Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Nastanek trga Radgona

 

Ivan Rihtarič

PRISPEVEK K NASTANKU TRGA GORNJA RADGONA

Trg RadgonaRadgona¹, naselje ob Muri, se v zgodovinskih virih omenja že dokaj zgodaj; mesto "Raclitanum" ali celo sporni "Halicanum²" naj bi bil predhodnik mesta, ki je dobivalo od 11. do 13. stoletja že obrise svojega poznejšega, za deželnega kneza pomembnega mesta v vojaškem in trgovskem smislu.

Gornjeradgonski grad je dajal mestu Radgona s svojim prevladujočim položajem nad reko Muro popolno varnost skupaj z načrtno speljanimi rokavi Mure.

 

Mesto si je spretno pridobivalo mestne privilegije ter gradilo mestno samoupravo. Do leta 1803 je dobilo 47 privilegijev³.

Mesto je bilo postavljeno v veliko agrarno področje, ter je bilo tesno vezano na podeželje in predvsem bližnje Slovenske gorice, saj je v njem poleg trgovine in obrti, cvetela tudi trgovina z vinom. Oba bregova reke Mure sta bila povezana z mostom4, okrog katerega se je na desnem bregu začelo razvijati naselje. Grafika mesta iz leta 1745 nam prikazuje posamezne hiše pod gradom in ob Muri. Te hiše štejemo kot jedro za nastanek poznejšega Spodnjega in Gornjega Griesa5.

Franciscejski kataster iz leta 18216 kaže, da se je pod gradom ("Schloss Ober Radkersburg") ustvarila na vzhodni strani ob njegovem robu naravna polica (Zgornji Gries), ki je imela sklenjene hiše tako, da so le-te bile prislonjene h grajskemu hribu. Za celo višino hiš nižje je na "tleh" bil t.i. Spodnji Gries, ki pa se je na svojem začetku ob Muri odpiral v živinski trg ("Vichmarkt"). Na koncu Spodnjega Griesa se je odprl še nov, manjši trg, ki je viden še danes. Pod starim mestnim špitalom7 sta bili še dve stavbi, ki sta pod ostrim kotom vezali cesti na sebe. V neposredni bližini čez cesto pa jo je dopolnjevalo Admontsko poslopje s še štirimi stavbami. Nekoliko dvignjen teren nad mestnim špitalom je bil primeren za cerkev sv.Petra. Osnovna cesta, ki je povezovala cerkev z jugom (danes Partizanska cesta) je bila obdana s hišami na obeh straneh, seveda med seboj nepovezanih. Še nekaj raztresenih hiš, pašniki, vrtovi, njive in poti so seveda lep dokaz, da je tak videz naselbine upravičeno nosil ime predmestje ("Vorstadt") tudi v listinah prejšnjih stoletij, Radgoni na levem bregu Mure.

Tudi še leta 18428 je jedro ostalo isto, le raztegnilo se je še tudi ob Muri, vse do višine Murinega rokava, ki je bil okljuka na levem bregu. Le cerkev, Admontska hiša grajski hrib z gradom, graščina Schachenturn in gostilna Engel ter pokopališče so kot temelji naselja zarisani, kar nas vse vodi do trditve, da se je Gornja Radgona kot predmestje Radgone začela v 19.stoletju širiti. Ta širitev je dala pečat prav Spodnjemu Griesu, ki je bil tudi predelan, saj so nekatere hiše dobile mestni videz s portali, balkoni in enostavnejšimi arkadami. Število hiš v vseh Griesih se je ob koncu stoletja povzpelo že čez 40.

Z vsemi omenjenimi elementi je naselje pridobivalo na gospodarskem pomenu tako za sebe kot tudi za mesto Radgono.

Avstroogrska upravno-politična razdelitev je naselju Gornja Radgona dodelila sedež sodnega okraja v okrajnem glavarstvu Ljutomer; 12.367 prebivalcev (12.362 katoličanov in 5 protestantov). Kar 11.977 Slovencev in 247 Nemcev ter 10 "drugih" v letu 18809 so podatki, s katerimi lahko začnemo tudi procese na področju nacionalno-političnega gibanja prebivalstva omenjenega sodnega okraja ter mu slediti po uradnih popisih in štetjih do 1910.

Prav nacionalno-politično delovanje na tem robu slovenskega nacionalnega prostora v začetku 20. stoletja je razgibavalo do takrat dokaj mirne politične sile v sodnem okraju Gornja Radgona.

17.avgusta 1907 je bil izdan cesarski odlok, razglašen po namestništvu 28.avgusta 1907, št.61, s katerim je bilo naselje Gornja Radgona povzdignjeno v trg10. Okoliščine ter neposredne posledice tega dejanja so klasičen primer boja nacionalnih interesov tako volilnih kot tudi gospodarskih in kažejo na splošno porast in zaostrovanje mednacionalnih in političnih odnosov v dualistični monarhiji tudi ob posledicah volilne reforme 1907.

Že na zborovanju Slovencev gornjeradgonskega okraja, ki je bilo 12.avgusta 1906 v Vidmu ob Ščavnici, ko so ustanovili med drugim tudi "Politično društvo za zgornjeradgonski okraj", so kljub prepirom s Slovenci iz Ljutomera, ki tega političnega društva niso hoteli ustanoviti, vendarle vsi skupaj nasprotovali, da bi Gornja Radgona postala trg11.

Prav Videm ob Ščavnici je začel stopati na politično prizorišče kot mišljena, in po potrditvi Gornje Radgone za trg, tudi zahtevana protiutež Slovencev za priznanje Vidma ob Ščavnici za "slovenski trg" kot rojstni kraj Antona Korošca12.

Lista "Margburger Zeitung" in "Štajerc" sta dokaj pozno reagirala na cesarski odlok o imenovanju Gornje Radgone za trg; Marburger Zeitung je objavil 19.septembra 1907 kratko novico in poziv na slovesnost v "čast dviga občine Gornja Radgona v trško občino", ki bo 22.septembra 1907 v gostilni Johana Kurbusa.

Že prejšnji dan. 21.septembra 1907, so okrasili novi trg z zastavami, emblemi, rožami, z vrhov bližnjega Hercegovščaka so odmevale salve iz možnarjev in ko se je stemnilo, je radgonska godba skupaj s krajevnimi gasilci obiskala Gornji in Spodnji Gries ter Glasbach (današnji Podgrad). Popoldne 22.septembra 1907 pa se je v omenjeni gostilni začela slovesnost. Župan trga Kürbus, je v imenu občinskega odbora pozdravil vse navzoče ter posebej še okrajnega glavarja iz Radgone, grofa Stürgkha, okrajnega glavarja iz Ljutomera (Rainer), državnozborskega poslanca (Malik), Reiterja kot deželnozborskega poslanca, Kodolitscha (župan mesta Radgona) ter župane Ljutomera (von Thurn), Lenarta (Sedminek), dr. Kamnikerja, radgonsko pevsko društvo ter zastopnike "mnogih občin". Malik je zaželel novemu trgu vsesplošen razvoj, dr. Kamniker pa poudaril željo in nalogo trga, da "v nacionalnem in gospodarskem smislu sodeluje v dobro obeh občin13".

"Štajerc" je dokaj mirno pisal o želji po dvigu naselja v trg pa tudi dosego tega cilja je označil kot "velevažno za trg"14 ter za ves okraj.

"Slovenski gospodar" je šele v začetku oktobra resneje posegel v dogajanje ter označil akcije Nemcev ob imenovanju naselja za trg kot "s trgom zopet zadaviti slovensko večino v okrajnem zastopu" ter ošvrknil vlado, ki "še vedno pusti tega, nam sovražnega človeka hoditi po slovenski zemlji"15.

Nemško nacionalno delovanje, ki je doseglo svoj višek z imenovanjem Gornje Radgone za trg, je bila kaj slaba skupna zmaga, saj so ob velikem angažiranju in praznovanju tega svojega uspeha doživeli težak poraz na okrajnih volitvah 21. in 22.avgusta 1907.

"Naprednjaki" so zmagali v veleposestniški volilni kuriji s 14 člani (Franc Wratschko, Adolf Zorzini, Otto Zorzini, Johan Kürbus, Klotar Bouvier, Alojz Koller, Franc Winkler, Anton Fekonja, v. Steinbrenner in A.Kreft ter 4 "virilisti"), a "klerikalni prvaki" v kmečki kuriji s 16 ( J.Veberič, M.Križan, M.Kaučič, A.Trstenjak, J.Nemec, A.Divjak, F.Vuk, A.Trstenjak, J.Plekovec, J.Kolar, F.Kegl, J.Kunze, J.Zemljič, J.Jelcl, J.Škerlec in A.Repič). Dvornega svetnika ("Hofrat") Ploja so Nemci označili kot glavnega režiserja slovenske zmage in mu naprtili zakulisno delovanje ter prikrivanje novice in cesarskega proglasa o dvigu kraja v trg16.

Naprednjaki so zmagali v 10., klerikalci pa v 14.občinah. Minister Bienerth je od dotedanjega načelnika okrajnega zastopa, Franca Wratschka, zahteval, da se razpišejo volitve še po starem sistemu brez upoštevanja Gornje Radgone kot novega trga, in priporočil spravo med dvema političnima silama, "kar bi bilo v blagor celemu okraju". Prvi postavljeni želji je Wratschko takoj ustregel, saj je že pred leti izjavil, da ne želi ostati načelnik okrajnega zastopa. Odklonil pa je sodelovanje, oziroma kompromis s klerikalci, češ "z lažnivci in obrekovalci se nikdar noče družiti"17.

Wratschkovo 17-letno vodenje gornjeradgonskega okrajnega zastopa so v "Štajercu" prikazovali v najidealnejši luči, Wratschka pa kot politika, dobrega gospodarstvenika, češ "možak je osivel v službi za ljudstvo". Njegovo delovanje je bilo res dolgotrajno; 27 let je bil občinski predstojnik v Orehovcih pri Gornji Radgoni, 17 let okrajni načelnik, 14 let načelnik cerkvenokonkurenčnega odbora, 15 let poveljnik "prostovoljne požarne obrambe v Orehovcih", 6 let načelnik "Reiffeisengruppe" v Gornji Radgoni ter načelnik bikorejske zadruge in drugi načelnik komisije za ogledovanje živine v več občinah in okrajih18.

Slovensko volilno zmago v okraju so Nemci označili tudi kot klerikalno gonjo, ki bo divjala v bodoče, kar kaže na dobro politično ocenitev položaja, namreč na spoznanje, da se jim je izmaknila dolgoletna prevlada in da ni realnih možnosti, da se jim oblast spet povrne.

Novi okrajni načelnik je postal Anton Trstenjak, ki je uradoval v skromni, majhni sobici pri Škrlecu. Naprednjaki so na različne načine ovirali delo okrajnemu načelniku in se tudi s posebnimi vabili sklicane seje okrajnega zastopa 15 .januarja 1908 niso udeležili polnoštevilno ter po otvoritvi seje v nemškem in slovenskem jeziku, demonstrativno zapustili sestanek. Prvaško-klerikalnim zastopnikom so očitali neprimerno socialno stanje, saj razen župnika Kunzeja ni bilo med njimi "nobenega boljšega kmeta", kot je to bilo v času njihovega (nemškega) vodenja okraja. Drugi očitek je bil zaradi politične polarizacije zastopnikov, saj so za ves čas svojega sedemnajstletnega mandata Nemci trdili, da "ni bilo nobenih stank, celi zastop je bil eno telo in je obstajal iz boljših kmetov iz celega okraja ter le petih Nemcov in 25 "napredno mislečih Slovencev"19.

Nacionalni boji v trgu in celotnem okraju so v naslednjih letih kazali znamenja zaostrovanja, občasnih uspehov in porazov, v trgu pa porast nemške usmerjenosti (174 Nemcev: 118 Slovencev in 24 "tujcev")20 in vpliv na ostali del trške občine (Hercegovščak; 334 Nemcev: 128 Slovencev in kar 57 "tujcev"), ki je bila izrazito viničarska in tako predvsem gospodarsko odvisna od nemških, gornjeradgonskih ter še bolj radgonskih lastnikov vinogradov. Skupno število Nemcev v trški občini (508) in Slovencev (246) ob kar 83 "tujcih" ni seveda bilo realno stanje, kar se je pokazalo v naslednjih letih in ob zlomu monarhije.

OPOMBE:

1. Radgona, slovensko ime za Radkersburg, oziroma danes uradno Bad Radkersburg v Avstriji.

2. Dr.Fran Kovačič: Ljutomer, zgodovina trga in sreza, Maribor 1926, str.4.

3. I.C.Hofrichter: Radkersburg, seine Privilegien, Geschichte, Sehenswuerdigkeiten und seine Umgebungen, Radkersburg, 1842.

4. Ivan Rihtarič, st. in ml.: Zgodovinski oris mesta Gornja Radgona in njegovih mostov, G.Radgona, 1969.

5. Ivan Rihtarič: Radgona in njegovi spomeniki (seminarska naloga), 1975.

6. Glej opombo št.5 (Priloga št.I).

7. Ivan Rihtarič: Mestni "špital" v Radgoni od začetka 19.stoletja; Vestnik 5/1984.

8. I.C.Hofrichter, navedeno delo, str.120.

9. Special Orts-Repertorium von Steiermark, Wien 1883, str.159.

10. Dr.Fran Kovačič: navedeno delo str.361.

11. Štajerc, št.18 (2.september 1906).

12. Dr.Fran Kovačič: navedeno delo, str.361.

13. Marburger Zeitung, št.1 16 (26.september 1907).

14. Štajerc, št.37 (15.september 1907).

15. Slovenski gospodar, št.47 (3.oktober 1907); omenjen je govornik Rainer, okrajni glavar iz Ljutomera.

16. Štajerc, št.35 ( 1.september 1907).

l7. Štajerc, št.48 (l 1.november 1907).

18. Štajerc, št.24 (14.junij 1908).

19. Štajerc, št.4 (26.januar 1908).

20. Ivan Rihtarič: Popis prebivalstva Gornje Radgone in okolice leta 1910 (tipkopis); 1984.

Nahajate se: MKR Zgodovina Radgone Nastanek trga Radgona