Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

Ob druženju še izobraževanje kmečkih žensk

Društvo kmečkih žena ApačeDruštvo Kmečkih žena Apače, ki ga že dolgo vodi predsednica Ema Škrobar, med drugim skrbi tudi za dobro počutje svojih članic, ki jih je v društvu okoli 80. Tako vsako leto v začetku marca, nekako pred dnevom žena, pripravijo srečanje, ki predstavlja prijetno druženje in tudi izobraževanje članic društva. Tokrat so srečanje, ki je potekalo na Turistični kmetiji Marko v Nasovi, začeli z enim takšnim izobraževanje, in sicer s predavanjem vrtnarske strokovnjakinje Brigita Bukovec iz Vrtnarstva Kurbus. Predavala je o presajanju balkonskih rož in vzdrževanje orhidej, katere so v „Tropskem raju" pri Kurbusu na Meleh na ogled vse do 18. marca.

V Nasovi je potekalo prijetno srečanje članic DKŽ Apače

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Iz Prekmurja prihaja orhideja-vanilija

 

Najbolj priljubljeno orhidejo na svetu so vzgojili v Tropskem vrtu v Dobrovniku - vanilija je za žafranom najdražja začimba ob tem je edina orhideja, ki je tudi užitna in je menda afrodizijak

Orhideja-vanilijaPo treh letih gojenja je vrtnarjem v Tropskem vrtu v Dobrovniku, kjer letno vzgojijo dva milijona cvetočih orhidej, uspelo do cvetenja pripraviti edino užitno orhidejo – vanilijo. Okoli sedemdeset cvetov se bo od sredine maja pa do konca junija odpiralo dan za dnem. Vsak cvet ostane odprt manj kot 24 ur, oprašitev pa je uspešna le v prvih nekaj urah. Oprašitev je namreč cilj vrtnarjev iz Dobrovnika in če jim bo uspelo, bodo spomladi naslednje leto obirali plodove, ki pa še vedno ne bodo imeli arome, ki jo vsi poznamo. Po obiranju plodov je na vrsti postopek fermentacije, ki po nekaj mesecih počasnega sušenja in kemične preobrazbe končno pripelje do dišeče začimbe. Tropski vrt predstavlja turistično vejo podjetja Ocean Orchids d.o.o., ki se od leta 2005 ukvarja z gojenjem orhidej iz rodu falenopsis. Ocean Orchids razpolaga s štirimi hektarji proizvodne površine, na katerih letno vzgojijo okoli dva milijona cvetočih orhidej.

Tropski vrt podjetja Ocean Orchids se razprostira na 1.500 m2. Vrt vsebuje več kot štiristo različnih rastlinskih vrst in sort iz tropskih in subtropskih predelov. Vsebino dopolnjujejo tudi številne uporabne rastline kot so čajevec, kavovec, poprovec, mango, ananas, avokado, karambola, papaja, kakavovec in številne druge.
Ob omembi vanilije večina otrok na široko odpre oči in pomisli na sladoled ali kakšno drugo slaščico. Odrasli pa poleg tega pomislimo tudi na klasičen, morda celo dolgočasen vonj krem, prehranskih izdelkov, dišav za hišo ali avto in podobno. Z vanilijo se na takšen ali drugačen način srečamo večkrat na dan, verjetno večino dni naših življenj. Aroma vanilije ima precej redko lastnost, da med sabo lepo poveže različne arome, umiri najbolj agresivne, hkrati pa ohranja svojo intenzivnost, saj je med izdelovalci arom in parfumov znana po svoji obstojnosti v izdelkih. Zgodba o vaniliji pa je kljub njeni priljubljenosti in vseprisotnosti precej neznana. Večina ljudi ne ve, da so dišeči rjavo črni stroki pravzaprav fermentirani plodovi orhideje. Botanično pravilno plod orhidej imenujemo kapsula, saj so stroki rezervirani za plodove iz družine stročnic, kamor spadata fižol, grah in njima podobne rastline. Vanilija je v celotni družini orhidej, ki je zelo obsežna, edina vzpenjalka in tako še ena izmed številnih posebnosti te skrajno zanimive in ekstravagantne družine. Kot nam je razložil direktor marketinga Tropskega vrta Andrej Vršič, v naravi obstaja okoli 100 različnih vrst vanilije. Rod je pantropski, kar pomeni, da je prisoten po celotnem tropskem pasu našega planeta. To dejstvo in številne druge botanične podrobnosti pa pričajo o tem, da spada vanilija med najstarejše in evolucijsko najbolj primitivne rodove znotraj družine orhidej.
Še manj znani del zgodbe o vaniliji pa je njen izvor in kako smo v preteklih stoletjih iz nje naredili eno najpopularnejših začimb, ki pa je kljub temu še vedno med najdražjimi. Ta del zgodbe se začne vsaj tisoč let nazaj v toplih in vlažnih gozdovih jugovzhodne Mehike, kjer so lokalni Indijanci iz plemena Totonacev opazili, da pod vzpenjavko, ki se ovija po drevesih, ležijo čarobno dišeči plodovi rjave barve. Verjetno so jo kot prvi uporabljali za domačo dišavo in v kulinariki, za kar sicer ni neposrednih dokazov. Obstajajo pa dokazi, da so mogočni Azteki v 15. stoletju Totonace podjarmili in od njih zahtevali davke, med drugim tudi v obliki zrelih, dišečih in posušenih strokov vanilije, ki so jo poimenovali 'Črni cvet' oziroma Tlilxhochitl. Iz azteških zapisov je jasno, da so vanilijo uporabljali v kulinariki, najbolj znan pa je recept, kjer so fermentirane plodove zmleli in zmešali z zmletimi semeni kakavovca ter koruze, vse skupaj pa začinili s čiliji. Ta napitek, ki velja za nekoliko surovega predhodnika današnje čokolade (xocolatl), je bil rezerviran za vladajočo elito. Azteškemu kralju Montezumi so ga morali večkrat na dan postreči v zlatih kelihih. Ker bi naj imel napitek čudežno moč in deloval tudi kot afrodizijak, so jih Montezuma in njegove priležnice spili tudi po petdeset na dan. S prvimi španskimi osvajalci (Hernando Cortes) se je ta čarobni napoj že okoli leta 1525 pojavil na Stari celini v nekoliko spremenjeni obliki, brez čilija in koruze ter ostal skrajno luksuzna pijača evropskih dvorov polna tri stoletja. Mehiška proizvodnja je bila zelo omejena, gojenje izven Srednje Amerike pa zaradi odsotnosti opraševalcev (lokalnih čebel) ni obrodilo plodov. Glede na zapise je angleška kraljica Elizabeta I. (1558-1603) v svojih zadnjih letih vladanja zahtevala vanilijo celo v svoji vsakodnevni prehrani.
Pomemben napredek se je zgodil šele v sredini 19. stoletja, ko je Francozom na otokih ob vzhodni Afriki po številnih neuspelih poskusih uspelo izpopolniti ročno opraševanje ter tako drastično povečati proizvodnjo. Posledično je vanilija postala dostopna nekoliko večjemu krogu ljudi in se začela pogosteje pojavljati v sladicah in napitkih premožnih meščanov. Leta 1874 so v Nemčiji uspeli v laboratoriju sintetizirati vanilin, najpomembnejšo izmed več kot 200 sestavin naravne vanilije. Lahko bi rekli, da je vanilija zaradi prisotnosti sintetičnega vanilina izgubila del svoje čarobnosti, ne moremo pa zanemariti dejstva, da popularnost te arome še vedno raste, saj je z njo odišavljena vedno večja množica izdelkov, tudi izven prehranske industrije.
Dandanes sta glavna proizvajalca vanilije Indonezija in Madagaskar, ki skupaj proizvedeta okoli 70% vseh vanilijinih plodov, kar znaša okoli 7000 ton na leto. Na evropskem tržišču se pojavlja predvsem burbonska (Madagaskar, Reunion) vanilija, ki velja za najkvalitetnejšo. Občasno se v Evropi pojavi še mehiška in tahiti vanilija. Imena nam povedo izvor začimbe, v praksi pa gre za dve ali tri vrste in njihove križance. Vanilija je kljub padcu cene v zadnjih letih še vedno druga najdražja začimba, takoj za žafranom. Zanimivo je, da vseh 7000 ton prave vanilije predstavlja le skromnih 5% vse arome, ki se uporabi in predela v industriji, saj preostalih 95% zaseda vanilin, ki ga s kemičnim postopkom umetno izdelujejo iz lignina in nekaterih drugih naravnih substanc. Vanilin je glavna komponenta arome vanilije, ki je zelo kompleksna in jo sestavlja več sto sestavin. Umetna aroma pravzaprav vsebuje le čisti vanilin in tako predstavlja zelo osiromašeno verzijo naravne arome iz plodov. Številne raziskave iz sveta gastronomije pa presenetljivo kažejo, da se umetna verzija obnese enako dobro kot uporaba kvalitetnih plodov vanilije. Raziskave so pokazale prednost uporabe plodov izključno v nekuhanih izdelkih, kot so sladoledi in likerji, saj visoka temperatura, ki je potrebna pri peki peciva, izniči večino kompleksnosti arome. Za isti efekt je torej bolj praktično izbrati cenejšo umetno aromo, razlike namreč ne zaznajo tudi največji poznavalci. Pri uporabi posušenih plodov je bistveno vedeti, da se večina arome skriva v semenih in tkivu ob njem, veliko manj pa v samem plodu. Plod po tem, ko ga podolgem prerežemo in z nožem postrgamo glavnino arome, kljub temu ne zavrzimo. Uporabimo ga lahko pri kuhanju vanilijevih krem ali pa za odišavljanje navadnega sladkorja, tako da več kosov vstavimo v steklen kozarec, obsujemo s sladkorjem in dobro zapremo. Po nekaj tednih se sladkor navzame arome in jo ob uporabi odda jedem. Na tržišču je vanilija, poleg omenjene umetne arome in posušenih plodov, na voljo še kot ekstrakt in pasta. Oba izdelka sta namenjena uporabi v kulinariki in imata precej podobne lastnosti in uporabo. Ekstrakti so izdelani z namakanjem fermentiranih plodov v alkoholu, nekaterim dodajo še sladkor in barvila. Paste pa so izdelane z mletjem celotnih plodov vanilije in dodatkom koruznega sirupa, ki je v boljših verzijah zamenjan z agavinim sirupom.
Kako iz plodu nastane začimba?
Vanilija cveti spomladi, ponavadi aprila ali maja. Po oprašitvi se cvet posuši, cvetni pecelj pa se zadebeli in po približno devetih mesecih dozori. Plodove, ki še vedno nimajo nobene arome, po obiranju takoj povežejo v snope in vržejo v vročo vodo za nekaj minut. Tako se prekine proces zorenja in prične proces fermentacije. Snope nato počasi sušijo na soncu, pri čemer plodovi izgubijo večino vlage in porjavijo. Ta postopek lahko traja tudi 10 tednov, rezultat pa so arome polni, oljnati plodovi, ki se nato ločijo po velikosti oziroma kvaliteti arome. Omeniti še velja, da se največ arome skriva na vrhu ploda, najmanj pa pri peclju.
Nasveti za gojenje vanilije doma
Za razliko od falenopsisov, ki so najbolj popularne orhideje za gojenje doma, ima vanilija raje nekoliko višje temperature. Najhitrejšo rast novih listov dosežemo z gojenjem pri konstantnih temperaturah okoli 25° C in precej visoki relativni zračni vlagi, ki bi naj bila med 70 in 80 %. Vanilija se v naravi vzpenja po deblih in krošnjah dreves, iz česar lahko sklepamo, da ne mara direktne svetlobe. Kljub temu ji moramo v stanovanju poiskati zelo svetlo mesto, kjer pa ne bodo izpostavljene direktni opoldanski sončni pripeki. Ker vanilija raste v tleh, ni klasičen epifit, kot npr. falenopsisi, zato jih gojimo v zračnem humusnem substratu brez lubja. Posledično potrebuje tudi konstantno vlažnost svojih korenin in zelo slabo prenaša dolgotrajnejšo izsušitev. Omeniti velja, da vanilija potrebuje oporo, po kateri se lahko vzpenja, saj v dobrih razmerah zraste med 2 in 3 metre na leto.

Vanilijev sladoled po receptu Thomasa Jeffersona
Preden je Thomas Jefferson postal ameriški predsednik (1801), je deloval kot državni odposlanec v Franciji, kjer je verjetno vzljubil okus vanilije. Ker je v svojem predsedniškem domovanju pustil ročno zapisan recept za sladoled, lahko sklepamo, da si ga je pogosto privoščil.
Originalni recept 3. ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona za sladoled: 2 litra kvalitetne smetane, 6 jajčnih rumenjakov, 227 g sladkorja (1/2 lb).
Zmešajte sladkor in rumenjake. V posodi segrejte smetano z enim celim plodom vanilije. Preden zavre, jo vlijte v mešanico sladkorja in rumenjakov ter dobro premešajte. Postavite nazaj na ogenj in še enkrat segrejte, skoraj do vretja. Odstavite, precedite in vlijte v posodo, ki jo hladite potopljeno v ledu vsaj eno uro pred serviranjem.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Iz Prekmurja prihaja orhideja-vanilija