S srpi in kosami nad zlato klasje!

Žetev Stara GoraV tem vročem poletnem času, ko je žetev pšenice na vrhuncu in ko so se pridelovalci, mlinarji in peki uspeli dogovoriti za odkupne cene, potekajo po državi različne prireditve povezane z žetvijo in košnjo zlatega klasja. Tako je tudi na Stari Gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici potekala tradicionalna folklorno obarvana prireditev, že 23. žetev zlatega klasa, ki jo je, ob sodelovanju PGD Stara Gora, Kmetijsko svetovalne službe Gornja Radgona in TD Sv Jurij ob Ščavnici, pripravilo Društvo podeželskih žena Sveti Jurij. Prireditev, ki sta jo povezovali humoristki Fanika in Jessika, se je odvijala ob znamenitem mlinu na veter na Stari Gori. Zbirališče tekmovalk in tekmovalcev, tam se je pozneje odvijala tudi veselica, kjer je za zabavo poskrbel ansambel Klateži, je bilo pod stoletnimi drevesi ob gasilskem domu PGD Stara Gora.

Obiskovalci uživali na 23. žetvi zlatega klasa na Stari Gori

Tudi letos se je v sklopu dogodkov in aktivnosti, ki so bili načrtovani ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra v Gornji Radgoni, organiziralo tradicionalno prijateljsko kolesarjenje

KolesarjenjePrva sobota v mesecu juliju je v župniji Gornja Radgona že peto leto namenjena za tradicionalno prijateljsko kolesarjenje. Tudi letos so ta dan namenili druženju ob poganjanju pedal kolesa, hkrati pa obiskali in spoznali veliko zanimivega. Tokratna kolesarska pot se je za vrle radgonske kolesarje pričela izpred Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni ob blagoslovu domačega župnika Franca Hozjana za srečno vožnjo in vrnitev. Ob poti, ki je bila dolga nekaj čez 100 km, so si ogledali ob predstavitvi tamkajšnjega priljubljenega župnika Igorja Novaka novozgrajeno cerkev v Košakih, ki je bila nedavno odkupljena in vrnjena cerkvi, obiskali so Zavod Antona Martina Slomška, ki je mlada kulturna in vzgojna ustanova, ustanovo je leta 1995 ustanovila takrat škofija, danes Nadškofija Maribor.

Prijateljsko kolesarjenje iz Gornje Radgone v Maribor

Kislo štajersko župo so kuhali pod stoletnimi drevesi radenskega parka

Kisla juhaV okviru praznovanja 23. radenskega občinskega praznika, so poleg številnih takšnih in drugačnih prireditev, letos pripravili tudi 21. tradicionalno tekmovanje v kuhanju kisle štajerske juhe (žüpe) v kotličku na prostem. Letošnje tekmovanje, ki ga je pripravilo Turistično društvo Radenci, pod vodstvom predsednice Karmen Kavčič Žibret, je bilo na lepi lokaciji pod še nekaj preživelimi stoletnimi drevesi radenskega parka. V okviru prireditve se je sicer odvijalo marsikaj zanimivega, zlasti za otroke, tako da je na stotine obiskovalcev prišlo na svoje. Na samem tekmovanju, ki ga je v svojem duhovitem slogu povezoval domači humorist Emil Šmid, je nastopilo 14 ekip, katere so sestavljali glavni kuhar (ica) in pomočnik ter še kdo (predstavniki turizma, društev in sploh javnega življenja občine in regije ter tudi znani gostje). Bilo je resda zelo vroče, a težav vseeno ni bilo.

Mladina kuha najboljšo kislo juho

Piščančji pred kunčjim in ribjim paprikašem!

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 9. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred devetimi leti odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je lani organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj.

V Polani je devetič zadišalo po štirih vrstah paprikaša

Gasilci pred Smrkci in Babuškami!

Bogračiada ČernelavciMinuli izjemno topli vikend, ko se je po Pomurju odvijalo veliko takšnih in drugačnih prireditev in dogodkov je še posebej veliko pozornost pritegnilo 7. tekmovanje v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bograča, ki ga je v središču Černelavcev pri Murski Soboti, pripravila Gostilna Spirić. Nastopilo je kar 20 ekip iz širšega pomurskega območja, ki so bograč kuhale v kotličku na odprtem ognju. Prireditev na „glavnem trgu", pred gostiščem „Spirić" v Černelavcih se je začela že ob 16. uri, ko je bilo izjemno vroče, a so se tekmovalci znašli vsak po svoje, predvsem s hladnimi napitki. Po kuhanju in ocenjevanju skuhanih bogračev se je ozračje nekoliko ohladilo, a so pozneje za veselo in vroče vzdušje poskrbeli muzikantje.

Na 7. tekmovanju v kuhanju bograča v Černelavcih tekmovalo 20 ekip

Kdo kuha najboljšo prežganko, kislo juho, vampe, gobovo smetanovo juho...

Vogričevci jediMed ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tiste izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše in prežganke kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. In okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo soboto v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan.

Žüpe pa vampi nejbojši v Vogričovcih

Dolgoletni raznašalec časopisov Alojz Pisnjak in njegov brat dvojček Jože, sta se srečala z Abrahamom

Dvojčka PisnjakV teh toplih pomladnih mesecih je bilo izjemno prijetno, veselo in razigrano v družinah Pisnjak v Satahovcih ter Borejcih v Prekmurju. Kako tudi ne, ko pa sta se dvojčka Alojz in Jože, minulo nedeljo, srečala z Abrahamom in takšen življenjski jubilej je pač potrebno še posebej obeležiti. Dolgoletni raznašalec časopisov, predvsem Novic in Dela, Alojz Pisnjak, doma iz Satahovcev, se rodil le 15 minut pred bratom Jožetom iz Borejcev, tako da se je slavje začelo pri „starejšem" Alojzu in nadaljevalo v Borejcih. Skromna in prijazna Abrahamovca sta rojena v družini še dveh bratov (Štefan in Stanko) ter sestre, ki je žal umrla že po porodu. Pred leti jim je umrla tudi mama, oče pa je še živ. Oba sta služila JLA v Banjaluki, pozneje pa sta si ustvarila družini, ki jima v pravem pomenu besede, največ pomenita, saj imata skupaj kar devet otrok.

Dvojčka, ki ohranjata družinske vrednote!

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Stari Špital

 

Stari ŠpitalStari Špital je bil v letu 2006 obnovljen. Zgradba služi muzejskim zbirkam in razstavam.

Ustanavljanje "špitalov" v začetku srednjega veka se pripisuje cerkvenim fevdalcem in samostanom. Nastajali so ob mestnih vratih ali celo zunaj mestnega obzidja. Zavetje so tu našli tujci (hospites), domači reveži, bolni in siromašni ter starci in invalidi. Dobivali so primerno hrano in ležišče.

V 13. stol., z nastankom mest in razvojem meščanstva, so jih poimenovali Burgerspital (mestni špital) in so bili namenjeni izključno meščanom.

 

Za Radgono med 13. in 15. stol. ni uradnih podatkov o obstoju špitala, le omemba dobrotnikov, Stutenbergov med leti 1438 in 1444, s čimer je podan dokaz o njegovem obstoju in delovanju. Iz leta 1454 pa je podatek o stanovanju oskrbovancev v izpraznjenem avguštinskem samostanu v Radgoni. Leta 1614 je Ferdinand II. z listino prenesel "špital" iz mesta v predmestje, k cerkvi sv. Petra. Dohodki so pritekali iz "špitalskega" posestva, ki pa je bilo leta 1768 po naročilu vlade prodano, dobiček pa donosno naložen.

Zgradba "stari špital" je iz začetka 17. stol. in se prvič omenja leta 1614. V pritličju in nadstropju ima poleg drugih prostorov po eno dvorano, katere oboki počivajo na štirih toskanskih stebrih. Pritlična dvorana, ki je bila kapela, se polkrožno odpira v apsido za oltar in edina izstopa iz tlorisnega pravokotnika stavbe. Na stenah so sledovi baročnih fresk. V dani obliki je stavba edinstvena v Sloveniji.

Članek s portala Korak:

Stari meščanski špital v Gornji Radgoni stoji pod grajskim gričem, v bližini cerkve sv. Petra, v tako imenovanem Gornjem Grisu, ki je bil v začetku 20. stoletja predmestje Radgone. Admontski dvorec, cerkev sv. Petra nad njim, Rotenturm nedaleč stran in špital sestavljajo zaokroženo skupino kulturnih spomenikov, ki so skupaj z radgonskim gradom najpomembnejša skupina spomeniško zaščitenih stavb v Gornji Radgoni. Zgradba nekdanjega špitala je ambiciozna meščanska arhitektura z začetka 17. stoletja, ki v zdajšnji kleti in prostoru nad njo skriva srednjeveško zasnovo. Tloris z izstopajočo polkrožno apsido na jugu je edinstven v slovenskem prostoru. Visoka strešna konstrukcija s trapezastimi vešali v dveh nivojih pomeni kakovostno in redko tovrstno konstrukcijo. V pritličju se prostorna stebrna dvorana odpira v polkrožno sklenjen oltarni prostor kapele, ki izstopa iz pravokotnega tlorisa stavbe.

Špital v današnji pojavnosti datiramo v leti 1614 in 1764, prvotna stavba pa je bila sezidana že leta 1363. Arhivski zapisi in materialni podatki obnove dokazujejo, da je stavba že od srednjega veka rabila kot bolnišnica ter pribežališče za sirote in stare ljudi. Pred drugo svetovno vojno je v njej imela šola učilnico in šolsko kuhinjo. Po drugi svetovni vojni so bila v njej stanovanja.

Pogled na dvoriščno stranPodatki, ki smo jih imeli že pred obnovo, so bili poleg arhitektonskih posnetkov še franciscejski kataster iz leta 1824, Zadnikarjeva fotografija iz leta 1960 (slika zgoraj), Šetinčeva fotografija iz leta 1967 (slika desno) ter arhitektonski posnetki arhitekta Avgusta Černigoja iz leta 1960. Zadnikarjeve in Šetinčeve fotografije so nastale pred neprimerno obnovo fasade, ki je delno spremenila njen videz. Zaradi večjega prometa in lažjega dostopa do mejnega prehoda so pri obnovi ceste zvišali nivo ob fasadah ter tako onemogočili dostop skozi glavni vhod. Na arhitektonskem posnetku iz leta 1960 so bili izrisani takrat še ohranjeni baročni nivoji v pritličju, ki smo jih rekonstruirali med obnovo.

 

Prenova

Stavba je bila zaradi pomanjkanja denarja delno sanirana že v preteklosti. Leta 2003 smo izdelali konservatorski program in ga po raziskavah dopolnili z novimi ugotovitvami. Temeljno izhodišče programa je bila prezentacija zgradbe iz zadnje predelave leta 1764.

Leta 2004 se je začela obnova razkošne strešne konstrukcije, ki nedvomno sodi med najlepše pri nas. Vzporedno smo na zahodni fasadi porušili sekundarno arkadno stopnišče in sekundarne opornike; sondiranja tal ob dvoriščni fasadi so razkrila, da je bilo to stopnišče iz druge polovice 19. stoletja zgrajeno na več kot za meter in pol nasipanem baročnem terenu, ki je bil v obdobju renesanse še za pol metra nižji. Z znižanjem nivoja terena smo omogočili dostop invalidom v pritlično in nadstropno etažo z javno namembnostjo, izdelali drenažo tudi na dvoriščni strani objekta in po baročnem vzoru izvedli kakovostno ureditev dvoriščnega prostora.

Stebrna dvoranaMaja 2005 smo nadaljevali obnovo stavbe v notranjosti pritličja. V hodniku smo odprli pozidano baročno vratno odprtino, ki je od leta 1764 rabila za glavni vhod. V severni steni hodnika smo pod sekundarnimi ometi zasledili fragmente gotskih zaglajenih ometov in odkrili renesančni vhod v prvotno gotsko zgradbo, ki je bila od baroka naprej namenjena za klet. V zahodnem delu hodnika smo v liniji stene kleti in podolžnega prostora ob dvorani odkrili temelje, ki so potrdili renesančno dozidavo in nekdaj enoten renesančni prostor. V južni steni hodnika smo odkrili gotsko spolijo šesterokotnega stebra. Z izsledki sondiranja, materialnih podatkov in tlorisom smo določili za 80 centimetrov višji nivo hodnika, ki smo ga pozneje zaradi nove izrabe in nizkih vratnih odprtin znižali za višino ene stopnice. Primarnega tlaka v hodniku pritličja nismo odkrili, zato smo za tlak analogno določili kamen peščenjak, ki je logično nadaljevanje baročnega kamnitega stopnišča iz peščenjaka.

 V stebrni dvorani pritličja smo na vzhodni steni odkrili lijakasto poglobljen in polkrožno zaključen renesančni vhod, kiRočno izdelan opečni tlakovac se je nadaljeval pod steno hodnika, prizidano v baroku. Na podlagi sondiranja tal ob vzhodni steni smo določili nivo, ki se je od obstoječega razlikoval le za okoli 10 centimetrov. Primarnega renesančnega tlaka in ometov nismo odkrili. Za pohodno površino smo določili ročno izdelan opečni tlakovec (slika desno), ki smo ga položili diagonalno po baročnem vzoru.

 V podolžnem prostoru ob dvorani pritličja smo vzpostavili tri velike baročne okenske odprtine; to nam je omogočil nižji nivo tal ob vzhodni, južni in zahodni fasadi. Primarnega tlaka v tem prostoru nismo odkrili, zato smo določili opečni tlakovec.

Renesančni vhodV prostoru kleti je arheolog Ivan Tušek določil renesančni in srednjeveški nivo pohodne površine; tu smo odkrili tlak iz mačjih glav, pol metra nižje pa primarni srednjeveški apneni estrih. V južni steni smo dokumentirali renesančni vhod v klet (slika levo). Na podlagi vseh izsledkov smo določili renesančni nivo tal in položili tlak iz mačjih glav.Tlak iz mačjih glav v kleti

Pomožni prostor s križnim obokom, ki je nastal po izdelavi baročnega stopnišča, smo določili za sanitarije. V hodniku, ki vodi do sanitarij, smo izdelali položno klančino za dostop invalidov, prenizek betonski obok pa nadomestili z višjim.

Zunaj stavbe so potekale drenaža in izolacija več kot dva metra in pol globokih temeljev ter statična konsolidacija stavbe. Na levi strani vzhodne fasade smo ob izkopu za drenažo odkrili tlak iz mačjih glav. Vzpostavili smo baročni nivo tal, ki je bil ob zidavi arkadnega hodnika dvignjen za meter in pol. Izvedli smo drenažo in izolacijo več kot dveh metrov in pol globokih temeljev ter statično izolacijo temeljev. Na severni steni hodnika, na nekdanji fasadi srednjeveške stavbe, smo pod sekundarnimi ometi odkrili fragmente najstarejših zaglajenih enoplastnih apnenih ometov. Na dvoriščni fasadi smo v nadstropju ohranili kamniti portal odstranjenega arkadnega stopnišča, ki bo pozneje rabil za dostop invalidov v nadstropje.

Niše v vzhodni fasadiLeta 2006 smo nadaljevali obnovitvena dela in uredili teren ob zgradbi, ki je bil ob gradnji šole nad špitalom domnevno zasipan z zemljo od izkopa šole. Pri odstranjevanju nasipanega terena smo odkrili vodnjak, ga delno sanirali in naknadno vključili v ureditevKlet tlakovana deloma iz mačjih glav deloma s prodniki okolice. Takoj ko bo finančno mogoče, bomo tlakovali okolico s kamnom porfirjem. Z ureditvijo okolice je stavba pridobila kakovosten prostor na zahodni strani, ki lahko rabi kot prostor za druženje, invalidom pa je omogočen neoviran dostop v pritličje muzejske stavbe.

V pritličju in hodniku nadstropja so bili položeni vsi tlaki iz ročno izdelanega opečnega tlakovca, v kletnem prostoru pa tlak iz mačjih glav. Hodnik pritličja je bil tlakovan s kamnom peščenjakom. V nadstropju je bil v vseh prostorih, razen v podolžnem prostoru z arheološko dediščino, položen kapucinski pod.

 

Stavbna zgodovina

Baročni kapucinski podStavbno zgodovino smo definirali šele med prenovo stavbe. Pravilno smo domnevali, da je najstarejše jedro v tlorisu kleti. Prvotna srednjeveška stavba iz leta 1363, zdajšnja klet in prostor z baročnim štukaturnim stropom nad njo, je bila nadstropna in je imela raven tramovni strop (slika levo). Potem ko smo v hodniku pritličja odstranili omete z vogala kleti, smo lahko določili pravilno zidavo nekdanje prostostoječe gotske zgradbe, kar dokazuje tudi spolija mnogokotnega gotskega stebra v južni steni hodnika pritličja.

 V renesančnem obdobju so srednjeveškemu tlorisu dozidali veliko dvorano in ozek podolženBaročni kapucinski pod v stebrni dvorani prostor, z arkadnim hodnikom s tremi arkadnimi odprtinami. To fazo zaznamujejo tudi fragmenti renesančnih zaglajenih apnenih ometov, banjasto obokana klet s tlakom iz mačjih glav in banjasto obokani podolžni prostor ob veliki dvorani pritličja. Renesančni nivo tal v slavnostni dvorani pritličja je ostal do danes skoraj nespremenjen. V baročni fazi so zgradili notranje stopnišče ter ga povezali s hodnikom v pritličju in nadstropju. Pozneje so dozidali še poznobaročno apsido s kapelo.

 

V drugi polovici 19. stoletja so ob zidavi arkadnega stopnišča, s katerim so vzpostavili nov dostop v nadstropje, dvignili teren ob dvoriščni fasadi za več kot meter in pol.

V drugi polovici 20. stoletja je bilo zaradi dostopa v prostor ob sobi s štukaturnim stropom nadstropja izdelano še majhno stopnišče na severni strani dvoriščne fasade. Zaradi razširitve ceste so teren ob stavbi še nekoliko zvišali. Leta 1970 so poenotili pohodno površino celotnega pritličja.

Obnovljena fasadaObnova meščanskega špitala v Gornji Radgoni je trajala od leta 2004 do 2007. Začela se je na pobudo občine, ki je med obnovo vseskozi upoštevala naše spomeniškovarstvene pobude. Te so bile zaradi izredne kakovosti enega redkih primerov špitala pri nas zelo zahtevne, predvsem pri vzpostavljanju baročnega nivoja tal v notranjosti in okolici. Objekt je bil leta 2004 v slabem gradbenem stanju in opustošen vseh za tako stavbo pomembnih detajlov stavbnega pohištva in tlakov. Na podlagi arhivskih podatkov, pričevanj in raziskav smo želeli stavbi povrniti renesančnost in baročnost ter ji s stavbnim pohištvom, kovanimi izdelki, ročno izdelanim opečnim tlakovcem ter restavratorskimi postopki vrniti njeno nekdanjo izraznost, obenem pa jo usposobiti za moderno muzejsko izrabo. Prenova je bila sad povezovanja različnih strok, ki so enakovredno pripomogle h končnemu videzu stavbe. Sledila je konservatorskemu programu in dodatnim ugotovitvam med obnovo ter se izvajala pod budnim konservatorskim nadzorom ZVKDS, OE Maribor.

Neva Sulič Urek, konservatorska svetovalka, ZVKDS, OE Maribor Fotografije: arhiv avtorice, ZVKDS, Arhiv Uprave RS za kulturno dediščino

Nahajate se: MKR Znamenitosti Stari Špital