Na območju Lenarta in sploh Slovenskih Goric, je očitno veliko uspešnih zakonov, saj nas pogosto obveščajo o praznovanju zlatih, bisernih, diamantnih in podobnih jubilejnih porok. In tako je bilo tudi v Spodnjem Porčiču, streljaj od Lenarta, kjer sta pred dnevi, srečna in zadovoljna v krogu domačih in prijateljev, zlati jubilej skupnega življenja praznovala Matilda in Konrad Rokavec. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda, ob predstavniku države – matičarju, opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, cerkvenega pa ob zahvalni maši častni naddekan in lenarški župnik Martin Bezgovšek.
V teh lepih jesenskih vikendih, ko veliko slavimo darove narave, je bilo še posebej veselo pri Gorjupovih v okolici Lenarta. Tam sta zlati jubilej skupnega življenja praznovala Marija in Marjan Gorjup iz Zgornjih Žerjavcev v Slovenskih goricah. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda opravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, cerkvenega ob zahvalni maši pa častni naddekan in župnik Martin Bezgovšek. Zlatoporočenca Marija in Marjan Gorjup, mimogrede sta oba rojena leta 1949, sta se sicer civilno poročila 21.9.1968 in en teden kasneje tudi cerkveno v cerkvi Sv. Lenarta.
Kot da bi se jim prikazala Marija...
Velika gobarska sreča ob sprehodu družine Mlasko-Caharijas iz Slovenskih goric
Pogosto letošnje deževje, ki močno namaka gozdove in polja, je gotovo botrovalo tudi nekoliko boljši rasti jurčkov in drugih gozdnih lepotic – gob. In čeprav so nekateri ljubitelji gob in gobarjenja s skrajnjega severovzhoda države, iz Pomurja in Slovenskih goric, tarnali češ da ne najdejo gob, pa česar takega nikakor ne more trditi družina iz Slovenskih goric, natančneje iz Radvencev pri Negovi, Mlasko – Caharijas, ki se jim je le dan po Marijinem vnebovzetju, očitno dobesedno „prikazala Marija", če ne prava, potem pa zanesljivo gobarska, saj so redki tudi tisti najbolj strastni in iznajdljivi ljubitelj gob in gobarjenja, ki bi jih doletela takšna sreča.
V omenjeni družini Mlasko - Caharijas, so oče Alojz, mama Jožica, in še ena mamica Klavdija, ki je v torek, 16. avgusta 2016, popoldan šla na sprehod z otroškim vozičkom, v katerem so na „sprehod" peljali malega Svena. „In prikazala se nam je Marija. Takó se reče, če se človeku pripeti kaj nenavadnega in veselega. V tem primeru je bila gobarska sreča, saj je babica Jožica ob makadamski cesti, le dva metra stran od ceste, ki pelje skozi gozd, kje ni izdala, zagledala velikega gobana – jurčka", pove mamica Klavdija, mama in babica Jožica pa nadaljuje: „V življenju še nisem doživela kaj takega. Ob sprehodu sem opazovala okolico in nenadoma zagledala velikega jurčka. Ko sem ga odtrgala, sem v krogu le nekaj metrov od najdenega jurčka, nabrala 4,6 kg gob. K sreči, smo bili ob najdbi trije, če ne štejem malega Svena, da smo jih lahko vse pobrali in tako zadostili zakonu, ki dovoljuje le določeno količino gob na gobarja. Gobe, ki sem jih nabrala, kot vidite jih je za eno košaro, so zdrave in jih bomo posušili. Nekdaj so rekli, da gobe najbolj rastejo, ko grmi in bliska. To se je tokrat potrdilo, saj je sinoči divjala nevihta z grmenjem in bliskanjem. Ker kaj takega več najbrž ne bom doživela in sem vesela najdbe, sem si zaželela, da bi najdbo tudi prenesli na fotografski aparat"...
Včasih so sicer gobe v tem delu države nabirali zato, da so jih prodajali in si z zaslužkom nabavljali najnujnejše artikle za gospodinjstvo. Nabirali so jih tudi otroci, ki za denar, zaslužen s prodajo gob, kupovali šolske potrebščine. Še ne tako dolgo, so delovale v Slovenskih Goricah, gotovo tudi kje drugje, zbiralnice, kjer so zbirali sveže gobe in jih izvažali. Danes je gobarjenje zelo razširjeno, saj se gobarji v gozdove pripeljejo od daleč z avtomobili. V preteklosti, pa so jih nabirali le bližnji domačini....
