Nemški blok je „legenda" Gornje Radgone
Najprej so ga gradili Nemci, nato Angleži in končali slovenski gradbinci
Ne le prebivalci Gornje Radgone in okoliških krajev, temveč tudi mnogi drugi, ki se pogosto peljejo skozi mesto sejmov in penin, gotovo vedo, da na križišču osrednje mestne prometnice, Partizanske ceste ter Ceste na stadion, stoji starosta med večstanovanjskimi objekti „Nemški blok". Pravzaprav se omenjeni blok nahaja nekako utesnjen med cesto, ki seka mesto na dva dela in železniško progo, ki je nekoč povezovala Prlekijo in sosednjo Avstrijo. V preteklosti je bil blok vedno „zaraščen" oz. v senci velikih dreves, zlasti topolov oziroma po domače "jagnedi". Te so, ker so bili nevarni za okolico, nedavno podrli in s tem se je pokazala celotna fasada hrbtne strani zanimivega bloka, ki je za mnoge meščane nekakšna mestna „legenda".
Vsako mesto ima svojo zgodovino. Ima jo tudi mesto Gornja Radgona, ki je dobilo naslov mesta leta 1953. V mestu je nekaj zgodovinskih zgradb s častitljivo starostjo. To so predvsem radgonski grad, Burgeršpital in hiše na Spodnjem in Zgornjem Grisu. Novejši večji stanovanjski bloki pa se nahajajo v stanovanjskem naselju Trate. Te so gradile oz. financirale, tedanje tovarne Elrad, Avtoradgona in drugi, ki so denar od delavskih plač odvajali v stanovanjske sklade. In zakaj nosi stavba na Partizanski cesti, ime Nemški blok, v katerem je 26 stanovanj? To ime je dobil zato, ker so ga pričeli graditi v času druge svetovne vojne. Gradnja tega bloka, ki je v celoti zgrajen iz zidne, nekoč so rekli navadne opeke, katera je bila izdelana v Radgonski opekarni, je potekala dalj časa. Tedaj še niso poznali opeke, ki jo imenujemo »votljaki«. Težko si je zamisliti, koliko opeke je bilo vzidane v debele zidove.
O gradnji smo veliko izvedeli od stanovalca bloka, ki je kot skladiščnik, po potrebi tudi »podavač«, sodeloval pri dokončanju bloka. Gre za 91. letnega Franca Rauterja, mož zdravega duha in dobrega spomina, ki je povedal marsikaj zanimivega, da ne bi šlo v pozabo. »Nemški blok so začeli, leta 1943, graditi Nemci. Gradili so ga angleški ujetniki. Ker sem kot šolar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni hodil tod mimo po tedanji makadamski cesti, se dobro spominjam, da je na tem mestu, pod cesto, delovala žaga. Ker sem bil tisto leto mobiliziran v »Arbetsdinst«, od tam pa direktno rekrutiran v nemško vojsko, iz katere sem se vrnil leta 1945, o sami zidavi bloka ne vem nič. Vem pa, da je nadaljevanje gradnje bloka po končani vojni opravljalo gradbeno podjetje Konstruktor iz Maribora. Vodja gradbišča je bil ing. Berk. Pri njem sem bil kot skladiščnik, po potrebi tudi pomožni gradbeni delavec, zaposlen od 1. februarja do 25. oktobra 1947. Delo sem zapustil, ker sem bil vpoklican v jugoslovansko vojsko na "dosluženje" vojske, kot so rekli, temu služenju vojske, ki so jo služili nasilno mobilizirani v nemško vojsko. Ko sem se po 26-tih mesecih, koncem 1949, vrnil iz vojske domov, so bila dela pri gradnji bloka že končana. Blok je bil dokončan leta 1948, stanovalci pa so se vanj vseljevali v letih 1949 in 1950. Stanovanja so tedaj v večini dobili člani tedanje Službe državne varnosti ali kot so rekli UDBE. Naj povem, kot zanimivost, da je dolga leta v prvem vhodu, delovala tudi ambulanta splošnega zdravnika dr. Repiča, ki je v tem delu tudi stanoval z družino.«
Še veliko zanimivega smo izvedeli od prijetnega sogovornika. Tudi to, da sta se z ženo Terezijo v blok vselila leta 1957 in to v prvi vhod, ki nosi naslov Partizanska 33. Po njegovem nista tačas najdalj stanujoča v bloku, kajti to bi naj bila Ivanka Avsec. Ostali stanovalci, v bloku ni praznega stanovanja, so se vselili pozneje. Zanimivo je tudi, da je imel vsak vhod v bloku svojo skupno pralnico. Blok pa še vedno nosi prvo »oblačilo« - fasadni omet.
