Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Najpogosteje je bilo slišati, da mora biti delavec pred dobičkom, in da pravice delavcem niso podeljene, ampak izborjene

Kres GRČeprav jim je tudi letos močno nagajalo vreme, saj je občasno „lilo kot iz škafa", je tudi letošnje kresovanje na ŠTC Trate potrdilo, da je radgonsko kresovanje nekaj posebnega, in da ga nihče ne sme odpovedovati tudi če je napovedan dež. Spet se je namreč, kljub deževnemu in tudi mrzlemu vremenu, na tradicionalni prvomajski prireditvi, ki se vsako leto odvija na predvečer praznika dela, zbralo veliko ljudi iz cele regije in tudi iz sosednje Avstrije. V organizaciji Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur, ter še nekaterih soorganizatorjev, kot so: radgonska občina, PGD Gornja Radgona, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Komunala Radgona, Casa del Nonno...; se je tokrat vse skupaj začelo že ob 19. uri, ko so legendarni Čuki, na prizorišču kresovanja razvajali otroke in njihove starše.

Čukom je na radgonskem kresovanju uspelo pregnali dež

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Milan Kocuvan

 

Franc Puncer

ZGODOVINAR MILAN KOCUVAN

Milan Kocuvan"Naj vas, dragi Milan, v ta posvečeni grob na domači slovenski zemlji spremlja misel: kdor živi in je živel za velike cilje, kdor je vse svoje življenjsko delo posvetil praktični izobrazbi in vzgoji mladih rodov, kdor je ob vsaki priložnosti z velikim spoštovanjem povedal, da je učitelj, predvsem pa, kdor je skozi vse sisteme in vojne vihre poudarjal zavedno slovensko poreklo, takšen mož je živel bogato." Tako se je poslavljal ravnatelj radgonske osnovne šole Dušan Zagorc od šolnika in krajevnega zgodovinarja Milana Kocuvana, ko smo ga 3. maja 1991 položili v grob pri sv. Benediktu v Slovenskih goricah, kjer že od leta 1945 počiva njegova žena ki mu jo je ob koncu vojne ubila granata in v cvetu mladosti umrla hčerka Marija.

Jaz bi tem spremnim besedam dodal: kdor se je s tako zagnanostjo trudil, da ohrani spominu zgodovinske dogodke in osebe Radgone in okolice, tudi sam ne sme biti pozabljen. In zelo lahkomiselni bi bili izkazali, če njegovega zbranega zgodovinskega gradiva ( v svoji skromnosti ga je poimenoval z MALO) ne bi ohranjali in uporabljali.

Milan Kocuvan je bil rojen 13. 9. 1903 v Trotkovi pri Sv. Benediktu. Kljub revščini je doštudiral in kot vzoren učitelj služboval na štirih šolah, dokler leta 1937 ni pristal v Gornji Radgoni. Umrl je 1. maja 1991.

Tale sestavek naj služi samo kot informacija kaj vsebuje opus Milana Kocuvana.

Neutrudno je študiral kar je zapisanega o tem koščku naše domovine, iz časopisov izrezoval, fotokopiral, zbiral, dopolnjeval in zapisano na pole sproti dodeljeval v fascikle. ki jih je po enega za vsako šolo in župnišče v delokrogu pripravil. Kocuvana je zanimala najstarejša zgodovina teh krajev, z bujno domišljijo in zanimanjem se je sprehajal po srednjeveških gradovih, podoživljal vpade Turkov in Krucov v te kraje, opisoval stare spomenike, hiše cerkve in šole (O tem spisi: Nekaj zgodovine Gornje Radgone in okolice, Gornja Radgona - ljudje in okolica, Gornja Radgona - grad, Šolstvo v Gornji Radgoni, Radgonska osnovna šola pred drugo vojno, Radgonski grad).

Razumljivo, da Kocuvan ni pozabil posvetiti pisanja znamenitim in zaslužnim rojakom, in to so: Anton Krempl, Matija Slekovec, Peter Dajnko, rodbina Simonič-Šlebinger Franc Veber, Anton Trstenjak, Edvard Kocbek, Jože Kerenčič, Andrej Senekovič, Andrej Fekonja, Franc Jančar, Dominik Čolnik.

S posebno ljubeznijo je zbiral imena in osnovne podatke upornikov iz 97. polka avstrijske vojske, ki so bili ustreljeni 27. in 29. maja 1918 v Radkersburgu, tam pokopani, nato pa ekshumirani in 1935 pokopani na gornjeradgonskem pokopališču (7 imen). Z isto zavzetostjo je izbrskal pozabljena imena in osnovne podatke Maistrovih borcev, ki so padli pri Radgoni in Obrajni ter počivajo prav tako na gornjeradgonskem pokopališču (11 imen). Brez Kocuvana bi ne bila imena teh junakov verjetno nikjer zapisana. Kocuvan je bil v letu 1940 tajnik odbora za postavitev spomenika "Svetilnik miru" radgonskim žrtvam in Maistrovim borcem ob cerkvi.

Kocuvan je mnogo zbral in zapisal o poteku okupacije Gornje Radgone in okolice 6. aprila 1941, o življenju med okupacijo, o udeležencih in borbah NOV, o koncu druge svetovne vojne in življenju v prvih letih po vojni. Pod naslovom: Seznam internirancev in zapornikov iz območja Gornje Radgone navaja 205 imen z osnovnimi podatki. Prav tako pod naslovom: Imena žrtev 168 imen. lz te dobe ohranja spominu seznam aktivistov, postojank, streljanja talcev, borb, spopadov in spomenikov. S fotokopiranimi fotografijami je v svojem opusu opremil življenjepise enaindvajsetih žrtev okupacije, ohranil je nekaj spisov, v katerih so ohranjene usode posameznikov in družin v teh časih. Tukaj je v svoji skromnosti vendarle opisal svojo in svoje družine bridko usodo v teh težkih časih.

Vsak, ki je dal življenje za našo domovino, je vreden hvaležnega spomina - je ob fotokopiji svojega rodnega Sv. Benedikta zapisal Milan Kocuvan. Sedemnajstim svojim spisom ja dal naslov: S ceste. Tu se intimno in osebno srečujemo z njim, z njegovim razmišljanjem in čustvovanjem, ko nam pripoveduje, kakor nam je ob resničnih srečanjih rad govorl in je to bila "ura lokalne zgodovine". Pove, kako se je reven, lačen prebijal skozi dijaška leta, se z vsem srcem predajal učiteljskemu in vzgojiteljskemu poklicu, mnogo govori o zgodovini šolstva in posameznih šol v tem okolju. Kakor v romanu se berejo zgodbe o bridkostih življenja v "stalagih" ujetništva med vojno, zajoka ob prebridki usodi, ko mu bomba tik pred osvoboditvijo ubije ljubljeno ženo Ido in ostane sam z dvema majhnima deklicama, ne pozabi kritično in objektivno popisati razmer prvih let po vojni: o revščini, izbruhu primitivizma, ko so bili predvojni učitelji takorekoč proglašeni za nesposobne in nezaželjene v novih časih, o zapostavljanju in inkvizicijskem preganjanju drugače mislečih, ko so, kakor pravi "tako mnogi mislili samo na sebe in spretno obračali suknje".

Milan Kocuvan svojih spisov v svoji skromnosti ni objavljal, razen peterih zadnja leta v "Stopinjah". Manjkal je nekdo, ki bi ga k objavi spodbujal. Upam, da bo njegovo delo, shranjeno v knjižnicah naših šol in župnišč koristen pripomoček za študij naše lokalne zgodovine. Milan Kocuvan pa gotovo zasluži biti častni član našega novorojenega Zgodovinskega društva.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Milan Kocuvan