Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zagrebčana že več kot 60 let prihajata v Radence

 

Ladislav in Božena Balaš iz hrvaške prestolnice sta si mir, spokoj in zdravje našla v Zdravilišču Radenci, začelo se je davnega leta 1954, ko je Ladislav zbolel v vojski

Zagrebčana v RadencihČe bi v Guinnessovi knjigi rekordov izbirali posameznike po zvestobi kakšni turistični destinaciji, bi zraven gotovo bila Zagrebčana, 85-letni Ladislav in 79-letna Božena Balaš, ki že dobrih šest desetletij, vsako leto, prideta za dva, tri ali štiri tedne, v Radence. Zato nedvomno sodita med najbolj zveste goste, ne le Zdravilišča Radenci, temveč tudi sploh. V deželo treh srčkov je starša hčerke edinke Suzane, najprej Ladislava, nato pa tudi njegovo izbranko Boženo, pripeljala predvsem bolezen. Kot vojak JLA se je Ladislav, domnevno z mesno konzervo, zastrupil v srbskem Obrenovcu in se je zaradi tega trikrat zdravil na VMA Beograd. Ker se zdravje ni izboljšalo, saj se mu je vse bolj zapletalo predvsem pri srčnih ter žilnih boleznih, so ga leta 1953 kot začasno nesposobnega, odpustili iz JLA.

„Čeprav je zdravje bilo izjemno slabo, se mi je uspelo zaposliti, tako da sem naslednje leto, ko sem nekaj privarčeval, prišel prišel v Radenske toplice, katere mi je priporočala teta, katera jih je že prej poznala. Povedala mi je, da je to dobro za krvni obtok in srce, kar se je tudi potrdilo. Na začetku je v Radencih bila samo terapija, kjer so še vodo morali posebej segrevati in jo prinesti v kad, danes pa so tukaj ugledni hoteli ter je vse zelo sodobno in modernizirano. Takrat je tukaj bil edini zdravnik, dr. Rožič, ki mi je priporočal, da jih obiskujem vsako leto. In sedaj lahko zatrdim, da sem največ let neprekinjeno gostoval v Radencih, kjer je sprva bilo le nekaj hiš. Za vsak svoj obisk Radencev, vključno s prvim, leta 1954, imam odpustne listine in podobna ptordila", pravi Ladislav Balaš, ki dodaja, da sta, poleg v radenskih hotelih, pogosto stanovala tudi v zasebnih hišah, pri Jurincu, Kupljenu ipd., same zdraviliške in druge storitve pa so imeli v zdravilišču. Ko je spoznal Boženo, ga je ona prvič obiskala v Radencih leta 1956 in tukaj se je ljubezen še poglobila ter ju dodatno povezala.
Ladislav, vojvodinski Madžar, je bil rojen leta 1931 v Temerinu pri Novem sadu v Vojvodini, a se je že osem let pozneje, ko je končal 2. razrede osnovne šole, torej tik pred začetkom 2. svetovne vojne, z očetom preselil v Zagreb, kjer sta živela stara starša. „Takrat so se po Evropi že pripravljali na vojno in moje otroštvo nikakor ni bilo lepo. Kljub temu sem nadaljeval osnovno šolanje in kar dobro mi je šlo", nam je ob tokratnem obisku v Radencih razlagal Ladislav, ki je pozneje končal tudi srednjo šolo in je postal grafični tehnik. Poklic je bil zelo iskan, naš sogovornik pa je bil očitno zelo iznajdljiv in sposoben grafičar, saj se je zaposlil v Hrvaškem grafičnem zavodu, starejši Prekmurci, ki so bili zaposleni v Pomurskem tisku, ko je bil Prapotnik, pa se ga gotovo spomnijo, saj takrat v Murski Soboti še niso imeli takšne barvne in klišejske tehnike kot v Zagrebu. „Žal je tudi naš zavod kmalu ugasnil, sam pa sem se pred tem invalidsko upokojil, in sicer ko sem bil star 46 let, torej pred štirimi desetletji", pove naš sogovornik, ki je zaradi dela s kemikalijami imel tudi beneficirano delovno dobo, kar mu je prineslo nekoliko več delovne dobe. Kljub temu je pokojnina kar mizerna in znaša manj kot 400 evrov.
Podobno prejema tudi Božena, ki je upokojena fizioterapevtka, pokojnino pa si je zaslužila v „Vinogradski bolnici" v Zagrebu. „Za naju so Radenci drugi dom, saj nikamor drugam ne hodiva na počitnice ali zdravljenje. Ker sta pokojnini skromni, varčujemo več mesecev, da si lahko privoščiva vsaj to uživanje v tem lepem kraju in okolju, kakršnega na vidiš povsod, enako ne doživiš takšnega gostoljubja in prijaznosti, ne le gostinskih, turističnih in zdraviliških delavcev, temveč vseh tukajšnjih ljudi", nam še povesta gosta iz Zagreba, ki dvomita, da bosta lahko še prišla v Radence. Pa ne le zaradi finančnih problemov, temveč zlasti zaradi starosti, bolezni in dejstva, da vedno morata koga prositi, da ju pripelje v deželo ob reki Muri, pozneje pa, da spet pride ponju...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Zagrebčana že več kot 60 let prihajata v Radence