Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Detektivi na limanice lovijo predvsem nezveste moške

 

Na slovenske detektive se najpogosteje obračajo ženske, ki ne verjamejo partnerjem - detektivi opravljajo tudi alkoteste med zaposlenimi

DetektiviGotovo so mnogim izmed nas pri srcu filmske detektivke, kjer praktično ni kaznivega dejanja, ki ga detektivi ne bi razkrili. Povsem drugačno je razmišljanje, če ti je mogoče detektiv za petam in skuša odkriti, ali si mogoče nezvest, ali si storil kakšno kaznivo dejanje, ali si se kaj zlagal... Za mnoge Slovence in Slovenke pa je gotovo še vedno velika neznanka, da je detektivski poklic tudi v Sloveniji v razmahu, povpraševanje po detektivskih storitvah pa je vedno večje. Za poklic detektiva se odločajo predvsem moški, med lastniki detektivske licence v Sloveniji pa je le 15 žensk. In med njimi je ena najbolj prodornih Bernarda Škrabar, ki nam je v posebnem pogovoru zaupala nekatere skrivnosti svojega in sploh detektivskega dela.

Tako smo med drugim izvedeli, da pomoč zasebnega detektiva pri sumu varanja, večinoma iščejo ženske. „Za poizvedovanje in preverjanje, ali gre za varanje, se pogosteje odločajo ženske, čeprav je tudi moških kar precej. V večini primerov se na koncu tudi v resnici izkaže, da ima partner ljubimca oziroma ljubimko. Ljudje običajno pridejo k nam že s konkretnimi sumi ali znaki, ki namigujejo na varanje, kljub temu obtoženi partner nezvestobo skoraj vedno zanika", pravi Škrabarjeva, ki dodaja, da je detektivsko delo, ki ga opravljajo zelo zahtevno, a kljub temu „niti približno tako »filmsko«, kot si marsikdo predstavlja. Ko nekoga zasledujemo, na primer, velikokrat nekje čakamo tudi po več ur, tako v mrazu kot tudi v vročini, potem pa je na voljo le nekaj sekund, da narediš dovolj dobro fotografijo, ki bo veljala kot dokazno gradivo".
Direktorica Detektivsko-varnostne agencije, v kateri delajo tako moški kot tudi ženske detektivke, nam je zaupala, da so v nekaterih pogledih ženske boljše. „Na splošno imajo denimo boljšo intuicijo in bolj razvit socialni čut. Če je ženska detektivka dobra, ni nobenih težav. Mislim pa, da se morajo ženske na tem področju veliko bolj dokazovati in garati kot moški. A tako je pravzaprav pri skoraj vsakem poklicu. Dober detektiv mora imeti specifična znanja in veščine. Slediti mora najnovejši tehnologiji, biti mora hiter, potrpežljiv, poznati podjetja in profile ljudi, prav tako mora biti prilagodljiv, imeti dobre instinkte, veliko koncentracije, vajen mora biti timskega dela, biti dober fotograf, poznati mora zakonodajo in imeti odličen spomin. Po mojem mnenju fakulteta študentom, ki želijo biti detektivi, ne da dovolj znanja, zato v tiste, ki želijo delati pri nas, veliko vlagamo in jim predamo ogromno informacij, izobražujemo se tudi v tujini. Mislim, da je tega v slovenskih detektivskih agencijah premalo", pravi detektivka Bernarda Škrabar, ki dodaja, da se na njih čedalje pogosteje obračajo podjetja, kar je posledica vse pogostejših nepravilnosti in goljufij, običajno gre za preiskovanje bolniških odsotnosti, vinjenosti zaposlenih na delovnem mestu in notranjih kraj.
„Veliko je tatvin v proizvodnjah podjetij, na primer. Preiskovala sem primere, ko je delavec kradel lastnino podjetja, v vrednosti od nekaj deset evrov pa tudi do sto tisoč evrov. Kradejo vse, od bonbonov in pisarniškega materiala do barv in kovin. V proizvodnjah na željo direktorjev opravimo tudi veliko alkotestov. Delavce testiramo nenapovedano, v primeru vinjenosti jim vodstvo izda opomin ali jih celo odpusti. Podjetja po izkušnji z našo agencijo pogosto oblikujejo ali posodobijo obstoječi pravilnik, ki prepoveduje uživanje alkohola in drog na delovnem mestu. Torej, kar veliko prav bizarnih stvari sem že doživela pri svojem delu. Najbolj mi je ostala v spominu neka gospa, ki se je na nas obrnila po telefonu. Preprosto je rekla, da za 14 dni naroča prisluškovanje mobilnemu telefonu svojega moža. Ko sem ji pojasnila, da je to nezakonito in da ji noben detektiv tega ne more in ne sme narediti, se je malce razburila, češ kakšna detektivska agencija da smo, a se je na koncu sprijaznila, da bo njena zahteva ostala neizpolnjena. Pri tem moram poudariti, da detektivi pri svojem delu vedno delujemo znotraj zakona in spoštujemo etična načela. V Detektivsko-varnostni agenciji (DVA) smo se k spoštovanju zakonov in etičnih načel zavezali tudi s podpisom Smernic korporativne integritete in Deklaracije o poštenem poslovanju, to je dokumentov, ki jih običajno podpisujejo le večja podjetja. Bili smo celo eden prvih podpisnikov teh dokumentov".
Bernarda Škrabar, direktorica DVA je edina detektivka v Sloveniji, ki se ukvarja s to dejavnostjo, in ki se pojavlja tudi v medijih, saj meni, da ji to ne more škodovati. „Menim, da nam pojavljanje v medijih koristi, saj smo na ta način bolj prepoznani, na ta način tudi skušamo vplivati na to, da bi bilo javno mnenje o detektivih pozitivno, da bi ljudje spoznali, s čim vsem se ukvarjamo in bi na tak način spremenili filmske predstave o detektivskem delu, predstave o tem, da v večini delamo preko roba zakona, ne izbiramo sredstev, da pridemo do cilja ipd. Ob tem je gotovo, da ko si enkrat prepoznan v medijih, ne moreš več biti toliko izpostavljen na terenu, čeprav poznam kar nekaj kolegov v tujini, ki so še več v medijih in se glede tega sploh ne obremenjujejo. Konec koncev lahko za potrebe nadzora detektiv svojo podobo hitro in zelo učinkovito preobrazi. Kar se tiče prepoznavnosti pa je še vedno dobro opravljena storitev tista, ki daje dolgoročne rezultate in pravo reklamo – od ust do ust, s priporočili. Detektivsko delo je sicer fleksibilno in ne more biti odmerjeno z osem urnim delavnikom. Prednost, da lahko detektiva v primeru urgentne zadeve stranka pokliče kadarkoli, ta pa se z interventno ekipo odzove v najkrajšem možnem času, je dodana vrednost, od katere je odvisno, ali bo primer rešen v korist stranke ali ne.".
Detektivi rešijo veliko primerov uspešno, a vendarle je npr. že iz zapisa v letu 1921 razvidno, da ne samo, da so detektivi na slabem glasu, ampak da imajo pomanjkljivo znanje, ne samo v znanosti, ampak tudi v praksi, so nezanesljivi, vpleteni naj bi bili tudi v različna kazniva dejanja ipd. Skozi zgodovino do današnjih dni tega v detektivski branži nekako niso mogli razrešiti, podobno je v Angliji in tudi drugod. „Ravno iz tega razloga si detektivi prizadevamo (vsaj tisti, ki damo kaj na razvoj stroke), da bi vzpostavili enoten evropski sistem pogojev, usposabljanja, licenciranja. V ta namen je bila izoblikovana projektna skupina, del katere sem, vendar po precej obetajočem pričetku pred leti, se je zadeva pravzaprav ustavila, kar pa ne pomeni, da si posamezne države ne prizadevajo tega področja urediti oz. uskladiti. Nemčija in Anglija, ki ju slučajno omenjam, kot razviti državi s tradicijo detektivske dejavnosti, namreč nimata predpisanega pogoja stopnje izobrazbe, niti predpisanega obveznega usposabljanja za ta poklic (usposabljanja seveda obstajajo, vendar neobvezna), tako je torej odločitev biti detektiv, prepuščena posamezniku in ni regulirana s posebnimi predpisi. Pri tem je res, da ne smemo biti črnogledi, kar se tujine tiče, saj, ne glede na to, da morda nima zakonsko reguliranega poklica detektiva, ima pa neprimerljivo tradicijo te dejavnosti".
V Sloveniji je bil prvi Zakon o detektivski dejavnosti leta 1994 in z zakonom imamo področje dokaj dolgo in dobro regulirano, čeprav je po novem Zakonu o detektivski dejavnosti iz leta 2011 poleg ostalih pogojev, obvezno še 80 – urno usposabljanje pred pristopom na detektivski izpit. Ne glede na zakonsko regulacijo, pa sem še vedno mnenja, da to ni dovolj. Pripravništvo, ki je predvideno v zakonu, je namreč še vedno mrtva črka na papirju, saj bi za dolgoročno zagotavljanje kakovosti detektivskih storitev nedvomno moralo biti obligatorno 1 – letno pripravništvo, kot ima med drugim to urejeno Hrvaška, kjer je obvezno 1 – letno pripravništvo pri mentorju detektivu, ki mora imeti najmanj 3 leta delovnih izkušenj. In kako pri izbiri privatnega detektiva ugotoviti, ali je detektiv dober, in ali bomo z njegovo pomočjo uspešno rešili primer, zaradi katerega ga želimo najeti?
„Mnogo podjetij se pri naročilu storitve sprašuje le o ceni oz. strošku, ki jim ga bo prinesla. Pa se stranke sprašujejo tudi o kvaliteti dela, ki ga bo potencialni detektiv opravil za njih? Najverjetneje ne. Pa bi se morali. Cena je pomembna, ampak ne bi smela biti odločujoči faktor: »Poceni« lahko pomeni tudi iskanje bližnjic, uporabo slabše kvalificiranih ali nekvalificiranih, in še hujše neizurjenih ljudi, površnost in opravljanje dela v t.i. »sivi coni«. Sami ne počnemo ničesar od naštetega, zato tudi nismo najcenejša opcija na trgu. Naročniki bi morali v prvi vrsti najeti detektiva, ki je strokoven, diskreten, kvalitetno opravlja svojo storitev, je pošten in deluje v skladu s standardi etike in poslovne integritete. Najbolje je, da mu zastavi stranka nekaj vprašanj, s pomočjo katerih bo ugotovila, ali je izbrani detektiv dober, učinkovit ter strokovno podkovan, da lahko pomaga pri reševanju določenega problema".
Če potrebuje stranka detektiva za nadzor delavca, naj najame agencijo, ki je specializirana za nadzor in ima za seboj vrsto uspešno razrešenih primerov. Če potrebuje nekoga za reševanje problemov informacijske varnosti, naj se obrne na strokovnjaka z dovolj znanja in opreme. Primer in težavo mora vsekakor reševati nekdo, ki bo visoko motiviran za razrešitev situacije, specializiran in se bo na svojem področju stalno usposabljal. Dober detektiv bo priznal svoje omejitve ter stranki predstavil svoje izkušnje z določenim področjem dela. Pomembno je tudi, da stranka izbere detektiva, ki je na svojem področju aktiven strokovnjak, se stalno izobražuje in izpopolnjuje. To pomeni, da dobro pozna aktualno zakonodajo in pravne postopke, potrebne v določenih primerih. V globalu je najbolj smotrna primerjava poklica detektiva s poklicem odvetnika ali pravnika. Kar se tiče predkazenskega in kazenskega postopka, bi detektivi lahko opravljali funkcijo pomočnika tožilca ali sodnika, ki bi ga pooblastil za določeno zadevo.
Po prepričanju naše sogovornice, bi bilo potrebno uvesti institut »pooblaščenega« detektiva, ki bi pomagal državi pri preiskovanju konkretnega primera, prepričana sem namreč, da je nekaj detektivov v Sloveniji, ki imajo dober potencial, da bi lahko pripomogli s svojem delu državnim organom in tudi zmanjšali stroške. To področje pa bi moralo biti ustrezno pravno regulirano. Seveda pa bi bili ti detektivi podvrženi še večjemu nadzoru s strani države, kot so to sedaj. „Država je s prenosom dela pooblastil, prenesla nekaj nalog na področje zasebnega varovanja in občinskega redarstva, zakaj se ne bi zgledovala po tem področju tudi na detektivski, poizvedovalni, preiskovalni dejavnosti. Roko na srce, so detektivi bolj izobraženi, kakor varnostniki in občinski redarji, vendar pa bomo v prihodnosti zagotovo morali še bolj delati na razvoju strokovne usposobljenosti".

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Detektivi na limanice lovijo predvsem nezveste moške