Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Nastanek trga Radgona

 

Ivan Rihtarič

PRISPEVEK K NASTANKU TRGA GORNJA RADGONA

Trg RadgonaRadgona¹, naselje ob Muri, se v zgodovinskih virih omenja že dokaj zgodaj; mesto "Raclitanum" ali celo sporni "Halicanum²" naj bi bil predhodnik mesta, ki je dobivalo od 11. do 13. stoletja že obrise svojega poznejšega, za deželnega kneza pomembnega mesta v vojaškem in trgovskem smislu.

Gornjeradgonski grad je dajal mestu Radgona s svojim prevladujočim položajem nad reko Muro popolno varnost skupaj z načrtno speljanimi rokavi Mure.

 

Mesto si je spretno pridobivalo mestne privilegije ter gradilo mestno samoupravo. Do leta 1803 je dobilo 47 privilegijev³.

Mesto je bilo postavljeno v veliko agrarno področje, ter je bilo tesno vezano na podeželje in predvsem bližnje Slovenske gorice, saj je v njem poleg trgovine in obrti, cvetela tudi trgovina z vinom. Oba bregova reke Mure sta bila povezana z mostom4, okrog katerega se je na desnem bregu začelo razvijati naselje. Grafika mesta iz leta 1745 nam prikazuje posamezne hiše pod gradom in ob Muri. Te hiše štejemo kot jedro za nastanek poznejšega Spodnjega in Gornjega Griesa5.

Franciscejski kataster iz leta 18216 kaže, da se je pod gradom ("Schloss Ober Radkersburg") ustvarila na vzhodni strani ob njegovem robu naravna polica (Zgornji Gries), ki je imela sklenjene hiše tako, da so le-te bile prislonjene h grajskemu hribu. Za celo višino hiš nižje je na "tleh" bil t.i. Spodnji Gries, ki pa se je na svojem začetku ob Muri odpiral v živinski trg ("Vichmarkt"). Na koncu Spodnjega Griesa se je odprl še nov, manjši trg, ki je viden še danes. Pod starim mestnim špitalom7 sta bili še dve stavbi, ki sta pod ostrim kotom vezali cesti na sebe. V neposredni bližini čez cesto pa jo je dopolnjevalo Admontsko poslopje s še štirimi stavbami. Nekoliko dvignjen teren nad mestnim špitalom je bil primeren za cerkev sv.Petra. Osnovna cesta, ki je povezovala cerkev z jugom (danes Partizanska cesta) je bila obdana s hišami na obeh straneh, seveda med seboj nepovezanih. Še nekaj raztresenih hiš, pašniki, vrtovi, njive in poti so seveda lep dokaz, da je tak videz naselbine upravičeno nosil ime predmestje ("Vorstadt") tudi v listinah prejšnjih stoletij, Radgoni na levem bregu Mure.

Tudi še leta 18428 je jedro ostalo isto, le raztegnilo se je še tudi ob Muri, vse do višine Murinega rokava, ki je bil okljuka na levem bregu. Le cerkev, Admontska hiša grajski hrib z gradom, graščina Schachenturn in gostilna Engel ter pokopališče so kot temelji naselja zarisani, kar nas vse vodi do trditve, da se je Gornja Radgona kot predmestje Radgone začela v 19.stoletju širiti. Ta širitev je dala pečat prav Spodnjemu Griesu, ki je bil tudi predelan, saj so nekatere hiše dobile mestni videz s portali, balkoni in enostavnejšimi arkadami. Število hiš v vseh Griesih se je ob koncu stoletja povzpelo že čez 40.

Z vsemi omenjenimi elementi je naselje pridobivalo na gospodarskem pomenu tako za sebe kot tudi za mesto Radgono.

Avstroogrska upravno-politična razdelitev je naselju Gornja Radgona dodelila sedež sodnega okraja v okrajnem glavarstvu Ljutomer; 12.367 prebivalcev (12.362 katoličanov in 5 protestantov). Kar 11.977 Slovencev in 247 Nemcev ter 10 "drugih" v letu 18809 so podatki, s katerimi lahko začnemo tudi procese na področju nacionalno-političnega gibanja prebivalstva omenjenega sodnega okraja ter mu slediti po uradnih popisih in štetjih do 1910.

Prav nacionalno-politično delovanje na tem robu slovenskega nacionalnega prostora v začetku 20. stoletja je razgibavalo do takrat dokaj mirne politične sile v sodnem okraju Gornja Radgona.

17.avgusta 1907 je bil izdan cesarski odlok, razglašen po namestništvu 28.avgusta 1907, št.61, s katerim je bilo naselje Gornja Radgona povzdignjeno v trg10. Okoliščine ter neposredne posledice tega dejanja so klasičen primer boja nacionalnih interesov tako volilnih kot tudi gospodarskih in kažejo na splošno porast in zaostrovanje mednacionalnih in političnih odnosov v dualistični monarhiji tudi ob posledicah volilne reforme 1907.

Že na zborovanju Slovencev gornjeradgonskega okraja, ki je bilo 12.avgusta 1906 v Vidmu ob Ščavnici, ko so ustanovili med drugim tudi "Politično društvo za zgornjeradgonski okraj", so kljub prepirom s Slovenci iz Ljutomera, ki tega političnega društva niso hoteli ustanoviti, vendarle vsi skupaj nasprotovali, da bi Gornja Radgona postala trg11.

Prav Videm ob Ščavnici je začel stopati na politično prizorišče kot mišljena, in po potrditvi Gornje Radgone za trg, tudi zahtevana protiutež Slovencev za priznanje Vidma ob Ščavnici za "slovenski trg" kot rojstni kraj Antona Korošca12.

Lista "Margburger Zeitung" in "Štajerc" sta dokaj pozno reagirala na cesarski odlok o imenovanju Gornje Radgone za trg; Marburger Zeitung je objavil 19.septembra 1907 kratko novico in poziv na slovesnost v "čast dviga občine Gornja Radgona v trško občino", ki bo 22.septembra 1907 v gostilni Johana Kurbusa.

Že prejšnji dan. 21.septembra 1907, so okrasili novi trg z zastavami, emblemi, rožami, z vrhov bližnjega Hercegovščaka so odmevale salve iz možnarjev in ko se je stemnilo, je radgonska godba skupaj s krajevnimi gasilci obiskala Gornji in Spodnji Gries ter Glasbach (današnji Podgrad). Popoldne 22.septembra 1907 pa se je v omenjeni gostilni začela slovesnost. Župan trga Kürbus, je v imenu občinskega odbora pozdravil vse navzoče ter posebej še okrajnega glavarja iz Radgone, grofa Stürgkha, okrajnega glavarja iz Ljutomera (Rainer), državnozborskega poslanca (Malik), Reiterja kot deželnozborskega poslanca, Kodolitscha (župan mesta Radgona) ter župane Ljutomera (von Thurn), Lenarta (Sedminek), dr. Kamnikerja, radgonsko pevsko društvo ter zastopnike "mnogih občin". Malik je zaželel novemu trgu vsesplošen razvoj, dr. Kamniker pa poudaril željo in nalogo trga, da "v nacionalnem in gospodarskem smislu sodeluje v dobro obeh občin13".

"Štajerc" je dokaj mirno pisal o želji po dvigu naselja v trg pa tudi dosego tega cilja je označil kot "velevažno za trg"14 ter za ves okraj.

"Slovenski gospodar" je šele v začetku oktobra resneje posegel v dogajanje ter označil akcije Nemcev ob imenovanju naselja za trg kot "s trgom zopet zadaviti slovensko večino v okrajnem zastopu" ter ošvrknil vlado, ki "še vedno pusti tega, nam sovražnega človeka hoditi po slovenski zemlji"15.

Nemško nacionalno delovanje, ki je doseglo svoj višek z imenovanjem Gornje Radgone za trg, je bila kaj slaba skupna zmaga, saj so ob velikem angažiranju in praznovanju tega svojega uspeha doživeli težak poraz na okrajnih volitvah 21. in 22.avgusta 1907.

"Naprednjaki" so zmagali v veleposestniški volilni kuriji s 14 člani (Franc Wratschko, Adolf Zorzini, Otto Zorzini, Johan Kürbus, Klotar Bouvier, Alojz Koller, Franc Winkler, Anton Fekonja, v. Steinbrenner in A.Kreft ter 4 "virilisti"), a "klerikalni prvaki" v kmečki kuriji s 16 ( J.Veberič, M.Križan, M.Kaučič, A.Trstenjak, J.Nemec, A.Divjak, F.Vuk, A.Trstenjak, J.Plekovec, J.Kolar, F.Kegl, J.Kunze, J.Zemljič, J.Jelcl, J.Škerlec in A.Repič). Dvornega svetnika ("Hofrat") Ploja so Nemci označili kot glavnega režiserja slovenske zmage in mu naprtili zakulisno delovanje ter prikrivanje novice in cesarskega proglasa o dvigu kraja v trg16.

Naprednjaki so zmagali v 10., klerikalci pa v 14.občinah. Minister Bienerth je od dotedanjega načelnika okrajnega zastopa, Franca Wratschka, zahteval, da se razpišejo volitve še po starem sistemu brez upoštevanja Gornje Radgone kot novega trga, in priporočil spravo med dvema političnima silama, "kar bi bilo v blagor celemu okraju". Prvi postavljeni želji je Wratschko takoj ustregel, saj je že pred leti izjavil, da ne želi ostati načelnik okrajnega zastopa. Odklonil pa je sodelovanje, oziroma kompromis s klerikalci, češ "z lažnivci in obrekovalci se nikdar noče družiti"17.

Wratschkovo 17-letno vodenje gornjeradgonskega okrajnega zastopa so v "Štajercu" prikazovali v najidealnejši luči, Wratschka pa kot politika, dobrega gospodarstvenika, češ "možak je osivel v službi za ljudstvo". Njegovo delovanje je bilo res dolgotrajno; 27 let je bil občinski predstojnik v Orehovcih pri Gornji Radgoni, 17 let okrajni načelnik, 14 let načelnik cerkvenokonkurenčnega odbora, 15 let poveljnik "prostovoljne požarne obrambe v Orehovcih", 6 let načelnik "Reiffeisengruppe" v Gornji Radgoni ter načelnik bikorejske zadruge in drugi načelnik komisije za ogledovanje živine v več občinah in okrajih18.

Slovensko volilno zmago v okraju so Nemci označili tudi kot klerikalno gonjo, ki bo divjala v bodoče, kar kaže na dobro politično ocenitev položaja, namreč na spoznanje, da se jim je izmaknila dolgoletna prevlada in da ni realnih možnosti, da se jim oblast spet povrne.

Novi okrajni načelnik je postal Anton Trstenjak, ki je uradoval v skromni, majhni sobici pri Škrlecu. Naprednjaki so na različne načine ovirali delo okrajnemu načelniku in se tudi s posebnimi vabili sklicane seje okrajnega zastopa 15 .januarja 1908 niso udeležili polnoštevilno ter po otvoritvi seje v nemškem in slovenskem jeziku, demonstrativno zapustili sestanek. Prvaško-klerikalnim zastopnikom so očitali neprimerno socialno stanje, saj razen župnika Kunzeja ni bilo med njimi "nobenega boljšega kmeta", kot je to bilo v času njihovega (nemškega) vodenja okraja. Drugi očitek je bil zaradi politične polarizacije zastopnikov, saj so za ves čas svojega sedemnajstletnega mandata Nemci trdili, da "ni bilo nobenih stank, celi zastop je bil eno telo in je obstajal iz boljših kmetov iz celega okraja ter le petih Nemcov in 25 "napredno mislečih Slovencev"19.

Nacionalni boji v trgu in celotnem okraju so v naslednjih letih kazali znamenja zaostrovanja, občasnih uspehov in porazov, v trgu pa porast nemške usmerjenosti (174 Nemcev: 118 Slovencev in 24 "tujcev")20 in vpliv na ostali del trške občine (Hercegovščak; 334 Nemcev: 128 Slovencev in kar 57 "tujcev"), ki je bila izrazito viničarska in tako predvsem gospodarsko odvisna od nemških, gornjeradgonskih ter še bolj radgonskih lastnikov vinogradov. Skupno število Nemcev v trški občini (508) in Slovencev (246) ob kar 83 "tujcih" ni seveda bilo realno stanje, kar se je pokazalo v naslednjih letih in ob zlomu monarhije.

OPOMBE:

1. Radgona, slovensko ime za Radkersburg, oziroma danes uradno Bad Radkersburg v Avstriji.

2. Dr.Fran Kovačič: Ljutomer, zgodovina trga in sreza, Maribor 1926, str.4.

3. I.C.Hofrichter: Radkersburg, seine Privilegien, Geschichte, Sehenswuerdigkeiten und seine Umgebungen, Radkersburg, 1842.

4. Ivan Rihtarič, st. in ml.: Zgodovinski oris mesta Gornja Radgona in njegovih mostov, G.Radgona, 1969.

5. Ivan Rihtarič: Radgona in njegovi spomeniki (seminarska naloga), 1975.

6. Glej opombo št.5 (Priloga št.I).

7. Ivan Rihtarič: Mestni "špital" v Radgoni od začetka 19.stoletja; Vestnik 5/1984.

8. I.C.Hofrichter, navedeno delo, str.120.

9. Special Orts-Repertorium von Steiermark, Wien 1883, str.159.

10. Dr.Fran Kovačič: navedeno delo str.361.

11. Štajerc, št.18 (2.september 1906).

12. Dr.Fran Kovačič: navedeno delo, str.361.

13. Marburger Zeitung, št.1 16 (26.september 1907).

14. Štajerc, št.37 (15.september 1907).

15. Slovenski gospodar, št.47 (3.oktober 1907); omenjen je govornik Rainer, okrajni glavar iz Ljutomera.

16. Štajerc, št.35 ( 1.september 1907).

l7. Štajerc, št.48 (l 1.november 1907).

18. Štajerc, št.24 (14.junij 1908).

19. Štajerc, št.4 (26.januar 1908).

20. Ivan Rihtarič: Popis prebivalstva Gornje Radgone in okolice leta 1910 (tipkopis); 1984.

Nahajate se: MKR Zgodovina Radgone Nastanek trga Radgona