Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vdori Krucov v Radgono

 

KruciIme kruc ali kurutz izhaja iz latinske besede »cruciatus«, s katero so označevali vojake križarskih pohodov.

V 16. stoletju so si to ime nadeli uporni ogrski kmetje, ki so pod vodstvom Jurija Dosa zanetili pravo kmečko vstajo po celotni Ogrski in je zahtevala ogromne žrtve tudi med civilnim prebivalstvom. Kruci so celo ustanovili svojo državo (1705), ki ji je vladal princ transilvanske kraljeve hiše Rakoczy. Po dolgih, večletnih bojih s cesarsko vojsko avstrijske monarhije, so kruci 1. maja 1711 končno položili orožje in ponovno so bili priznani privilegiji ogrskih stanov in plemstva.

 

Tipično orožje krucov je bila poleg sablje še sekira. Lahka konjenica pa je uporabljala še dolgo bodalo obešeno na desno stran sedla.

Kruci so vdrli v naše kraje že v začetku 17. stoletja, pravi naval pa je bil konec 17. stoletja. Pozimi leta 1704 so kruciEmerik Toekoely prešli Muro in se utaborili, eni v Medžimurju, drugi pa v Razkrižju ter od tod hodili na roparske pohode. Kruci so ropali, požigali kar niso mogli odnesti ali prisilili kmete, da so jim z vozovi odpeljali v njihove tabore. Istočasno je graška deželna vlada odobrila 6000 goldinarjev za obnovo utrdb v Radgoni in Fürstenfeldu, ki pa so jo izpeljali le delno. V Čakovcu so namestili večjo vojaško posadko, katera je bila slabo izurjena in še slabše opremljena (primanjkovalo je hrane in smodnika).

Radgončani so bili v tem času zelo nezadovoljni zaradi visokih davkov in ker mesto ni več imelo rednih vojakov. V mirnih časih so z le-temi imeli sitnosti, sedaj, ko pa bi jih potrebovali, jih ni bilo. Grozodejstva s strani krucov, ki so se dogajala pred njihovimi vrati (Ljutomer), so jih spodbudila, da so se februarja leta 1704 organizirali (30 meščanov in 300 kmetov), oborožili in šli »iskat« kruce. V Ljutomeru so naleteli na skupino 300-tih krucov in jih premagali. Mesec pozneje se je podobno zgodilo pri Razkrižju. Po letu 1707 so vdori praktično ponehali, razen manjših pohodov razbojnikov.

 

Prepis iz knjige: "L. 1604 so se z imenom "Kruci" zaznamovali Bočkajevi hajduki, ki so plenili po Železni in Salajski županiji. Pod poveljstvom Gregorja Nemetha so udarili tudi na Štajersko, opustošili Fuerstenfeld, Radgono, okolico Ljutomera in Ormoža. Ormoški župnik Ivan Dvorčič poroča, da so v tem mestu oplenili župno cerkev in odnesli za 500 goldinarjev dragocenosti.

L. 1703. se je Rakoczy postavil na čelo ogrskih upornikov in mahoma je razžarel po vsej deželi plamen silne vstaje.

L. 1704. so Kruci v dveh večjih oddelkih prebrodili Muro in sicer v Medjimurju, kjer so se utaborili v Nedeljišču, in pri Veržeju. Oni pri Veržeju so se kmalu povodnji enako razlili čez Mursko polje ter so napravili na Moti, v Braneku in Razkrižju manjše tabore, v katerih so spravljali naropane reči. V Ljutomer je prihrula četa Krucev v soboto 8. februarja, a tedanji župan Jurij Smrekar jo je z nekaterimi pogumnimi tržani napadel in zapodil v beg. Toda drugi dan so se divjaki vrnili v večjem številu v trg, vdrli v cerkev in pobrali vse dragocenosti. Oltarje, svete podobe in kipe svetnikov so znosili na kup in sežgali, v oropano in izpraznjeno cerkev pa postavili svoje konje. Enako divje so gospodarili v župnišču in drugih hišah v trgu. Ko so se Kruci dovolj znosili nad tržani, so šli nad kmete v okolici. Na Moti, v Stročji vasi, na Cvenu pri Pristavi so odgnali nad 150 konj, 350 goved in 400 prešičev, potem še nagrabili mnogo žita, moke, vina, sena, obleke, pohištva; kar je ostalo in niso mogli spraviti s seboj, so pa zažgali. Enako so divje tolpe ropale tudi v Križevcih, Ključarovcih, na Grabah, Branoslavcih, Cezanjevcih in po drugih vaseh Murskega polja. Česar tolovajska drhal ni mogla sama odnesti, so morali kmetje pripeljati v njihove tabore. Posamezne čete Krucev so razbijale in ropale tudi po vinogradih ter drvile celo v spodnje Slovenske Gorice. Po hribih in dolinah se je razlegal klic prestrašenih prebivalcev: 'Bežite, bežite! Kruc pride, rebelija bo!'. Ko so ljudje slišali ta glas, so naglo zakopali, kar je bilo dragocenejšega, in bežali proti Mariboru, zakaj Kruci niso le ropali in zažigali, temveč tudi z ljudmi grozovito ravnali. Nekatere so postrelili, druge do smrti potolkli, enim so odsekali roke ali noge, drugim porezali ušesa in nosove, zopet druge so do nagega slekli in počeli z njimi nezaslišane hudobije, sploh, delali in divjali so hujše kakor Turki.

Ko so zvedeli v Radgoni, kako se godi njihovim sosedom okoli Ljutomera, je zbral mestni župan Draš okoli 30 meščanov in 300 dobro oboroženih kmetov in šel z njimi proti Ljutomeru. Tam najde še okoli 300 Krucev, ki se postavijo v bran. Toda kmalu so bili premagani in pregnani iz trga. Čez šest dni pride zopet 70 Radgončanov z nekaterimi kmeti proti Braneku in naleti pri Krapju zunaj Ljutomera na več stotin Krucev.Vnela se je grozna in krvava bitka. Od spodnje strani plane na nje radgonski župan Draš s svojo četo, iz Ljutomera pritiska s precejšnjo trumo tržanov in kmetov ljutomerski župan Juri Smrekar, od zgornje strani pa je prijela divjake ravno došla truma Radgončanov. Kruci se branijo z divjim krikom, enaki ranjenim levom. Toda Slovenci jih pogumno vržejo nazaj proti Muri, kjer se jih je mnogo potopilo. Okoli 300 Krucev je mrtvih obležalo, 50 so jih ujeli živih. Zdaj se roparske trume dolgo niso več upale v ljutomersko okolico, pač pa so ropale, pobijale in požigale po Nemškem Štajerskem, posebno okoli Hartberga.

Dve leti je imela potem Štajerska mir pred Kruci, ker se je njihova sila obrnila proti Spodnji Avstriji, kjer so plenili in požigali celo do Dunaja. L.1705. so bile Rakoczyjeve čete sicer premagane pri Velikem Varadinu, pa ne uničene, in naslednje leto so ogrske čete tem grozoviteje razgrajale po avstrijskih deželah.

Zadnji dan sušca l. 1706. so vdrli Kruci v dveh oddelkih nad Radgono pri nemški sv. Ani in Kleku na Štajersko in pridivjali nad Straden. Njihov divji krik, pa zdihovanje in plakanje ubogih ljudi se je razlegalo po vsej okolici. Kar je moglo bežati, je pobegnilo v hoste in bregove. Milo so se oglasili stradenski zvonovi in klicali verno ljudstvo na pomoč. Zbralo se je precejšnje število krepkih mož. Z njimi se dekan Matija Marko Krucem hrabro postavi v bran in jih prepodi. Potem še plane na nje neki šolnik (učitelj) na čelu pogumne trume in prežene divjake preko meje na Ogrsko. Da bi ta drhal ne vdrla iznova preko Mure na Štajersko, so tja postavili močne straže. Tudi iz središke župnije je l. 1707. hodilo 420 ljudi k Muri stražit."

Nahajate se: MKR Zgodovina Radgone Vdori Krucov v Radgono