Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Stari Špital

 

Stari ŠpitalStari Špital je bil v letu 2006 obnovljen. Zgradba služi muzejskim zbirkam in razstavam.

Ustanavljanje "špitalov" v začetku srednjega veka se pripisuje cerkvenim fevdalcem in samostanom. Nastajali so ob mestnih vratih ali celo zunaj mestnega obzidja. Zavetje so tu našli tujci (hospites), domači reveži, bolni in siromašni ter starci in invalidi. Dobivali so primerno hrano in ležišče.

V 13. stol., z nastankom mest in razvojem meščanstva, so jih poimenovali Burgerspital (mestni špital) in so bili namenjeni izključno meščanom.

 

Za Radgono med 13. in 15. stol. ni uradnih podatkov o obstoju špitala, le omemba dobrotnikov, Stutenbergov med leti 1438 in 1444, s čimer je podan dokaz o njegovem obstoju in delovanju. Iz leta 1454 pa je podatek o stanovanju oskrbovancev v izpraznjenem avguštinskem samostanu v Radgoni. Leta 1614 je Ferdinand II. z listino prenesel "špital" iz mesta v predmestje, k cerkvi sv. Petra. Dohodki so pritekali iz "špitalskega" posestva, ki pa je bilo leta 1768 po naročilu vlade prodano, dobiček pa donosno naložen.

Zgradba "stari špital" je iz začetka 17. stol. in se prvič omenja leta 1614. V pritličju in nadstropju ima poleg drugih prostorov po eno dvorano, katere oboki počivajo na štirih toskanskih stebrih. Pritlična dvorana, ki je bila kapela, se polkrožno odpira v apsido za oltar in edina izstopa iz tlorisnega pravokotnika stavbe. Na stenah so sledovi baročnih fresk. V dani obliki je stavba edinstvena v Sloveniji.

Članek s portala Korak:

Stari meščanski špital v Gornji Radgoni stoji pod grajskim gričem, v bližini cerkve sv. Petra, v tako imenovanem Gornjem Grisu, ki je bil v začetku 20. stoletja predmestje Radgone. Admontski dvorec, cerkev sv. Petra nad njim, Rotenturm nedaleč stran in špital sestavljajo zaokroženo skupino kulturnih spomenikov, ki so skupaj z radgonskim gradom najpomembnejša skupina spomeniško zaščitenih stavb v Gornji Radgoni. Zgradba nekdanjega špitala je ambiciozna meščanska arhitektura z začetka 17. stoletja, ki v zdajšnji kleti in prostoru nad njo skriva srednjeveško zasnovo. Tloris z izstopajočo polkrožno apsido na jugu je edinstven v slovenskem prostoru. Visoka strešna konstrukcija s trapezastimi vešali v dveh nivojih pomeni kakovostno in redko tovrstno konstrukcijo. V pritličju se prostorna stebrna dvorana odpira v polkrožno sklenjen oltarni prostor kapele, ki izstopa iz pravokotnega tlorisa stavbe.

Špital v današnji pojavnosti datiramo v leti 1614 in 1764, prvotna stavba pa je bila sezidana že leta 1363. Arhivski zapisi in materialni podatki obnove dokazujejo, da je stavba že od srednjega veka rabila kot bolnišnica ter pribežališče za sirote in stare ljudi. Pred drugo svetovno vojno je v njej imela šola učilnico in šolsko kuhinjo. Po drugi svetovni vojni so bila v njej stanovanja.

Pogled na dvoriščno stranPodatki, ki smo jih imeli že pred obnovo, so bili poleg arhitektonskih posnetkov še franciscejski kataster iz leta 1824, Zadnikarjeva fotografija iz leta 1960 (slika zgoraj), Šetinčeva fotografija iz leta 1967 (slika desno) ter arhitektonski posnetki arhitekta Avgusta Černigoja iz leta 1960. Zadnikarjeve in Šetinčeve fotografije so nastale pred neprimerno obnovo fasade, ki je delno spremenila njen videz. Zaradi večjega prometa in lažjega dostopa do mejnega prehoda so pri obnovi ceste zvišali nivo ob fasadah ter tako onemogočili dostop skozi glavni vhod. Na arhitektonskem posnetku iz leta 1960 so bili izrisani takrat še ohranjeni baročni nivoji v pritličju, ki smo jih rekonstruirali med obnovo.

 

Prenova

Stavba je bila zaradi pomanjkanja denarja delno sanirana že v preteklosti. Leta 2003 smo izdelali konservatorski program in ga po raziskavah dopolnili z novimi ugotovitvami. Temeljno izhodišče programa je bila prezentacija zgradbe iz zadnje predelave leta 1764.

Leta 2004 se je začela obnova razkošne strešne konstrukcije, ki nedvomno sodi med najlepše pri nas. Vzporedno smo na zahodni fasadi porušili sekundarno arkadno stopnišče in sekundarne opornike; sondiranja tal ob dvoriščni fasadi so razkrila, da je bilo to stopnišče iz druge polovice 19. stoletja zgrajeno na več kot za meter in pol nasipanem baročnem terenu, ki je bil v obdobju renesanse še za pol metra nižji. Z znižanjem nivoja terena smo omogočili dostop invalidom v pritlično in nadstropno etažo z javno namembnostjo, izdelali drenažo tudi na dvoriščni strani objekta in po baročnem vzoru izvedli kakovostno ureditev dvoriščnega prostora.

Stebrna dvoranaMaja 2005 smo nadaljevali obnovo stavbe v notranjosti pritličja. V hodniku smo odprli pozidano baročno vratno odprtino, ki je od leta 1764 rabila za glavni vhod. V severni steni hodnika smo pod sekundarnimi ometi zasledili fragmente gotskih zaglajenih ometov in odkrili renesančni vhod v prvotno gotsko zgradbo, ki je bila od baroka naprej namenjena za klet. V zahodnem delu hodnika smo v liniji stene kleti in podolžnega prostora ob dvorani odkrili temelje, ki so potrdili renesančno dozidavo in nekdaj enoten renesančni prostor. V južni steni hodnika smo odkrili gotsko spolijo šesterokotnega stebra. Z izsledki sondiranja, materialnih podatkov in tlorisom smo določili za 80 centimetrov višji nivo hodnika, ki smo ga pozneje zaradi nove izrabe in nizkih vratnih odprtin znižali za višino ene stopnice. Primarnega tlaka v hodniku pritličja nismo odkrili, zato smo za tlak analogno določili kamen peščenjak, ki je logično nadaljevanje baročnega kamnitega stopnišča iz peščenjaka.

 V stebrni dvorani pritličja smo na vzhodni steni odkrili lijakasto poglobljen in polkrožno zaključen renesančni vhod, kiRočno izdelan opečni tlakovac se je nadaljeval pod steno hodnika, prizidano v baroku. Na podlagi sondiranja tal ob vzhodni steni smo določili nivo, ki se je od obstoječega razlikoval le za okoli 10 centimetrov. Primarnega renesančnega tlaka in ometov nismo odkrili. Za pohodno površino smo določili ročno izdelan opečni tlakovec (slika desno), ki smo ga položili diagonalno po baročnem vzoru.

 V podolžnem prostoru ob dvorani pritličja smo vzpostavili tri velike baročne okenske odprtine; to nam je omogočil nižji nivo tal ob vzhodni, južni in zahodni fasadi. Primarnega tlaka v tem prostoru nismo odkrili, zato smo določili opečni tlakovec.

Renesančni vhodV prostoru kleti je arheolog Ivan Tušek določil renesančni in srednjeveški nivo pohodne površine; tu smo odkrili tlak iz mačjih glav, pol metra nižje pa primarni srednjeveški apneni estrih. V južni steni smo dokumentirali renesančni vhod v klet (slika levo). Na podlagi vseh izsledkov smo določili renesančni nivo tal in položili tlak iz mačjih glav.Tlak iz mačjih glav v kleti

Pomožni prostor s križnim obokom, ki je nastal po izdelavi baročnega stopnišča, smo določili za sanitarije. V hodniku, ki vodi do sanitarij, smo izdelali položno klančino za dostop invalidov, prenizek betonski obok pa nadomestili z višjim.

Zunaj stavbe so potekale drenaža in izolacija več kot dva metra in pol globokih temeljev ter statična konsolidacija stavbe. Na levi strani vzhodne fasade smo ob izkopu za drenažo odkrili tlak iz mačjih glav. Vzpostavili smo baročni nivo tal, ki je bil ob zidavi arkadnega hodnika dvignjen za meter in pol. Izvedli smo drenažo in izolacijo več kot dveh metrov in pol globokih temeljev ter statično izolacijo temeljev. Na severni steni hodnika, na nekdanji fasadi srednjeveške stavbe, smo pod sekundarnimi ometi odkrili fragmente najstarejših zaglajenih enoplastnih apnenih ometov. Na dvoriščni fasadi smo v nadstropju ohranili kamniti portal odstranjenega arkadnega stopnišča, ki bo pozneje rabil za dostop invalidov v nadstropje.

Niše v vzhodni fasadiLeta 2006 smo nadaljevali obnovitvena dela in uredili teren ob zgradbi, ki je bil ob gradnji šole nad špitalom domnevno zasipan z zemljo od izkopa šole. Pri odstranjevanju nasipanega terena smo odkrili vodnjak, ga delno sanirali in naknadno vključili v ureditevKlet tlakovana deloma iz mačjih glav deloma s prodniki okolice. Takoj ko bo finančno mogoče, bomo tlakovali okolico s kamnom porfirjem. Z ureditvijo okolice je stavba pridobila kakovosten prostor na zahodni strani, ki lahko rabi kot prostor za druženje, invalidom pa je omogočen neoviran dostop v pritličje muzejske stavbe.

V pritličju in hodniku nadstropja so bili položeni vsi tlaki iz ročno izdelanega opečnega tlakovca, v kletnem prostoru pa tlak iz mačjih glav. Hodnik pritličja je bil tlakovan s kamnom peščenjakom. V nadstropju je bil v vseh prostorih, razen v podolžnem prostoru z arheološko dediščino, položen kapucinski pod.

 

Stavbna zgodovina

Baročni kapucinski podStavbno zgodovino smo definirali šele med prenovo stavbe. Pravilno smo domnevali, da je najstarejše jedro v tlorisu kleti. Prvotna srednjeveška stavba iz leta 1363, zdajšnja klet in prostor z baročnim štukaturnim stropom nad njo, je bila nadstropna in je imela raven tramovni strop (slika levo). Potem ko smo v hodniku pritličja odstranili omete z vogala kleti, smo lahko določili pravilno zidavo nekdanje prostostoječe gotske zgradbe, kar dokazuje tudi spolija mnogokotnega gotskega stebra v južni steni hodnika pritličja.

 V renesančnem obdobju so srednjeveškemu tlorisu dozidali veliko dvorano in ozek podolženBaročni kapucinski pod v stebrni dvorani prostor, z arkadnim hodnikom s tremi arkadnimi odprtinami. To fazo zaznamujejo tudi fragmenti renesančnih zaglajenih apnenih ometov, banjasto obokana klet s tlakom iz mačjih glav in banjasto obokani podolžni prostor ob veliki dvorani pritličja. Renesančni nivo tal v slavnostni dvorani pritličja je ostal do danes skoraj nespremenjen. V baročni fazi so zgradili notranje stopnišče ter ga povezali s hodnikom v pritličju in nadstropju. Pozneje so dozidali še poznobaročno apsido s kapelo.

 

V drugi polovici 19. stoletja so ob zidavi arkadnega stopnišča, s katerim so vzpostavili nov dostop v nadstropje, dvignili teren ob dvoriščni fasadi za več kot meter in pol.

V drugi polovici 20. stoletja je bilo zaradi dostopa v prostor ob sobi s štukaturnim stropom nadstropja izdelano še majhno stopnišče na severni strani dvoriščne fasade. Zaradi razširitve ceste so teren ob stavbi še nekoliko zvišali. Leta 1970 so poenotili pohodno površino celotnega pritličja.

Obnovljena fasadaObnova meščanskega špitala v Gornji Radgoni je trajala od leta 2004 do 2007. Začela se je na pobudo občine, ki je med obnovo vseskozi upoštevala naše spomeniškovarstvene pobude. Te so bile zaradi izredne kakovosti enega redkih primerov špitala pri nas zelo zahtevne, predvsem pri vzpostavljanju baročnega nivoja tal v notranjosti in okolici. Objekt je bil leta 2004 v slabem gradbenem stanju in opustošen vseh za tako stavbo pomembnih detajlov stavbnega pohištva in tlakov. Na podlagi arhivskih podatkov, pričevanj in raziskav smo želeli stavbi povrniti renesančnost in baročnost ter ji s stavbnim pohištvom, kovanimi izdelki, ročno izdelanim opečnim tlakovcem ter restavratorskimi postopki vrniti njeno nekdanjo izraznost, obenem pa jo usposobiti za moderno muzejsko izrabo. Prenova je bila sad povezovanja različnih strok, ki so enakovredno pripomogle h končnemu videzu stavbe. Sledila je konservatorskemu programu in dodatnim ugotovitvam med obnovo ter se izvajala pod budnim konservatorskim nadzorom ZVKDS, OE Maribor.

Neva Sulič Urek, konservatorska svetovalka, ZVKDS, OE Maribor Fotografije: arhiv avtorice, ZVKDS, Arhiv Uprave RS za kulturno dediščino

Nahajate se: MKR Znamenitosti Stari Špital