Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

„Škorčji ognjemet" nad Gornjo Radgono

 

Pred odhodom na jug so se škorci zbrali tudi na Šlebingerjevem bregu

Škorci Gornja RadgonaŠkorci so gotovo ptiči, ki so za mnoge med najbolj priljubljenimi, za nekatere pa tudi med najbolj nagajivimi, saj med iskanjem hrane, neredko posežejo po različnih kmetijskih pridelkih in sadežih. Ob tem pa, ko se škorci zbirajo za odhod na jug marsikomu zagrenijo življenje s svojimi kakci. Kljub temu so si poznavalci enotnega mnenja, da so škorci tudi zelo koristni ptiči za varovanje pokrajine pred različnimi nadlogami. Mnogi so veseli, ko se že okoli Valentinovega začnejo vračati z juga in preverjati, kako so zimo preživele njihove hiške-gnezdilnice, ki jih imajo mnogi ljubitelji teh ptic po drevesih na domačijah. Poleg pomladnega prihoda pa so zanimivi tudi jesenski odhodi škorcev na jug, saj je čudovito opazovati njihovo zbiranje na travnikih in drevesih, še posebej je veselo, ko prestrašeni naenkrat poletijo...

In prav to je kolega fotograf Ludvik Kramberger v fotografski objektiv ujel v bližini svojega doma na Šlebingerjevem bregu v Gornji Radgoni. Zbrali so se na smreki njegovega soseda Zvonka Kozarja. „Bilo jih je na stotine. Ujel sem le nekaj teh živalic, ki se pripravljajo za selitev na jug", mi je povedal Ludvik, kateremu je bila najbolj zanimiva fotografija, ko je na stotine škorcev vzletelo s smreke. Zato je to poimenoval kar „škorčji ognjemet"...
Res je sicer, da ljudje ponekod obupavajo nad škorci, ki da so naredili veliko škode na sadnem drevju, v vinogradih, vrtovih ipd. Toda tako ne misli Franc Pelcl s Kapelskih vinorodnih hribčkov, ki že skoraj šest desetletij opazuje in proučuje vse vrste ptic, veliko pozornost pa na menja predvsem škorcem. Po njegovem prepričanju je pridelke pred škorci možno „rešiti" na zelo preprost način, hkrati pa živeti v pravem sožitju s temi, po njegovem prepričanju, izjemno prijaznimi ptiči, ki so lahko človeku in naravi nadvse koristni. Morebiti zveni nekoliko neverjetno, toda naš sogovornik, ki je natanko pred 57 leti, potem ko je očetu ukradel žeblje, katerih nekoč ni bilo kot danes, naredil prvo ptičjo valilnico, je prepričan, da se pred škorci lahko „ubranimo" prav z valilnicami. Do takšnega zaključka je Pelcl prišel po dolgoletnem preučevanju obnašanja škorcev, po prebranih številnih strokovnih sestavkih, predvsem pa po izkušnjah, ki si jih je pridobil med dolgoletnim življenjem in delom v sosednji Avstriji. Svoje izkušnje je pred dobrima desetletjema prenesel v Kapelske gorice, kjer vse skupaj še posodablja, ter v idiličnem naravnem okolju živi v sožitju z mnogimi škorci, ter drugimi ptiči in živalmi. Vsekakor se odlično razume tudi s sosedi, ki so nekoliko nergali, ko je pred leti začel izdelovati valilnice in jih postavljati na drevesa ob svoji hiši in delavnici. Toda, ko so videli, da „Frančkove ptice" ne povzročajo nobene škode, valilnice pa samo koristijo, so mu mnogi začeli slediti. In sedaj na območju več kvadratnih kilometrov okrog Franca Pelcla, škorci ne povzročajo nobene škode, ne na grozdju, na češnjah ali kakšnemu drugem sadju ali kmetijskemu pridelku. Prav škorci pa pomagajo pri uničevanju žuželk in druge nadloge, ki napada posevke, vrtnine, sadovnjake ipd. Ponekod tako sploh ni potrebno škropljenje s pesticidi, kajti škorci „pozobljejo" vse kar ne sodi zraven. Zato Pelcla moti, da strokovna literatura ponuja nekakšen prizvok, da gre za škodljivo ptico, katero je treba samo preganjati. Naš sogovornik se zaveda, da je škorec ropar, in da povzroča škodo, toda tudi brez preganjanja se lahko zaščitimo pred njim – in to samo s postavitvijo valilnic.
„Prav prihodnjo pomlad bo minilo natanko 57 let, ko sem v bližnji domači vasici Dragotinci, pasel krave, in izdelal prvo ptičjo valilnico. Že takrat sem začel spremljati in opazovati ptice, še posebej škorce. Pozneje ko sem odrasel in odšel trebuhom za kruhom v Avstrijo, sem z ljubeznijo do škorcev nadaljeval in vse skupaj še poglabljal. In že pred desetletji sem v Avstriji, samo pri določenih, rekel bi iznajdljivih kmetih, v vinogradih in nasadih, videl kako se zaščititi pred škorci. Za te ljubke ptiče je značilno, da jih narod naganja, ker jim povzroča škodo, saj pozoblje marsikateri pridelek, zlasti grozdne jagode. Toda več kot očitno je, da se brez težav lahko zaščitimo pred škorci. Sam namreč že več kot pet desetletij pišem koliko valilnic je v moji okolici, potem kdaj se škorci vračajo v naše kraje, kakšne so njihove navade ipd. Vedno se že februarja vračajo posamezni ptiči, kot nekakšna predhodnica, odhajajo pa v velikih jatah. Te predhodnice najprej od daleč opazujejo kaj se je čez zimo v bližini njegovega legla dogajalo. In počasi se približajo, dokler ponovno ne zasedejo svoj revir. Običajno škorci, ne glede na vreme, ali je sneg ali toplo, prihajajo med 10. in 25. februarjem, in je zelo dobro, da so njihove valilnice pravilno zgrajene, nastavljene in obnovljene, če so že bile poškodovane", pravi Pelcl, ki je vesel, da lahko tudi otrokom v šolah pokaže kako se pravilno gradijo in nastavljajo valilnice.
Sam sogovornik ima okrog svoje hiše okoli 40 valilnic, večinoma za škorce, nekaj tudi za siničke, in to je njegova zaščita pred uničenjem domačih češenj, grozdja, vrta, sadovnjaka... „Ko sem pred četrt stoletja vlekel te valilnice na visoka drevesa, me je starejši sosed opozoril, da naj se ne igram, češ da bom samo pritegnil nadlegljive ptiče. Toda, pozneje se je tako on kot mnogi drugi sosedje prepričal, da gre za koristno zadevo. Mnogi so zato začeli graditi valilnice, kjer živijo 'domači' škorci, ki odganjajo roparje. Najhuje je dejansko jeseni, ko se škorci vračajo s severa proti jugu. Takrat naši škorci ščitijo svoje območje pred velikimi jatami s severa. In šele ko 'Skandinavci' odidejo naprej, potem se tudi tukajšnji škorci odpravijo proti jugu. Res je sicer, da se morajo škorci, ki prihajajo s severa, nahraniti toda to lahko počnejo le tam, kjer ni naravne zaščite. Pri nas, kjer imamo zaščito ni težav. Zato predlagam, da naj si vinogradniki, sadjarji in drugi uredijo valilnice, da jim bodo škorci po naravni poti zaščitili pridelke. Te valilnice pa morajo biti ustrezno narejene, da jim ne bi težave povzročala kakšna roparica, kot so kune, mačke ipd. Na približno petih kvadratnih kilometrih je potrebno okoli 15 valilnic. Ob slednjih je potem vsaj še toliko navadnih gnezdišč v kakšnih dupljah in drevesih, tako da je območje v celoti zaščiteno, je prepričan Pelcl, ki trdi, da to ni nobena strokovna inovacija, temveč le naravno ravnovesje v naravi.
Ptiči so, po Pelclu zelo inteligentne in se jih ne da prelisičiti razen po naravni poti. Zato se z njimi splača živeti ter proizvajati v sožitju, saj ti bodo samo pomagale, predvsem pri pobiranju golazni – žuželk in drugih škodljivcev. „Škorci ne jedo solato, kot velja prepričanje nekaterih, temveč s solate pobira samo škodljivce in potem mogoče uniči kakšen list solate. Zato škorcem delamo krivico če jih preganjamo. Po mojem bi morali tudi v parku Radenci postaviti kakšnih 30 valilnic za škorce ter kakšnih 20 valilnic za siničke, tako bi tam dejansko nastal raj na zemlji, za vse ki se tam gibljejo. Ali ne bi to bilo čudovito za naš turizem. Pa tudi mi moramo razumeti način življenja in sožitja z naravo", je še dodal naš sogovornik, ki je prepričan, da tudi ptiči čutijo ali si do njih prijazen ali sovražen!
Škorec (Sturnus vulgaris)
Velikost: 22 cm; Izgled: Črno perje z zelenovijoličnimi prelivajočimi se barvami. Pozimi se pojavijo blede lise. Samci imajo modrikasto osnovo kljuna, samice rožnato. Poleg tega se samica od samca loči tudi po značilnem rjavem obroču v očeh. Škorca najdemo na poljih, gozdnih robovih, v svetlih in redkih gozdovih v bližini polj in sadovnjakov.
 Je ptica selivka. Prezimuje v Sredozemlju. Iz prezimovanja se vrne februarja in marca. Škorec je živahna, žlobudrava, družabna in simpatična ptica. V obdobju, ko ne gnezdijo, se družijo v jatah, ki v jesenskem času lahko obsegajo več tisoč ptic. V pomladnih in jesenskih jutranjih urah poseda po vrhovih dreves in prepeva. Je dober pevec in dobro oponaša petje drugih ptic.
 Število škorcev v zadnjih letih upada, v Sloveniji gnezdi vsaj 100.000 parov. Najpogostejša gnezdišča so drevesna dupla, luknje v zunanjih stenah stavb in gnezdilnice. Za spletanje gnezd uporabijo suho travo in malo mahu postlano s finim rastlinskim gradivom in perjem. V dveh leglih na leto so jajca svetlo modre barve. V prvem leglu je 5 do 6 jajc, v drugem leglu pa so 3 do 4 jajca. 
Za prehrano na tleh najde deževnike, polže in žuželke, na drevju pa sadje ter bezgove in grozdne jagode. Ogroža ga kemizacija kmetijstva ter preganjanje in streljanje po vinogradih. Zaradi globalnega segrevanja so v Južni in Srednji Evropi čedalje hujše suše, kar povzroča pomanjkanje hrane...

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti „Škorčji ognjemet" nad Gornjo Radgono