Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Nemški blok je „legenda" Gornje Radgone

 

Najprej so ga gradili Nemci, nato Angleži in končali slovenski gradbinci

"Nemški" blokNe le prebivalci Gornje Radgone in okoliških krajev, temveč tudi mnogi drugi, ki se pogosto peljejo skozi mesto sejmov in penin, gotovo vedo, da na križišču osrednje mestne prometnice, Partizanske ceste ter Ceste na stadion, stoji starosta med večstanovanjskimi objekti „Nemški blok". Pravzaprav se omenjeni blok nahaja nekako utesnjen med cesto, ki seka mesto na dva dela in železniško progo, ki je nekoč povezovala Prlekijo in sosednjo Avstrijo. V preteklosti je bil blok vedno „zaraščen" oz. v senci velikih dreves, zlasti topolov oziroma po domače "jagnedi". Te so, ker so bili nevarni za okolico, nedavno podrli in s tem se je pokazala celotna fasada hrbtne strani zanimivega bloka, ki je za mnoge meščane nekakšna mestna „legenda".

Vsako mesto ima svojo zgodovino. Ima jo tudi mesto Gornja Radgona, ki je dobilo naslov mesta leta 1953. V mestu je nekaj zgodovinskih zgradb s častitljivo starostjo. To so predvsem radgonski grad, Burgeršpital in hiše na Spodnjem in Zgornjem Grisu. Novejši večji stanovanjski bloki pa se nahajajo v stanovanjskem naselju Trate. Te so gradile oz. financirale, tedanje tovarne Elrad, Avtoradgona in drugi, ki so denar od delavskih plač odvajali v stanovanjske sklade. In zakaj nosi stavba na Partizanski cesti, ime Nemški blok, v katerem je 26 stanovanj? To ime je dobil zato, ker so ga pričeli graditi v času druge svetovne vojne. Gradnja tega bloka, ki je v celoti zgrajen iz zidne, nekoč so rekli navadne opeke, katera je bila izdelana v Radgonski opekarni, je potekala dalj časa. Tedaj še niso poznali opeke, ki jo imenujemo »votljaki«. Težko si je zamisliti, koliko opeke je bilo vzidane v debele zidove.
O gradnji smo veliko izvedeli od stanovalca bloka, ki je kot skladiščnik, po potrebi tudi »podavač«, sodeloval pri dokončanju bloka. Gre za 91. letnega Franca Rauterja, mož zdravega duha in dobrega spomina, ki je povedal marsikaj zanimivega, da ne bi šlo v pozabo. »Nemški blok so začeli, leta 1943, graditi Nemci. Gradili so ga angleški ujetniki. Ker sem kot šolar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni hodil tod mimo po tedanji makadamski cesti, se dobro spominjam, da je na tem mestu, pod cesto, delovala žaga. Ker sem bil tisto leto mobiliziran v »Arbetsdinst«, od tam pa direktno rekrutiran v nemško vojsko, iz katere sem se vrnil leta 1945, o sami zidavi bloka ne vem nič. Vem pa, da je nadaljevanje gradnje bloka po končani vojni opravljalo gradbeno podjetje Konstruktor iz Maribora. Vodja gradbišča je bil ing. Berk. Pri njem sem bil kot skladiščnik, po potrebi tudi pomožni gradbeni delavec, zaposlen od 1. februarja do 25. oktobra 1947. Delo sem zapustil, ker sem bil vpoklican v jugoslovansko vojsko na "dosluženje" vojske, kot so rekli, temu služenju vojske, ki so jo služili nasilno mobilizirani v nemško vojsko. Ko sem se po 26-tih mesecih, koncem 1949, vrnil iz vojske domov, so bila dela pri gradnji bloka že končana. Blok je bil dokončan leta 1948, stanovalci pa so se vanj vseljevali v letih 1949 in 1950. Stanovanja so tedaj v večini dobili člani tedanje Službe državne varnosti ali kot so rekli UDBE. Naj povem, kot zanimivost, da je dolga leta v prvem vhodu, delovala tudi ambulanta splošnega zdravnika dr. Repiča, ki je v tem delu tudi stanoval z družino.«
Še veliko zanimivega smo izvedeli od prijetnega sogovornika. Tudi to, da sta se z ženo Terezijo v blok vselila leta 1957 in to v prvi vhod, ki nosi naslov Partizanska 33. Po njegovem nista tačas najdalj stanujoča v bloku, kajti to bi naj bila Ivanka Avsec. Ostali stanovalci, v bloku ni praznega stanovanja, so se vselili pozneje. Zanimivo je tudi, da je imel vsak vhod v bloku svojo skupno pralnico. Blok pa še vedno nosi prvo »oblačilo« - fasadni omet.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Nemški blok je „legenda" Gornje Radgone