Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Turški vpadi

 

Ko je bil na oblasti cesar Ferdinand III (1637-1654) so se začeli turški vpadi.

Turški jezdecPoleg novih vojnih naklad, vojaških naborov in krutega gospostva nastanjenih regimentov imamo v tem času zabeležiti tudi nov turški napad. Dasiravno je med osmansko porto in cesarsko vlado vladal mir, so vendar meseca avgusta l. 1640. močne turške čete vdrle v Vzhodno Štajersko.

 

En del teh čet je napadel na Ogrskem slovenske vasi Melinci in Ižakovci in zasedel Bistrico, kjer je po navadi požigal in ropal. Kmetje po okolici so morali dati veliko množino žita in moke. Potem so Turki prebredli Muro, opustošili ljutomerski okraj, razdrli neki mlin in mlinarjevo ženo odpeljali.

Drugi del roparske drhali je vdrl na Štajersko pri Soboti (Olschnitz), prodiral proti Radgoni in razrušil vse vasi na posestvu barona Ratmannsdorfa, razun dveh. Prebivalci so morali sultanu priseči zvestobo. Graško vlado so ti napadi zelo prestrašili, tembolj ker je bila v nevarnosti vsa vinska trgatev in žetev okoli Ljutomera in Radgone, o kateri pravi poročilo, da je "pravi zaklad vse Spodnje Štajerske, da daje najfinejše vino in najboljše žito."

Štajerci so se obrnili za pomoč na dunajsko osrednjo vlado in svoje sosede Korošce. Cesarski poslanik v Carigradu se je pritožil zaradi tega napada pri velikem vezirju, a je ta malomarno skomizgnil z rameni, češ, "kar je storjeno, je storjeno." V naslednjih letih (1641, 1646, 1655) so se roparski pohodi zopet ponavljali.

Kara MustafaLeta 1883, je bila turška vojska pod vodstvom velikega vezirja Kare Mustafe 12. septembra dokončno poražena predTurki pred Dunajem Dunajem od vojske cesarja Leopolda I in vojske poljskega kralja. Štiri dni kasneje sta oba vladarja sklenila, da je treba  z vso vojsko zasledovati Turke in pričeti veliko delo osvoboditve krščanskih dežel. Zaradi vpadov Turkov na Ogrskem, pod poveljstvom treh paš, sta strah in groza prevzela vso Štajersko, zlasti prebivalce v Gradcu, ki so že pričakovali napada na mesto in se pripravljali za obrambo. Turki so taborili ob Rabi, le šest ur oddaljeni od Gradca, prekoračili reko, oplenili Zgornjo Lendovo, Dobro (Neuhaus), Fehring in opustošili dolino navzgor proti izviru Rabe.

V Gradcu so sklicali deželno brambo, 3000 mož, grof Herberstein je zasedel obrežje Mure, pri Wildonu pa so se zbirale pomožne čete iz Koroške in Kranjske. Nevarnost za Štajersko je bila tem večja, ker se je tudi obmejni ogrski grof Krištof Battyany pridružil Turkom in pošiljal svoje čete ropat v cesarsko ozemlje. Kranjska je poslala tedaj na pomoč 400 strelcev pod poveljstvom znanega zgodopisca barona Ivana Vajkarda Valvasorja, ki sam opisuje v XV. knjigi vojne dogodke sledeče:

Valvasor"Odšli smo iz Ljubljane 7. avgusta popoldne ob dveh in hitro maširali do Lipnice in Wildona, potem pa smo nekaj dni počivali na graškem polju. Nato sem od štajerskih stanov dobil povelje, naj gremo proti Fuerstenfeldu in naj osvobodimo Radgono ter druge gradove v okolici. Poslal sem praporščaka Švaba s 100 možmi, podpoveljnika Portnerja s 75 in barona Ferdinanda Deleo z istim številom vojakov na Neudau, nekega poročnika s 30 možmi na Hohenbruck, na Kapfenstein nekega stražmojstra z 10 in Heinfeld narednika z 10 možmi.

Sam sem šel proti Fuerstenfeldu s 100 možmi in sem zasedel kraje ob ogrski meji z našimi kranjskimi ljudmi. Prišel sem v Fuerstenfeld 24. avgusta, ko so ravno odhajale cesarske čete, na drugi strani pa so bili uporniki in Turki že v bližini... Še preden grem v svoje stanovanje, ukažem most pri vratih razrušiti. Ko so se bližali Battyanyjevi uporniki, so vsi meščani zbežali iz mesta; ostalo je v njem le 17 starčkov in pa štiri ali pet žensk. Omenjeni uporniki so zažgali takoj pred mestom veliko in lepo vas Speltenbach in tudi neki hlev v predmestju. Ukazal sem nanje streljati z največjim topom.

Nedaleč od tam je stal grof Karol Saurau z regimentom dragoncev in grof Dietrichstein z Metternichovim regimentomJaničar kirasirjev. Napadla sta trume upornikov s tako silo, da jih je okoli 100 obležalo pred Fuerstenfeldom, druge pa sta zasledovala do njihovega tabora. Vasi Ruderdorf in Kaltenbrun sta bili požgani in več sto hiš je to noč pogorelo... Na naši strani je bilo le malo ranjenih. Nato so naši plenili in požigali po Battyanyjevem posestvu, ker so enako storile tudi njegove čete na našem svetu.

Dne 2. septembra so prišli baron Stadel, od štajerskih deželnih stanov, grof Trautmannsdorf, podpoveljnik Slavonske krajine, in grof Turn, poveljnik v Ivaniču, z nekaj tisoč Hrvati, ki so se vsi hrabro držali in s katerimi sem večkrat napravil pohode proti sovražniku. Ko se je zdelo, da bodo uporniki iz Pinckenfelda navalili na Hartberg, sem šel tja s svojimi vojaki in onimi 100 možmi, ki so bili v Radgoni. Ostal sem tam toliko časa, dokler se ni Battyany podvrgel svojemu gospodu, rimskemu cesarju. Ko je po izpreobrnitvi grofovi nevarnost za te kraje minula, smo vsi skupaj odšli in dospeli 1. novembra zopet v Ljubljano."

 

 

Nahajate se: MKR Zgodovina Radgone Turški vpadi