Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Veberičev starosta MAN se vrača v Nemčijo

( 1 Ocena ) 

Franc Veberič iz Slovenskih goric, zanimiv in vsestranski človek, od tovornjakarja, do vinogradnika, lovca..., je le 22 let starejši od svojega priljubljenega kamiona, s katerim si je zgradil kar tri lepe hiše

Franc VeberičV Sloveniji sicer velja pravilo, da ljudje praznujemo abrahama, ko dopolnimo 50 let življenja, a Franc Veberič je te dni praznoval „rojstni dan" svojega tovornjaka, ki ga je kupil pred natanko pol stoletja, 7.7.1967. Sedaj, prav ob jubileju, čeprav ga je kupil že rabljenega in je tako star že 54 let, se Veberič od svojega ljubčka, ki mu je v delovnem stažu poleg celotne skrbi za življenje, zgradil tri lepe hiše, poslavlja. Vrnil ga bo v Nemčijo, natančneje na Bavarsko, kjer je bil proizveden in kupljen, in sicer v muzej MAN Truck & Bus v Augsburgu. Francu je po eni strani žal, da se poslavlja od svojega ljubljenčka, po drugi pa je vesel, da si ga bodo poslej v muzeju lahko ogledali mnogi ljubitelji starodobnikov iz cele Evrope in sveta.

„Hudo mi je, ker sva skupaj več kot pol stoletja, a je odločitev dokončna, saj smo se z vodstvom muzeja in tovarne dogovorili, da ga pripeljem. Seveda sem najprej moral posredovati vse papirje, da so se prepričali v avtentičnost mojega MAN-a. Sedaj se še pogovarjam z znanci, ki imajo prevozništva, da bomo moj tovornjak spravili na priklopnik in ga odpeljali v Nemčijo, čeprav bi kljub starosti tudi sam lahko peljal na Bavarsko", nam je povedal Veberič.
Sicer pa, povsod po naši majhni, a lepi in pisani deželici, kamor se obrneš, srečaš zanimivo in pestro pokrajino z veliko naravnih, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti in tudi veliko zanimivih, veselih in prijaznih ljudi. In eden takšnih je gotovo 76 – letni Franc Veberič, ki danes s sopotnico Silvo Kozar živi na njenem domu v Cenkovi, streljaj od središča Cerkvenjaka (Sv. Antuna) v Slovenskih goricah. Franc se je rodil tik pred pričetkom 2. svetovne vojne na naših območjih, zelo mrzlega januarju leta 1941 v Spodnjih Ivanjcih. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživljal na veliki kmetiji v rojstni vasi, kjer se je rodilo precej otrok. Osnovnošolsko znanje si je nabiral v Negovi, kamor je štiri kilometre hodil peš, kot vsi otroci tedanjega časa. Življenje na kmetiji, ki jo je tudi prevzel, mu je dalo izredne delovne navade. Čeprav se je dobro učil, tedaj ni imel možnosti, da bi nadaljeval šolanje. Podobno kot mnogi mladi tistega časa je imel veliko željo, da postane šofer, kar mu je tudi uspelo.
Nekaj časa je bil celo "gospočki šofer", kot so tedaj rekli tistim, ki so vozili avtobus. Toda tudi ta poklic se mu ni zdel pravi za njega. Zato se je odpravil s trebuhom za kruhom, na delo v Nemčijo, kjer si je kupil znamenitega tovornjaka MAN, ki nosi letnico izdelave 1963. Ta je še danes v voznem stanju, čeprav je že star 54 let, saj ga je kupil, ko je že bil star štiri leta. „V tistem času doma ni bilo lahko priti do denarja. Plače so bile take, da si se lahko le borno preživljal. V 60. letih je bilo veliko priložnosti za dobre zaslužke v Nemčiji. Tako sem se tudi jaz kot mladenič odpravil v deželo, kjer sta tekla mleko in med, kot se je takrat reklo. Res pa je, da sem imel srečo, da sem imel delo, kjer se je veliko delalo in tudi dobro zaslužilo. Čeprav sem bil mlad, si tam nisem privoščil razkošnega življenja. Trdo zaslužen denar sem nalagal na banki. Ves čas dela sem razmišljal, da bi se vrnil v domovino. Toda kako? Ob tako dobrem zaslužku bi bilo težko preiti na malo plačo, kakršne so bile tedaj v Jugoslaviji. Ko sem nabral denar, sem se odločil za nakup tovornjaka. Tedaj je imel veliko veljavo tovornjak prekucnik, ki je služil za prevoze sipkih materialov, predvsem za potrebe gradbeništva. Odločil sem se za znano znamko MAN, to je bil letnik 1963. Bil je rabljen, vendar dobro ohranjen. Ves srečen sem se z njim leta 1967 vrnil v domovino", razlaga vsestranski Franc, ki ga danes najpogosteje srečamo v gozdu, kjer kot lovec skrbi za divjad in naravo, ter v vinogradu, saj je strastni vinogradnik in vinoljub.
Na vprašanje, zakaj se je odločil za nabavo tovrstnega tovornjaka, pa Franci odgovarja: „To je bil čas, ko še v Sloveniji ni bilo veliko zasebnih prevoznikov. Tako je bilo tudi v tedanji občini Gornja Radgona. Med najbolj znanimi prevozniki je bil tedaj Stanko Korošec. Bili pa so še nekateri, ki so imeli manjše tovornjake. Tedaj sva med prevoznike prišla dva z MAN-om. Podobnega si je namreč ob istem času kupil, tudi v Nemčiji, moj sosed Jože Vogrin iz Sp. Ivanjcev. Obrt avtoprevozništvo sem odprl leta 1967, s svojim tovornjakom, ki ga sedaj kot zgodovinsko vozilo, se pravi oldtimerja vračam v Nemčijo, sem prevozil več kot 2.600.000 kilometrov in odpeljal gore gramoza. Takrat vozniki, saj privatniki, nismo poznali delavnega urnika. Ljudem smo pripeljali material kadar so ga potrebovali, tudi ponoči. Ker sem veliko delal, sem tudi dobro zaslužil. Lahko se pohvalim, da mi je MAN pomagal zgraditi tri hiše".
Naš sogovornik je, kot rečeno bil priznan kot prevoznik, a je bil izjemno aktiven tudi na drugih področjih, kjer veliko naredi tudi danes. „Priznam, da sem zelo družaben človek, pa tudi delaven na različnih področjih. Prav zato sem vedno želel nekaj več. Že zgodaj sem se vključil v PGD Spodnji Ivanjci, kjer sem član že 61 let. Za delo v gasilskih vrstah sem prejel številna priznanja. Moj konjiček, je bilo in je še lovstvo. Izhajam iz kmetije, in sem bil navezana na živali. Tako letos praznujem 46 let članstva v LD Negova, kjer sem bil tudi starešina in čuvaj lovskega revirja. To mi je vedno veljalo tudi za sprostitev. Kot lovec sem sodeloval tudi v zboru Prleških rogistov. Za svoje delo v lovskih vrstah sem prav tako prejel mnogo priznanj", pravi Franc, ki pri svojih več kot 75 letih zgleda kot mladenič. Pogovor z njim je pravo doživetje, saj je dober sogovornik in zna kronološko predstaviti mejnike svojega življenja. Za mejnike pa nam je naštel: star je 76 let, 61 let je gasilec, 50 let je bil avtoprevoznik, 46 let lovec, in 36 let vinogradnik..., z več deset priznanj in nagrad, še zlasti za izvrstni traminec. „Ljubezen do vinogradništva in kletarstva, verjetno izbira iz časov, ko sta tudi moja starša imela vinograd. S tem sem začel kot amater, in sicer najprej z manjšim vinogradom. Danes imam na Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi posajenih okrog 10.000 trsov. Kleti sem si zgradil na Stavešinskem Vrhu in v Cenkovi. Sprva sem kot rečeno v tej panogi bil čisti amater, brez znanja, toda z izobraževanjem in pridobivanju prakse ob delu, sem prišel do dovolj znanja pa tudi izkušnje so prijahale. Pri tem so mi, in mi še, pomagajo mnogi strokovnjaki. Vina, ki jih pridelujeva s sopotnico Silvo Kozar, imamo različne sorte, tudi sloviti traminec, gredo dobro v prodajo. Nekaj ga namenim tudi za prijatelje in društva", pravi naš sogovornik, o katerem bi lahko še veliko zanimivega zapisali, saj tudi v jeseni življenja ne miruje. Kot sam pravi, mu delo v vinogradu in kleti, zlasti sedaj, ko je v pokoju, krepi voljo do življenja. Dodatno je vesel, ko se kot lovec odpravi v potep po naravi, med živalmi, kjer človek dejansko lahko uživa...
Protest pred Skupščino SR Slovenije
Naš sogovornik Franc Veberič se spomni številnih anekdot in resničnih dogodkov, ki so v preteklosti zaznamovali njegovo življenje. V povezavi z njegovim MAN-om mu je še posebej v spominu ostal dogodek iz leta 1969, ko je v mesecu juniju prejel odločbo o obrtnem dovoljenju, v katerem je med drugim pisalo: To dovoljenje velja do 30. junija ker imate preveliko vozilo. „Moj MAN je namreč bil registriran na 6,5 tone in to je bila velika težava za vse prevoznike v SFRJ in tudi v Sloveniji, ki smo imeli takšne tovornjake, saj smo lahko vozili le tovornjake do 5 ton. Zato smo 1.7.1969 organizirali stavko v Ljubljani, pred takratno Skupščino SR Slovenije. Stavkali smo dva dni dokler nismo črno na belem dobili preklic odločbe o prepovedi. Takrat smo dobili novo obrtno dovoljenje na katerem je pisalo, da lahko privatni prevozniki vozimo tovornjake z neomejeno težo", se je spomnil Veberič.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Veberičev starosta MAN se vrača v Nemčijo