Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Veberičev starosta MAN se vrača v Nemčijo

( 1 Ocena ) 

Franc Veberič iz Slovenskih goric, zanimiv in vsestranski človek, od tovornjakarja, do vinogradnika, lovca..., je le 22 let starejši od svojega priljubljenega kamiona, s katerim si je zgradil kar tri lepe hiše

Franc VeberičV Sloveniji sicer velja pravilo, da ljudje praznujemo abrahama, ko dopolnimo 50 let življenja, a Franc Veberič je te dni praznoval „rojstni dan" svojega tovornjaka, ki ga je kupil pred natanko pol stoletja, 7.7.1967. Sedaj, prav ob jubileju, čeprav ga je kupil že rabljenega in je tako star že 54 let, se Veberič od svojega ljubčka, ki mu je v delovnem stažu poleg celotne skrbi za življenje, zgradil tri lepe hiše, poslavlja. Vrnil ga bo v Nemčijo, natančneje na Bavarsko, kjer je bil proizveden in kupljen, in sicer v muzej MAN Truck & Bus v Augsburgu. Francu je po eni strani žal, da se poslavlja od svojega ljubljenčka, po drugi pa je vesel, da si ga bodo poslej v muzeju lahko ogledali mnogi ljubitelji starodobnikov iz cele Evrope in sveta.

„Hudo mi je, ker sva skupaj več kot pol stoletja, a je odločitev dokončna, saj smo se z vodstvom muzeja in tovarne dogovorili, da ga pripeljem. Seveda sem najprej moral posredovati vse papirje, da so se prepričali v avtentičnost mojega MAN-a. Sedaj se še pogovarjam z znanci, ki imajo prevozništva, da bomo moj tovornjak spravili na priklopnik in ga odpeljali v Nemčijo, čeprav bi kljub starosti tudi sam lahko peljal na Bavarsko", nam je povedal Veberič.
Sicer pa, povsod po naši majhni, a lepi in pisani deželici, kamor se obrneš, srečaš zanimivo in pestro pokrajino z veliko naravnih, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti in tudi veliko zanimivih, veselih in prijaznih ljudi. In eden takšnih je gotovo 76 – letni Franc Veberič, ki danes s sopotnico Silvo Kozar živi na njenem domu v Cenkovi, streljaj od središča Cerkvenjaka (Sv. Antuna) v Slovenskih goricah. Franc se je rodil tik pred pričetkom 2. svetovne vojne na naših območjih, zelo mrzlega januarju leta 1941 v Spodnjih Ivanjcih. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživljal na veliki kmetiji v rojstni vasi, kjer se je rodilo precej otrok. Osnovnošolsko znanje si je nabiral v Negovi, kamor je štiri kilometre hodil peš, kot vsi otroci tedanjega časa. Življenje na kmetiji, ki jo je tudi prevzel, mu je dalo izredne delovne navade. Čeprav se je dobro učil, tedaj ni imel možnosti, da bi nadaljeval šolanje. Podobno kot mnogi mladi tistega časa je imel veliko željo, da postane šofer, kar mu je tudi uspelo.
Nekaj časa je bil celo "gospočki šofer", kot so tedaj rekli tistim, ki so vozili avtobus. Toda tudi ta poklic se mu ni zdel pravi za njega. Zato se je odpravil s trebuhom za kruhom, na delo v Nemčijo, kjer si je kupil znamenitega tovornjaka MAN, ki nosi letnico izdelave 1963. Ta je še danes v voznem stanju, čeprav je že star 54 let, saj ga je kupil, ko je že bil star štiri leta. „V tistem času doma ni bilo lahko priti do denarja. Plače so bile take, da si se lahko le borno preživljal. V 60. letih je bilo veliko priložnosti za dobre zaslužke v Nemčiji. Tako sem se tudi jaz kot mladenič odpravil v deželo, kjer sta tekla mleko in med, kot se je takrat reklo. Res pa je, da sem imel srečo, da sem imel delo, kjer se je veliko delalo in tudi dobro zaslužilo. Čeprav sem bil mlad, si tam nisem privoščil razkošnega življenja. Trdo zaslužen denar sem nalagal na banki. Ves čas dela sem razmišljal, da bi se vrnil v domovino. Toda kako? Ob tako dobrem zaslužku bi bilo težko preiti na malo plačo, kakršne so bile tedaj v Jugoslaviji. Ko sem nabral denar, sem se odločil za nakup tovornjaka. Tedaj je imel veliko veljavo tovornjak prekucnik, ki je služil za prevoze sipkih materialov, predvsem za potrebe gradbeništva. Odločil sem se za znano znamko MAN, to je bil letnik 1963. Bil je rabljen, vendar dobro ohranjen. Ves srečen sem se z njim leta 1967 vrnil v domovino", razlaga vsestranski Franc, ki ga danes najpogosteje srečamo v gozdu, kjer kot lovec skrbi za divjad in naravo, ter v vinogradu, saj je strastni vinogradnik in vinoljub.
Na vprašanje, zakaj se je odločil za nabavo tovrstnega tovornjaka, pa Franci odgovarja: „To je bil čas, ko še v Sloveniji ni bilo veliko zasebnih prevoznikov. Tako je bilo tudi v tedanji občini Gornja Radgona. Med najbolj znanimi prevozniki je bil tedaj Stanko Korošec. Bili pa so še nekateri, ki so imeli manjše tovornjake. Tedaj sva med prevoznike prišla dva z MAN-om. Podobnega si je namreč ob istem času kupil, tudi v Nemčiji, moj sosed Jože Vogrin iz Sp. Ivanjcev. Obrt avtoprevozništvo sem odprl leta 1967, s svojim tovornjakom, ki ga sedaj kot zgodovinsko vozilo, se pravi oldtimerja vračam v Nemčijo, sem prevozil več kot 2.600.000 kilometrov in odpeljal gore gramoza. Takrat vozniki, saj privatniki, nismo poznali delavnega urnika. Ljudem smo pripeljali material kadar so ga potrebovali, tudi ponoči. Ker sem veliko delal, sem tudi dobro zaslužil. Lahko se pohvalim, da mi je MAN pomagal zgraditi tri hiše".
Naš sogovornik je, kot rečeno bil priznan kot prevoznik, a je bil izjemno aktiven tudi na drugih področjih, kjer veliko naredi tudi danes. „Priznam, da sem zelo družaben človek, pa tudi delaven na različnih področjih. Prav zato sem vedno želel nekaj več. Že zgodaj sem se vključil v PGD Spodnji Ivanjci, kjer sem član že 61 let. Za delo v gasilskih vrstah sem prejel številna priznanja. Moj konjiček, je bilo in je še lovstvo. Izhajam iz kmetije, in sem bil navezana na živali. Tako letos praznujem 46 let članstva v LD Negova, kjer sem bil tudi starešina in čuvaj lovskega revirja. To mi je vedno veljalo tudi za sprostitev. Kot lovec sem sodeloval tudi v zboru Prleških rogistov. Za svoje delo v lovskih vrstah sem prav tako prejel mnogo priznanj", pravi Franc, ki pri svojih več kot 75 letih zgleda kot mladenič. Pogovor z njim je pravo doživetje, saj je dober sogovornik in zna kronološko predstaviti mejnike svojega življenja. Za mejnike pa nam je naštel: star je 76 let, 61 let je gasilec, 50 let je bil avtoprevoznik, 46 let lovec, in 36 let vinogradnik..., z več deset priznanj in nagrad, še zlasti za izvrstni traminec. „Ljubezen do vinogradništva in kletarstva, verjetno izbira iz časov, ko sta tudi moja starša imela vinograd. S tem sem začel kot amater, in sicer najprej z manjšim vinogradom. Danes imam na Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi posajenih okrog 10.000 trsov. Kleti sem si zgradil na Stavešinskem Vrhu in v Cenkovi. Sprva sem kot rečeno v tej panogi bil čisti amater, brez znanja, toda z izobraževanjem in pridobivanju prakse ob delu, sem prišel do dovolj znanja pa tudi izkušnje so prijahale. Pri tem so mi, in mi še, pomagajo mnogi strokovnjaki. Vina, ki jih pridelujeva s sopotnico Silvo Kozar, imamo različne sorte, tudi sloviti traminec, gredo dobro v prodajo. Nekaj ga namenim tudi za prijatelje in društva", pravi naš sogovornik, o katerem bi lahko še veliko zanimivega zapisali, saj tudi v jeseni življenja ne miruje. Kot sam pravi, mu delo v vinogradu in kleti, zlasti sedaj, ko je v pokoju, krepi voljo do življenja. Dodatno je vesel, ko se kot lovec odpravi v potep po naravi, med živalmi, kjer človek dejansko lahko uživa...
Protest pred Skupščino SR Slovenije
Naš sogovornik Franc Veberič se spomni številnih anekdot in resničnih dogodkov, ki so v preteklosti zaznamovali njegovo življenje. V povezavi z njegovim MAN-om mu je še posebej v spominu ostal dogodek iz leta 1969, ko je v mesecu juniju prejel odločbo o obrtnem dovoljenju, v katerem je med drugim pisalo: To dovoljenje velja do 30. junija ker imate preveliko vozilo. „Moj MAN je namreč bil registriran na 6,5 tone in to je bila velika težava za vse prevoznike v SFRJ in tudi v Sloveniji, ki smo imeli takšne tovornjake, saj smo lahko vozili le tovornjake do 5 ton. Zato smo 1.7.1969 organizirali stavko v Ljubljani, pred takratno Skupščino SR Slovenije. Stavkali smo dva dni dokler nismo črno na belem dobili preklic odločbe o prepovedi. Takrat smo dobili novo obrtno dovoljenje na katerem je pisalo, da lahko privatni prevozniki vozimo tovornjake z neomejeno težo", se je spomnil Veberič.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Veberičev starosta MAN se vrača v Nemčijo