Ročno obračanje sena še ni preteklost
Tudi obračanje in spravilo sena je lahko koristna rekreacija
V še ne tako davni preteklosti so kmetje seno kosili takrat, ko je trava odcvetela. Kot povedo starejši, so tako delali, ker se je trava sama zasejala in je bila pestrost trav raznolika. Ob tem v tistih časih niso poznali siliranja trav, tako da se je vse sušilo. Če so kosili s ročnimi kosami, so se kosci podali kosit zgodaj zjutraj, že ko se je delal svit, zato, ker kosa ob jutranji rosi lepše reže. Na večjih travnikih se je kosilo v »redi«, oz. vrsti, po dvajset in več koscev. Za njimi so redi z lesenimi grabljami »raztrosile« ženske ali malo večji otroci.
Tako raztrošena trava, se je ob soncu, včasih tudi rahlem vetriču, lepo sušila. Proti poldnevu, če je bilo dovolj sonca, pa jo je bilo treba obrniti, kar so po navadi opravljali z lesenimi grabljami, pa tudi lesenimi vilami. Z napredkom tehnologije in mehanizacije, je vse omenjeno, torej tudi obračanje z lesenimi grabljami, že domala preteklost, so pa tudi izjeme, kot je primer iz Polic pri Gornji Radgoni.
Tam je družina Alojza Mlaska iz Radvencev pri Negovi, na najetem travniku, v lepem sončnem vremenu, obračala seno. O tem nam je gospodar Alojz Mlasko povedal: »Imamo malo kmetijo, kjer redimo devet govedi. Ker nimamo dovolj svojih travnikov, kosimo na najetih travnikih. Tukaj v Policah, nam je travnik, nekoč je bil sadovnjak, tudi vinograd, brezplačno odstopila Ivanka Kozar. Ker sama nima več živine, se ji je zdelo škoda, da bi se okrog hiše razraslo grmovje. Ker je večina te parcele na hribovitem delu, je precej ročne košnje in spravila sena. Kolikor je mogoče pokosimo in obračamo s stroji, veliko pa je treba tudi pokosit in spraviti seno ročno. Kot vidite je družina vzela v roke grablje in z njimi obračamo in grabljamo seno, kjer dela ne moremo opraviti stroji. Za današnji čas je to zamudno delo. Če bi moral delavce plačati, se to ne bi izplačalo.«
Tudi v preteklosti so pri takih delil sodelovali vsi člani družine. Kot nam je povedala 77-letna lastnica parcele Ivanka Kozar, so takrat matere malega otroka, ki še ni shodil, posadile na razgrnjeno staro moško suknjo, koce, če je bila pri hiši, je bilo škoda, ob koncu njive ali travnika ter ga tako imele na očeh, obenem pa okopavale ali grabljale, kar je pač bilo potrebno. Tokrat smo lahko videli, kako je mlada mamica Klavdija svojega 5-mesečnega Svena, na travniku posadila v lepem prenosnem ležišču. Tako je lahko otrok opazoval, kako so mamica Klavdija, njegova babica Jožica in dedek Alojz, vihteli grablje in obračali napol posušeno travo.
