Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vdori Krucov v Radgono

 

KruciIme kruc ali kurutz izhaja iz latinske besede »cruciatus«, s katero so označevali vojake križarskih pohodov.

V 16. stoletju so si to ime nadeli uporni ogrski kmetje, ki so pod vodstvom Jurija Dosa zanetili pravo kmečko vstajo po celotni Ogrski in je zahtevala ogromne žrtve tudi med civilnim prebivalstvom. Kruci so celo ustanovili svojo državo (1705), ki ji je vladal princ transilvanske kraljeve hiše Rakoczy. Po dolgih, večletnih bojih s cesarsko vojsko avstrijske monarhije, so kruci 1. maja 1711 končno položili orožje in ponovno so bili priznani privilegiji ogrskih stanov in plemstva.

 

Tipično orožje krucov je bila poleg sablje še sekira. Lahka konjenica pa je uporabljala še dolgo bodalo obešeno na desno stran sedla.

Kruci so vdrli v naše kraje že v začetku 17. stoletja, pravi naval pa je bil konec 17. stoletja. Pozimi leta 1704 so kruciEmerik Toekoely prešli Muro in se utaborili, eni v Medžimurju, drugi pa v Razkrižju ter od tod hodili na roparske pohode. Kruci so ropali, požigali kar niso mogli odnesti ali prisilili kmete, da so jim z vozovi odpeljali v njihove tabore. Istočasno je graška deželna vlada odobrila 6000 goldinarjev za obnovo utrdb v Radgoni in Fürstenfeldu, ki pa so jo izpeljali le delno. V Čakovcu so namestili večjo vojaško posadko, katera je bila slabo izurjena in še slabše opremljena (primanjkovalo je hrane in smodnika).

Radgončani so bili v tem času zelo nezadovoljni zaradi visokih davkov in ker mesto ni več imelo rednih vojakov. V mirnih časih so z le-temi imeli sitnosti, sedaj, ko pa bi jih potrebovali, jih ni bilo. Grozodejstva s strani krucov, ki so se dogajala pred njihovimi vrati (Ljutomer), so jih spodbudila, da so se februarja leta 1704 organizirali (30 meščanov in 300 kmetov), oborožili in šli »iskat« kruce. V Ljutomeru so naleteli na skupino 300-tih krucov in jih premagali. Mesec pozneje se je podobno zgodilo pri Razkrižju. Po letu 1707 so vdori praktično ponehali, razen manjših pohodov razbojnikov.

 

Prepis iz knjige: "L. 1604 so se z imenom "Kruci" zaznamovali Bočkajevi hajduki, ki so plenili po Železni in Salajski županiji. Pod poveljstvom Gregorja Nemetha so udarili tudi na Štajersko, opustošili Fuerstenfeld, Radgono, okolico Ljutomera in Ormoža. Ormoški župnik Ivan Dvorčič poroča, da so v tem mestu oplenili župno cerkev in odnesli za 500 goldinarjev dragocenosti.

L. 1703. se je Rakoczy postavil na čelo ogrskih upornikov in mahoma je razžarel po vsej deželi plamen silne vstaje.

L. 1704. so Kruci v dveh večjih oddelkih prebrodili Muro in sicer v Medjimurju, kjer so se utaborili v Nedeljišču, in pri Veržeju. Oni pri Veržeju so se kmalu povodnji enako razlili čez Mursko polje ter so napravili na Moti, v Braneku in Razkrižju manjše tabore, v katerih so spravljali naropane reči. V Ljutomer je prihrula četa Krucev v soboto 8. februarja, a tedanji župan Jurij Smrekar jo je z nekaterimi pogumnimi tržani napadel in zapodil v beg. Toda drugi dan so se divjaki vrnili v večjem številu v trg, vdrli v cerkev in pobrali vse dragocenosti. Oltarje, svete podobe in kipe svetnikov so znosili na kup in sežgali, v oropano in izpraznjeno cerkev pa postavili svoje konje. Enako divje so gospodarili v župnišču in drugih hišah v trgu. Ko so se Kruci dovolj znosili nad tržani, so šli nad kmete v okolici. Na Moti, v Stročji vasi, na Cvenu pri Pristavi so odgnali nad 150 konj, 350 goved in 400 prešičev, potem še nagrabili mnogo žita, moke, vina, sena, obleke, pohištva; kar je ostalo in niso mogli spraviti s seboj, so pa zažgali. Enako so divje tolpe ropale tudi v Križevcih, Ključarovcih, na Grabah, Branoslavcih, Cezanjevcih in po drugih vaseh Murskega polja. Česar tolovajska drhal ni mogla sama odnesti, so morali kmetje pripeljati v njihove tabore. Posamezne čete Krucev so razbijale in ropale tudi po vinogradih ter drvile celo v spodnje Slovenske Gorice. Po hribih in dolinah se je razlegal klic prestrašenih prebivalcev: 'Bežite, bežite! Kruc pride, rebelija bo!'. Ko so ljudje slišali ta glas, so naglo zakopali, kar je bilo dragocenejšega, in bežali proti Mariboru, zakaj Kruci niso le ropali in zažigali, temveč tudi z ljudmi grozovito ravnali. Nekatere so postrelili, druge do smrti potolkli, enim so odsekali roke ali noge, drugim porezali ušesa in nosove, zopet druge so do nagega slekli in počeli z njimi nezaslišane hudobije, sploh, delali in divjali so hujše kakor Turki.

Ko so zvedeli v Radgoni, kako se godi njihovim sosedom okoli Ljutomera, je zbral mestni župan Draš okoli 30 meščanov in 300 dobro oboroženih kmetov in šel z njimi proti Ljutomeru. Tam najde še okoli 300 Krucev, ki se postavijo v bran. Toda kmalu so bili premagani in pregnani iz trga. Čez šest dni pride zopet 70 Radgončanov z nekaterimi kmeti proti Braneku in naleti pri Krapju zunaj Ljutomera na več stotin Krucev.Vnela se je grozna in krvava bitka. Od spodnje strani plane na nje radgonski župan Draš s svojo četo, iz Ljutomera pritiska s precejšnjo trumo tržanov in kmetov ljutomerski župan Juri Smrekar, od zgornje strani pa je prijela divjake ravno došla truma Radgončanov. Kruci se branijo z divjim krikom, enaki ranjenim levom. Toda Slovenci jih pogumno vržejo nazaj proti Muri, kjer se jih je mnogo potopilo. Okoli 300 Krucev je mrtvih obležalo, 50 so jih ujeli živih. Zdaj se roparske trume dolgo niso več upale v ljutomersko okolico, pač pa so ropale, pobijale in požigale po Nemškem Štajerskem, posebno okoli Hartberga.

Dve leti je imela potem Štajerska mir pred Kruci, ker se je njihova sila obrnila proti Spodnji Avstriji, kjer so plenili in požigali celo do Dunaja. L.1705. so bile Rakoczyjeve čete sicer premagane pri Velikem Varadinu, pa ne uničene, in naslednje leto so ogrske čete tem grozoviteje razgrajale po avstrijskih deželah.

Zadnji dan sušca l. 1706. so vdrli Kruci v dveh oddelkih nad Radgono pri nemški sv. Ani in Kleku na Štajersko in pridivjali nad Straden. Njihov divji krik, pa zdihovanje in plakanje ubogih ljudi se je razlegalo po vsej okolici. Kar je moglo bežati, je pobegnilo v hoste in bregove. Milo so se oglasili stradenski zvonovi in klicali verno ljudstvo na pomoč. Zbralo se je precejšnje število krepkih mož. Z njimi se dekan Matija Marko Krucem hrabro postavi v bran in jih prepodi. Potem še plane na nje neki šolnik (učitelj) na čelu pogumne trume in prežene divjake preko meje na Ogrsko. Da bi ta drhal ne vdrla iznova preko Mure na Štajersko, so tja postavili močne straže. Tudi iz središke župnije je l. 1707. hodilo 420 ljudi k Muri stražit."

Nahajate se: MKR Zgodovina Radgone Vdori Krucov v Radgono