V tem prvem tromesečju letošnjega leta, se po gasilskih domovih izvajajo redni letni občni zbori Prostovoljnih gasilskih društev, kjer se pregleda minulo delo ter se obenem snujejo novi načrti in cilji za tekoče aktivno leto. Ob tej priložnosti se tudi podeljujejo najrazličnejše zahvale, priznanja, odlikovanja, povišanja, obletnice ter nazivi. Tudi na občnem zboru Prostovoljnega društva Orehovci so ob koncu podelili pisano paleto priznanj in zahval. Med njimi pa je najbolj izstopala listina za naziv »častni poveljnik«, ki jo je prejel starosta PGD Orehovci Franc Domajnko.
V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer se vedno nekaj dogaja, so se pred kratkim stanovalci tri dni zapored veselili in plesali. Med drugim so pripravili tudi tradicionalno druženje z Valentinovim srčkovim plesom. Že pred začetkom plesa so zaposleni izdelali verižice s srčki, ki so jih razdelili stanovalcem in tako poskrbeli za pravo vzdušje ob tem prazniku. Zato se je že ob zbiranju navzočih v avli opazilo prijetno vzdušje ob pričakovanju ponovnega druženja.
V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer praznujejo prvih deset let obstoja in delovanja, pogosto poskrbijo, da so praznični dnevi nepozabni. In tako je bilo v letošnjem februarju, ko je najprej bil kulturni dan, nato pust, pa Valentinovo... Ob letošnjem pustu so tako organizirali pravo »mini pustno rajanje« na katerem so sodelovale vse generacije. Dom so namreč na dan pustovanja obiskali najprej otroci iz sosednjega Vrtca Manka Golarja, ki so stanovalcem pripravili mimohod v pustnih maskah. Na obraze prisotnih v avli so pričarali široke nasmehe in dobra volja se je nenadoma razlila kar po celem DSO. Otroci in prijazne vzgojiteljice, ki so bile tudi lepo našemljene, so se razveselili ocvrtih »mišk« in soka, saj jih je direktor DSO-GR d.o.o., mag. Marjan Žula, povabil na druženje po uspešnem mimohodu in se hkrati zahvalil za »obisk maškar«.
Na območju Slovenske Bistrice je Pohodniška sekcija ŠD Elektro Maribor pripravila 4. Nejčev spominski pohod, s katerim so udeleženci počastili spomin na mladega sodelavca-električarja, Nejca Mesariča. Kot je znano je pred štirimi leti, v pričetku februarja, Slovenijo zajela izjemna naravna ujma. Pri odpravljanju posledic, ki jih je povzročil žled, in pri ponovnem vzpostavljanju oskrbe prebivalstva z električno energijo, je življenje tragično izgubil mlad fant Nejc Mesarič. V spomin nanj in na njegov pogum je letos tako organiziran že četrti pohod in spominska slovesnost, ki so se je, že tradicionalno, udeležili tudi predstavniki Hrvaškega elektrogospodarstva (Hrvatske elektroprivrede), ki so pred leti z odlično usposobljenimi ekipami priskočili na pomoč slovenskim elektromonterjem pri odpravljanju zahtevnih posledic vremenske ujme.Ročno obračanje sena še ni preteklost
Tudi obračanje in spravilo sena je lahko koristna rekreacija
V še ne tako davni preteklosti so kmetje seno kosili takrat, ko je trava odcvetela. Kot povedo starejši, so tako delali, ker se je trava sama zasejala in je bila pestrost trav raznolika. Ob tem v tistih časih niso poznali siliranja trav, tako da se je vse sušilo. Če so kosili s ročnimi kosami, so se kosci podali kosit zgodaj zjutraj, že ko se je delal svit, zato, ker kosa ob jutranji rosi lepše reže. Na večjih travnikih se je kosilo v »redi«, oz. vrsti, po dvajset in več koscev. Za njimi so redi z lesenimi grabljami »raztrosile« ženske ali malo večji otroci.
Tako raztrošena trava, se je ob soncu, včasih tudi rahlem vetriču, lepo sušila. Proti poldnevu, če je bilo dovolj sonca, pa jo je bilo treba obrniti, kar so po navadi opravljali z lesenimi grabljami, pa tudi lesenimi vilami. Z napredkom tehnologije in mehanizacije, je vse omenjeno, torej tudi obračanje z lesenimi grabljami, že domala preteklost, so pa tudi izjeme, kot je primer iz Polic pri Gornji Radgoni.
Tam je družina Alojza Mlaska iz Radvencev pri Negovi, na najetem travniku, v lepem sončnem vremenu, obračala seno. O tem nam je gospodar Alojz Mlasko povedal: »Imamo malo kmetijo, kjer redimo devet govedi. Ker nimamo dovolj svojih travnikov, kosimo na najetih travnikih. Tukaj v Policah, nam je travnik, nekoč je bil sadovnjak, tudi vinograd, brezplačno odstopila Ivanka Kozar. Ker sama nima več živine, se ji je zdelo škoda, da bi se okrog hiše razraslo grmovje. Ker je večina te parcele na hribovitem delu, je precej ročne košnje in spravila sena. Kolikor je mogoče pokosimo in obračamo s stroji, veliko pa je treba tudi pokosit in spraviti seno ročno. Kot vidite je družina vzela v roke grablje in z njimi obračamo in grabljamo seno, kjer dela ne moremo opraviti stroji. Za današnji čas je to zamudno delo. Če bi moral delavce plačati, se to ne bi izplačalo.«
Tudi v preteklosti so pri takih delil sodelovali vsi člani družine. Kot nam je povedala 77-letna lastnica parcele Ivanka Kozar, so takrat matere malega otroka, ki še ni shodil, posadile na razgrnjeno staro moško suknjo, koce, če je bila pri hiši, je bilo škoda, ob koncu njive ali travnika ter ga tako imele na očeh, obenem pa okopavale ali grabljale, kar je pač bilo potrebno. Tokrat smo lahko videli, kako je mlada mamica Klavdija svojega 5-mesečnega Svena, na travniku posadila v lepem prenosnem ležišču. Tako je lahko otrok opazoval, kako so mamica Klavdija, njegova babica Jožica in dedek Alojz, vihteli grablje in obračali napol posušeno travo.
