„Čolnikov" klopotec straši in odganja ptiče!

Klopotec BenediktPodobno kot povsod po Slovenskih Goricah, Prlekiji in Halozah, so tudi benediški vinogradniki začeli s prireditvijo, ki bo poslej potekala tradicionalno vsako leto. Gre za postavljanje klopotca kot znaka ohranjanja kulturne dediščine, letos pa je postavitev klopotca nekoliko hitrejša, saj grozdje hitro dozoreva in potrebno je čim prej strašiti in odganjati ptiče. Letos ga je Turistično vinogradniško društvo Benedikt, postavilo prvič in sicer nad novim platojem ob svojih brajdah in kleti, ter tik ob Čolnikov domačiji, kjer bo klopotec poslej stal vsako leto. Na veselem dogodku, kjer ni manjkalo niti kulinaričnih in tekočih dobrot, se je zbralo kar nekaj članic in članov društva, ter tudi drugih vinogradnikov in vinogradnic, večino dela na „štangi" pa sta opravila aktualni predsednik, Marjan Farasin, in častni predsednik ter vinski vitez Zlatko Borak.

Postavljanje klopotca, kar so prvič uprizorili tudi benediški vinogradniki, je pravi praznik

Devetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe, kjer je nastopilo rekordnih 19 ekip

Bujta repaV okviru 23. Pomurskega poletnega festivala (PPF), ko se v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi 9. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne in zgodovinske dediščine.

Vinogradniki pred upokojenkami in gostinci

Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Grad

 

Grad Radgonski grad stoji na 265 metrov visokem griču z lepim razgledom na širšo okolico. V zapisih se prvič omenja v 12. stoletju. Sezidal ga je plemič Radigoj, ki je bil slovenskega rodu in po njem je grad in kasneje trg in mesto dobil svoje ime. Sprva se je predvidevalo, da je ime po nemški besedi "Rad" (kolo), ki je tudi v radgonskem grbu.

 

Prvi lastniki so bili grofje Spanheimi nato pa so se lastniki ali upravitelji menjavali. Wurmbrandti so bili lastniki do leta 1914. Takrat ga je kupil grof Karel Chorinsky, ki je izhajal iz Poljske in ga obdržal do leta 1931, ko je bilo grajsko posestvo na drobno razprodano, grad pa je prevzela banska uprava v Ljubljani in ga namenila za humanitarni zavod.

Po II. svetovni vojni je bila v gradu osnovna šola, danes pa ga ima za 99 let v najemu domačin Milan Herzog, ki zgradbo obnavlja. V gradu je urejena poročna dvorana. Grad je bil v tem dolgem obdobju velikokrat prezidan in povečan. Najstarejša upodobitev (1603) kaže podolgovato, dvonadstropno stavbo z majhnimi okni in dvema štirioglatima stolpoma na vsaki strani, ki pa sta različne velikosti. Bakrorez iz leta 1681 leta pa prikazuje grad kot ogromno zgradbo z obzidjem in stolpiči. Vhod v grad je skozi zunanje dvorišče, ki ga je oblikovalo enonadstropno gospodarsko poslopje iz štirih traktov.

V kamnitem portalu z rustikalnim okvirjem so ohranjene odprtine za verige dvižnega mostu. Vrata so obita s pločevino, ključavnica je masivna in baročno ornametirana. Nad vhodom je grb Herbersteinov in kamnita plošča z napisom. Po poševni, ograjeni rampi na koncu dvorišča pridemo k drugemu vhodu, kjer sta tudi še vidni odprtini dvižnega mostu, kar nam potrdi domnevo, da je bil tu notranji grajski jarek. V portalu je dvojni grb Herberstein - Eggenberg. Po daljšem hodniku pridemo na drugo dvorišče, ki je na vseh štirih straneh arkadirano in nosijo dvonadstropno osrednjo grajsko stavbo,ki je v celoti podkletena.

Grad je imel nekdaj tudi svoj 56 metrov globok vodnjak. Vrh notranjega gradu zaključuje lep stolpič, ki je bil opremljen z delujočo uro. Tudi zunanjost gradu je bila urejena. Cesta, ki se je vzporedno približevala gradu se je vila preko dveh kamnitih lokov, ki so bili povišani z zidcem in oglatimi stebriči na katerih so stali baročni doprsni kipi od katerih sta ohranjena le še dva iz te "viteške aleje". Nasproti prvega vhoda pa je bil več kot 50 metrov dolg kostanjev drevored, ki se je polkrožno zaključil.

zapis na gradovi.net

Radgona je bila ena poglavitnih štajerskih obrambnih postojank proti Ogrski. Grad je bil zgrajen kmalu po letu 1147, vsekakor pa pred letom 1182 (ante ecclesiam Rachersburch), ko je že nosil osebno ime graditelja oz. gradiščana, nekega Ratigoja ali Richerja (orig. nem. ime gradu je bilo Richersburg), ministeriala teritorialnega gospoda (štajerskega mejnega grofa). Tedaj je pod gradom nastalo manjše naselje z istim imenom, ki se je v 13. stoletju razvilo v mesto. Zaradi pomembnosti gradu in mesta je na gradu vedno živelo več uglednih gradiščanov, t.j. plemičev s podrejenimi obroženci. Leta 1211 se omenja radgonska fara, leta 1213 pa Rategoyspurch in Gebehardus offitialis de Ratigoyspurch. Tega leta se omenjata tudi viteza Poppo et Liutoldus miles de Ratigoyspurch.

Gornjeradgonski deželnoknežji urad v babenberškemu urbarju iz okoli leta 1230 ni zabeležen, ker je bila gospoščina verjetno v zajmu ali zakupu, omenja pa se v urbarju iz leta 1265. Imela je 40 podložnih vasi s 355 kmetijami. Leta 1269 se gornjeradgonski grad prvič izrecno omenja kot vest Rakherspurg. Gospoščino so vsaj od 13. stoletja dalje upravljali v mestu, na gradu pa so bili cesarski zakupniki. V mestu so kmalu pozidali tudi utrdbo, ki je v srednjeveških virih poimenovana enako kot grad. Leta 1363 se grad skupaj s svobodnimi lastniki (vitezi Ortolf in Henrik Lindeški, Konrad pl. Schwabau in Wulfing der Kelz) omenja kot svobodna posest vest Rakerspurch. Ta je zatem prešla (najbrž s poroko) na Ulrika Sefnerja. Med leti 1389-1392 jo je posedoval krški škof Johan, ki jo je prodal Frideriku Stubenberškemu. Stubenberški je okoli leta 1420 grad prezidal, obenem pa povečal posest. Ko je Friderikov vnuk Hans Stubenberški leta 1468 (1469) pridružil svojemu tastu Andreju Baumkircherju v boju zoper cesarja Friderika IV., so gornjeradgonski meščani, ki so bili na cesarski strani, naskočili na grad in ga zavzeli. Stubenberški se je moral gospoščini odpovedati, cesar pa jo je združil s svojim uradom v mestu.

Leta 1470 je cesar podelil grad Žigi Polheimskemu, ko pa so tega v neki bitki ujeli Turki, je gospoščino prevzel v upravljanje njegov brat Andrej. Andrej je grad leta 1478 izročil Jörgu Weisseneckerju, toda že leto dni pozneje, leta 1479, ga je skupaj z mestom zavzel ogrski kralj Matija Korvin. Šele po Korvinovi smrti leta 1490 je njegov poveljnik Jakob Szekely grad spet izročil cesarju. Grad so poslej upravljali cesarski oskrbniki ali upravitelji: leta 1492 sekovski škof Matthäus, leta 1494 Heinrich pl. Eberbach, leta 1496 Hanns pl. Eberbach, leta 1501 Wolfgang pl. Graben, leta 1505 Seifried pl. Mettnitz. V 16. stoletju so ga deželni knezi oddajali v zakup različnim plemenitaškim rodovinam, tako leta 1530 Margareti Preiner, leta 1532 Ahacu Mettnitzerju, leto zatem Rosini, vdovi Hansa Ivniškega in njenim otrokom, leta 1547 Adamu pl. Trautmansdorff, leta 1551 Žigi Herbersteinskemu. Leta 1572 ga je imel od deželnega kneza v zakupu Gabriel Strein za 12 000 fl. in 1000 fl. stavbnega denarja, naslednje leto pa ga je dobil v dosmrtni zakup za 20 000 fl. s klavzulo, da mu bo cesar denar vrnil, če bi ga kdo v pogodbenem času brez njegove krivde pregnal z utrdbe. V naslednjih desetletjih so grad temeljito prezidali.

Leta 1614 je bil grajski zakupnik Hans Žiga pl. Schrottenbach in leta 1621 Gotfrid baron pl. Stadl. Po njegovi smrti je cesar Ferdinand II. leta 1623 prodal gospoščino Hansu Ulriku, knezu Eggenberškemu. V rokah tega rodu je ostal grad, ki je bil medtem zaradi novega strelnega orožja že izgubil svoj strateški obrambni značaj, vse do leta 1717, ko ga je Ana Eleonora, sestra poslednjega eggenberškega kneza, prinesla za doto svojemu tretjemu soprogu Leopoldu, grofu Herbersteinskemu, ta pa je gospoščino prevzel šele leta 1776; poprej jo je izplačal graškim klarisam, ki so jo imele nekaj časa v zakupu. Leta 1789 je grad skupaj z gospoščino prodal Francu Hožefu, grofu Wurmbrandu. Njegovi dediči so posedovali grad do leta 1914, ko so ga prodali Karlu grofu Chorinsky. Leta 1931 je bilo posestvo na drobno razprodano, grad pa je prevzela banovinska uprava v Ljubljani z namenom, da ga preuredi v humanitarni zavod za onemogle. Med boji leta 1945 je bil severni trakt razdejan, vendar so ga kmalu po vojni obnovili. V gradu je bila zatem tudi osnovna šola, še pred desetletjem stanovanja, danes pa ga ima za 99 let v najemu domačin Milan Herzog, ki zgradbo obnavlja. V gradu je urejena poročna dvorana.

Kot zanimivost naj navedem, da ime gradu ni v nobeni zvezi s kolesom, ki ga najdemo v radgonskem grbu (nem. Rad pomeni kolo), saj je ime Radigoj slovenskega izvora.

Nahajate se: MKR Znamenitosti Grad