Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Radgonski invalidi so predčasno in prisrčno silvestrovali

Zaključek invalidiPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti. Vsekakor pa izmed tovrstnih druženj radgonskih invalidov pripada eno častnih mest tradicionalnemu srečanju, ki ga vedno ob izteku leta, kot nekakšno predčasno silvestrovanje, pripravljajo na različnih lokacijah.

Tudi invalidi se radi razigrajo in poveselijo

Še vedno sta vzgled svojim najbližjim in mnogim drugim

Zlata poroka HarlV cerkvi Sv. Trojice v Slovenskih Goricah je v teh decembrskih dneh potekala posebna slovesnost ob praznovanju zlate poroke zakoncev Štefanije in Friderika Harl iz domačega kraja. Oba obreda, civilni in cerkveni, sta potekala v cerkvi. Civilni obred, je ob asistenci Barbare Cvetko, opravil župan občine Sv. Trojica Darko Fras. Življenjsko zgodbo zakoncev je podala Brabara Cvetko, ki je na kratko opisala njuni življenjski poti. K njunemu zakonskemu jubileju je čestital župan Darko Fras, ki jima je zaželel še veliko skupnih let, ob tem pa med drugim dejal: »Zakonska zveza je temelj tradicionalne družine, družina pa osnovna družbena celica, ki je ključnega pomena za razvoj naše skupnosti.

Zlato poroko sta obhajala Štefanija in Friderik Harl iz Slovenskih Goric

Na vseslovenski razstavi jaslic v samostanski kleti več kot 160 izdelkov iz različnih materialov

Jaslice Sveta TrojicaObčina Sveta Trojica v Slovenskih goricah je skupaj z domačimi naselji, društvi in posamezniki letos organizirala že 7. razstavo jaslic v Samostanski kleti oz. v Razstavno protokolarnem centru Sv. Martina. Glavni organizator postavljanja jaslic, ki bodo na ogled do 6. januarja, je Jože Žel iz Sv. Trojice. Na otvoritvi je trojiški župan Darko Fras poudaril, da je razstava nekako zaznamovala kraj, dal prenovljeni samostanki kleti eno izmed pomembnih vsebin ter predvsem povezala ljudi, kar je v teh časih najtežje.

Sveta Trojica v znamenju jaslic

Kakšnih 20 članov TD Majolka se je z baklami sprehodilo v lepi „zimski" noči

Pohod TD Majolka Podobno kot že vrsto let so prizadevni člani in članice TD Majolka, večina jih je iz okolice Gornje Radgone, in še nekaj njihovih prijateljev, tudi letos izpeljali božični pohod z baklami. Tokrat so se iz Črešnjevcev (Holtova vila), odpravili k polnočnici v farni cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni. V sicer prijetnem vzdušju, in v kar toplem zimskem vremenu se je pohoda dolgega približno šest kilometrov udeležilo kakšnih 20 članic in članov društva ter drugih ljubiteljev pohodništva. Na startu je bilo udeležencev nekoliko manj, a so se jim po poti pridružili še drugi prijatelji. Sama peš hoja ni bila preveč naporna in zahtevna, ne za starejše in ne za mlajše pohodnike, saj praktično ni bilo nobenih vzpetin.

Iz Črešnjevcev z baklami k polnočnici v Radgono

V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Grad

 

Grad Radgonski grad stoji na 265 metrov visokem griču z lepim razgledom na širšo okolico. V zapisih se prvič omenja v 12. stoletju. Sezidal ga je plemič Radigoj, ki je bil slovenskega rodu in po njem je grad in kasneje trg in mesto dobil svoje ime. Sprva se je predvidevalo, da je ime po nemški besedi "Rad" (kolo), ki je tudi v radgonskem grbu.

 

Prvi lastniki so bili grofje Spanheimi nato pa so se lastniki ali upravitelji menjavali. Wurmbrandti so bili lastniki do leta 1914. Takrat ga je kupil grof Karel Chorinsky, ki je izhajal iz Poljske in ga obdržal do leta 1931, ko je bilo grajsko posestvo na drobno razprodano, grad pa je prevzela banska uprava v Ljubljani in ga namenila za humanitarni zavod.

Po II. svetovni vojni je bila v gradu osnovna šola, danes pa ga ima za 99 let v najemu domačin Milan Herzog, ki zgradbo obnavlja. V gradu je urejena poročna dvorana. Grad je bil v tem dolgem obdobju velikokrat prezidan in povečan. Najstarejša upodobitev (1603) kaže podolgovato, dvonadstropno stavbo z majhnimi okni in dvema štirioglatima stolpoma na vsaki strani, ki pa sta različne velikosti. Bakrorez iz leta 1681 leta pa prikazuje grad kot ogromno zgradbo z obzidjem in stolpiči. Vhod v grad je skozi zunanje dvorišče, ki ga je oblikovalo enonadstropno gospodarsko poslopje iz štirih traktov.

V kamnitem portalu z rustikalnim okvirjem so ohranjene odprtine za verige dvižnega mostu. Vrata so obita s pločevino, ključavnica je masivna in baročno ornametirana. Nad vhodom je grb Herbersteinov in kamnita plošča z napisom. Po poševni, ograjeni rampi na koncu dvorišča pridemo k drugemu vhodu, kjer sta tudi še vidni odprtini dvižnega mostu, kar nam potrdi domnevo, da je bil tu notranji grajski jarek. V portalu je dvojni grb Herberstein - Eggenberg. Po daljšem hodniku pridemo na drugo dvorišče, ki je na vseh štirih straneh arkadirano in nosijo dvonadstropno osrednjo grajsko stavbo,ki je v celoti podkletena.

Grad je imel nekdaj tudi svoj 56 metrov globok vodnjak. Vrh notranjega gradu zaključuje lep stolpič, ki je bil opremljen z delujočo uro. Tudi zunanjost gradu je bila urejena. Cesta, ki se je vzporedno približevala gradu se je vila preko dveh kamnitih lokov, ki so bili povišani z zidcem in oglatimi stebriči na katerih so stali baročni doprsni kipi od katerih sta ohranjena le še dva iz te "viteške aleje". Nasproti prvega vhoda pa je bil več kot 50 metrov dolg kostanjev drevored, ki se je polkrožno zaključil.

zapis na gradovi.net

Radgona je bila ena poglavitnih štajerskih obrambnih postojank proti Ogrski. Grad je bil zgrajen kmalu po letu 1147, vsekakor pa pred letom 1182 (ante ecclesiam Rachersburch), ko je že nosil osebno ime graditelja oz. gradiščana, nekega Ratigoja ali Richerja (orig. nem. ime gradu je bilo Richersburg), ministeriala teritorialnega gospoda (štajerskega mejnega grofa). Tedaj je pod gradom nastalo manjše naselje z istim imenom, ki se je v 13. stoletju razvilo v mesto. Zaradi pomembnosti gradu in mesta je na gradu vedno živelo več uglednih gradiščanov, t.j. plemičev s podrejenimi obroženci. Leta 1211 se omenja radgonska fara, leta 1213 pa Rategoyspurch in Gebehardus offitialis de Ratigoyspurch. Tega leta se omenjata tudi viteza Poppo et Liutoldus miles de Ratigoyspurch.

Gornjeradgonski deželnoknežji urad v babenberškemu urbarju iz okoli leta 1230 ni zabeležen, ker je bila gospoščina verjetno v zajmu ali zakupu, omenja pa se v urbarju iz leta 1265. Imela je 40 podložnih vasi s 355 kmetijami. Leta 1269 se gornjeradgonski grad prvič izrecno omenja kot vest Rakherspurg. Gospoščino so vsaj od 13. stoletja dalje upravljali v mestu, na gradu pa so bili cesarski zakupniki. V mestu so kmalu pozidali tudi utrdbo, ki je v srednjeveških virih poimenovana enako kot grad. Leta 1363 se grad skupaj s svobodnimi lastniki (vitezi Ortolf in Henrik Lindeški, Konrad pl. Schwabau in Wulfing der Kelz) omenja kot svobodna posest vest Rakerspurch. Ta je zatem prešla (najbrž s poroko) na Ulrika Sefnerja. Med leti 1389-1392 jo je posedoval krški škof Johan, ki jo je prodal Frideriku Stubenberškemu. Stubenberški je okoli leta 1420 grad prezidal, obenem pa povečal posest. Ko je Friderikov vnuk Hans Stubenberški leta 1468 (1469) pridružil svojemu tastu Andreju Baumkircherju v boju zoper cesarja Friderika IV., so gornjeradgonski meščani, ki so bili na cesarski strani, naskočili na grad in ga zavzeli. Stubenberški se je moral gospoščini odpovedati, cesar pa jo je združil s svojim uradom v mestu.

Leta 1470 je cesar podelil grad Žigi Polheimskemu, ko pa so tega v neki bitki ujeli Turki, je gospoščino prevzel v upravljanje njegov brat Andrej. Andrej je grad leta 1478 izročil Jörgu Weisseneckerju, toda že leto dni pozneje, leta 1479, ga je skupaj z mestom zavzel ogrski kralj Matija Korvin. Šele po Korvinovi smrti leta 1490 je njegov poveljnik Jakob Szekely grad spet izročil cesarju. Grad so poslej upravljali cesarski oskrbniki ali upravitelji: leta 1492 sekovski škof Matthäus, leta 1494 Heinrich pl. Eberbach, leta 1496 Hanns pl. Eberbach, leta 1501 Wolfgang pl. Graben, leta 1505 Seifried pl. Mettnitz. V 16. stoletju so ga deželni knezi oddajali v zakup različnim plemenitaškim rodovinam, tako leta 1530 Margareti Preiner, leta 1532 Ahacu Mettnitzerju, leto zatem Rosini, vdovi Hansa Ivniškega in njenim otrokom, leta 1547 Adamu pl. Trautmansdorff, leta 1551 Žigi Herbersteinskemu. Leta 1572 ga je imel od deželnega kneza v zakupu Gabriel Strein za 12 000 fl. in 1000 fl. stavbnega denarja, naslednje leto pa ga je dobil v dosmrtni zakup za 20 000 fl. s klavzulo, da mu bo cesar denar vrnil, če bi ga kdo v pogodbenem času brez njegove krivde pregnal z utrdbe. V naslednjih desetletjih so grad temeljito prezidali.

Leta 1614 je bil grajski zakupnik Hans Žiga pl. Schrottenbach in leta 1621 Gotfrid baron pl. Stadl. Po njegovi smrti je cesar Ferdinand II. leta 1623 prodal gospoščino Hansu Ulriku, knezu Eggenberškemu. V rokah tega rodu je ostal grad, ki je bil medtem zaradi novega strelnega orožja že izgubil svoj strateški obrambni značaj, vse do leta 1717, ko ga je Ana Eleonora, sestra poslednjega eggenberškega kneza, prinesla za doto svojemu tretjemu soprogu Leopoldu, grofu Herbersteinskemu, ta pa je gospoščino prevzel šele leta 1776; poprej jo je izplačal graškim klarisam, ki so jo imele nekaj časa v zakupu. Leta 1789 je grad skupaj z gospoščino prodal Francu Hožefu, grofu Wurmbrandu. Njegovi dediči so posedovali grad do leta 1914, ko so ga prodali Karlu grofu Chorinsky. Leta 1931 je bilo posestvo na drobno razprodano, grad pa je prevzela banovinska uprava v Ljubljani z namenom, da ga preuredi v humanitarni zavod za onemogle. Med boji leta 1945 je bil severni trakt razdejan, vendar so ga kmalu po vojni obnovili. V gradu je bila zatem tudi osnovna šola, še pred desetletjem stanovanja, danes pa ga ima za 99 let v najemu domačin Milan Herzog, ki zgradbo obnavlja. V gradu je urejena poročna dvorana.

Kot zanimivost naj navedem, da ime gradu ni v nobeni zvezi s kolesom, ki ga najdemo v radgonskem grbu (nem. Rad pomeni kolo), saj je ime Radigoj slovenskega izvora.

Nahajate se: MKR Znamenitosti Grad