Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Abrahamovec je gostil pisano druščino

Žetev MulecNa domačiji Jerice in Srečka Muleca v Radvencih pri Negovi (nekoč Klolerjeva kmetija), je bilo konec minulega tedna nadvse veselo. Tam so se zbrali člani TD Negova-Spodnji Ivanjci, ter pripravili prikaz žetve in mlatitve pšenice po starem običaju. In ker je virt Srečko hkrati praznoval lep življenjski jubilej, srečanje z Abrahamom, je jasno, da je bilo na njivi in »gümli« še bolj razigrano in prijetno. V nadvse veselem razpoloženju, tako kot je bilo to včasih, je potekala: žetev, »delaje« snopov, povezanih s panti, mlatitev z mlatilnico, spravilo zrnja, postavljanje kopice iz slame...

Na negovskem koncu je potekalo veselo srečanje ob žetvi in mlačvi

Slovenci in Avstrijci med Weitersfeldu in Sladkim Vrhom složno skočili v Muro

Mura Veliki skokLetošnjemu Velikemu skoku/Big Jump so se blizu broda na Muri med Trnovim ob Muri (Weitersfeldu) in Sladkim Vrhom pridružili tako Avstrijci kot Slovenci. Tako so se natanko ob 15.00  pridružili tisočim Evropejcem, ki so skočili v vse večje reke in jezera, da bi tako opozorili na njihovo veliko bogastvo. Veliki skok je tokrat že drugič potekal na tem mestu in je signal Evropi, ki nas opominja na potrebo po zaščiti naših voda, hkrati pa opozarja na čiste reke. Obenem pa je bil še en poziv, da mora Mura na tem delu in v celotni Sloveniji teče brez ovir. Koordinator kampanje Rešimo Muro Stojan Habjanič je ob tem povedal: "Tudi danes je tukaj očitno, da reke ne damo. Reka je del življenja, ljudje so se preselili k reki, jo znova vzljubili, tako kot je bilo to nekoč blizu njihovih življenj in tako življenje si predstavljamo tudi v prihodnje tako ob mejni reki kot vzdolž celotne reke v Sloveniji."

Z Velikim skokom so opozorili na pomen reke Mure

Najmlajši Luka z osmimi, najstarejših Ivan s 73 leti!

Harmonikarji KonjiščeKljub veliki vročini, ki je pritiskala je minuli konec tedna znova bilo veselo in razigrano v idiličnem turistično rekreacijskem centru (TRC) Zgornje Konjišče. V organizaciji Turističnega društva Čemaž – Apaške doline je namreč v sencah potekal 11. „Veseli popoldan s harmonikarji", ko so številni, predvsem mladi ljubiteljski harmonikarji raztegnili meh. Tokrat je v Zgornje Konjišče prišlo 11 mladih glasbenikov iz širšega območja skrajnjega severovzhoda Slovenije, iz Štajerske in Pomurja. Med udeleženci kaže omeniti predvsem najmlajšega udeleženca Luko Kaučiča iz bližnjega Podgorja in 73-letnega Ivana Pompergerja iz Sladkega Vrha, njuna razlika v letih pa je znašala kar 65 let. V okviru prireditve, na kateri se je zbralo tudi veliko število obiskovalcev in gostov od blizu in daleč, tudi z druge strani reke Mure, iz sosednje Avstrije, so se mnogi razveselili z bogatimi dobitki na srečelovu, ki so ga med drugim pripravili.

Harmonikarji so enajstič raztegnili meh v Zgornjem Konjišču

MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zagrebčana že več kot 60 let prihajata v Radence

 

Ladislav in Božena Balaš iz hrvaške prestolnice sta si mir, spokoj in zdravje našla v Zdravilišču Radenci, začelo se je davnega leta 1954, ko je Ladislav zbolel v vojski

Zagrebčana v RadencihČe bi v Guinnessovi knjigi rekordov izbirali posameznike po zvestobi kakšni turistični destinaciji, bi zraven gotovo bila Zagrebčana, 85-letni Ladislav in 79-letna Božena Balaš, ki že dobrih šest desetletij, vsako leto, prideta za dva, tri ali štiri tedne, v Radence. Zato nedvomno sodita med najbolj zveste goste, ne le Zdravilišča Radenci, temveč tudi sploh. V deželo treh srčkov je starša hčerke edinke Suzane, najprej Ladislava, nato pa tudi njegovo izbranko Boženo, pripeljala predvsem bolezen. Kot vojak JLA se je Ladislav, domnevno z mesno konzervo, zastrupil v srbskem Obrenovcu in se je zaradi tega trikrat zdravil na VMA Beograd. Ker se zdravje ni izboljšalo, saj se mu je vse bolj zapletalo predvsem pri srčnih ter žilnih boleznih, so ga leta 1953 kot začasno nesposobnega, odpustili iz JLA.

„Čeprav je zdravje bilo izjemno slabo, se mi je uspelo zaposliti, tako da sem naslednje leto, ko sem nekaj privarčeval, prišel prišel v Radenske toplice, katere mi je priporočala teta, katera jih je že prej poznala. Povedala mi je, da je to dobro za krvni obtok in srce, kar se je tudi potrdilo. Na začetku je v Radencih bila samo terapija, kjer so še vodo morali posebej segrevati in jo prinesti v kad, danes pa so tukaj ugledni hoteli ter je vse zelo sodobno in modernizirano. Takrat je tukaj bil edini zdravnik, dr. Rožič, ki mi je priporočal, da jih obiskujem vsako leto. In sedaj lahko zatrdim, da sem največ let neprekinjeno gostoval v Radencih, kjer je sprva bilo le nekaj hiš. Za vsak svoj obisk Radencev, vključno s prvim, leta 1954, imam odpustne listine in podobna ptordila", pravi Ladislav Balaš, ki dodaja, da sta, poleg v radenskih hotelih, pogosto stanovala tudi v zasebnih hišah, pri Jurincu, Kupljenu ipd., same zdraviliške in druge storitve pa so imeli v zdravilišču. Ko je spoznal Boženo, ga je ona prvič obiskala v Radencih leta 1956 in tukaj se je ljubezen še poglobila ter ju dodatno povezala.
Ladislav, vojvodinski Madžar, je bil rojen leta 1931 v Temerinu pri Novem sadu v Vojvodini, a se je že osem let pozneje, ko je končal 2. razrede osnovne šole, torej tik pred začetkom 2. svetovne vojne, z očetom preselil v Zagreb, kjer sta živela stara starša. „Takrat so se po Evropi že pripravljali na vojno in moje otroštvo nikakor ni bilo lepo. Kljub temu sem nadaljeval osnovno šolanje in kar dobro mi je šlo", nam je ob tokratnem obisku v Radencih razlagal Ladislav, ki je pozneje končal tudi srednjo šolo in je postal grafični tehnik. Poklic je bil zelo iskan, naš sogovornik pa je bil očitno zelo iznajdljiv in sposoben grafičar, saj se je zaposlil v Hrvaškem grafičnem zavodu, starejši Prekmurci, ki so bili zaposleni v Pomurskem tisku, ko je bil Prapotnik, pa se ga gotovo spomnijo, saj takrat v Murski Soboti še niso imeli takšne barvne in klišejske tehnike kot v Zagrebu. „Žal je tudi naš zavod kmalu ugasnil, sam pa sem se pred tem invalidsko upokojil, in sicer ko sem bil star 46 let, torej pred štirimi desetletji", pove naš sogovornik, ki je zaradi dela s kemikalijami imel tudi beneficirano delovno dobo, kar mu je prineslo nekoliko več delovne dobe. Kljub temu je pokojnina kar mizerna in znaša manj kot 400 evrov.
Podobno prejema tudi Božena, ki je upokojena fizioterapevtka, pokojnino pa si je zaslužila v „Vinogradski bolnici" v Zagrebu. „Za naju so Radenci drugi dom, saj nikamor drugam ne hodiva na počitnice ali zdravljenje. Ker sta pokojnini skromni, varčujemo več mesecev, da si lahko privoščiva vsaj to uživanje v tem lepem kraju in okolju, kakršnega na vidiš povsod, enako ne doživiš takšnega gostoljubja in prijaznosti, ne le gostinskih, turističnih in zdraviliških delavcev, temveč vseh tukajšnjih ljudi", nam še povesta gosta iz Zagreba, ki dvomita, da bosta lahko še prišla v Radence. Pa ne le zaradi finančnih problemov, temveč zlasti zaradi starosti, bolezni in dejstva, da vedno morata koga prositi, da ju pripelje v deželo ob reki Muri, pozneje pa, da spet pride ponju...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Zagrebčana že več kot 60 let prihajata v Radence