Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Iz Prekmurja prihaja orhideja-vanilija

 

Najbolj priljubljeno orhidejo na svetu so vzgojili v Tropskem vrtu v Dobrovniku - vanilija je za žafranom najdražja začimba ob tem je edina orhideja, ki je tudi užitna in je menda afrodizijak

Orhideja-vanilijaPo treh letih gojenja je vrtnarjem v Tropskem vrtu v Dobrovniku, kjer letno vzgojijo dva milijona cvetočih orhidej, uspelo do cvetenja pripraviti edino užitno orhidejo – vanilijo. Okoli sedemdeset cvetov se bo od sredine maja pa do konca junija odpiralo dan za dnem. Vsak cvet ostane odprt manj kot 24 ur, oprašitev pa je uspešna le v prvih nekaj urah. Oprašitev je namreč cilj vrtnarjev iz Dobrovnika in če jim bo uspelo, bodo spomladi naslednje leto obirali plodove, ki pa še vedno ne bodo imeli arome, ki jo vsi poznamo. Po obiranju plodov je na vrsti postopek fermentacije, ki po nekaj mesecih počasnega sušenja in kemične preobrazbe končno pripelje do dišeče začimbe. Tropski vrt predstavlja turistično vejo podjetja Ocean Orchids d.o.o., ki se od leta 2005 ukvarja z gojenjem orhidej iz rodu falenopsis. Ocean Orchids razpolaga s štirimi hektarji proizvodne površine, na katerih letno vzgojijo okoli dva milijona cvetočih orhidej.

Tropski vrt podjetja Ocean Orchids se razprostira na 1.500 m2. Vrt vsebuje več kot štiristo različnih rastlinskih vrst in sort iz tropskih in subtropskih predelov. Vsebino dopolnjujejo tudi številne uporabne rastline kot so čajevec, kavovec, poprovec, mango, ananas, avokado, karambola, papaja, kakavovec in številne druge.
Ob omembi vanilije večina otrok na široko odpre oči in pomisli na sladoled ali kakšno drugo slaščico. Odrasli pa poleg tega pomislimo tudi na klasičen, morda celo dolgočasen vonj krem, prehranskih izdelkov, dišav za hišo ali avto in podobno. Z vanilijo se na takšen ali drugačen način srečamo večkrat na dan, verjetno večino dni naših življenj. Aroma vanilije ima precej redko lastnost, da med sabo lepo poveže različne arome, umiri najbolj agresivne, hkrati pa ohranja svojo intenzivnost, saj je med izdelovalci arom in parfumov znana po svoji obstojnosti v izdelkih. Zgodba o vaniliji pa je kljub njeni priljubljenosti in vseprisotnosti precej neznana. Večina ljudi ne ve, da so dišeči rjavo črni stroki pravzaprav fermentirani plodovi orhideje. Botanično pravilno plod orhidej imenujemo kapsula, saj so stroki rezervirani za plodove iz družine stročnic, kamor spadata fižol, grah in njima podobne rastline. Vanilija je v celotni družini orhidej, ki je zelo obsežna, edina vzpenjalka in tako še ena izmed številnih posebnosti te skrajno zanimive in ekstravagantne družine. Kot nam je razložil direktor marketinga Tropskega vrta Andrej Vršič, v naravi obstaja okoli 100 različnih vrst vanilije. Rod je pantropski, kar pomeni, da je prisoten po celotnem tropskem pasu našega planeta. To dejstvo in številne druge botanične podrobnosti pa pričajo o tem, da spada vanilija med najstarejše in evolucijsko najbolj primitivne rodove znotraj družine orhidej.
Še manj znani del zgodbe o vaniliji pa je njen izvor in kako smo v preteklih stoletjih iz nje naredili eno najpopularnejših začimb, ki pa je kljub temu še vedno med najdražjimi. Ta del zgodbe se začne vsaj tisoč let nazaj v toplih in vlažnih gozdovih jugovzhodne Mehike, kjer so lokalni Indijanci iz plemena Totonacev opazili, da pod vzpenjavko, ki se ovija po drevesih, ležijo čarobno dišeči plodovi rjave barve. Verjetno so jo kot prvi uporabljali za domačo dišavo in v kulinariki, za kar sicer ni neposrednih dokazov. Obstajajo pa dokazi, da so mogočni Azteki v 15. stoletju Totonace podjarmili in od njih zahtevali davke, med drugim tudi v obliki zrelih, dišečih in posušenih strokov vanilije, ki so jo poimenovali 'Črni cvet' oziroma Tlilxhochitl. Iz azteških zapisov je jasno, da so vanilijo uporabljali v kulinariki, najbolj znan pa je recept, kjer so fermentirane plodove zmleli in zmešali z zmletimi semeni kakavovca ter koruze, vse skupaj pa začinili s čiliji. Ta napitek, ki velja za nekoliko surovega predhodnika današnje čokolade (xocolatl), je bil rezerviran za vladajočo elito. Azteškemu kralju Montezumi so ga morali večkrat na dan postreči v zlatih kelihih. Ker bi naj imel napitek čudežno moč in deloval tudi kot afrodizijak, so jih Montezuma in njegove priležnice spili tudi po petdeset na dan. S prvimi španskimi osvajalci (Hernando Cortes) se je ta čarobni napoj že okoli leta 1525 pojavil na Stari celini v nekoliko spremenjeni obliki, brez čilija in koruze ter ostal skrajno luksuzna pijača evropskih dvorov polna tri stoletja. Mehiška proizvodnja je bila zelo omejena, gojenje izven Srednje Amerike pa zaradi odsotnosti opraševalcev (lokalnih čebel) ni obrodilo plodov. Glede na zapise je angleška kraljica Elizabeta I. (1558-1603) v svojih zadnjih letih vladanja zahtevala vanilijo celo v svoji vsakodnevni prehrani.
Pomemben napredek se je zgodil šele v sredini 19. stoletja, ko je Francozom na otokih ob vzhodni Afriki po številnih neuspelih poskusih uspelo izpopolniti ročno opraševanje ter tako drastično povečati proizvodnjo. Posledično je vanilija postala dostopna nekoliko večjemu krogu ljudi in se začela pogosteje pojavljati v sladicah in napitkih premožnih meščanov. Leta 1874 so v Nemčiji uspeli v laboratoriju sintetizirati vanilin, najpomembnejšo izmed več kot 200 sestavin naravne vanilije. Lahko bi rekli, da je vanilija zaradi prisotnosti sintetičnega vanilina izgubila del svoje čarobnosti, ne moremo pa zanemariti dejstva, da popularnost te arome še vedno raste, saj je z njo odišavljena vedno večja množica izdelkov, tudi izven prehranske industrije.
Dandanes sta glavna proizvajalca vanilije Indonezija in Madagaskar, ki skupaj proizvedeta okoli 70% vseh vanilijinih plodov, kar znaša okoli 7000 ton na leto. Na evropskem tržišču se pojavlja predvsem burbonska (Madagaskar, Reunion) vanilija, ki velja za najkvalitetnejšo. Občasno se v Evropi pojavi še mehiška in tahiti vanilija. Imena nam povedo izvor začimbe, v praksi pa gre za dve ali tri vrste in njihove križance. Vanilija je kljub padcu cene v zadnjih letih še vedno druga najdražja začimba, takoj za žafranom. Zanimivo je, da vseh 7000 ton prave vanilije predstavlja le skromnih 5% vse arome, ki se uporabi in predela v industriji, saj preostalih 95% zaseda vanilin, ki ga s kemičnim postopkom umetno izdelujejo iz lignina in nekaterih drugih naravnih substanc. Vanilin je glavna komponenta arome vanilije, ki je zelo kompleksna in jo sestavlja več sto sestavin. Umetna aroma pravzaprav vsebuje le čisti vanilin in tako predstavlja zelo osiromašeno verzijo naravne arome iz plodov. Številne raziskave iz sveta gastronomije pa presenetljivo kažejo, da se umetna verzija obnese enako dobro kot uporaba kvalitetnih plodov vanilije. Raziskave so pokazale prednost uporabe plodov izključno v nekuhanih izdelkih, kot so sladoledi in likerji, saj visoka temperatura, ki je potrebna pri peki peciva, izniči večino kompleksnosti arome. Za isti efekt je torej bolj praktično izbrati cenejšo umetno aromo, razlike namreč ne zaznajo tudi največji poznavalci. Pri uporabi posušenih plodov je bistveno vedeti, da se večina arome skriva v semenih in tkivu ob njem, veliko manj pa v samem plodu. Plod po tem, ko ga podolgem prerežemo in z nožem postrgamo glavnino arome, kljub temu ne zavrzimo. Uporabimo ga lahko pri kuhanju vanilijevih krem ali pa za odišavljanje navadnega sladkorja, tako da več kosov vstavimo v steklen kozarec, obsujemo s sladkorjem in dobro zapremo. Po nekaj tednih se sladkor navzame arome in jo ob uporabi odda jedem. Na tržišču je vanilija, poleg omenjene umetne arome in posušenih plodov, na voljo še kot ekstrakt in pasta. Oba izdelka sta namenjena uporabi v kulinariki in imata precej podobne lastnosti in uporabo. Ekstrakti so izdelani z namakanjem fermentiranih plodov v alkoholu, nekaterim dodajo še sladkor in barvila. Paste pa so izdelane z mletjem celotnih plodov vanilije in dodatkom koruznega sirupa, ki je v boljših verzijah zamenjan z agavinim sirupom.
Kako iz plodu nastane začimba?
Vanilija cveti spomladi, ponavadi aprila ali maja. Po oprašitvi se cvet posuši, cvetni pecelj pa se zadebeli in po približno devetih mesecih dozori. Plodove, ki še vedno nimajo nobene arome, po obiranju takoj povežejo v snope in vržejo v vročo vodo za nekaj minut. Tako se prekine proces zorenja in prične proces fermentacije. Snope nato počasi sušijo na soncu, pri čemer plodovi izgubijo večino vlage in porjavijo. Ta postopek lahko traja tudi 10 tednov, rezultat pa so arome polni, oljnati plodovi, ki se nato ločijo po velikosti oziroma kvaliteti arome. Omeniti še velja, da se največ arome skriva na vrhu ploda, najmanj pa pri peclju.
Nasveti za gojenje vanilije doma
Za razliko od falenopsisov, ki so najbolj popularne orhideje za gojenje doma, ima vanilija raje nekoliko višje temperature. Najhitrejšo rast novih listov dosežemo z gojenjem pri konstantnih temperaturah okoli 25° C in precej visoki relativni zračni vlagi, ki bi naj bila med 70 in 80 %. Vanilija se v naravi vzpenja po deblih in krošnjah dreves, iz česar lahko sklepamo, da ne mara direktne svetlobe. Kljub temu ji moramo v stanovanju poiskati zelo svetlo mesto, kjer pa ne bodo izpostavljene direktni opoldanski sončni pripeki. Ker vanilija raste v tleh, ni klasičen epifit, kot npr. falenopsisi, zato jih gojimo v zračnem humusnem substratu brez lubja. Posledično potrebuje tudi konstantno vlažnost svojih korenin in zelo slabo prenaša dolgotrajnejšo izsušitev. Omeniti velja, da vanilija potrebuje oporo, po kateri se lahko vzpenja, saj v dobrih razmerah zraste med 2 in 3 metre na leto.

Vanilijev sladoled po receptu Thomasa Jeffersona
Preden je Thomas Jefferson postal ameriški predsednik (1801), je deloval kot državni odposlanec v Franciji, kjer je verjetno vzljubil okus vanilije. Ker je v svojem predsedniškem domovanju pustil ročno zapisan recept za sladoled, lahko sklepamo, da si ga je pogosto privoščil.
Originalni recept 3. ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona za sladoled: 2 litra kvalitetne smetane, 6 jajčnih rumenjakov, 227 g sladkorja (1/2 lb).
Zmešajte sladkor in rumenjake. V posodi segrejte smetano z enim celim plodom vanilije. Preden zavre, jo vlijte v mešanico sladkorja in rumenjakov ter dobro premešajte. Postavite nazaj na ogenj in še enkrat segrejte, skoraj do vretja. Odstavite, precedite in vlijte v posodo, ki jo hladite potopljeno v ledu vsaj eno uro pred serviranjem.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Iz Prekmurja prihaja orhideja-vanilija