Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Na 4. vaških igrah v Lutvercih je kar 41 dekletov in fantov streljajo s fračo

Vaške igre LutverciKrajevno vaški odbor Lutverci (Apaška dolina), ki ga vodi predsednik Viktor Sterniša, je konec minulega tedna, na domačem nogometnem igrišču v Lutvercih, pripravil 4. šaljive vaške igre ter streljanje s fračo, na katerih so v šestih zabavnih nalogah tekmovale štiri ekipe. Organizatorji so jih pričakovali nekoliko več, a tudi tako je bilo sila veselo in zabavno. Na igrah, ki so poleg nastopajočih, pritegnile veliko obiskovalcev iz Lutvercev in sosednjih vasi, so nastopili: PGD Lutverci (Jolanda Čerin, Tina Rojc, Patricija Flisar, Jana Kardinar, Tomas Slekovec, Danijel Kotnik, Niko Mulec), PGD Sveta Ana (Nejc Zorec, Matjaž Urošević, Domen Grajfoner, Sašo Zemljič, Valentina Konrad, Nataša Vodan), ekipa Kmetije 2017 (Sabina Mlakar, Maja Alič, Katja Poljanšek, Tomaž Begovič, Monika Košenina, Jan Klobasa, Mitja Roban) in "Dobrovoljčki" (Doris Sterniša, Jože Sterniša, Dani Sterniša, Anže Žnuderl, Milica Hozjan, Matjaž Soklič, Dejan Jaušovec, Doroteja Belna), katere člani prihajajo iz Prlekije. Posebni magnet za obiskovalce, zlasti tiste mlajše, so bili člani ekipe šova „Kmetija 2017", med katerimi je bil tudi domačin iz Gornje Radgone Jan Klobasa.

PGD Sveta Ana pred ekipo šova „Kmetija 2017

Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Stari Špital

 

Stari ŠpitalStari Špital je bil v letu 2006 obnovljen. Zgradba služi muzejskim zbirkam in razstavam.

Ustanavljanje "špitalov" v začetku srednjega veka se pripisuje cerkvenim fevdalcem in samostanom. Nastajali so ob mestnih vratih ali celo zunaj mestnega obzidja. Zavetje so tu našli tujci (hospites), domači reveži, bolni in siromašni ter starci in invalidi. Dobivali so primerno hrano in ležišče.

V 13. stol., z nastankom mest in razvojem meščanstva, so jih poimenovali Burgerspital (mestni špital) in so bili namenjeni izključno meščanom.

 

Za Radgono med 13. in 15. stol. ni uradnih podatkov o obstoju špitala, le omemba dobrotnikov, Stutenbergov med leti 1438 in 1444, s čimer je podan dokaz o njegovem obstoju in delovanju. Iz leta 1454 pa je podatek o stanovanju oskrbovancev v izpraznjenem avguštinskem samostanu v Radgoni. Leta 1614 je Ferdinand II. z listino prenesel "špital" iz mesta v predmestje, k cerkvi sv. Petra. Dohodki so pritekali iz "špitalskega" posestva, ki pa je bilo leta 1768 po naročilu vlade prodano, dobiček pa donosno naložen.

Zgradba "stari špital" je iz začetka 17. stol. in se prvič omenja leta 1614. V pritličju in nadstropju ima poleg drugih prostorov po eno dvorano, katere oboki počivajo na štirih toskanskih stebrih. Pritlična dvorana, ki je bila kapela, se polkrožno odpira v apsido za oltar in edina izstopa iz tlorisnega pravokotnika stavbe. Na stenah so sledovi baročnih fresk. V dani obliki je stavba edinstvena v Sloveniji.

Članek s portala Korak:

Stari meščanski špital v Gornji Radgoni stoji pod grajskim gričem, v bližini cerkve sv. Petra, v tako imenovanem Gornjem Grisu, ki je bil v začetku 20. stoletja predmestje Radgone. Admontski dvorec, cerkev sv. Petra nad njim, Rotenturm nedaleč stran in špital sestavljajo zaokroženo skupino kulturnih spomenikov, ki so skupaj z radgonskim gradom najpomembnejša skupina spomeniško zaščitenih stavb v Gornji Radgoni. Zgradba nekdanjega špitala je ambiciozna meščanska arhitektura z začetka 17. stoletja, ki v zdajšnji kleti in prostoru nad njo skriva srednjeveško zasnovo. Tloris z izstopajočo polkrožno apsido na jugu je edinstven v slovenskem prostoru. Visoka strešna konstrukcija s trapezastimi vešali v dveh nivojih pomeni kakovostno in redko tovrstno konstrukcijo. V pritličju se prostorna stebrna dvorana odpira v polkrožno sklenjen oltarni prostor kapele, ki izstopa iz pravokotnega tlorisa stavbe.

Špital v današnji pojavnosti datiramo v leti 1614 in 1764, prvotna stavba pa je bila sezidana že leta 1363. Arhivski zapisi in materialni podatki obnove dokazujejo, da je stavba že od srednjega veka rabila kot bolnišnica ter pribežališče za sirote in stare ljudi. Pred drugo svetovno vojno je v njej imela šola učilnico in šolsko kuhinjo. Po drugi svetovni vojni so bila v njej stanovanja.

Pogled na dvoriščno stranPodatki, ki smo jih imeli že pred obnovo, so bili poleg arhitektonskih posnetkov še franciscejski kataster iz leta 1824, Zadnikarjeva fotografija iz leta 1960 (slika zgoraj), Šetinčeva fotografija iz leta 1967 (slika desno) ter arhitektonski posnetki arhitekta Avgusta Černigoja iz leta 1960. Zadnikarjeve in Šetinčeve fotografije so nastale pred neprimerno obnovo fasade, ki je delno spremenila njen videz. Zaradi večjega prometa in lažjega dostopa do mejnega prehoda so pri obnovi ceste zvišali nivo ob fasadah ter tako onemogočili dostop skozi glavni vhod. Na arhitektonskem posnetku iz leta 1960 so bili izrisani takrat še ohranjeni baročni nivoji v pritličju, ki smo jih rekonstruirali med obnovo.

 

Prenova

Stavba je bila zaradi pomanjkanja denarja delno sanirana že v preteklosti. Leta 2003 smo izdelali konservatorski program in ga po raziskavah dopolnili z novimi ugotovitvami. Temeljno izhodišče programa je bila prezentacija zgradbe iz zadnje predelave leta 1764.

Leta 2004 se je začela obnova razkošne strešne konstrukcije, ki nedvomno sodi med najlepše pri nas. Vzporedno smo na zahodni fasadi porušili sekundarno arkadno stopnišče in sekundarne opornike; sondiranja tal ob dvoriščni fasadi so razkrila, da je bilo to stopnišče iz druge polovice 19. stoletja zgrajeno na več kot za meter in pol nasipanem baročnem terenu, ki je bil v obdobju renesanse še za pol metra nižji. Z znižanjem nivoja terena smo omogočili dostop invalidom v pritlično in nadstropno etažo z javno namembnostjo, izdelali drenažo tudi na dvoriščni strani objekta in po baročnem vzoru izvedli kakovostno ureditev dvoriščnega prostora.

Stebrna dvoranaMaja 2005 smo nadaljevali obnovo stavbe v notranjosti pritličja. V hodniku smo odprli pozidano baročno vratno odprtino, ki je od leta 1764 rabila za glavni vhod. V severni steni hodnika smo pod sekundarnimi ometi zasledili fragmente gotskih zaglajenih ometov in odkrili renesančni vhod v prvotno gotsko zgradbo, ki je bila od baroka naprej namenjena za klet. V zahodnem delu hodnika smo v liniji stene kleti in podolžnega prostora ob dvorani odkrili temelje, ki so potrdili renesančno dozidavo in nekdaj enoten renesančni prostor. V južni steni hodnika smo odkrili gotsko spolijo šesterokotnega stebra. Z izsledki sondiranja, materialnih podatkov in tlorisom smo določili za 80 centimetrov višji nivo hodnika, ki smo ga pozneje zaradi nove izrabe in nizkih vratnih odprtin znižali za višino ene stopnice. Primarnega tlaka v hodniku pritličja nismo odkrili, zato smo za tlak analogno določili kamen peščenjak, ki je logično nadaljevanje baročnega kamnitega stopnišča iz peščenjaka.

 V stebrni dvorani pritličja smo na vzhodni steni odkrili lijakasto poglobljen in polkrožno zaključen renesančni vhod, kiRočno izdelan opečni tlakovac se je nadaljeval pod steno hodnika, prizidano v baroku. Na podlagi sondiranja tal ob vzhodni steni smo določili nivo, ki se je od obstoječega razlikoval le za okoli 10 centimetrov. Primarnega renesančnega tlaka in ometov nismo odkrili. Za pohodno površino smo določili ročno izdelan opečni tlakovec (slika desno), ki smo ga položili diagonalno po baročnem vzoru.

 V podolžnem prostoru ob dvorani pritličja smo vzpostavili tri velike baročne okenske odprtine; to nam je omogočil nižji nivo tal ob vzhodni, južni in zahodni fasadi. Primarnega tlaka v tem prostoru nismo odkrili, zato smo določili opečni tlakovec.

Renesančni vhodV prostoru kleti je arheolog Ivan Tušek določil renesančni in srednjeveški nivo pohodne površine; tu smo odkrili tlak iz mačjih glav, pol metra nižje pa primarni srednjeveški apneni estrih. V južni steni smo dokumentirali renesančni vhod v klet (slika levo). Na podlagi vseh izsledkov smo določili renesančni nivo tal in položili tlak iz mačjih glav.Tlak iz mačjih glav v kleti

Pomožni prostor s križnim obokom, ki je nastal po izdelavi baročnega stopnišča, smo določili za sanitarije. V hodniku, ki vodi do sanitarij, smo izdelali položno klančino za dostop invalidov, prenizek betonski obok pa nadomestili z višjim.

Zunaj stavbe so potekale drenaža in izolacija več kot dva metra in pol globokih temeljev ter statična konsolidacija stavbe. Na levi strani vzhodne fasade smo ob izkopu za drenažo odkrili tlak iz mačjih glav. Vzpostavili smo baročni nivo tal, ki je bil ob zidavi arkadnega hodnika dvignjen za meter in pol. Izvedli smo drenažo in izolacijo več kot dveh metrov in pol globokih temeljev ter statično izolacijo temeljev. Na severni steni hodnika, na nekdanji fasadi srednjeveške stavbe, smo pod sekundarnimi ometi odkrili fragmente najstarejših zaglajenih enoplastnih apnenih ometov. Na dvoriščni fasadi smo v nadstropju ohranili kamniti portal odstranjenega arkadnega stopnišča, ki bo pozneje rabil za dostop invalidov v nadstropje.

Niše v vzhodni fasadiLeta 2006 smo nadaljevali obnovitvena dela in uredili teren ob zgradbi, ki je bil ob gradnji šole nad špitalom domnevno zasipan z zemljo od izkopa šole. Pri odstranjevanju nasipanega terena smo odkrili vodnjak, ga delno sanirali in naknadno vključili v ureditevKlet tlakovana deloma iz mačjih glav deloma s prodniki okolice. Takoj ko bo finančno mogoče, bomo tlakovali okolico s kamnom porfirjem. Z ureditvijo okolice je stavba pridobila kakovosten prostor na zahodni strani, ki lahko rabi kot prostor za druženje, invalidom pa je omogočen neoviran dostop v pritličje muzejske stavbe.

V pritličju in hodniku nadstropja so bili položeni vsi tlaki iz ročno izdelanega opečnega tlakovca, v kletnem prostoru pa tlak iz mačjih glav. Hodnik pritličja je bil tlakovan s kamnom peščenjakom. V nadstropju je bil v vseh prostorih, razen v podolžnem prostoru z arheološko dediščino, položen kapucinski pod.

 

Stavbna zgodovina

Baročni kapucinski podStavbno zgodovino smo definirali šele med prenovo stavbe. Pravilno smo domnevali, da je najstarejše jedro v tlorisu kleti. Prvotna srednjeveška stavba iz leta 1363, zdajšnja klet in prostor z baročnim štukaturnim stropom nad njo, je bila nadstropna in je imela raven tramovni strop (slika levo). Potem ko smo v hodniku pritličja odstranili omete z vogala kleti, smo lahko določili pravilno zidavo nekdanje prostostoječe gotske zgradbe, kar dokazuje tudi spolija mnogokotnega gotskega stebra v južni steni hodnika pritličja.

 V renesančnem obdobju so srednjeveškemu tlorisu dozidali veliko dvorano in ozek podolženBaročni kapucinski pod v stebrni dvorani prostor, z arkadnim hodnikom s tremi arkadnimi odprtinami. To fazo zaznamujejo tudi fragmenti renesančnih zaglajenih apnenih ometov, banjasto obokana klet s tlakom iz mačjih glav in banjasto obokani podolžni prostor ob veliki dvorani pritličja. Renesančni nivo tal v slavnostni dvorani pritličja je ostal do danes skoraj nespremenjen. V baročni fazi so zgradili notranje stopnišče ter ga povezali s hodnikom v pritličju in nadstropju. Pozneje so dozidali še poznobaročno apsido s kapelo.

 

V drugi polovici 19. stoletja so ob zidavi arkadnega stopnišča, s katerim so vzpostavili nov dostop v nadstropje, dvignili teren ob dvoriščni fasadi za več kot meter in pol.

V drugi polovici 20. stoletja je bilo zaradi dostopa v prostor ob sobi s štukaturnim stropom nadstropja izdelano še majhno stopnišče na severni strani dvoriščne fasade. Zaradi razširitve ceste so teren ob stavbi še nekoliko zvišali. Leta 1970 so poenotili pohodno površino celotnega pritličja.

Obnovljena fasadaObnova meščanskega špitala v Gornji Radgoni je trajala od leta 2004 do 2007. Začela se je na pobudo občine, ki je med obnovo vseskozi upoštevala naše spomeniškovarstvene pobude. Te so bile zaradi izredne kakovosti enega redkih primerov špitala pri nas zelo zahtevne, predvsem pri vzpostavljanju baročnega nivoja tal v notranjosti in okolici. Objekt je bil leta 2004 v slabem gradbenem stanju in opustošen vseh za tako stavbo pomembnih detajlov stavbnega pohištva in tlakov. Na podlagi arhivskih podatkov, pričevanj in raziskav smo želeli stavbi povrniti renesančnost in baročnost ter ji s stavbnim pohištvom, kovanimi izdelki, ročno izdelanim opečnim tlakovcem ter restavratorskimi postopki vrniti njeno nekdanjo izraznost, obenem pa jo usposobiti za moderno muzejsko izrabo. Prenova je bila sad povezovanja različnih strok, ki so enakovredno pripomogle h končnemu videzu stavbe. Sledila je konservatorskemu programu in dodatnim ugotovitvam med obnovo ter se izvajala pod budnim konservatorskim nadzorom ZVKDS, OE Maribor.

Neva Sulič Urek, konservatorska svetovalka, ZVKDS, OE Maribor Fotografije: arhiv avtorice, ZVKDS, Arhiv Uprave RS za kulturno dediščino

Nahajate se: MKR Znamenitosti Stari Špital