Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Slovenci in Avstrijci med Weitersfeldu in Sladkim Vrhom složno skočili v Muro

Mura Veliki skokLetošnjemu Velikemu skoku/Big Jump so se blizu broda na Muri med Trnovim ob Muri (Weitersfeldu) in Sladkim Vrhom pridružili tako Avstrijci kot Slovenci. Tako so se natanko ob 15.00  pridružili tisočim Evropejcem, ki so skočili v vse večje reke in jezera, da bi tako opozorili na njihovo veliko bogastvo. Veliki skok je tokrat že drugič potekal na tem mestu in je signal Evropi, ki nas opominja na potrebo po zaščiti naših voda, hkrati pa opozarja na čiste reke. Obenem pa je bil še en poziv, da mora Mura na tem delu in v celotni Sloveniji teče brez ovir. Koordinator kampanje Rešimo Muro Stojan Habjanič je ob tem povedal: "Tudi danes je tukaj očitno, da reke ne damo. Reka je del življenja, ljudje so se preselili k reki, jo znova vzljubili, tako kot je bilo to nekoč blizu njihovih življenj in tako življenje si predstavljamo tudi v prihodnje tako ob mejni reki kot vzdolž celotne reke v Sloveniji."

Z Velikim skokom so opozorili na pomen reke Mure

Najmlajši Luka z osmimi, najstarejših Ivan s 73 leti!

Harmonikarji KonjiščeKljub veliki vročini, ki je pritiskala je minuli konec tedna znova bilo veselo in razigrano v idiličnem turistično rekreacijskem centru (TRC) Zgornje Konjišče. V organizaciji Turističnega društva Čemaž – Apaške doline je namreč v sencah potekal 11. „Veseli popoldan s harmonikarji", ko so številni, predvsem mladi ljubiteljski harmonikarji raztegnili meh. Tokrat je v Zgornje Konjišče prišlo 11 mladih glasbenikov iz širšega območja skrajnjega severovzhoda Slovenije, iz Štajerske in Pomurja. Med udeleženci kaže omeniti predvsem najmlajšega udeleženca Luko Kaučiča iz bližnjega Podgorja in 73-letnega Ivana Pompergerja iz Sladkega Vrha, njuna razlika v letih pa je znašala kar 65 let. V okviru prireditve, na kateri se je zbralo tudi veliko število obiskovalcev in gostov od blizu in daleč, tudi z druge strani reke Mure, iz sosednje Avstrije, so se mnogi razveselili z bogatimi dobitki na srečelovu, ki so ga med drugim pripravili.

Harmonikarji so enajstič raztegnili meh v Zgornjem Konjišču

MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

Tudi sveta maša za stanovalce domov za starejše iz občine Sv. Jurij ob Ščavnici

StarejšiNa Stari Gori je potekalo zanimivo in prisrčno srečanje občanov občine Sv. Jurij ob Ščavnici, ki bivajo v Domu starejših v Gornji Radgoni in Domu Lukavci in ga je ob pomoči Občinske organizacije RK in Društva podeželskih žena občine Sv. Jurij ob Ščavnici, pripravila domača občina. Drugo srečanje se je pričelo z obiskom sv. maše v cerkvi Sv. Duha na Stari Gori, ki jo je daroval duhovni pomočnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici, Mirko Rakovec. Pred pričetkom maše je stanovalce in njihove spremljevalce pozdravil župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Miroslav Petrovič, ki je povedal, kako je namen srečanja, da jih vsako leto vsaj enkrat povabijo v občino, od koder jih je pot zanesla v domove za starejše.

Župan sprejel občane, ki živijo v domovih

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Iz Prekmurja prihaja orhideja-vanilija

 

Najbolj priljubljeno orhidejo na svetu so vzgojili v Tropskem vrtu v Dobrovniku - vanilija je za žafranom najdražja začimba ob tem je edina orhideja, ki je tudi užitna in je menda afrodizijak

Orhideja-vanilijaPo treh letih gojenja je vrtnarjem v Tropskem vrtu v Dobrovniku, kjer letno vzgojijo dva milijona cvetočih orhidej, uspelo do cvetenja pripraviti edino užitno orhidejo – vanilijo. Okoli sedemdeset cvetov se bo od sredine maja pa do konca junija odpiralo dan za dnem. Vsak cvet ostane odprt manj kot 24 ur, oprašitev pa je uspešna le v prvih nekaj urah. Oprašitev je namreč cilj vrtnarjev iz Dobrovnika in če jim bo uspelo, bodo spomladi naslednje leto obirali plodove, ki pa še vedno ne bodo imeli arome, ki jo vsi poznamo. Po obiranju plodov je na vrsti postopek fermentacije, ki po nekaj mesecih počasnega sušenja in kemične preobrazbe končno pripelje do dišeče začimbe. Tropski vrt predstavlja turistično vejo podjetja Ocean Orchids d.o.o., ki se od leta 2005 ukvarja z gojenjem orhidej iz rodu falenopsis. Ocean Orchids razpolaga s štirimi hektarji proizvodne površine, na katerih letno vzgojijo okoli dva milijona cvetočih orhidej.

Tropski vrt podjetja Ocean Orchids se razprostira na 1.500 m2. Vrt vsebuje več kot štiristo različnih rastlinskih vrst in sort iz tropskih in subtropskih predelov. Vsebino dopolnjujejo tudi številne uporabne rastline kot so čajevec, kavovec, poprovec, mango, ananas, avokado, karambola, papaja, kakavovec in številne druge.
Ob omembi vanilije večina otrok na široko odpre oči in pomisli na sladoled ali kakšno drugo slaščico. Odrasli pa poleg tega pomislimo tudi na klasičen, morda celo dolgočasen vonj krem, prehranskih izdelkov, dišav za hišo ali avto in podobno. Z vanilijo se na takšen ali drugačen način srečamo večkrat na dan, verjetno večino dni naših življenj. Aroma vanilije ima precej redko lastnost, da med sabo lepo poveže različne arome, umiri najbolj agresivne, hkrati pa ohranja svojo intenzivnost, saj je med izdelovalci arom in parfumov znana po svoji obstojnosti v izdelkih. Zgodba o vaniliji pa je kljub njeni priljubljenosti in vseprisotnosti precej neznana. Večina ljudi ne ve, da so dišeči rjavo črni stroki pravzaprav fermentirani plodovi orhideje. Botanično pravilno plod orhidej imenujemo kapsula, saj so stroki rezervirani za plodove iz družine stročnic, kamor spadata fižol, grah in njima podobne rastline. Vanilija je v celotni družini orhidej, ki je zelo obsežna, edina vzpenjalka in tako še ena izmed številnih posebnosti te skrajno zanimive in ekstravagantne družine. Kot nam je razložil direktor marketinga Tropskega vrta Andrej Vršič, v naravi obstaja okoli 100 različnih vrst vanilije. Rod je pantropski, kar pomeni, da je prisoten po celotnem tropskem pasu našega planeta. To dejstvo in številne druge botanične podrobnosti pa pričajo o tem, da spada vanilija med najstarejše in evolucijsko najbolj primitivne rodove znotraj družine orhidej.
Še manj znani del zgodbe o vaniliji pa je njen izvor in kako smo v preteklih stoletjih iz nje naredili eno najpopularnejših začimb, ki pa je kljub temu še vedno med najdražjimi. Ta del zgodbe se začne vsaj tisoč let nazaj v toplih in vlažnih gozdovih jugovzhodne Mehike, kjer so lokalni Indijanci iz plemena Totonacev opazili, da pod vzpenjavko, ki se ovija po drevesih, ležijo čarobno dišeči plodovi rjave barve. Verjetno so jo kot prvi uporabljali za domačo dišavo in v kulinariki, za kar sicer ni neposrednih dokazov. Obstajajo pa dokazi, da so mogočni Azteki v 15. stoletju Totonace podjarmili in od njih zahtevali davke, med drugim tudi v obliki zrelih, dišečih in posušenih strokov vanilije, ki so jo poimenovali 'Črni cvet' oziroma Tlilxhochitl. Iz azteških zapisov je jasno, da so vanilijo uporabljali v kulinariki, najbolj znan pa je recept, kjer so fermentirane plodove zmleli in zmešali z zmletimi semeni kakavovca ter koruze, vse skupaj pa začinili s čiliji. Ta napitek, ki velja za nekoliko surovega predhodnika današnje čokolade (xocolatl), je bil rezerviran za vladajočo elito. Azteškemu kralju Montezumi so ga morali večkrat na dan postreči v zlatih kelihih. Ker bi naj imel napitek čudežno moč in deloval tudi kot afrodizijak, so jih Montezuma in njegove priležnice spili tudi po petdeset na dan. S prvimi španskimi osvajalci (Hernando Cortes) se je ta čarobni napoj že okoli leta 1525 pojavil na Stari celini v nekoliko spremenjeni obliki, brez čilija in koruze ter ostal skrajno luksuzna pijača evropskih dvorov polna tri stoletja. Mehiška proizvodnja je bila zelo omejena, gojenje izven Srednje Amerike pa zaradi odsotnosti opraševalcev (lokalnih čebel) ni obrodilo plodov. Glede na zapise je angleška kraljica Elizabeta I. (1558-1603) v svojih zadnjih letih vladanja zahtevala vanilijo celo v svoji vsakodnevni prehrani.
Pomemben napredek se je zgodil šele v sredini 19. stoletja, ko je Francozom na otokih ob vzhodni Afriki po številnih neuspelih poskusih uspelo izpopolniti ročno opraševanje ter tako drastično povečati proizvodnjo. Posledično je vanilija postala dostopna nekoliko večjemu krogu ljudi in se začela pogosteje pojavljati v sladicah in napitkih premožnih meščanov. Leta 1874 so v Nemčiji uspeli v laboratoriju sintetizirati vanilin, najpomembnejšo izmed več kot 200 sestavin naravne vanilije. Lahko bi rekli, da je vanilija zaradi prisotnosti sintetičnega vanilina izgubila del svoje čarobnosti, ne moremo pa zanemariti dejstva, da popularnost te arome še vedno raste, saj je z njo odišavljena vedno večja množica izdelkov, tudi izven prehranske industrije.
Dandanes sta glavna proizvajalca vanilije Indonezija in Madagaskar, ki skupaj proizvedeta okoli 70% vseh vanilijinih plodov, kar znaša okoli 7000 ton na leto. Na evropskem tržišču se pojavlja predvsem burbonska (Madagaskar, Reunion) vanilija, ki velja za najkvalitetnejšo. Občasno se v Evropi pojavi še mehiška in tahiti vanilija. Imena nam povedo izvor začimbe, v praksi pa gre za dve ali tri vrste in njihove križance. Vanilija je kljub padcu cene v zadnjih letih še vedno druga najdražja začimba, takoj za žafranom. Zanimivo je, da vseh 7000 ton prave vanilije predstavlja le skromnih 5% vse arome, ki se uporabi in predela v industriji, saj preostalih 95% zaseda vanilin, ki ga s kemičnim postopkom umetno izdelujejo iz lignina in nekaterih drugih naravnih substanc. Vanilin je glavna komponenta arome vanilije, ki je zelo kompleksna in jo sestavlja več sto sestavin. Umetna aroma pravzaprav vsebuje le čisti vanilin in tako predstavlja zelo osiromašeno verzijo naravne arome iz plodov. Številne raziskave iz sveta gastronomije pa presenetljivo kažejo, da se umetna verzija obnese enako dobro kot uporaba kvalitetnih plodov vanilije. Raziskave so pokazale prednost uporabe plodov izključno v nekuhanih izdelkih, kot so sladoledi in likerji, saj visoka temperatura, ki je potrebna pri peki peciva, izniči večino kompleksnosti arome. Za isti efekt je torej bolj praktično izbrati cenejšo umetno aromo, razlike namreč ne zaznajo tudi največji poznavalci. Pri uporabi posušenih plodov je bistveno vedeti, da se večina arome skriva v semenih in tkivu ob njem, veliko manj pa v samem plodu. Plod po tem, ko ga podolgem prerežemo in z nožem postrgamo glavnino arome, kljub temu ne zavrzimo. Uporabimo ga lahko pri kuhanju vanilijevih krem ali pa za odišavljanje navadnega sladkorja, tako da več kosov vstavimo v steklen kozarec, obsujemo s sladkorjem in dobro zapremo. Po nekaj tednih se sladkor navzame arome in jo ob uporabi odda jedem. Na tržišču je vanilija, poleg omenjene umetne arome in posušenih plodov, na voljo še kot ekstrakt in pasta. Oba izdelka sta namenjena uporabi v kulinariki in imata precej podobne lastnosti in uporabo. Ekstrakti so izdelani z namakanjem fermentiranih plodov v alkoholu, nekaterim dodajo še sladkor in barvila. Paste pa so izdelane z mletjem celotnih plodov vanilije in dodatkom koruznega sirupa, ki je v boljših verzijah zamenjan z agavinim sirupom.
Kako iz plodu nastane začimba?
Vanilija cveti spomladi, ponavadi aprila ali maja. Po oprašitvi se cvet posuši, cvetni pecelj pa se zadebeli in po približno devetih mesecih dozori. Plodove, ki še vedno nimajo nobene arome, po obiranju takoj povežejo v snope in vržejo v vročo vodo za nekaj minut. Tako se prekine proces zorenja in prične proces fermentacije. Snope nato počasi sušijo na soncu, pri čemer plodovi izgubijo večino vlage in porjavijo. Ta postopek lahko traja tudi 10 tednov, rezultat pa so arome polni, oljnati plodovi, ki se nato ločijo po velikosti oziroma kvaliteti arome. Omeniti še velja, da se največ arome skriva na vrhu ploda, najmanj pa pri peclju.
Nasveti za gojenje vanilije doma
Za razliko od falenopsisov, ki so najbolj popularne orhideje za gojenje doma, ima vanilija raje nekoliko višje temperature. Najhitrejšo rast novih listov dosežemo z gojenjem pri konstantnih temperaturah okoli 25° C in precej visoki relativni zračni vlagi, ki bi naj bila med 70 in 80 %. Vanilija se v naravi vzpenja po deblih in krošnjah dreves, iz česar lahko sklepamo, da ne mara direktne svetlobe. Kljub temu ji moramo v stanovanju poiskati zelo svetlo mesto, kjer pa ne bodo izpostavljene direktni opoldanski sončni pripeki. Ker vanilija raste v tleh, ni klasičen epifit, kot npr. falenopsisi, zato jih gojimo v zračnem humusnem substratu brez lubja. Posledično potrebuje tudi konstantno vlažnost svojih korenin in zelo slabo prenaša dolgotrajnejšo izsušitev. Omeniti velja, da vanilija potrebuje oporo, po kateri se lahko vzpenja, saj v dobrih razmerah zraste med 2 in 3 metre na leto.

Vanilijev sladoled po receptu Thomasa Jeffersona
Preden je Thomas Jefferson postal ameriški predsednik (1801), je deloval kot državni odposlanec v Franciji, kjer je verjetno vzljubil okus vanilije. Ker je v svojem predsedniškem domovanju pustil ročno zapisan recept za sladoled, lahko sklepamo, da si ga je pogosto privoščil.
Originalni recept 3. ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona za sladoled: 2 litra kvalitetne smetane, 6 jajčnih rumenjakov, 227 g sladkorja (1/2 lb).
Zmešajte sladkor in rumenjake. V posodi segrejte smetano z enim celim plodom vanilije. Preden zavre, jo vlijte v mešanico sladkorja in rumenjakov ter dobro premešajte. Postavite nazaj na ogenj in še enkrat segrejte, skoraj do vretja. Odstavite, precedite in vlijte v posodo, ki jo hladite potopljeno v ledu vsaj eno uro pred serviranjem.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Iz Prekmurja prihaja orhideja-vanilija