Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Brivec iz Slovenskih goric in orožar iz Semberije...

 

Ganljivo in nepozabno srečanje dveh prijateljev, Slovenca Franca in Bosanca Dževada, ki sta se nazadnje videla pred pol stoletja, ko sta končala služenje v JLA

Franc in DževadDa življenje pogosto piše vesele in nadvse prijetne zgodbe in dogodke, sta se te dni prepričala Slovenec Franc Klejnošek (3.12.1948) iz Cogetincev v Slovenskih goricah, in Bosanec Dževad Islamović (25.11.1948) iz Bijeljine v severovzhodni bosanski pokrajini Semberiji, ki bosta samo osem dni narazen, konec letošnjega novembra in v začetku decembra, napolnila 70 let. Mlada golobrada, 18-letna mladeniča sta se prvič srečala meseca marca 1967, ko sta prišla v skupno desetino na služenje JLA v bosansko mesto Travnik. Takoj sta postala nerazdružljiva prijatelja in takšna ostala vse do naslednjega poletja, ko sta iz JLA odšla vsak na svojo stran. Potem, ko sta se razšla sta, v kaosu ki je takrat zaradi vdora Sovjetske zveze v Češkoslovaško, vladal v JLA, pozabila izmenjati naslova, telefonov pa tako in tako takrat ni bilo. Kljub temu en na drugega nista pozabila, a je življenje potekalo ločeno na različnih lokacijah. Oba sta si ustvarila družino in vse kar sodi zraven, sedaj ko sta oba že nekaj let upokojena, pa je po pol stoletja prišlo do njunega vnovičnega srečanja, ki je bilo nepozabno, emocionalno, čustveno in ganljivo.

Čeprav njuno srečanje ni bilo naključno, saj sta ga nekaj časa načrtovala in usklajevala, pa je med objemanjem kanila kakšna solza sreče. In na njunem prvem srečanju po pol stoletja, ki sta se ga udeležili tudi življenjski sopotnici, soprogi Anica in Nizama, smo izvedeli marsikaj zanimivega, kar se je dogajalo med leti 1967 in 2018. Ob tem kaj se je vse dogajalo v tem času, potem kako sta se iskala in na koncu spet srečala, pa nihče ne more ostati ravnodušen. Že ob prihodu v JLA razporeditvi v isto desetino sta Franc in Dževad postaja nerazdružljiva prijatelja. Le nekaj mesecev starejša od 18 let, sta si bila kot brata in velika prijatelja sta ostala tudi po trimesečnem koncu „obuke", ko je Franc bil razporejen za brivca, predvsem za frizerja v kasarni, Dževad pa je moral na še eno trimesečno usposabljanje, in sicer za orožarja – puškarja v Zenici. Ko se je vrnil v Travnik sta spet bila nerazdružljiva, a kaj kmalu je prišel čas za odhod iz vojske. Dževad je šel mesec dni prej, ker je nekaj dni pred koncem daroval kri zaradi neke večje nesreče v Travniku, in je zato služenje končal dva dni prej. Prav ko je on zapustil kasarno, je prišlo do zapletov, ker je Sovjetska zveza vdrla v Češkoslovaško, zato je Francu bil vojaški rok podaljšan za en mesec...
Od poletja 1968 se nista ne videla in ne slišala, a kljub temu je Franc, oktobra lani, takoj prepoznal Dževada, ki je v Cogetince poklical po telefonu. „Kako ga ne bi prepoznal, saj se taki ljudje ne izbrišejo iz spomina. Takoj ko sem ga zaslišal se mi je pred očmi pojavila njegova slika", veselo razlaga Franc, Dževad pa dodaja, kako je dve desetletji iskal kakšen kontakt, začel je po spletni akciji, kjer je delovala skupina: Najdi tovariše iz JLA. „Imam kar nekaj znancev v Sloveniji, a mi nihče ni uspel pomagati, da bi prišel v stik s Francem. Iskal sem tudi po internetu, obiskal Slovenijo, a ni in ni šlo. In ko sem skorajda obupal nad iskanjem mi je kontakt s Francijem posredoval Igor Florjančič iz Tolmina, ki je v tistem času bil tudi vojak v Travniku. Ko sem dobil številko sem poklical in oglasila se je Anica. Bal sem se, da bo odložila slušalko, ker me najbrž ni razumela, a se to k sreči ni zgodilo in zato sem navdušen, da smo se hitro dogovorili o tem nepozabnem srečanju, ki gotovo ne bo zadnje", je dejal Dževad.
Franc ima sicer s svojo Anico dva sina ter po dva vnuka in vnukinji, Dežvad pa s svojo Nizamo, dve hčerki, enega vnuka in pet vnukinj ter še tri pravnuke. Franc Klejnošek, ki z Anico živi v novi hiši, na njeni domačiji v Cogetincih, kamor sta se priselila iz bližnjega Grabonoša, je samo v vojski bil frizer-brivec. Njegov poklic je "malerija" oz. pleskarstvo, in 21 let ga je opravljal na Bavarskem v Nemčiji. Zaradi zdravstvenih težav so ga leta 1991 invalidsko upokojili, a ga nobena bolezen in invalidnost ni ovirala, da se ne bi veselil srečanja s svojim „vojaškim borcem" Dževadom Islamovićem, ki se je po rojstvu v okolici Brčkega že kot majhen otrok preselil v Bijeljino v bližini rek Drine in Save. Slednji je Bosno in Hercegovino, skupaj z družino zapustil ob začetku minule vojne, leta 1992 in se ustalil v prestolnici dežele Spodnja Avstrija v severovzhodni Avstriji, St.Pöltnu. Tudi sam je že pet let upokojen, živi pa na relaciji St.Pölten – Bijeljina, včasih „skoči" do Avstralije, kjer si je dom in družino ustvarila starejša hčerka, po novem pa se bo pogosteje ustavil tudi v Sloveniji, natančneje v Slovenskih goricah. A tudi Franc ima veliko željo, da se že letos odpelje v BiH, ne le v Bijeljino do prijatelja Dževada temveč tudi v Travnik, kjer se je z njim spoznal. In najbrž bo s svojo Anico odletel do Banjaluke, kjer ju bosta z avtomobilom počakala gostitelja v Bosni, Dževad in Nizama.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Brivec iz Slovenskih goric in orožar iz Semberije...