Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Brivec iz Slovenskih goric in orožar iz Semberije...

 

Ganljivo in nepozabno srečanje dveh prijateljev, Slovenca Franca in Bosanca Dževada, ki sta se nazadnje videla pred pol stoletja, ko sta končala služenje v JLA

Franc in DževadDa življenje pogosto piše vesele in nadvse prijetne zgodbe in dogodke, sta se te dni prepričala Slovenec Franc Klejnošek (3.12.1948) iz Cogetincev v Slovenskih goricah, in Bosanec Dževad Islamović (25.11.1948) iz Bijeljine v severovzhodni bosanski pokrajini Semberiji, ki bosta samo osem dni narazen, konec letošnjega novembra in v začetku decembra, napolnila 70 let. Mlada golobrada, 18-letna mladeniča sta se prvič srečala meseca marca 1967, ko sta prišla v skupno desetino na služenje JLA v bosansko mesto Travnik. Takoj sta postala nerazdružljiva prijatelja in takšna ostala vse do naslednjega poletja, ko sta iz JLA odšla vsak na svojo stran. Potem, ko sta se razšla sta, v kaosu ki je takrat zaradi vdora Sovjetske zveze v Češkoslovaško, vladal v JLA, pozabila izmenjati naslova, telefonov pa tako in tako takrat ni bilo. Kljub temu en na drugega nista pozabila, a je življenje potekalo ločeno na različnih lokacijah. Oba sta si ustvarila družino in vse kar sodi zraven, sedaj ko sta oba že nekaj let upokojena, pa je po pol stoletja prišlo do njunega vnovičnega srečanja, ki je bilo nepozabno, emocionalno, čustveno in ganljivo.

Čeprav njuno srečanje ni bilo naključno, saj sta ga nekaj časa načrtovala in usklajevala, pa je med objemanjem kanila kakšna solza sreče. In na njunem prvem srečanju po pol stoletja, ki sta se ga udeležili tudi življenjski sopotnici, soprogi Anica in Nizama, smo izvedeli marsikaj zanimivega, kar se je dogajalo med leti 1967 in 2018. Ob tem kaj se je vse dogajalo v tem času, potem kako sta se iskala in na koncu spet srečala, pa nihče ne more ostati ravnodušen. Že ob prihodu v JLA razporeditvi v isto desetino sta Franc in Dževad postaja nerazdružljiva prijatelja. Le nekaj mesecev starejša od 18 let, sta si bila kot brata in velika prijatelja sta ostala tudi po trimesečnem koncu „obuke", ko je Franc bil razporejen za brivca, predvsem za frizerja v kasarni, Dževad pa je moral na še eno trimesečno usposabljanje, in sicer za orožarja – puškarja v Zenici. Ko se je vrnil v Travnik sta spet bila nerazdružljiva, a kaj kmalu je prišel čas za odhod iz vojske. Dževad je šel mesec dni prej, ker je nekaj dni pred koncem daroval kri zaradi neke večje nesreče v Travniku, in je zato služenje končal dva dni prej. Prav ko je on zapustil kasarno, je prišlo do zapletov, ker je Sovjetska zveza vdrla v Češkoslovaško, zato je Francu bil vojaški rok podaljšan za en mesec...
Od poletja 1968 se nista ne videla in ne slišala, a kljub temu je Franc, oktobra lani, takoj prepoznal Dževada, ki je v Cogetince poklical po telefonu. „Kako ga ne bi prepoznal, saj se taki ljudje ne izbrišejo iz spomina. Takoj ko sem ga zaslišal se mi je pred očmi pojavila njegova slika", veselo razlaga Franc, Dževad pa dodaja, kako je dve desetletji iskal kakšen kontakt, začel je po spletni akciji, kjer je delovala skupina: Najdi tovariše iz JLA. „Imam kar nekaj znancev v Sloveniji, a mi nihče ni uspel pomagati, da bi prišel v stik s Francem. Iskal sem tudi po internetu, obiskal Slovenijo, a ni in ni šlo. In ko sem skorajda obupal nad iskanjem mi je kontakt s Francijem posredoval Igor Florjančič iz Tolmina, ki je v tistem času bil tudi vojak v Travniku. Ko sem dobil številko sem poklical in oglasila se je Anica. Bal sem se, da bo odložila slušalko, ker me najbrž ni razumela, a se to k sreči ni zgodilo in zato sem navdušen, da smo se hitro dogovorili o tem nepozabnem srečanju, ki gotovo ne bo zadnje", je dejal Dževad.
Franc ima sicer s svojo Anico dva sina ter po dva vnuka in vnukinji, Dežvad pa s svojo Nizamo, dve hčerki, enega vnuka in pet vnukinj ter še tri pravnuke. Franc Klejnošek, ki z Anico živi v novi hiši, na njeni domačiji v Cogetincih, kamor sta se priselila iz bližnjega Grabonoša, je samo v vojski bil frizer-brivec. Njegov poklic je "malerija" oz. pleskarstvo, in 21 let ga je opravljal na Bavarskem v Nemčiji. Zaradi zdravstvenih težav so ga leta 1991 invalidsko upokojili, a ga nobena bolezen in invalidnost ni ovirala, da se ne bi veselil srečanja s svojim „vojaškim borcem" Dževadom Islamovićem, ki se je po rojstvu v okolici Brčkega že kot majhen otrok preselil v Bijeljino v bližini rek Drine in Save. Slednji je Bosno in Hercegovino, skupaj z družino zapustil ob začetku minule vojne, leta 1992 in se ustalil v prestolnici dežele Spodnja Avstrija v severovzhodni Avstriji, St.Pöltnu. Tudi sam je že pet let upokojen, živi pa na relaciji St.Pölten – Bijeljina, včasih „skoči" do Avstralije, kjer si je dom in družino ustvarila starejša hčerka, po novem pa se bo pogosteje ustavil tudi v Sloveniji, natančneje v Slovenskih goricah. A tudi Franc ima veliko željo, da se že letos odpelje v BiH, ne le v Bijeljino do prijatelja Dževada temveč tudi v Travnik, kjer se je z njim spoznal. In najbrž bo s svojo Anico odletel do Banjaluke, kjer ju bosta z avtomobilom počakala gostitelja v Bosni, Dževad in Nizama.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Brivec iz Slovenskih goric in orožar iz Semberije...