V občini Sveti Jurij ob Ščavnici je kar nekaj parov, ki so dočakali visok zakonski jubilej. In med njimi sta tudi Amalija in Vinko Stramič iz Dragotincev, ki sta obeležila zlato poroko, torej 50 - letnico skupnega zakonskega življenja. Oba izhajata iz kmečkih družin, zato sta se vse življenje posvetila kmetovanju. Amalija se je rodila leta 1949 na Rožičkem Vrhu, Vinko pa leta 1941v Dragotincih, kjer je prevzel 12 ha veliko kmetijo, kjer sedaj obdelujejo 100 ha zemljišč in se ukvarjajo s prašičerejo. Njun zakon razveseljujejo otroci Mojca, Vinko, Jožica in Sonja. Veliko veselja pa jima v hišo prinaša devet vnukov in pravnukinja Neža, ki ju radi obiskujejo.
Ker se življenjska doba Slovenk in Slovencev podaljšuje, je med nami kljub dejstvu, da se mnogi zakoni končajo hitro, še vedno veliko parov, ki dočakajo visoko skupno življenjsko dobo. In med njimi sta tudi Marija in Janez Ketiš iz Sv. Jurija ob Ščavnici, ki sta pred dnevi prejela spominsko listino za 60 let skupnega zakonskega življenja. Obeležila sta torej biserno poroko, ob tej priložnosti sta nam zaupala nekaj zanimivosti iz svojega življenja. Oba sta rojena leta 1933, Marija v Okoslavcih, Janez pa v Sp. Kocijanu. Nekaj let po poroki, sta gospodarila na 5 ha veliki posesti, ki jo je podedovala Marija. Janez se je pri mojstru Janezu Kosiju na Kapeli, izučil za mizarja in je bil vseskozi zaposlen, v pokoj pa je šel iz Avtoradgone.Ročno obračanje sena še ni preteklost
Tudi obračanje in spravilo sena je lahko koristna rekreacija
V še ne tako davni preteklosti so kmetje seno kosili takrat, ko je trava odcvetela. Kot povedo starejši, so tako delali, ker se je trava sama zasejala in je bila pestrost trav raznolika. Ob tem v tistih časih niso poznali siliranja trav, tako da se je vse sušilo. Če so kosili s ročnimi kosami, so se kosci podali kosit zgodaj zjutraj, že ko se je delal svit, zato, ker kosa ob jutranji rosi lepše reže. Na večjih travnikih se je kosilo v »redi«, oz. vrsti, po dvajset in več koscev. Za njimi so redi z lesenimi grabljami »raztrosile« ženske ali malo večji otroci.
Tako raztrošena trava, se je ob soncu, včasih tudi rahlem vetriču, lepo sušila. Proti poldnevu, če je bilo dovolj sonca, pa jo je bilo treba obrniti, kar so po navadi opravljali z lesenimi grabljami, pa tudi lesenimi vilami. Z napredkom tehnologije in mehanizacije, je vse omenjeno, torej tudi obračanje z lesenimi grabljami, že domala preteklost, so pa tudi izjeme, kot je primer iz Polic pri Gornji Radgoni.
Tam je družina Alojza Mlaska iz Radvencev pri Negovi, na najetem travniku, v lepem sončnem vremenu, obračala seno. O tem nam je gospodar Alojz Mlasko povedal: »Imamo malo kmetijo, kjer redimo devet govedi. Ker nimamo dovolj svojih travnikov, kosimo na najetih travnikih. Tukaj v Policah, nam je travnik, nekoč je bil sadovnjak, tudi vinograd, brezplačno odstopila Ivanka Kozar. Ker sama nima več živine, se ji je zdelo škoda, da bi se okrog hiše razraslo grmovje. Ker je večina te parcele na hribovitem delu, je precej ročne košnje in spravila sena. Kolikor je mogoče pokosimo in obračamo s stroji, veliko pa je treba tudi pokosit in spraviti seno ročno. Kot vidite je družina vzela v roke grablje in z njimi obračamo in grabljamo seno, kjer dela ne moremo opraviti stroji. Za današnji čas je to zamudno delo. Če bi moral delavce plačati, se to ne bi izplačalo.«
Tudi v preteklosti so pri takih delil sodelovali vsi člani družine. Kot nam je povedala 77-letna lastnica parcele Ivanka Kozar, so takrat matere malega otroka, ki še ni shodil, posadile na razgrnjeno staro moško suknjo, koce, če je bila pri hiši, je bilo škoda, ob koncu njive ali travnika ter ga tako imele na očeh, obenem pa okopavale ali grabljale, kar je pač bilo potrebno. Tokrat smo lahko videli, kako je mlada mamica Klavdija svojega 5-mesečnega Svena, na travniku posadila v lepem prenosnem ležišču. Tako je lahko otrok opazoval, kako so mamica Klavdija, njegova babica Jožica in dedek Alojz, vihteli grablje in obračali napol posušeno travo.
