično sodelovanje katolikov in evangeličanov, saj se je to potrdilo tudi ob tokratnem praznovanju „Mi moramo skupaj živeti, saj si soseda ne moreš izbirati. In zakaj bi se potem sovražili ali grdo gledali", pravi Dejan Horvat, ki že snuje načrte za nove dogodke in prireditve.
Sicer pa, na mizah tudi tokrat ni manjkalo zelja, repe in drugih dobrot, ki so teknile sveži pečenki, zraven so bile tudi „tekoče zadeve". Seveda pa smo se lahko posladkali tudi z nekaterimi domačimi sladkimi in slanini dobrotami. Za vse so poskrbeli predvsem: Ernest Škerlak, Zvonko Lainšček, Metod Marišnik, Tomaž Črnko, Stanko Gredenar, Stanko Lepoša, Duša Vogrinčič-Supa, Darko Časar, Melita Črnko, Marija Lainšček...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Na koline, druženje in zabavo k župniku!