Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Ljubiteljska umetnica Anita Katič uživa v ustvarjanju iz lesa

 

Sove, orli, medvedi, volkovi in ure iz Apaške doline

Spominki ŽepovciNek znanstvenik je že pred stoletji zatrdil: »Koliko ljudi, toliko različnih želja, idej in ciljev, toda toliko tudi konjičkov«. To da njegova „teorija" o različnih konjičkih drži se lahko prepričamo na vsakem koraku, kajti vedno, bodisi kar v življenju ali preko medijev, lahko zasledimo nekaj novega, nekaj nenavadnega, o čemer še včeraj niti sanjali nismo. In svoj prvotni konjiček, iz katerega počasi "kapne" kakšen evro tudi v družinski proračun, ima tudi 38-letna Anita Katič iz Žepovcev, tik ob regionalki Gornja Radgona – Šentilj, v Apaški dolini. Mati devetletne deklice, z večimi poklici, saj je ekonomsko-komercialna tehtnica, trgovka, kuharica, natakarica..., je zaposlena v prodajalni Hofer v Gornji Radgoni. Toda to ni vse, kajti pred časom si je registrirala še dopolnilno dejavnost – ročno izdelovanje okrasnih predmetov iz lesa.

Kot sama pravi se je nenadoma zaljubila v les, natančneje v trdi hrast iz katerega je začela izdelovati čudovite reči, predvsem so to sove, medvedi, orli ipd. Potem ko nakupi hrast ga grobo obdela in potem pride na vrsto „rezbarjenje", a ne navadno, temveč kar z motorno žago. Mnogi, ki jo opazujejo ne morejo verjeti spretnosti ženske za delo z motorko. „Sledi brušenje s "fleksem-brusilnikom" in ko je izdelek končan, potem ga zaščitim s čebeljim voskom. Za izdelavo ene večje sove je potreben en dan dela, saj mora biti vse natančno izrezano in potem še zaščiteno", pravi Anita, ki sicer na domačem dvorišču dela po službi in ko je prosta. Ena večja sova ali denimo medved, glede na stroške (nabava lesa, zaščitna sredstva) ter delo, znaša okoli 150 evrov. „In ko to rečeš nekomu, ko te sprašuje po ceni, sledi šok, čeprav nihče ne pove, da je predmet čudovit, je pa za mnoge, ki tovrstnih umetnin ne vedo ceniti, predrag", Kljub temu naša sogovornica verjame, da se bo vedno več gostov odločalo tudi za nakup njenih umetnin, saj apaška občina gradi svojo prihodnost na razvoju turizma, kamor sodijo tudi dopolnilne dejavnosti izdelave spominkov in okrasnih premetov.
In teh je pri Aniti Katič še več, kajti sama se ni zadovoljila zgolj z izdelovanjem živalskih podob iz hlodov, temveč je nabavila tudi aparat za vžiganje v les, ter se začela ukvarjati tudi s pirografijo (vžiganje v les oz. risanje po lesu), kjer je tudi izjemno uspešna. „Tukaj izrezujem predvsem volkove, ki spadajo med moje najljubše živali. Seveda so zraven tudi motivi drugih živali in tudi ljudi, zelo zanimive so tudi ure, ki so sicer nekoliko dražje zaradi potrebnega mehanizma, zato se cene začnejo pri petdesetih evrih", nam še pove Anita Katič, ki si prizadeva, da bi čimprej uredila svoj atelje, ki ji bo nedvomno olajšal delo, predvsem pa ponudbo. A že sedaj; roko na srce, vse tisto kar izdeluje je res čudovito, sami unikati, kateri so nedvomno primerni za darilo ali spominek sebi ali komu izmed svojih najbližjih. Zato se posameznikom in skupinam turistov splača zaustaviti pri Aniti v Žepovcih 81 v Apaški dolini.
Kakorkoli že, ob vse hitrejšem navalu tehnologije, robotov in zlasti tako imenovane „racionalizacije" poslovanja, človek preprosto ne more verjeti, kako hitro izumirajo različni poklici in dejavnosti, brez katerih v preteklosti, zlasti na podeželju ni bilo življenja. Medtem, ko so nekoč na podeželju delovali številni takšni in drugačni rokodelci in ljudski obrtniki, med najpogostejšimi so bili kolarji, kovači, čevljarji..., je slednjih dandanes vedno manj ali pa so že v celoti izginili. In čeprav različna društva in organizacije skušajo ohranjati kulturno-zgodovinsko dediščino, kamor sodijo tudi že pozabljeni ljudski običaji, domača obrt in rokodelstvo, so dandanes redki pravi stari domači obrtniki, najdejo pa se ljubiteljski umetniki, ki ljubiteljsko izdelujejo takšne in drugačne predmete, ki nas spominjajo na preteklost. In med njimi je gotovo tudi naša sogovornica Anita, kateri je „rezbarjenje" najprej bil konjiček, danes pa tudi nekaj kane tudi v družinski proračun...

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Ljubiteljska umetnica Anita Katič uživa v ustvarjanju iz lesa