Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Grad

 

Grad Radgonski grad stoji na 265 metrov visokem griču z lepim razgledom na širšo okolico. V zapisih se prvič omenja v 12. stoletju. Sezidal ga je plemič Radigoj, ki je bil slovenskega rodu in po njem je grad in kasneje trg in mesto dobil svoje ime. Sprva se je predvidevalo, da je ime po nemški besedi "Rad" (kolo), ki je tudi v radgonskem grbu.

 

Prvi lastniki so bili grofje Spanheimi nato pa so se lastniki ali upravitelji menjavali. Wurmbrandti so bili lastniki do leta 1914. Takrat ga je kupil grof Karel Chorinsky, ki je izhajal iz Poljske in ga obdržal do leta 1931, ko je bilo grajsko posestvo na drobno razprodano, grad pa je prevzela banska uprava v Ljubljani in ga namenila za humanitarni zavod.

Po II. svetovni vojni je bila v gradu osnovna šola, danes pa ga ima za 99 let v najemu domačin Milan Herzog, ki zgradbo obnavlja. V gradu je urejena poročna dvorana. Grad je bil v tem dolgem obdobju velikokrat prezidan in povečan. Najstarejša upodobitev (1603) kaže podolgovato, dvonadstropno stavbo z majhnimi okni in dvema štirioglatima stolpoma na vsaki strani, ki pa sta različne velikosti. Bakrorez iz leta 1681 leta pa prikazuje grad kot ogromno zgradbo z obzidjem in stolpiči. Vhod v grad je skozi zunanje dvorišče, ki ga je oblikovalo enonadstropno gospodarsko poslopje iz štirih traktov.

V kamnitem portalu z rustikalnim okvirjem so ohranjene odprtine za verige dvižnega mostu. Vrata so obita s pločevino, ključavnica je masivna in baročno ornametirana. Nad vhodom je grb Herbersteinov in kamnita plošča z napisom. Po poševni, ograjeni rampi na koncu dvorišča pridemo k drugemu vhodu, kjer sta tudi še vidni odprtini dvižnega mostu, kar nam potrdi domnevo, da je bil tu notranji grajski jarek. V portalu je dvojni grb Herberstein - Eggenberg. Po daljšem hodniku pridemo na drugo dvorišče, ki je na vseh štirih straneh arkadirano in nosijo dvonadstropno osrednjo grajsko stavbo,ki je v celoti podkletena.

Grad je imel nekdaj tudi svoj 56 metrov globok vodnjak. Vrh notranjega gradu zaključuje lep stolpič, ki je bil opremljen z delujočo uro. Tudi zunanjost gradu je bila urejena. Cesta, ki se je vzporedno približevala gradu se je vila preko dveh kamnitih lokov, ki so bili povišani z zidcem in oglatimi stebriči na katerih so stali baročni doprsni kipi od katerih sta ohranjena le še dva iz te "viteške aleje". Nasproti prvega vhoda pa je bil več kot 50 metrov dolg kostanjev drevored, ki se je polkrožno zaključil.

zapis na gradovi.net

Radgona je bila ena poglavitnih štajerskih obrambnih postojank proti Ogrski. Grad je bil zgrajen kmalu po letu 1147, vsekakor pa pred letom 1182 (ante ecclesiam Rachersburch), ko je že nosil osebno ime graditelja oz. gradiščana, nekega Ratigoja ali Richerja (orig. nem. ime gradu je bilo Richersburg), ministeriala teritorialnega gospoda (štajerskega mejnega grofa). Tedaj je pod gradom nastalo manjše naselje z istim imenom, ki se je v 13. stoletju razvilo v mesto. Zaradi pomembnosti gradu in mesta je na gradu vedno živelo več uglednih gradiščanov, t.j. plemičev s podrejenimi obroženci. Leta 1211 se omenja radgonska fara, leta 1213 pa Rategoyspurch in Gebehardus offitialis de Ratigoyspurch. Tega leta se omenjata tudi viteza Poppo et Liutoldus miles de Ratigoyspurch.

Gornjeradgonski deželnoknežji urad v babenberškemu urbarju iz okoli leta 1230 ni zabeležen, ker je bila gospoščina verjetno v zajmu ali zakupu, omenja pa se v urbarju iz leta 1265. Imela je 40 podložnih vasi s 355 kmetijami. Leta 1269 se gornjeradgonski grad prvič izrecno omenja kot vest Rakherspurg. Gospoščino so vsaj od 13. stoletja dalje upravljali v mestu, na gradu pa so bili cesarski zakupniki. V mestu so kmalu pozidali tudi utrdbo, ki je v srednjeveških virih poimenovana enako kot grad. Leta 1363 se grad skupaj s svobodnimi lastniki (vitezi Ortolf in Henrik Lindeški, Konrad pl. Schwabau in Wulfing der Kelz) omenja kot svobodna posest vest Rakerspurch. Ta je zatem prešla (najbrž s poroko) na Ulrika Sefnerja. Med leti 1389-1392 jo je posedoval krški škof Johan, ki jo je prodal Frideriku Stubenberškemu. Stubenberški je okoli leta 1420 grad prezidal, obenem pa povečal posest. Ko je Friderikov vnuk Hans Stubenberški leta 1468 (1469) pridružil svojemu tastu Andreju Baumkircherju v boju zoper cesarja Friderika IV., so gornjeradgonski meščani, ki so bili na cesarski strani, naskočili na grad in ga zavzeli. Stubenberški se je moral gospoščini odpovedati, cesar pa jo je združil s svojim uradom v mestu.

Leta 1470 je cesar podelil grad Žigi Polheimskemu, ko pa so tega v neki bitki ujeli Turki, je gospoščino prevzel v upravljanje njegov brat Andrej. Andrej je grad leta 1478 izročil Jörgu Weisseneckerju, toda že leto dni pozneje, leta 1479, ga je skupaj z mestom zavzel ogrski kralj Matija Korvin. Šele po Korvinovi smrti leta 1490 je njegov poveljnik Jakob Szekely grad spet izročil cesarju. Grad so poslej upravljali cesarski oskrbniki ali upravitelji: leta 1492 sekovski škof Matthäus, leta 1494 Heinrich pl. Eberbach, leta 1496 Hanns pl. Eberbach, leta 1501 Wolfgang pl. Graben, leta 1505 Seifried pl. Mettnitz. V 16. stoletju so ga deželni knezi oddajali v zakup različnim plemenitaškim rodovinam, tako leta 1530 Margareti Preiner, leta 1532 Ahacu Mettnitzerju, leto zatem Rosini, vdovi Hansa Ivniškega in njenim otrokom, leta 1547 Adamu pl. Trautmansdorff, leta 1551 Žigi Herbersteinskemu. Leta 1572 ga je imel od deželnega kneza v zakupu Gabriel Strein za 12 000 fl. in 1000 fl. stavbnega denarja, naslednje leto pa ga je dobil v dosmrtni zakup za 20 000 fl. s klavzulo, da mu bo cesar denar vrnil, če bi ga kdo v pogodbenem času brez njegove krivde pregnal z utrdbe. V naslednjih desetletjih so grad temeljito prezidali.

Leta 1614 je bil grajski zakupnik Hans Žiga pl. Schrottenbach in leta 1621 Gotfrid baron pl. Stadl. Po njegovi smrti je cesar Ferdinand II. leta 1623 prodal gospoščino Hansu Ulriku, knezu Eggenberškemu. V rokah tega rodu je ostal grad, ki je bil medtem zaradi novega strelnega orožja že izgubil svoj strateški obrambni značaj, vse do leta 1717, ko ga je Ana Eleonora, sestra poslednjega eggenberškega kneza, prinesla za doto svojemu tretjemu soprogu Leopoldu, grofu Herbersteinskemu, ta pa je gospoščino prevzel šele leta 1776; poprej jo je izplačal graškim klarisam, ki so jo imele nekaj časa v zakupu. Leta 1789 je grad skupaj z gospoščino prodal Francu Hožefu, grofu Wurmbrandu. Njegovi dediči so posedovali grad do leta 1914, ko so ga prodali Karlu grofu Chorinsky. Leta 1931 je bilo posestvo na drobno razprodano, grad pa je prevzela banovinska uprava v Ljubljani z namenom, da ga preuredi v humanitarni zavod za onemogle. Med boji leta 1945 je bil severni trakt razdejan, vendar so ga kmalu po vojni obnovili. V gradu je bila zatem tudi osnovna šola, še pred desetletjem stanovanja, danes pa ga ima za 99 let v najemu domačin Milan Herzog, ki zgradbo obnavlja. V gradu je urejena poročna dvorana.

Kot zanimivost naj navedem, da ime gradu ni v nobeni zvezi s kolesom, ki ga najdemo v radgonskem grbu (nem. Rad pomeni kolo), saj je ime Radigoj slovenskega izvora.

Nahajate se: MKR Znamenitosti Grad