Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Cerkev sv. Petra

 

Pražupnija

Zgodovina župnije, Sv. Petra v Gornji Radgoni je v svojih začetkih tesno povezana z zgodovino pražupnije Radgona. Ta je nastala že v predmadžarski dobi (896), cerkev v Radgoni pa se v listinah prvič izrecno omenja leta 1182, leta 1185 pa je omenjen tudi radgonski župnik Markvard. Ko je Metod jeseni leta 869 postal panonsko-moravski nadškof, je tudi ozemlje od Radgone do Ljutomera (levo in desno od Mure) kot sestavni del Panonije kneza Koclja, spadalo pod Metodovo nadškofovsko pastirsko palico.

 

Sedež pražupnije je bila cerkev na grajskem griču, kjer je po vsej verjetnosti že prej stal grad. Po ne povsem zanesljivem viru bi bila zgrajena prva cerkev že leta 851 ali 852. Poznejša je bila cerkev sv. Ruperta, ki je stala tam, kjer so sedaj grajska gospodarska poslopja. Obdana je bila z močnim obzidjem, v čigar notranjosti so pokopavali mrliče.

Pražupnija je bila spočetka podrejena solnograški nadškofiji, leta 1495 pa je bila dodeljena sekovskim škofom. V 15. stoletju so si radgonski meščani v mestu zgradili mogočno cerkev sv Janeza Krstnika. V staro cerkev na hribu so poslej hodili k božji službi le še podeželani, zlasti z desnega brega Mure. Gotovo so tudi vodstvo pražupnije takoj prenesli doli v mesto.

Leta 1545 pa je dala vojaška komisija cerkev sv. Ruperta in obzidje podreti. Odlok je komisija izdala z utemeljitvijo, da bi se mogel sicer v njej utrditi sovražni Turek in od tam ogrožati mesto. Ko kronist Kurnik to omenja, dostavlja svoje mnenje, da so cerkev porušili na zahtevo protestantov, ki so bili takrat močno razširjeni v Radgoni in je bila nevarnost za kraj ob sovražnem napadu samo krinka za porušenje katoliške Cerkve. Slovenski kmetje - pravi kronist - so proti temu početju seveda zaman protestirali. V istem odloku je bilo določeno, naj se gradivo cerkve in obzidja uporabi za izboljšanje mestnega obzidja in utrjevalna dela v Radgoni, Št. Ruperčanom pa je bila dodeljena za bogoslužje cerkvica sv. Petra, prostor okrog nje pa skupno z meščani za pokopališče. Sedaj so se upirali meščani, da bi dali cerkvico sv. Petra slovenskim podeželanom za bogoslužje in da bi ti pokopavali svoje mrliče skupno z njihovimi. Ko so si namreč meščani zgradili svojo cerkev sv. Janeza v mestu, tudi svojih mrtvih niso več pokopavali pri sv. Rupertu, ampak so si pokopališče uredili na sosednji vzpetini. Verjetno so tudi cerkvico sv. Petra pozidali kot pokopališko cerkvico. Kljub upiranju meščanov, pa je oblast odlok izvedla.

Cerkev svetega Petra

O prvotni cerkvici sv. Petra vemo le malo. Obrnjena je bila ravno obratno od sedanje, to je z absido proti vzhodu. Imela je tudi stolp. Oltar je bil posvečen sv. Petru. Ko so pozneje za časa Jožefa II. iz neugotovljenega samostana v Avstriji pridobili lepe gotske figure Jezusa na križu, Marije, Janeza in Magdalene, so verjetno prigradili tej cerkvici križevo kapelo. Tu je obstajala in cvetela bratovščina sv. Križa, obdarjena z mnogimi lastnimi odpustki.

Radgonski mestni župnik je od leta 1545 pa do ustanovitve samostojne župnije leta 1811 pošiljal in nastavljal pri sv. Petru dušne pastirje, ki so se včasih imenovali kaplani, vikarji ali celo župniki in so bili od njega bolj ali manj odvisni. V skladu z odvisnostjo cerkev ni imela krstnega kamna ter se začne krstna knjiga pri sv. Petru šele z ustanovitvijo župnije, medtem ko se poročna že 1722, mrtvaška pa 1761.

Iz te poročne knjige, ki je najstarejši pisani dokument župnijskega arhiva, nam je znan vikar. Paul Kronabethvogl (1722 - 1728). Nato jih je bilo še 14 do prvega župnika. Vendar sv. Peter ni bil navadna podružnična cerkev mestne župnije. Njegov upravitelj ni bil navaden kaplan, ampak je razmeroma samostojno oskrboval dušno pastirstvo v tem delu župnije. V drugi polovici 18. stoletja sta bila pri sv. Petru celo dva duhovnika.

Samostojna župnija

Leto za letom so bile vezi med desnim in levim bregom rahlejše. Mura je na tem odseku žal postajala meja med dvema narodoma. Slovenci na levem bregu bodo le težko vzdržali. V skladu z nacionalnimi mejami so se oblikovale tudi meje cerkvene organizacije. Rahle vezi gornjeradgonskega vikariata z mestno župnijo radgonsko, pa tudi pogosta nesoglasja so popolnoma prenehala, ko je bil vikariat sv. Petra povzdignjen v župnijo. Za samostojno župnijo si je posebno prizadeval vikar Anton Bratuša. (1800 - 1810).

Dolgoletna želja se je izpolnila z dvornim odlokom cesarja Franca I. dne 22. maja 1811. Župnija se je ob svojem začetku imenovala: Sv. Peter na Grisu pri Radgoni. Ob tej priliki je sekovska škofija prenehala biti patron Sv. Petra, njeno mesto je prevzel Štajerski verski sklad. Prvi župnik je postal Urban Abraham (1812 - 1818).

Cerkvica sv. Petra je bila premajhna za ekspoziturno, kaj šele za župnijsko cerkev. Takoj, ko so župljani dosegli samostojnost, so začeli misliti na novo cerkev. Maja 1813 so cerkvico podrli in začeli graditi novo. Od prejšnje so novi pridružili le križevo kapelo. Novembra istega leta je bila cerkev že pod streho. Gradbeni stroški so znašali 21.000 gld. d. v. Ljudje so pridno pomagali z vožnjami in delom. Nova cerkev je bila zgrajena v romanskem slogu. Pokrita je bila z opeko, stolp pa s skodlami. Imela je leseni »štukaturni velb«. Glavni oltar je bil na zahodni strani, glavni vhod pa pod zvonikom proti vzhodu. Glavni oltar, ki je prosto stal v prezbiteriju, je krasila stara slika sv. Pretra. Razen oltarja sv. križa v križevi kapeli je bil še oltar sv. Jožefa, ki so ga pozneje spremenili v rožnovenski oltar in oltar sv. Antonov, Puščavnika in Padovanskega. Pri tem oltarju je bilo vsako leto 17. januarja veliko žegnanje. V naslednjih desetletjih so v cerkve marsikaj prezidavali in popravljati. Zunanja podoba cerkve je zaradi raznih prezidav postala skažena. Tudi premajhna je postajala za obsežno župnijo. Leta 1855 so prenovili stolp in ga pokrili s pločevino. Župnik Belšak, ki je nastopil leta 1877, je v cerkvi neprestano kaj popravljal in prenavljal, pa kmalu spoznal, da iz te zgradbe ne more Bogu podariti tako lepega bivališča kakor je v svoji gorečnosti želel. Leta 1887 mu je Karolina Schwacha iz Gradca napravila novo podobo sv. Petra za glavni oltar.

V lavantinski škofiji

Zadnji stavek najstarejšega (in edinega ohranjenega) zvezka, predvojne kronike se glasi: »Sv. Peter pripada od leta 1859 lavantinski škofiji«. četudi je kronist ta dogodek omenil samo na Kratko, je vendar večjega pomena kakor karkoli v zgodovini te župnije. S tem, da je Slomšek 4. septembra 1859 pridružil svoji škofiji del slovenskih župnij iz sekovske škofije, ni le te ljudi rešil slovenskemu narodu, ampak je dal tudi verskemu življenju v teh župnijah svežega zraka pod svojo modro pastirsko upravo.

Nimamo podatkov, kako so v tej župniji ta veliki dogodek sprejeli in proslavil. Sekovska škofija se je novi razmejitvi seveda upirala. Ker pa so celo Slovenci v naseljih onkraj Mure (Potrna, Žetinci, Dedonci, Zenkovci in Gorica) prosili za pridružitev lavantinski škofiji, smemo upravičeno sklepati, da so bili župljani sv. Petra srčno veseli združitve.

V času madžarskega upada, je bila cerkvena organizacija tudi v tem kraju prekinjena tako da je madžarska oblast nad temi kraji prenehala leta 1260. Ko so oblastniki leta 1545 našim prednikom cerkev sv. Ruperta podrli, je ta boleči dogodek gotovo za nekaj časa kvarno vplival na versko življenje. S časoma so se spet udomačili v mali cerkvici sv. Petra. Tu, na sončnem griču, so tristo let sodelovali pri božji službi, poslušali evangelije in pridige, dobivali odpuščanje grehov in prejemali evharistijo. Okrog cerkve so legali v jame in še danes je grič poln njihovih kosti.

Ko je v mestu nastopil protestantizem, tudi pri sv. Petru zaradi pomanjkanja duhovnikov precej let ni bilo dušnega pastirja. Sekovski škof ob vizitaciji leta 1607 poroča, da v tej cerkvi že dolgo ni božje službe in da mnogo otrok umre brez krsta. Šele v prvi četrtini 17. stoletja je eden od mestnih kaplanov zopet redno bival pri sv. Petru.

Cerkveno življenje po ustanovitvi samostojne župnije leta 1811 in dograditvi nove cerkve 1813 nam je prav tako zavito v temo, saj ni v župnijskem arhivu nobene oznanilne knjige iz tistega časa.

Povečanje cerkve

Že okoli leta 1870 je bilo splošno mnenje, da je treba cerkev povečati in ji dati pravilnejšo obliko. Možnosti za to delo so se povečale, ko je leta 1872 velikodušna Ana Passagnoli, rojena Panther, lastnica hiše v Gradcu in vinogradov v Čresnjevcih in Zbigovcih, v oporoki določila za povečanje cerkve sv. Petra 3.000 gld. in še 6.000 gld., ki se naj izplačajo po smrti njene hčere Ivane. V novem prezbiteriju imata ti dobrotnici vzidano marmorno ploščo z napisom: Passagnoli Anna et Filia eius Joanna me ampliavit 1889. Težavnega dela se je župnik Anton Belšak pogumno lotil.

Cerkveni konkurenčni odbor na čelu z nemčurjem Francem Wratschkom je povečanju cerkve ves čas odločno nasprotoval. Ing. Riesch je leta 1887 izdelal načrte. Cerkev so od velikega oltarja povečali proti zahodu za 6 metrov, na severni strani so, vzporedno s sedanjo, prizidali novo zakristijo, od te zakristije pa vzporedno s prizidavo na južni strani stransko ladjo. Leseni strop so nadomestili z zidanim obokom. Predračun je znesel 14.500 gld. Nabava novih štirih oltarjev, cerkvenih sedežev, novih oltarnih podob, slikanja cerkve in drugih del pa je bila preračunana na 2.500 gld. Gradbena dela je prevzel stavbenik Konrad Spranger.

Zaradi denarnih težav in nasprotovanja, so morali delo opraviti v dveh stopnjah. Na rožnovensko nedeljo 1889 je kanonik dr. Ivan Križanic slovesno blagoslovil novo apsido. Aprila 1890 so pričeli z nadaljnjim povečanjem. Prejšnjo cerkev so podrli razen nove apside, stolpa in južne stranske ladje. Novo steno severne stranske ladje so ob stolpu podaljšlali in jo zaprli s steno od portala. Tako je nastal med stolpom in severno steno prostor za križevo kapelo. Gradbena dela so bila končana 20. oktobra 1890. Ljudje so navdušeno sodelovali z delom in darovi.

Med gradnjo so službo božjo obhajali pri pokopališki kapeli. Tomaž Fantoni je stene poslikal ornamentično z vmesnim marmoriranjem, v prezbiteriju sta nad oltarno sliko Kristusa in sv. Petra Oče in Sveti Duh, na obokih ladje pa štirje evangelisti in štirje cerkveni očetje. Na naslovno stran knjige, v katero je vpisoval dobrotnike, ki so pomagali cerkev povečati, je župnik Belšak vpisal verze:

Sto in sto bo preteklo že let

in vtonilo v večnost,

Petrovska cerkev še bo

klicala rodom glasno:

»Zdavnaj pastir že Antonij Belšak

in farmani blagi vživajo plačo za to,

ker me povečali so«. 1890

 

Posvečenje je opravil 4. julija 1892 škof dr. Mihael Napotnik z vso slovesnostjo ob splošni radosti župljanov, ki so za svojo cerkev toliko žrtvovali. Marmorna plošča, vzidana v prezbiteriju, spominja na ta dogodek z napisom:

 

Templum hoc in honorem S. Petri solemniter consecravit R. D. Dr. Michael Napotnik Pr. Episcopus Lav. die 4 Julii MDCCCXCII

 

Belšak je po posvečenju nadaljeval z olepševanjem cerkve. Podobar Leopold Perko mu je izdelal nove oltarje sv. Družine, Marijin oltar, oltar v križevi in lurški kapeli. Nabavili so nove podobe križevega pota, spovednice, prižnico, sedeže, orgle in še mnogo drugega. V spomin neutrudnemu graditelju in oskrbniku cerkve je v prezbiteriju marmorna plošča z napisom-kronogramom:

 

In gLorIaM Dei saLVtI gregIs antonIVs beLšak paroChVs eXstrVI CVraVIt. Kronogram da letnico 1898.

 

 

Cerkev po 2. svetovni vojni

Tako prenovljena in opremljena cerkev poslej dolga desetletja ni potrebovala in ne doživela večjih sprememb. Sproti so obnavljali in nabavljali, kar je bilo potrebno. Med vojno in nekaj let po vojni pa ni bilo mogoče ničesar nabavljati ali prenavljati. Leta 1951 je cerkev dobila vetrna vrata pri glavnem vhodu, dve leti pozneje pa vetrna in zunanja vrata na južni strani. Nova okna so bila nameščena leta 1960, ozvočenje 1964, vodovod v cerkev 1967, ogrevalna naprava pa leta 1971.

Posebej še omenjamo naslednje večje spremembe v župnijski cerkvi: Leta 1966 je bil preurejen prezbiterij za sodobne liturgične potrebe. Načrte za preureditev je izdelal arhitekt ing. Ciril Zazula. Ker stari oltar ni imel niti estetske, niti starinske vrednosti, ni bilo pomislekov za njegovo zamenjavo, Sedaj je nameščen njegov nastavek pri družinskem oltarju, V prezbiteriju je bilo zgrajeno novo stopnišče iz marmorja, v središču krožnega stopnišča masiven daritveni oltar, ob njem Plečnikov križ, v apsidi sedilia, na strani evharistični steber, v ospredju na strani nov krstilnik, dvodelna obhajilna miza in čisto v ospredju ambon. Kamnoseška dela je opravil Stanko Kunovar, pasarska Alojzij Pirnat. Z enkratnim navdušenjem so župljani uresničili preureditev prezbiterija.

Pravijo, da še nikoli ni bilo zbranih toliko ljudi v tej cerkvi in okrog nje, kakor ob posvetitvi novega oltarja 9. maja 1966. Škof dr. Držečnik je v slavnostnem govoru posebno utemeljil potrebo prilagoditve liturgičnih prostorov sodobnemu bogoslužju. Pogled na prezbiterij je postal dosti lepši, ko so bile leta 1970 nameščene v sprednjem delu cerkve nove nižje klopi. V letih 1970 - 1972 je dobila veroučna šola v stranskih cerkvenih prostorih po prezidavi stopnišč tri učilnice.

Do leta 1968 župnija ni imela nobene podružnice. V tem letu pa so prebivalci Spodnje Ščavnice in okoliških naselij pod vodstvom kaplana Izidorja Veleberija zgradili na Sp. Ščavnici cerkvico sv. Marije Brezmadežne. Načrte je izdelal vis. gradbeni tehnik Jože Požauko. Škof dr. Grmič jo je posvetil 15. septembra. Odslej je tam redna božja služba. Leta 1972 je dobil prezbiterij v župnijski cerkvi okras dveh Kregarjevih oken.

Cerkev po letu 1990

Za svoj jubilej stoletnice posvetitve, so bili cerkveni zidovi zunaj in znotraj prenovljeni. V sredo 26. junija 1991 je mesto zasedla srbska vojska in v torek 2. julija so okupatorski tanki streljali po mestu, prva žrtev je bila streha na zvoniku. Glas o porušeni in požgani Gornji Radgoni je obšel svet. Pri obnovi poškodovanega stolpa so se domačim dobrotnikom pridružili dobrotniki iz Avstrije in drugod. V nedeljo 27. oktobra je škof Kramberger blagoslovil novo ostrešje in bakreno kritino stolpa. Tudi streha nad severno ladjo je dobila novo kritino.

Kratek kronološki pregled

Prvič omenjena leta 1467.

Župnija ustanovljena 1811.

Sedanji zunanji videz od leta 1892.

V vojni leta 1991 je bil uničen stolp zvonika. Še istega leta je bil postavljen novi z darovi dobrotnikov.

Leta 1993 cerkev v celoti obnovljena, restavrirane slike in freske, nameščene nove orgle in prenovljen kor.

Leta 1995 restavrirana križeva kapela.

Slog stavbe: Prezbiterij in prednji del gitoziran, srednji in zadnji del pozna romanika.

Tloris: Srednja in dve stranski ladji.

Oltarji: Glavni - daritveni oltar (1966), na apsidi podoba Svetega Petra, ki prejema ključe od Jezusa (Katarina Schwacha 1887).

Votlina Lurške MB-e v Lurški kapeli (Neubock 1891).

Stranska oltarja: 1. sveta družina nad njo slika Sv. Antonov, 2. Nastavek prejšnjega glavnega oltarja, nad njim slika rožnovenske MB-e.

V Križevi kapeli oltar sv. Križa z mogočnimi gotskimi kipi: corpus (15. stol.), Marija, sv. Janez, Marija Magdalena (17. stol.) in Sveti Sebastijan na steni.

Freske : V prezbiteriju nad glavno sliko freska: Bog Oče in sveti Duh, desno Mohor in Fortunat, levo Ciril in Metod.

Na oboku v ladji: štirje evangelisti in štirje cerkveni učitelji.

Ostali kipi in slike: Srce Jezusovo, Srce Marijino, Sveta Terezija Velika, sv. Frančišek Asiški, Sv. Jožef, sv. Ana z Marijo (Perko in Sojč).

Levi oltar - nastavek prejšnjega glavnega oltarja z baročnimi angeli, Svetim Petrom in Pavlom. Na steni v absidi v Baročnem okvirju slika Marije z Jezusom. Vitraži: V prezbiteriju prednja vitraža Svetega Petra (1971 - Stane Kregar), druga dva: Janez krsti Jezusa in Prihod Svetega Duha (1993 - Tomaž Perko).

Orgle: 1900 - 1993 Brandlove, od 1993 - nove orgle iz z 20-timi registri (Mariborske škofijske delavnice). V letu 1992 je bil odstranjen stari kor in zgrajen nov. Stare orgle je orglarska delavnica v Hočah demontirala in izdelala nove. Imajo vse značilnosti baročnih orgel (mehansko trakturo in sapnice na poteg). Delo je opravila škofijska orglarska delavnica v Hočah. Nove orgle imajo 20 registrov na dveh manualih in pedalu. Od starih orgel je ohranjena omara in nekaj še uporabnih registrov, med njimi novi voxcoelester. V stari, obnovljeni omari, so piščali prvega manuala in pedala, piščali drugega manuala pa so v novi, manjši omari, ki je vgrajena v korno ograjo. Vseh piščali je okrog 1200. Na koru je montirana tudi nova korna ograja.

Zvonovi:

1976 - D - 1650 kg - posv. Sv. Petru (Feralit Žalec) ,

1991 - E - posv. Mariji Pomočnici, G - posv. Sv. Martinu, A - Slomškov zvon (Feralit Žalec) - skupna teža 2083 kg,

1994 - H - 2500 kg - posv. Sv. Antonu Puščavniku (Livarna Passau) - Trstenjakov zvon.

Najstarejše poročilo o zvonovih pri Sv. Petru imamo v inventarju leta 1860. Cerkev je imela 4 zvonove s skupno težo 25 stotov. Leta 1886 so te zvonove prodali in nabavili 4 nove, ki so tehtali 33 stotov. Bili so precizno ubrani v es-akord. Škof Stepišnik jih je slovesno posvetil 20. junija 1886. Župnik Osenjak je leta 1908 nabavil še veliki zvon težak 2239 kg. Škof Napotnik ga je slovesno posvetil 11. oktobra istega leta. Prva svetovna vojna je vzela razen najmanjšega vse zvonove. Po vojni je župnik Kocbek leta 1922 oskrbel dva zvonova iz brona: prvi s sliko sv, Frančiska je tehtal 739 kg, drugi s sliko Kraljice miru 325 kg. Isti Kocbek je nabavil leta 1926 še dva težka zvona pri Zvonoglasu po 2285 in 1105 kg. Leta 1943 so zmetali zvonove skozi lino in jih odpeljali. Ostal je zopet le najmanjši. Po vojni so ljudje povedali, da ti zvonovi niso bili preliti in da so še nekje v Nemčiji. Nekaj časa so upali, da se morda vrnejo.

Veliki zvon 1642 kg težak, glas D, premer 1392mm, je leta 1976 dobavila livarna iz Žalca. Škof Držečnik, ga je posvetil 14. marca v zvonik pa smo ga potegnili 26. marca proti večeru.

Električno zvonenje sta uredila Marjan Mulec in Mirko Serec. Škof Smej je 27. aprila 1991 posvetil tri nove zvonove.

Velikemu zvonu z glasom D (1642 kg), so se v zvoniku pridružili zvon z glasom E (1097kg), posvečen Mariji pomočnici, zvon z glasom G (637kg), posvečen sv. Martinu in zvon z glasom A (455kg), posvečen Antonu Martinu Slomšku.

Verniki so za nove zvonove velikodušno darovali. S preostalim denarjem smo elektrificirali stolpno uro in namestili novo ozvočenje. Elektrifikacijo je opravil Geza Temlin iz Veščice, ozvočenje pa g. Poler iz Lormanja. 3. julija 1994 se je štirim obstoječim zvonom pridružil še največji Trstenjakov zvon (2450 kg) z glasom H, ki ga je posvetil Dr. Franc Kramberger. Zvon je posvečen sv. Antonu Puščavniku.Vlit je bil v livarni Passau v Nemčiji.

Nahajate se: MKR Zgodovina Radgone Cerkev sv. Petra