Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Stari Špital

 

Stari ŠpitalStari Špital je bil v letu 2006 obnovljen. Zgradba služi muzejskim zbirkam in razstavam.

Ustanavljanje "špitalov" v začetku srednjega veka se pripisuje cerkvenim fevdalcem in samostanom. Nastajali so ob mestnih vratih ali celo zunaj mestnega obzidja. Zavetje so tu našli tujci (hospites), domači reveži, bolni in siromašni ter starci in invalidi. Dobivali so primerno hrano in ležišče.

V 13. stol., z nastankom mest in razvojem meščanstva, so jih poimenovali Burgerspital (mestni špital) in so bili namenjeni izključno meščanom.

 

Za Radgono med 13. in 15. stol. ni uradnih podatkov o obstoju špitala, le omemba dobrotnikov, Stutenbergov med leti 1438 in 1444, s čimer je podan dokaz o njegovem obstoju in delovanju. Iz leta 1454 pa je podatek o stanovanju oskrbovancev v izpraznjenem avguštinskem samostanu v Radgoni. Leta 1614 je Ferdinand II. z listino prenesel "špital" iz mesta v predmestje, k cerkvi sv. Petra. Dohodki so pritekali iz "špitalskega" posestva, ki pa je bilo leta 1768 po naročilu vlade prodano, dobiček pa donosno naložen.

Zgradba "stari špital" je iz začetka 17. stol. in se prvič omenja leta 1614. V pritličju in nadstropju ima poleg drugih prostorov po eno dvorano, katere oboki počivajo na štirih toskanskih stebrih. Pritlična dvorana, ki je bila kapela, se polkrožno odpira v apsido za oltar in edina izstopa iz tlorisnega pravokotnika stavbe. Na stenah so sledovi baročnih fresk. V dani obliki je stavba edinstvena v Sloveniji.

Članek s portala Korak:

Stari meščanski špital v Gornji Radgoni stoji pod grajskim gričem, v bližini cerkve sv. Petra, v tako imenovanem Gornjem Grisu, ki je bil v začetku 20. stoletja predmestje Radgone. Admontski dvorec, cerkev sv. Petra nad njim, Rotenturm nedaleč stran in špital sestavljajo zaokroženo skupino kulturnih spomenikov, ki so skupaj z radgonskim gradom najpomembnejša skupina spomeniško zaščitenih stavb v Gornji Radgoni. Zgradba nekdanjega špitala je ambiciozna meščanska arhitektura z začetka 17. stoletja, ki v zdajšnji kleti in prostoru nad njo skriva srednjeveško zasnovo. Tloris z izstopajočo polkrožno apsido na jugu je edinstven v slovenskem prostoru. Visoka strešna konstrukcija s trapezastimi vešali v dveh nivojih pomeni kakovostno in redko tovrstno konstrukcijo. V pritličju se prostorna stebrna dvorana odpira v polkrožno sklenjen oltarni prostor kapele, ki izstopa iz pravokotnega tlorisa stavbe.

Špital v današnji pojavnosti datiramo v leti 1614 in 1764, prvotna stavba pa je bila sezidana že leta 1363. Arhivski zapisi in materialni podatki obnove dokazujejo, da je stavba že od srednjega veka rabila kot bolnišnica ter pribežališče za sirote in stare ljudi. Pred drugo svetovno vojno je v njej imela šola učilnico in šolsko kuhinjo. Po drugi svetovni vojni so bila v njej stanovanja.

Pogled na dvoriščno stranPodatki, ki smo jih imeli že pred obnovo, so bili poleg arhitektonskih posnetkov še franciscejski kataster iz leta 1824, Zadnikarjeva fotografija iz leta 1960 (slika zgoraj), Šetinčeva fotografija iz leta 1967 (slika desno) ter arhitektonski posnetki arhitekta Avgusta Černigoja iz leta 1960. Zadnikarjeve in Šetinčeve fotografije so nastale pred neprimerno obnovo fasade, ki je delno spremenila njen videz. Zaradi večjega prometa in lažjega dostopa do mejnega prehoda so pri obnovi ceste zvišali nivo ob fasadah ter tako onemogočili dostop skozi glavni vhod. Na arhitektonskem posnetku iz leta 1960 so bili izrisani takrat še ohranjeni baročni nivoji v pritličju, ki smo jih rekonstruirali med obnovo.

 

Prenova

Stavba je bila zaradi pomanjkanja denarja delno sanirana že v preteklosti. Leta 2003 smo izdelali konservatorski program in ga po raziskavah dopolnili z novimi ugotovitvami. Temeljno izhodišče programa je bila prezentacija zgradbe iz zadnje predelave leta 1764.

Leta 2004 se je začela obnova razkošne strešne konstrukcije, ki nedvomno sodi med najlepše pri nas. Vzporedno smo na zahodni fasadi porušili sekundarno arkadno stopnišče in sekundarne opornike; sondiranja tal ob dvoriščni fasadi so razkrila, da je bilo to stopnišče iz druge polovice 19. stoletja zgrajeno na več kot za meter in pol nasipanem baročnem terenu, ki je bil v obdobju renesanse še za pol metra nižji. Z znižanjem nivoja terena smo omogočili dostop invalidom v pritlično in nadstropno etažo z javno namembnostjo, izdelali drenažo tudi na dvoriščni strani objekta in po baročnem vzoru izvedli kakovostno ureditev dvoriščnega prostora.

Stebrna dvoranaMaja 2005 smo nadaljevali obnovo stavbe v notranjosti pritličja. V hodniku smo odprli pozidano baročno vratno odprtino, ki je od leta 1764 rabila za glavni vhod. V severni steni hodnika smo pod sekundarnimi ometi zasledili fragmente gotskih zaglajenih ometov in odkrili renesančni vhod v prvotno gotsko zgradbo, ki je bila od baroka naprej namenjena za klet. V zahodnem delu hodnika smo v liniji stene kleti in podolžnega prostora ob dvorani odkrili temelje, ki so potrdili renesančno dozidavo in nekdaj enoten renesančni prostor. V južni steni hodnika smo odkrili gotsko spolijo šesterokotnega stebra. Z izsledki sondiranja, materialnih podatkov in tlorisom smo določili za 80 centimetrov višji nivo hodnika, ki smo ga pozneje zaradi nove izrabe in nizkih vratnih odprtin znižali za višino ene stopnice. Primarnega tlaka v hodniku pritličja nismo odkrili, zato smo za tlak analogno določili kamen peščenjak, ki je logično nadaljevanje baročnega kamnitega stopnišča iz peščenjaka.

 V stebrni dvorani pritličja smo na vzhodni steni odkrili lijakasto poglobljen in polkrožno zaključen renesančni vhod, kiRočno izdelan opečni tlakovac se je nadaljeval pod steno hodnika, prizidano v baroku. Na podlagi sondiranja tal ob vzhodni steni smo določili nivo, ki se je od obstoječega razlikoval le za okoli 10 centimetrov. Primarnega renesančnega tlaka in ometov nismo odkrili. Za pohodno površino smo določili ročno izdelan opečni tlakovec (slika desno), ki smo ga položili diagonalno po baročnem vzoru.

 V podolžnem prostoru ob dvorani pritličja smo vzpostavili tri velike baročne okenske odprtine; to nam je omogočil nižji nivo tal ob vzhodni, južni in zahodni fasadi. Primarnega tlaka v tem prostoru nismo odkrili, zato smo določili opečni tlakovec.

Renesančni vhodV prostoru kleti je arheolog Ivan Tušek določil renesančni in srednjeveški nivo pohodne površine; tu smo odkrili tlak iz mačjih glav, pol metra nižje pa primarni srednjeveški apneni estrih. V južni steni smo dokumentirali renesančni vhod v klet (slika levo). Na podlagi vseh izsledkov smo določili renesančni nivo tal in položili tlak iz mačjih glav.Tlak iz mačjih glav v kleti

Pomožni prostor s križnim obokom, ki je nastal po izdelavi baročnega stopnišča, smo določili za sanitarije. V hodniku, ki vodi do sanitarij, smo izdelali položno klančino za dostop invalidov, prenizek betonski obok pa nadomestili z višjim.

Zunaj stavbe so potekale drenaža in izolacija več kot dva metra in pol globokih temeljev ter statična konsolidacija stavbe. Na levi strani vzhodne fasade smo ob izkopu za drenažo odkrili tlak iz mačjih glav. Vzpostavili smo baročni nivo tal, ki je bil ob zidavi arkadnega hodnika dvignjen za meter in pol. Izvedli smo drenažo in izolacijo več kot dveh metrov in pol globokih temeljev ter statično izolacijo temeljev. Na severni steni hodnika, na nekdanji fasadi srednjeveške stavbe, smo pod sekundarnimi ometi odkrili fragmente najstarejših zaglajenih enoplastnih apnenih ometov. Na dvoriščni fasadi smo v nadstropju ohranili kamniti portal odstranjenega arkadnega stopnišča, ki bo pozneje rabil za dostop invalidov v nadstropje.

Niše v vzhodni fasadiLeta 2006 smo nadaljevali obnovitvena dela in uredili teren ob zgradbi, ki je bil ob gradnji šole nad špitalom domnevno zasipan z zemljo od izkopa šole. Pri odstranjevanju nasipanega terena smo odkrili vodnjak, ga delno sanirali in naknadno vključili v ureditevKlet tlakovana deloma iz mačjih glav deloma s prodniki okolice. Takoj ko bo finančno mogoče, bomo tlakovali okolico s kamnom porfirjem. Z ureditvijo okolice je stavba pridobila kakovosten prostor na zahodni strani, ki lahko rabi kot prostor za druženje, invalidom pa je omogočen neoviran dostop v pritličje muzejske stavbe.

V pritličju in hodniku nadstropja so bili položeni vsi tlaki iz ročno izdelanega opečnega tlakovca, v kletnem prostoru pa tlak iz mačjih glav. Hodnik pritličja je bil tlakovan s kamnom peščenjakom. V nadstropju je bil v vseh prostorih, razen v podolžnem prostoru z arheološko dediščino, položen kapucinski pod.

 

Stavbna zgodovina

Baročni kapucinski podStavbno zgodovino smo definirali šele med prenovo stavbe. Pravilno smo domnevali, da je najstarejše jedro v tlorisu kleti. Prvotna srednjeveška stavba iz leta 1363, zdajšnja klet in prostor z baročnim štukaturnim stropom nad njo, je bila nadstropna in je imela raven tramovni strop (slika levo). Potem ko smo v hodniku pritličja odstranili omete z vogala kleti, smo lahko določili pravilno zidavo nekdanje prostostoječe gotske zgradbe, kar dokazuje tudi spolija mnogokotnega gotskega stebra v južni steni hodnika pritličja.

 V renesančnem obdobju so srednjeveškemu tlorisu dozidali veliko dvorano in ozek podolženBaročni kapucinski pod v stebrni dvorani prostor, z arkadnim hodnikom s tremi arkadnimi odprtinami. To fazo zaznamujejo tudi fragmenti renesančnih zaglajenih apnenih ometov, banjasto obokana klet s tlakom iz mačjih glav in banjasto obokani podolžni prostor ob veliki dvorani pritličja. Renesančni nivo tal v slavnostni dvorani pritličja je ostal do danes skoraj nespremenjen. V baročni fazi so zgradili notranje stopnišče ter ga povezali s hodnikom v pritličju in nadstropju. Pozneje so dozidali še poznobaročno apsido s kapelo.

 

V drugi polovici 19. stoletja so ob zidavi arkadnega stopnišča, s katerim so vzpostavili nov dostop v nadstropje, dvignili teren ob dvoriščni fasadi za več kot meter in pol.

V drugi polovici 20. stoletja je bilo zaradi dostopa v prostor ob sobi s štukaturnim stropom nadstropja izdelano še majhno stopnišče na severni strani dvoriščne fasade. Zaradi razširitve ceste so teren ob stavbi še nekoliko zvišali. Leta 1970 so poenotili pohodno površino celotnega pritličja.

Obnovljena fasadaObnova meščanskega špitala v Gornji Radgoni je trajala od leta 2004 do 2007. Začela se je na pobudo občine, ki je med obnovo vseskozi upoštevala naše spomeniškovarstvene pobude. Te so bile zaradi izredne kakovosti enega redkih primerov špitala pri nas zelo zahtevne, predvsem pri vzpostavljanju baročnega nivoja tal v notranjosti in okolici. Objekt je bil leta 2004 v slabem gradbenem stanju in opustošen vseh za tako stavbo pomembnih detajlov stavbnega pohištva in tlakov. Na podlagi arhivskih podatkov, pričevanj in raziskav smo želeli stavbi povrniti renesančnost in baročnost ter ji s stavbnim pohištvom, kovanimi izdelki, ročno izdelanim opečnim tlakovcem ter restavratorskimi postopki vrniti njeno nekdanjo izraznost, obenem pa jo usposobiti za moderno muzejsko izrabo. Prenova je bila sad povezovanja različnih strok, ki so enakovredno pripomogle h končnemu videzu stavbe. Sledila je konservatorskemu programu in dodatnim ugotovitvam med obnovo ter se izvajala pod budnim konservatorskim nadzorom ZVKDS, OE Maribor.

Neva Sulič Urek, konservatorska svetovalka, ZVKDS, OE Maribor Fotografije: arhiv avtorice, ZVKDS, Arhiv Uprave RS za kulturno dediščino

Nahajate se: MKR Znamenitosti Stari Špital