Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Milan Kocuvan

 

Franc Puncer

ZGODOVINAR MILAN KOCUVAN

Milan Kocuvan"Naj vas, dragi Milan, v ta posvečeni grob na domači slovenski zemlji spremlja misel: kdor živi in je živel za velike cilje, kdor je vse svoje življenjsko delo posvetil praktični izobrazbi in vzgoji mladih rodov, kdor je ob vsaki priložnosti z velikim spoštovanjem povedal, da je učitelj, predvsem pa, kdor je skozi vse sisteme in vojne vihre poudarjal zavedno slovensko poreklo, takšen mož je živel bogato." Tako se je poslavljal ravnatelj radgonske osnovne šole Dušan Zagorc od šolnika in krajevnega zgodovinarja Milana Kocuvana, ko smo ga 3. maja 1991 položili v grob pri sv. Benediktu v Slovenskih goricah, kjer že od leta 1945 počiva njegova žena ki mu jo je ob koncu vojne ubila granata in v cvetu mladosti umrla hčerka Marija.

Jaz bi tem spremnim besedam dodal: kdor se je s tako zagnanostjo trudil, da ohrani spominu zgodovinske dogodke in osebe Radgone in okolice, tudi sam ne sme biti pozabljen. In zelo lahkomiselni bi bili izkazali, če njegovega zbranega zgodovinskega gradiva ( v svoji skromnosti ga je poimenoval z MALO) ne bi ohranjali in uporabljali.

Milan Kocuvan je bil rojen 13. 9. 1903 v Trotkovi pri Sv. Benediktu. Kljub revščini je doštudiral in kot vzoren učitelj služboval na štirih šolah, dokler leta 1937 ni pristal v Gornji Radgoni. Umrl je 1. maja 1991.

Tale sestavek naj služi samo kot informacija kaj vsebuje opus Milana Kocuvana.

Neutrudno je študiral kar je zapisanega o tem koščku naše domovine, iz časopisov izrezoval, fotokopiral, zbiral, dopolnjeval in zapisano na pole sproti dodeljeval v fascikle. ki jih je po enega za vsako šolo in župnišče v delokrogu pripravil. Kocuvana je zanimala najstarejša zgodovina teh krajev, z bujno domišljijo in zanimanjem se je sprehajal po srednjeveških gradovih, podoživljal vpade Turkov in Krucov v te kraje, opisoval stare spomenike, hiše cerkve in šole (O tem spisi: Nekaj zgodovine Gornje Radgone in okolice, Gornja Radgona - ljudje in okolica, Gornja Radgona - grad, Šolstvo v Gornji Radgoni, Radgonska osnovna šola pred drugo vojno, Radgonski grad).

Razumljivo, da Kocuvan ni pozabil posvetiti pisanja znamenitim in zaslužnim rojakom, in to so: Anton Krempl, Matija Slekovec, Peter Dajnko, rodbina Simonič-Šlebinger Franc Veber, Anton Trstenjak, Edvard Kocbek, Jože Kerenčič, Andrej Senekovič, Andrej Fekonja, Franc Jančar, Dominik Čolnik.

S posebno ljubeznijo je zbiral imena in osnovne podatke upornikov iz 97. polka avstrijske vojske, ki so bili ustreljeni 27. in 29. maja 1918 v Radkersburgu, tam pokopani, nato pa ekshumirani in 1935 pokopani na gornjeradgonskem pokopališču (7 imen). Z isto zavzetostjo je izbrskal pozabljena imena in osnovne podatke Maistrovih borcev, ki so padli pri Radgoni in Obrajni ter počivajo prav tako na gornjeradgonskem pokopališču (11 imen). Brez Kocuvana bi ne bila imena teh junakov verjetno nikjer zapisana. Kocuvan je bil v letu 1940 tajnik odbora za postavitev spomenika "Svetilnik miru" radgonskim žrtvam in Maistrovim borcem ob cerkvi.

Kocuvan je mnogo zbral in zapisal o poteku okupacije Gornje Radgone in okolice 6. aprila 1941, o življenju med okupacijo, o udeležencih in borbah NOV, o koncu druge svetovne vojne in življenju v prvih letih po vojni. Pod naslovom: Seznam internirancev in zapornikov iz območja Gornje Radgone navaja 205 imen z osnovnimi podatki. Prav tako pod naslovom: Imena žrtev 168 imen. lz te dobe ohranja spominu seznam aktivistov, postojank, streljanja talcev, borb, spopadov in spomenikov. S fotokopiranimi fotografijami je v svojem opusu opremil življenjepise enaindvajsetih žrtev okupacije, ohranil je nekaj spisov, v katerih so ohranjene usode posameznikov in družin v teh časih. Tukaj je v svoji skromnosti vendarle opisal svojo in svoje družine bridko usodo v teh težkih časih.

Vsak, ki je dal življenje za našo domovino, je vreden hvaležnega spomina - je ob fotokopiji svojega rodnega Sv. Benedikta zapisal Milan Kocuvan. Sedemnajstim svojim spisom ja dal naslov: S ceste. Tu se intimno in osebno srečujemo z njim, z njegovim razmišljanjem in čustvovanjem, ko nam pripoveduje, kakor nam je ob resničnih srečanjih rad govorl in je to bila "ura lokalne zgodovine". Pove, kako se je reven, lačen prebijal skozi dijaška leta, se z vsem srcem predajal učiteljskemu in vzgojiteljskemu poklicu, mnogo govori o zgodovini šolstva in posameznih šol v tem okolju. Kakor v romanu se berejo zgodbe o bridkostih življenja v "stalagih" ujetništva med vojno, zajoka ob prebridki usodi, ko mu bomba tik pred osvoboditvijo ubije ljubljeno ženo Ido in ostane sam z dvema majhnima deklicama, ne pozabi kritično in objektivno popisati razmer prvih let po vojni: o revščini, izbruhu primitivizma, ko so bili predvojni učitelji takorekoč proglašeni za nesposobne in nezaželjene v novih časih, o zapostavljanju in inkvizicijskem preganjanju drugače mislečih, ko so, kakor pravi "tako mnogi mislili samo na sebe in spretno obračali suknje".

Milan Kocuvan svojih spisov v svoji skromnosti ni objavljal, razen peterih zadnja leta v "Stopinjah". Manjkal je nekdo, ki bi ga k objavi spodbujal. Upam, da bo njegovo delo, shranjeno v knjižnicah naših šol in župnišč koristen pripomoček za študij naše lokalne zgodovine. Milan Kocuvan pa gotovo zasluži biti častni član našega novorojenega Zgodovinskega društva.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Milan Kocuvan