Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Detektivi na limanice lovijo predvsem nezveste moške

 

Na slovenske detektive se najpogosteje obračajo ženske, ki ne verjamejo partnerjem - detektivi opravljajo tudi alkoteste med zaposlenimi

DetektiviGotovo so mnogim izmed nas pri srcu filmske detektivke, kjer praktično ni kaznivega dejanja, ki ga detektivi ne bi razkrili. Povsem drugačno je razmišljanje, če ti je mogoče detektiv za petam in skuša odkriti, ali si mogoče nezvest, ali si storil kakšno kaznivo dejanje, ali si se kaj zlagal... Za mnoge Slovence in Slovenke pa je gotovo še vedno velika neznanka, da je detektivski poklic tudi v Sloveniji v razmahu, povpraševanje po detektivskih storitvah pa je vedno večje. Za poklic detektiva se odločajo predvsem moški, med lastniki detektivske licence v Sloveniji pa je le 15 žensk. In med njimi je ena najbolj prodornih Bernarda Škrabar, ki nam je v posebnem pogovoru zaupala nekatere skrivnosti svojega in sploh detektivskega dela.

Tako smo med drugim izvedeli, da pomoč zasebnega detektiva pri sumu varanja, večinoma iščejo ženske. „Za poizvedovanje in preverjanje, ali gre za varanje, se pogosteje odločajo ženske, čeprav je tudi moških kar precej. V večini primerov se na koncu tudi v resnici izkaže, da ima partner ljubimca oziroma ljubimko. Ljudje običajno pridejo k nam že s konkretnimi sumi ali znaki, ki namigujejo na varanje, kljub temu obtoženi partner nezvestobo skoraj vedno zanika", pravi Škrabarjeva, ki dodaja, da je detektivsko delo, ki ga opravljajo zelo zahtevno, a kljub temu „niti približno tako »filmsko«, kot si marsikdo predstavlja. Ko nekoga zasledujemo, na primer, velikokrat nekje čakamo tudi po več ur, tako v mrazu kot tudi v vročini, potem pa je na voljo le nekaj sekund, da narediš dovolj dobro fotografijo, ki bo veljala kot dokazno gradivo".
Direktorica Detektivsko-varnostne agencije, v kateri delajo tako moški kot tudi ženske detektivke, nam je zaupala, da so v nekaterih pogledih ženske boljše. „Na splošno imajo denimo boljšo intuicijo in bolj razvit socialni čut. Če je ženska detektivka dobra, ni nobenih težav. Mislim pa, da se morajo ženske na tem področju veliko bolj dokazovati in garati kot moški. A tako je pravzaprav pri skoraj vsakem poklicu. Dober detektiv mora imeti specifična znanja in veščine. Slediti mora najnovejši tehnologiji, biti mora hiter, potrpežljiv, poznati podjetja in profile ljudi, prav tako mora biti prilagodljiv, imeti dobre instinkte, veliko koncentracije, vajen mora biti timskega dela, biti dober fotograf, poznati mora zakonodajo in imeti odličen spomin. Po mojem mnenju fakulteta študentom, ki želijo biti detektivi, ne da dovolj znanja, zato v tiste, ki želijo delati pri nas, veliko vlagamo in jim predamo ogromno informacij, izobražujemo se tudi v tujini. Mislim, da je tega v slovenskih detektivskih agencijah premalo", pravi detektivka Bernarda Škrabar, ki dodaja, da se na njih čedalje pogosteje obračajo podjetja, kar je posledica vse pogostejših nepravilnosti in goljufij, običajno gre za preiskovanje bolniških odsotnosti, vinjenosti zaposlenih na delovnem mestu in notranjih kraj.
„Veliko je tatvin v proizvodnjah podjetij, na primer. Preiskovala sem primere, ko je delavec kradel lastnino podjetja, v vrednosti od nekaj deset evrov pa tudi do sto tisoč evrov. Kradejo vse, od bonbonov in pisarniškega materiala do barv in kovin. V proizvodnjah na željo direktorjev opravimo tudi veliko alkotestov. Delavce testiramo nenapovedano, v primeru vinjenosti jim vodstvo izda opomin ali jih celo odpusti. Podjetja po izkušnji z našo agencijo pogosto oblikujejo ali posodobijo obstoječi pravilnik, ki prepoveduje uživanje alkohola in drog na delovnem mestu. Torej, kar veliko prav bizarnih stvari sem že doživela pri svojem delu. Najbolj mi je ostala v spominu neka gospa, ki se je na nas obrnila po telefonu. Preprosto je rekla, da za 14 dni naroča prisluškovanje mobilnemu telefonu svojega moža. Ko sem ji pojasnila, da je to nezakonito in da ji noben detektiv tega ne more in ne sme narediti, se je malce razburila, češ kakšna detektivska agencija da smo, a se je na koncu sprijaznila, da bo njena zahteva ostala neizpolnjena. Pri tem moram poudariti, da detektivi pri svojem delu vedno delujemo znotraj zakona in spoštujemo etična načela. V Detektivsko-varnostni agenciji (DVA) smo se k spoštovanju zakonov in etičnih načel zavezali tudi s podpisom Smernic korporativne integritete in Deklaracije o poštenem poslovanju, to je dokumentov, ki jih običajno podpisujejo le večja podjetja. Bili smo celo eden prvih podpisnikov teh dokumentov".
Bernarda Škrabar, direktorica DVA je edina detektivka v Sloveniji, ki se ukvarja s to dejavnostjo, in ki se pojavlja tudi v medijih, saj meni, da ji to ne more škodovati. „Menim, da nam pojavljanje v medijih koristi, saj smo na ta način bolj prepoznani, na ta način tudi skušamo vplivati na to, da bi bilo javno mnenje o detektivih pozitivno, da bi ljudje spoznali, s čim vsem se ukvarjamo in bi na tak način spremenili filmske predstave o detektivskem delu, predstave o tem, da v večini delamo preko roba zakona, ne izbiramo sredstev, da pridemo do cilja ipd. Ob tem je gotovo, da ko si enkrat prepoznan v medijih, ne moreš več biti toliko izpostavljen na terenu, čeprav poznam kar nekaj kolegov v tujini, ki so še več v medijih in se glede tega sploh ne obremenjujejo. Konec koncev lahko za potrebe nadzora detektiv svojo podobo hitro in zelo učinkovito preobrazi. Kar se tiče prepoznavnosti pa je še vedno dobro opravljena storitev tista, ki daje dolgoročne rezultate in pravo reklamo – od ust do ust, s priporočili. Detektivsko delo je sicer fleksibilno in ne more biti odmerjeno z osem urnim delavnikom. Prednost, da lahko detektiva v primeru urgentne zadeve stranka pokliče kadarkoli, ta pa se z interventno ekipo odzove v najkrajšem možnem času, je dodana vrednost, od katere je odvisno, ali bo primer rešen v korist stranke ali ne.".
Detektivi rešijo veliko primerov uspešno, a vendarle je npr. že iz zapisa v letu 1921 razvidno, da ne samo, da so detektivi na slabem glasu, ampak da imajo pomanjkljivo znanje, ne samo v znanosti, ampak tudi v praksi, so nezanesljivi, vpleteni naj bi bili tudi v različna kazniva dejanja ipd. Skozi zgodovino do današnjih dni tega v detektivski branži nekako niso mogli razrešiti, podobno je v Angliji in tudi drugod. „Ravno iz tega razloga si detektivi prizadevamo (vsaj tisti, ki damo kaj na razvoj stroke), da bi vzpostavili enoten evropski sistem pogojev, usposabljanja, licenciranja. V ta namen je bila izoblikovana projektna skupina, del katere sem, vendar po precej obetajočem pričetku pred leti, se je zadeva pravzaprav ustavila, kar pa ne pomeni, da si posamezne države ne prizadevajo tega področja urediti oz. uskladiti. Nemčija in Anglija, ki ju slučajno omenjam, kot razviti državi s tradicijo detektivske dejavnosti, namreč nimata predpisanega pogoja stopnje izobrazbe, niti predpisanega obveznega usposabljanja za ta poklic (usposabljanja seveda obstajajo, vendar neobvezna), tako je torej odločitev biti detektiv, prepuščena posamezniku in ni regulirana s posebnimi predpisi. Pri tem je res, da ne smemo biti črnogledi, kar se tujine tiče, saj, ne glede na to, da morda nima zakonsko reguliranega poklica detektiva, ima pa neprimerljivo tradicijo te dejavnosti".
V Sloveniji je bil prvi Zakon o detektivski dejavnosti leta 1994 in z zakonom imamo področje dokaj dolgo in dobro regulirano, čeprav je po novem Zakonu o detektivski dejavnosti iz leta 2011 poleg ostalih pogojev, obvezno še 80 – urno usposabljanje pred pristopom na detektivski izpit. Ne glede na zakonsko regulacijo, pa sem še vedno mnenja, da to ni dovolj. Pripravništvo, ki je predvideno v zakonu, je namreč še vedno mrtva črka na papirju, saj bi za dolgoročno zagotavljanje kakovosti detektivskih storitev nedvomno moralo biti obligatorno 1 – letno pripravništvo, kot ima med drugim to urejeno Hrvaška, kjer je obvezno 1 – letno pripravništvo pri mentorju detektivu, ki mora imeti najmanj 3 leta delovnih izkušenj. In kako pri izbiri privatnega detektiva ugotoviti, ali je detektiv dober, in ali bomo z njegovo pomočjo uspešno rešili primer, zaradi katerega ga želimo najeti?
„Mnogo podjetij se pri naročilu storitve sprašuje le o ceni oz. strošku, ki jim ga bo prinesla. Pa se stranke sprašujejo tudi o kvaliteti dela, ki ga bo potencialni detektiv opravil za njih? Najverjetneje ne. Pa bi se morali. Cena je pomembna, ampak ne bi smela biti odločujoči faktor: »Poceni« lahko pomeni tudi iskanje bližnjic, uporabo slabše kvalificiranih ali nekvalificiranih, in še hujše neizurjenih ljudi, površnost in opravljanje dela v t.i. »sivi coni«. Sami ne počnemo ničesar od naštetega, zato tudi nismo najcenejša opcija na trgu. Naročniki bi morali v prvi vrsti najeti detektiva, ki je strokoven, diskreten, kvalitetno opravlja svojo storitev, je pošten in deluje v skladu s standardi etike in poslovne integritete. Najbolje je, da mu zastavi stranka nekaj vprašanj, s pomočjo katerih bo ugotovila, ali je izbrani detektiv dober, učinkovit ter strokovno podkovan, da lahko pomaga pri reševanju določenega problema".
Če potrebuje stranka detektiva za nadzor delavca, naj najame agencijo, ki je specializirana za nadzor in ima za seboj vrsto uspešno razrešenih primerov. Če potrebuje nekoga za reševanje problemov informacijske varnosti, naj se obrne na strokovnjaka z dovolj znanja in opreme. Primer in težavo mora vsekakor reševati nekdo, ki bo visoko motiviran za razrešitev situacije, specializiran in se bo na svojem področju stalno usposabljal. Dober detektiv bo priznal svoje omejitve ter stranki predstavil svoje izkušnje z določenim področjem dela. Pomembno je tudi, da stranka izbere detektiva, ki je na svojem področju aktiven strokovnjak, se stalno izobražuje in izpopolnjuje. To pomeni, da dobro pozna aktualno zakonodajo in pravne postopke, potrebne v določenih primerih. V globalu je najbolj smotrna primerjava poklica detektiva s poklicem odvetnika ali pravnika. Kar se tiče predkazenskega in kazenskega postopka, bi detektivi lahko opravljali funkcijo pomočnika tožilca ali sodnika, ki bi ga pooblastil za določeno zadevo.
Po prepričanju naše sogovornice, bi bilo potrebno uvesti institut »pooblaščenega« detektiva, ki bi pomagal državi pri preiskovanju konkretnega primera, prepričana sem namreč, da je nekaj detektivov v Sloveniji, ki imajo dober potencial, da bi lahko pripomogli s svojem delu državnim organom in tudi zmanjšali stroške. To področje pa bi moralo biti ustrezno pravno regulirano. Seveda pa bi bili ti detektivi podvrženi še večjemu nadzoru s strani države, kot so to sedaj. „Država je s prenosom dela pooblastil, prenesla nekaj nalog na področje zasebnega varovanja in občinskega redarstva, zakaj se ne bi zgledovala po tem področju tudi na detektivski, poizvedovalni, preiskovalni dejavnosti. Roko na srce, so detektivi bolj izobraženi, kakor varnostniki in občinski redarji, vendar pa bomo v prihodnosti zagotovo morali še bolj delati na razvoju strokovne usposobljenosti".

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Detektivi na limanice lovijo predvsem nezveste moške