Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Najpogosteje je bilo slišati, da mora biti delavec pred dobičkom, in da pravice delavcem niso podeljene, ampak izborjene

Kres GRČeprav jim je tudi letos močno nagajalo vreme, saj je občasno „lilo kot iz škafa", je tudi letošnje kresovanje na ŠTC Trate potrdilo, da je radgonsko kresovanje nekaj posebnega, in da ga nihče ne sme odpovedovati tudi če je napovedan dež. Spet se je namreč, kljub deževnemu in tudi mrzlemu vremenu, na tradicionalni prvomajski prireditvi, ki se vsako leto odvija na predvečer praznika dela, zbralo veliko ljudi iz cele regije in tudi iz sosednje Avstrije. V organizaciji Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur, ter še nekaterih soorganizatorjev, kot so: radgonska občina, PGD Gornja Radgona, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Komunala Radgona, Casa del Nonno...; se je tokrat vse skupaj začelo že ob 19. uri, ko so legendarni Čuki, na prizorišču kresovanja razvajali otroke in njihove starše.

Čukom je na radgonskem kresovanju uspelo pregnali dež

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Veberičev starosta MAN se vrača v Nemčijo

( 1 Ocena ) 

Franc Veberič iz Slovenskih goric, zanimiv in vsestranski človek, od tovornjakarja, do vinogradnika, lovca..., je le 22 let starejši od svojega priljubljenega kamiona, s katerim si je zgradil kar tri lepe hiše

Franc VeberičV Sloveniji sicer velja pravilo, da ljudje praznujemo abrahama, ko dopolnimo 50 let življenja, a Franc Veberič je te dni praznoval „rojstni dan" svojega tovornjaka, ki ga je kupil pred natanko pol stoletja, 7.7.1967. Sedaj, prav ob jubileju, čeprav ga je kupil že rabljenega in je tako star že 54 let, se Veberič od svojega ljubčka, ki mu je v delovnem stažu poleg celotne skrbi za življenje, zgradil tri lepe hiše, poslavlja. Vrnil ga bo v Nemčijo, natančneje na Bavarsko, kjer je bil proizveden in kupljen, in sicer v muzej MAN Truck & Bus v Augsburgu. Francu je po eni strani žal, da se poslavlja od svojega ljubljenčka, po drugi pa je vesel, da si ga bodo poslej v muzeju lahko ogledali mnogi ljubitelji starodobnikov iz cele Evrope in sveta.

„Hudo mi je, ker sva skupaj več kot pol stoletja, a je odločitev dokončna, saj smo se z vodstvom muzeja in tovarne dogovorili, da ga pripeljem. Seveda sem najprej moral posredovati vse papirje, da so se prepričali v avtentičnost mojega MAN-a. Sedaj se še pogovarjam z znanci, ki imajo prevozništva, da bomo moj tovornjak spravili na priklopnik in ga odpeljali v Nemčijo, čeprav bi kljub starosti tudi sam lahko peljal na Bavarsko", nam je povedal Veberič.
Sicer pa, povsod po naši majhni, a lepi in pisani deželici, kamor se obrneš, srečaš zanimivo in pestro pokrajino z veliko naravnih, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti in tudi veliko zanimivih, veselih in prijaznih ljudi. In eden takšnih je gotovo 76 – letni Franc Veberič, ki danes s sopotnico Silvo Kozar živi na njenem domu v Cenkovi, streljaj od središča Cerkvenjaka (Sv. Antuna) v Slovenskih goricah. Franc se je rodil tik pred pričetkom 2. svetovne vojne na naših območjih, zelo mrzlega januarju leta 1941 v Spodnjih Ivanjcih. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživljal na veliki kmetiji v rojstni vasi, kjer se je rodilo precej otrok. Osnovnošolsko znanje si je nabiral v Negovi, kamor je štiri kilometre hodil peš, kot vsi otroci tedanjega časa. Življenje na kmetiji, ki jo je tudi prevzel, mu je dalo izredne delovne navade. Čeprav se je dobro učil, tedaj ni imel možnosti, da bi nadaljeval šolanje. Podobno kot mnogi mladi tistega časa je imel veliko željo, da postane šofer, kar mu je tudi uspelo.
Nekaj časa je bil celo "gospočki šofer", kot so tedaj rekli tistim, ki so vozili avtobus. Toda tudi ta poklic se mu ni zdel pravi za njega. Zato se je odpravil s trebuhom za kruhom, na delo v Nemčijo, kjer si je kupil znamenitega tovornjaka MAN, ki nosi letnico izdelave 1963. Ta je še danes v voznem stanju, čeprav je že star 54 let, saj ga je kupil, ko je že bil star štiri leta. „V tistem času doma ni bilo lahko priti do denarja. Plače so bile take, da si se lahko le borno preživljal. V 60. letih je bilo veliko priložnosti za dobre zaslužke v Nemčiji. Tako sem se tudi jaz kot mladenič odpravil v deželo, kjer sta tekla mleko in med, kot se je takrat reklo. Res pa je, da sem imel srečo, da sem imel delo, kjer se je veliko delalo in tudi dobro zaslužilo. Čeprav sem bil mlad, si tam nisem privoščil razkošnega življenja. Trdo zaslužen denar sem nalagal na banki. Ves čas dela sem razmišljal, da bi se vrnil v domovino. Toda kako? Ob tako dobrem zaslužku bi bilo težko preiti na malo plačo, kakršne so bile tedaj v Jugoslaviji. Ko sem nabral denar, sem se odločil za nakup tovornjaka. Tedaj je imel veliko veljavo tovornjak prekucnik, ki je služil za prevoze sipkih materialov, predvsem za potrebe gradbeništva. Odločil sem se za znano znamko MAN, to je bil letnik 1963. Bil je rabljen, vendar dobro ohranjen. Ves srečen sem se z njim leta 1967 vrnil v domovino", razlaga vsestranski Franc, ki ga danes najpogosteje srečamo v gozdu, kjer kot lovec skrbi za divjad in naravo, ter v vinogradu, saj je strastni vinogradnik in vinoljub.
Na vprašanje, zakaj se je odločil za nabavo tovrstnega tovornjaka, pa Franci odgovarja: „To je bil čas, ko še v Sloveniji ni bilo veliko zasebnih prevoznikov. Tako je bilo tudi v tedanji občini Gornja Radgona. Med najbolj znanimi prevozniki je bil tedaj Stanko Korošec. Bili pa so še nekateri, ki so imeli manjše tovornjake. Tedaj sva med prevoznike prišla dva z MAN-om. Podobnega si je namreč ob istem času kupil, tudi v Nemčiji, moj sosed Jože Vogrin iz Sp. Ivanjcev. Obrt avtoprevozništvo sem odprl leta 1967, s svojim tovornjakom, ki ga sedaj kot zgodovinsko vozilo, se pravi oldtimerja vračam v Nemčijo, sem prevozil več kot 2.600.000 kilometrov in odpeljal gore gramoza. Takrat vozniki, saj privatniki, nismo poznali delavnega urnika. Ljudem smo pripeljali material kadar so ga potrebovali, tudi ponoči. Ker sem veliko delal, sem tudi dobro zaslužil. Lahko se pohvalim, da mi je MAN pomagal zgraditi tri hiše".
Naš sogovornik je, kot rečeno bil priznan kot prevoznik, a je bil izjemno aktiven tudi na drugih področjih, kjer veliko naredi tudi danes. „Priznam, da sem zelo družaben človek, pa tudi delaven na različnih področjih. Prav zato sem vedno želel nekaj več. Že zgodaj sem se vključil v PGD Spodnji Ivanjci, kjer sem član že 61 let. Za delo v gasilskih vrstah sem prejel številna priznanja. Moj konjiček, je bilo in je še lovstvo. Izhajam iz kmetije, in sem bil navezana na živali. Tako letos praznujem 46 let članstva v LD Negova, kjer sem bil tudi starešina in čuvaj lovskega revirja. To mi je vedno veljalo tudi za sprostitev. Kot lovec sem sodeloval tudi v zboru Prleških rogistov. Za svoje delo v lovskih vrstah sem prav tako prejel mnogo priznanj", pravi Franc, ki pri svojih več kot 75 letih zgleda kot mladenič. Pogovor z njim je pravo doživetje, saj je dober sogovornik in zna kronološko predstaviti mejnike svojega življenja. Za mejnike pa nam je naštel: star je 76 let, 61 let je gasilec, 50 let je bil avtoprevoznik, 46 let lovec, in 36 let vinogradnik..., z več deset priznanj in nagrad, še zlasti za izvrstni traminec. „Ljubezen do vinogradništva in kletarstva, verjetno izbira iz časov, ko sta tudi moja starša imela vinograd. S tem sem začel kot amater, in sicer najprej z manjšim vinogradom. Danes imam na Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi posajenih okrog 10.000 trsov. Kleti sem si zgradil na Stavešinskem Vrhu in v Cenkovi. Sprva sem kot rečeno v tej panogi bil čisti amater, brez znanja, toda z izobraževanjem in pridobivanju prakse ob delu, sem prišel do dovolj znanja pa tudi izkušnje so prijahale. Pri tem so mi, in mi še, pomagajo mnogi strokovnjaki. Vina, ki jih pridelujeva s sopotnico Silvo Kozar, imamo različne sorte, tudi sloviti traminec, gredo dobro v prodajo. Nekaj ga namenim tudi za prijatelje in društva", pravi naš sogovornik, o katerem bi lahko še veliko zanimivega zapisali, saj tudi v jeseni življenja ne miruje. Kot sam pravi, mu delo v vinogradu in kleti, zlasti sedaj, ko je v pokoju, krepi voljo do življenja. Dodatno je vesel, ko se kot lovec odpravi v potep po naravi, med živalmi, kjer človek dejansko lahko uživa...
Protest pred Skupščino SR Slovenije
Naš sogovornik Franc Veberič se spomni številnih anekdot in resničnih dogodkov, ki so v preteklosti zaznamovali njegovo življenje. V povezavi z njegovim MAN-om mu je še posebej v spominu ostal dogodek iz leta 1969, ko je v mesecu juniju prejel odločbo o obrtnem dovoljenju, v katerem je med drugim pisalo: To dovoljenje velja do 30. junija ker imate preveliko vozilo. „Moj MAN je namreč bil registriran na 6,5 tone in to je bila velika težava za vse prevoznike v SFRJ in tudi v Sloveniji, ki smo imeli takšne tovornjake, saj smo lahko vozili le tovornjake do 5 ton. Zato smo 1.7.1969 organizirali stavko v Ljubljani, pred takratno Skupščino SR Slovenije. Stavkali smo dva dni dokler nismo črno na belem dobili preklic odločbe o prepovedi. Takrat smo dobili novo obrtno dovoljenje na katerem je pisalo, da lahko privatni prevozniki vozimo tovornjake z neomejeno težo", se je spomnil Veberič.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Veberičev starosta MAN se vrača v Nemčijo