Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Stari Špital

 

Stari ŠpitalStari Špital je bil v letu 2006 obnovljen. Zgradba služi muzejskim zbirkam in razstavam.

Ustanavljanje "špitalov" v začetku srednjega veka se pripisuje cerkvenim fevdalcem in samostanom. Nastajali so ob mestnih vratih ali celo zunaj mestnega obzidja. Zavetje so tu našli tujci (hospites), domači reveži, bolni in siromašni ter starci in invalidi. Dobivali so primerno hrano in ležišče.

V 13. stol., z nastankom mest in razvojem meščanstva, so jih poimenovali Burgerspital (mestni špital) in so bili namenjeni izključno meščanom.

 

Za Radgono med 13. in 15. stol. ni uradnih podatkov o obstoju špitala, le omemba dobrotnikov, Stutenbergov med leti 1438 in 1444, s čimer je podan dokaz o njegovem obstoju in delovanju. Iz leta 1454 pa je podatek o stanovanju oskrbovancev v izpraznjenem avguštinskem samostanu v Radgoni. Leta 1614 je Ferdinand II. z listino prenesel "špital" iz mesta v predmestje, k cerkvi sv. Petra. Dohodki so pritekali iz "špitalskega" posestva, ki pa je bilo leta 1768 po naročilu vlade prodano, dobiček pa donosno naložen.

Zgradba "stari špital" je iz začetka 17. stol. in se prvič omenja leta 1614. V pritličju in nadstropju ima poleg drugih prostorov po eno dvorano, katere oboki počivajo na štirih toskanskih stebrih. Pritlična dvorana, ki je bila kapela, se polkrožno odpira v apsido za oltar in edina izstopa iz tlorisnega pravokotnika stavbe. Na stenah so sledovi baročnih fresk. V dani obliki je stavba edinstvena v Sloveniji.

Članek s portala Korak:

Stari meščanski špital v Gornji Radgoni stoji pod grajskim gričem, v bližini cerkve sv. Petra, v tako imenovanem Gornjem Grisu, ki je bil v začetku 20. stoletja predmestje Radgone. Admontski dvorec, cerkev sv. Petra nad njim, Rotenturm nedaleč stran in špital sestavljajo zaokroženo skupino kulturnih spomenikov, ki so skupaj z radgonskim gradom najpomembnejša skupina spomeniško zaščitenih stavb v Gornji Radgoni. Zgradba nekdanjega špitala je ambiciozna meščanska arhitektura z začetka 17. stoletja, ki v zdajšnji kleti in prostoru nad njo skriva srednjeveško zasnovo. Tloris z izstopajočo polkrožno apsido na jugu je edinstven v slovenskem prostoru. Visoka strešna konstrukcija s trapezastimi vešali v dveh nivojih pomeni kakovostno in redko tovrstno konstrukcijo. V pritličju se prostorna stebrna dvorana odpira v polkrožno sklenjen oltarni prostor kapele, ki izstopa iz pravokotnega tlorisa stavbe.

Špital v današnji pojavnosti datiramo v leti 1614 in 1764, prvotna stavba pa je bila sezidana že leta 1363. Arhivski zapisi in materialni podatki obnove dokazujejo, da je stavba že od srednjega veka rabila kot bolnišnica ter pribežališče za sirote in stare ljudi. Pred drugo svetovno vojno je v njej imela šola učilnico in šolsko kuhinjo. Po drugi svetovni vojni so bila v njej stanovanja.

Pogled na dvoriščno stranPodatki, ki smo jih imeli že pred obnovo, so bili poleg arhitektonskih posnetkov še franciscejski kataster iz leta 1824, Zadnikarjeva fotografija iz leta 1960 (slika zgoraj), Šetinčeva fotografija iz leta 1967 (slika desno) ter arhitektonski posnetki arhitekta Avgusta Černigoja iz leta 1960. Zadnikarjeve in Šetinčeve fotografije so nastale pred neprimerno obnovo fasade, ki je delno spremenila njen videz. Zaradi večjega prometa in lažjega dostopa do mejnega prehoda so pri obnovi ceste zvišali nivo ob fasadah ter tako onemogočili dostop skozi glavni vhod. Na arhitektonskem posnetku iz leta 1960 so bili izrisani takrat še ohranjeni baročni nivoji v pritličju, ki smo jih rekonstruirali med obnovo.

 

Prenova

Stavba je bila zaradi pomanjkanja denarja delno sanirana že v preteklosti. Leta 2003 smo izdelali konservatorski program in ga po raziskavah dopolnili z novimi ugotovitvami. Temeljno izhodišče programa je bila prezentacija zgradbe iz zadnje predelave leta 1764.

Leta 2004 se je začela obnova razkošne strešne konstrukcije, ki nedvomno sodi med najlepše pri nas. Vzporedno smo na zahodni fasadi porušili sekundarno arkadno stopnišče in sekundarne opornike; sondiranja tal ob dvoriščni fasadi so razkrila, da je bilo to stopnišče iz druge polovice 19. stoletja zgrajeno na več kot za meter in pol nasipanem baročnem terenu, ki je bil v obdobju renesanse še za pol metra nižji. Z znižanjem nivoja terena smo omogočili dostop invalidom v pritlično in nadstropno etažo z javno namembnostjo, izdelali drenažo tudi na dvoriščni strani objekta in po baročnem vzoru izvedli kakovostno ureditev dvoriščnega prostora.

Stebrna dvoranaMaja 2005 smo nadaljevali obnovo stavbe v notranjosti pritličja. V hodniku smo odprli pozidano baročno vratno odprtino, ki je od leta 1764 rabila za glavni vhod. V severni steni hodnika smo pod sekundarnimi ometi zasledili fragmente gotskih zaglajenih ometov in odkrili renesančni vhod v prvotno gotsko zgradbo, ki je bila od baroka naprej namenjena za klet. V zahodnem delu hodnika smo v liniji stene kleti in podolžnega prostora ob dvorani odkrili temelje, ki so potrdili renesančno dozidavo in nekdaj enoten renesančni prostor. V južni steni hodnika smo odkrili gotsko spolijo šesterokotnega stebra. Z izsledki sondiranja, materialnih podatkov in tlorisom smo določili za 80 centimetrov višji nivo hodnika, ki smo ga pozneje zaradi nove izrabe in nizkih vratnih odprtin znižali za višino ene stopnice. Primarnega tlaka v hodniku pritličja nismo odkrili, zato smo za tlak analogno določili kamen peščenjak, ki je logično nadaljevanje baročnega kamnitega stopnišča iz peščenjaka.

 V stebrni dvorani pritličja smo na vzhodni steni odkrili lijakasto poglobljen in polkrožno zaključen renesančni vhod, kiRočno izdelan opečni tlakovac se je nadaljeval pod steno hodnika, prizidano v baroku. Na podlagi sondiranja tal ob vzhodni steni smo določili nivo, ki se je od obstoječega razlikoval le za okoli 10 centimetrov. Primarnega renesančnega tlaka in ometov nismo odkrili. Za pohodno površino smo določili ročno izdelan opečni tlakovec (slika desno), ki smo ga položili diagonalno po baročnem vzoru.

 V podolžnem prostoru ob dvorani pritličja smo vzpostavili tri velike baročne okenske odprtine; to nam je omogočil nižji nivo tal ob vzhodni, južni in zahodni fasadi. Primarnega tlaka v tem prostoru nismo odkrili, zato smo določili opečni tlakovec.

Renesančni vhodV prostoru kleti je arheolog Ivan Tušek določil renesančni in srednjeveški nivo pohodne površine; tu smo odkrili tlak iz mačjih glav, pol metra nižje pa primarni srednjeveški apneni estrih. V južni steni smo dokumentirali renesančni vhod v klet (slika levo). Na podlagi vseh izsledkov smo določili renesančni nivo tal in položili tlak iz mačjih glav.Tlak iz mačjih glav v kleti

Pomožni prostor s križnim obokom, ki je nastal po izdelavi baročnega stopnišča, smo določili za sanitarije. V hodniku, ki vodi do sanitarij, smo izdelali položno klančino za dostop invalidov, prenizek betonski obok pa nadomestili z višjim.

Zunaj stavbe so potekale drenaža in izolacija več kot dva metra in pol globokih temeljev ter statična konsolidacija stavbe. Na levi strani vzhodne fasade smo ob izkopu za drenažo odkrili tlak iz mačjih glav. Vzpostavili smo baročni nivo tal, ki je bil ob zidavi arkadnega hodnika dvignjen za meter in pol. Izvedli smo drenažo in izolacijo več kot dveh metrov in pol globokih temeljev ter statično izolacijo temeljev. Na severni steni hodnika, na nekdanji fasadi srednjeveške stavbe, smo pod sekundarnimi ometi odkrili fragmente najstarejših zaglajenih enoplastnih apnenih ometov. Na dvoriščni fasadi smo v nadstropju ohranili kamniti portal odstranjenega arkadnega stopnišča, ki bo pozneje rabil za dostop invalidov v nadstropje.

Niše v vzhodni fasadiLeta 2006 smo nadaljevali obnovitvena dela in uredili teren ob zgradbi, ki je bil ob gradnji šole nad špitalom domnevno zasipan z zemljo od izkopa šole. Pri odstranjevanju nasipanega terena smo odkrili vodnjak, ga delno sanirali in naknadno vključili v ureditevKlet tlakovana deloma iz mačjih glav deloma s prodniki okolice. Takoj ko bo finančno mogoče, bomo tlakovali okolico s kamnom porfirjem. Z ureditvijo okolice je stavba pridobila kakovosten prostor na zahodni strani, ki lahko rabi kot prostor za druženje, invalidom pa je omogočen neoviran dostop v pritličje muzejske stavbe.

V pritličju in hodniku nadstropja so bili položeni vsi tlaki iz ročno izdelanega opečnega tlakovca, v kletnem prostoru pa tlak iz mačjih glav. Hodnik pritličja je bil tlakovan s kamnom peščenjakom. V nadstropju je bil v vseh prostorih, razen v podolžnem prostoru z arheološko dediščino, položen kapucinski pod.

 

Stavbna zgodovina

Baročni kapucinski podStavbno zgodovino smo definirali šele med prenovo stavbe. Pravilno smo domnevali, da je najstarejše jedro v tlorisu kleti. Prvotna srednjeveška stavba iz leta 1363, zdajšnja klet in prostor z baročnim štukaturnim stropom nad njo, je bila nadstropna in je imela raven tramovni strop (slika levo). Potem ko smo v hodniku pritličja odstranili omete z vogala kleti, smo lahko določili pravilno zidavo nekdanje prostostoječe gotske zgradbe, kar dokazuje tudi spolija mnogokotnega gotskega stebra v južni steni hodnika pritličja.

 V renesančnem obdobju so srednjeveškemu tlorisu dozidali veliko dvorano in ozek podolženBaročni kapucinski pod v stebrni dvorani prostor, z arkadnim hodnikom s tremi arkadnimi odprtinami. To fazo zaznamujejo tudi fragmenti renesančnih zaglajenih apnenih ometov, banjasto obokana klet s tlakom iz mačjih glav in banjasto obokani podolžni prostor ob veliki dvorani pritličja. Renesančni nivo tal v slavnostni dvorani pritličja je ostal do danes skoraj nespremenjen. V baročni fazi so zgradili notranje stopnišče ter ga povezali s hodnikom v pritličju in nadstropju. Pozneje so dozidali še poznobaročno apsido s kapelo.

 

V drugi polovici 19. stoletja so ob zidavi arkadnega stopnišča, s katerim so vzpostavili nov dostop v nadstropje, dvignili teren ob dvoriščni fasadi za več kot meter in pol.

V drugi polovici 20. stoletja je bilo zaradi dostopa v prostor ob sobi s štukaturnim stropom nadstropja izdelano še majhno stopnišče na severni strani dvoriščne fasade. Zaradi razširitve ceste so teren ob stavbi še nekoliko zvišali. Leta 1970 so poenotili pohodno površino celotnega pritličja.

Obnovljena fasadaObnova meščanskega špitala v Gornji Radgoni je trajala od leta 2004 do 2007. Začela se je na pobudo občine, ki je med obnovo vseskozi upoštevala naše spomeniškovarstvene pobude. Te so bile zaradi izredne kakovosti enega redkih primerov špitala pri nas zelo zahtevne, predvsem pri vzpostavljanju baročnega nivoja tal v notranjosti in okolici. Objekt je bil leta 2004 v slabem gradbenem stanju in opustošen vseh za tako stavbo pomembnih detajlov stavbnega pohištva in tlakov. Na podlagi arhivskih podatkov, pričevanj in raziskav smo želeli stavbi povrniti renesančnost in baročnost ter ji s stavbnim pohištvom, kovanimi izdelki, ročno izdelanim opečnim tlakovcem ter restavratorskimi postopki vrniti njeno nekdanjo izraznost, obenem pa jo usposobiti za moderno muzejsko izrabo. Prenova je bila sad povezovanja različnih strok, ki so enakovredno pripomogle h končnemu videzu stavbe. Sledila je konservatorskemu programu in dodatnim ugotovitvam med obnovo ter se izvajala pod budnim konservatorskim nadzorom ZVKDS, OE Maribor.

Neva Sulič Urek, konservatorska svetovalka, ZVKDS, OE Maribor Fotografije: arhiv avtorice, ZVKDS, Arhiv Uprave RS za kulturno dediščino

Nahajate se: MKR Znamenitosti Stari Špital