Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zgodovina Radgone na kratko

 

RadgonaGornja Radgona (nemško Oberradkersburg, madžarsko Felsőregede, prekmursko: Gorenja Radgonja) je slovensko mesto ob meji z Avstrijo, sedež istoimenske občine, župnije in upravne enote. Leži na desnem bregu Mure ob magistralni cesti Murska Sobota-Maribor. Gornja Radgona je nastala na pobočju Grajskega griča (265 m); od tod tudi ime »Gornja«. Pred letom 1918 je bila upravno povezana z danes avstrijsko Radgono (nemško Bad Radkersburg); leta 1907 je postala trg, po letu 1945 pa mesto.

 

Slovenijo in Avstrijo povezuje čez Muro »most prijateljstva« iz leta 1969, ki je mednarodni mejni prehod. Gornja Radgona ima pretežno kmetijsko zaledje z razvito vinogradniško industrijo. V mestu vsako leto organizirajo radgonski kmetijski sejem, največjo tovrstno prireditev v Sloveniji.

Najdbe in sledovi neolitske naselbine na Grajskem griču pričajo o obstoju v času kulture žarnih grobišč. Najdišča pri pri opekarni govorijo o domnevi, da je stalo tu manjšo rimsko naselje. Župnija je spadala pod salzburški patronat in je bila ustanovljena v dobi Spanheimov v prvi polovici 12. stoletja. Sama zgodovina Gornje Radgone sega v 12. stoletje, saj je nastalo naselje pod Ratigojevim gradom. Kralj Otokar II. Premysl je po letu 1265 na Murinem otoku ustanovil sedanjo Radgono, ki se omenja leta 1265 kot trg in leta 1299 kot mesto, stara naselbina pa se je spremenila v njeno predmestje.

Gornja Radgona je nastala na pobočju Grajskega griča (265 m) in pomola Slovenskih goric. Zaradi pomembne lokacije pri reki Muri je bilo naselje v 12. in 13. stoletju skupaj z Radgono večkrat prizadeto zaradi napadov Madžarov, v 15. in 16. stoletju pa zaradi turških vpadov. Velika nadloga v začetku 18. stoletja so bili Kruci. Leta 1605 je hudo narasla Mura in prizadela obema Radgonama ogromno škode, kugo pa je doživljala domala vsaka generacija. Najhuje je bilo leta 1680, ko je ostalo mnogo hiš brez stanovalcev. Na lahni vzpetini pri opekarni so bile vislice, ki so jih odstranili šele leta 1800.

Gornja Radgona je postala leta 1907 trg, po zadnji vojni pa mesto. Pred letom 1918 je bila upravno povezana z Radgono. Star leseni most med Radgonama so po izredno hudem zimskem mrazu, februarja 1929 ob odjugi nakopičene gmote ledu uničile. Drugi leseni most, pa je bil zgrajen šele leta 1932. Ugodna geografska lega, medsebojni gospodarski stiki (sodelovanje obeh strani pri ubranitvi pred poplavami, požarih, pomembni tranzitni stiki) so narekovali skupno graditev mostu, ki sta ga junija 1969 slovesno odprla jugoslovanski predsednik Tito in takratni predsednik avstrijske republike Jonas. O tem priča tudi spominska plošča na ograji mostu.

V starem mestnem špitalu iz leta 1614 domuje muzej z etnološko zbirko in s prikazom osvobodilnega gibanja v občini  med 1. svetovno vojno in NOB.

Pri muzeju so ostanki spomenika Svetilnik miru; nemški nacisti so ga aprila 1941 porušili, vendar so bili ostanki kasneje spet sestavljeni.

Nasproti nekdanjega hotela Grozd je poznogotsko znamenje iz leta 1525 z mlajšim kipcem sedečega Kristusa.

V čereh podnožja starega mostu čez Muro je vzidan radgonski grb.

Med slovensko osamosvojitveno vojno, je bil radgonski mejni prehod prizorišče večjega spopada.

V mestu je sedež podjetja Radgonske gorice, ki ima v Radgonsko-Kapelskih goricah nad 320 ha vinogradov, v mestu pa klet za 2,6 milijona litrov vina. Tu je že leta 1852 domačin Alojz Kleinošek izdeloval peneče se vino, leta 1882 pa je švicarski priseljenec Clotar Bouvier ustanovil podjetje za izdelovanje šampanjca iz domačega vina po francoskem načinu. Na Šlebingerjevem bregu številka 14 uspeva ena najdebelejših in najstarejših trt v Sloveniji. Glavno deblo z obsegom 72 cm sestavljajo 4 po cepljenju med seboj združena stebla. V radgonskih kleteh na leto napolnijo okrog 300.000 steklenic zlate penine, ki jo pridobivajo na klasični način, in srebrne penine, ki jo proizvajajo na industrijski način. Med pridelanimi tihimi vini ima posebno mesto dišeči traminec, najbolj uveljavljena blagovna znamka pa je kakovostno, »od sonca razvajeno«, vino janževec.

Nahajate se: MKR Zgodovina Radgone Zgodovina Radgone na kratko