Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Milan Kocuvan

 

Franc Puncer

ZGODOVINAR MILAN KOCUVAN

Milan Kocuvan"Naj vas, dragi Milan, v ta posvečeni grob na domači slovenski zemlji spremlja misel: kdor živi in je živel za velike cilje, kdor je vse svoje življenjsko delo posvetil praktični izobrazbi in vzgoji mladih rodov, kdor je ob vsaki priložnosti z velikim spoštovanjem povedal, da je učitelj, predvsem pa, kdor je skozi vse sisteme in vojne vihre poudarjal zavedno slovensko poreklo, takšen mož je živel bogato." Tako se je poslavljal ravnatelj radgonske osnovne šole Dušan Zagorc od šolnika in krajevnega zgodovinarja Milana Kocuvana, ko smo ga 3. maja 1991 položili v grob pri sv. Benediktu v Slovenskih goricah, kjer že od leta 1945 počiva njegova žena ki mu jo je ob koncu vojne ubila granata in v cvetu mladosti umrla hčerka Marija.

Jaz bi tem spremnim besedam dodal: kdor se je s tako zagnanostjo trudil, da ohrani spominu zgodovinske dogodke in osebe Radgone in okolice, tudi sam ne sme biti pozabljen. In zelo lahkomiselni bi bili izkazali, če njegovega zbranega zgodovinskega gradiva ( v svoji skromnosti ga je poimenoval z MALO) ne bi ohranjali in uporabljali.

Milan Kocuvan je bil rojen 13. 9. 1903 v Trotkovi pri Sv. Benediktu. Kljub revščini je doštudiral in kot vzoren učitelj služboval na štirih šolah, dokler leta 1937 ni pristal v Gornji Radgoni. Umrl je 1. maja 1991.

Tale sestavek naj služi samo kot informacija kaj vsebuje opus Milana Kocuvana.

Neutrudno je študiral kar je zapisanega o tem koščku naše domovine, iz časopisov izrezoval, fotokopiral, zbiral, dopolnjeval in zapisano na pole sproti dodeljeval v fascikle. ki jih je po enega za vsako šolo in župnišče v delokrogu pripravil. Kocuvana je zanimala najstarejša zgodovina teh krajev, z bujno domišljijo in zanimanjem se je sprehajal po srednjeveških gradovih, podoživljal vpade Turkov in Krucov v te kraje, opisoval stare spomenike, hiše cerkve in šole (O tem spisi: Nekaj zgodovine Gornje Radgone in okolice, Gornja Radgona - ljudje in okolica, Gornja Radgona - grad, Šolstvo v Gornji Radgoni, Radgonska osnovna šola pred drugo vojno, Radgonski grad).

Razumljivo, da Kocuvan ni pozabil posvetiti pisanja znamenitim in zaslužnim rojakom, in to so: Anton Krempl, Matija Slekovec, Peter Dajnko, rodbina Simonič-Šlebinger Franc Veber, Anton Trstenjak, Edvard Kocbek, Jože Kerenčič, Andrej Senekovič, Andrej Fekonja, Franc Jančar, Dominik Čolnik.

S posebno ljubeznijo je zbiral imena in osnovne podatke upornikov iz 97. polka avstrijske vojske, ki so bili ustreljeni 27. in 29. maja 1918 v Radkersburgu, tam pokopani, nato pa ekshumirani in 1935 pokopani na gornjeradgonskem pokopališču (7 imen). Z isto zavzetostjo je izbrskal pozabljena imena in osnovne podatke Maistrovih borcev, ki so padli pri Radgoni in Obrajni ter počivajo prav tako na gornjeradgonskem pokopališču (11 imen). Brez Kocuvana bi ne bila imena teh junakov verjetno nikjer zapisana. Kocuvan je bil v letu 1940 tajnik odbora za postavitev spomenika "Svetilnik miru" radgonskim žrtvam in Maistrovim borcem ob cerkvi.

Kocuvan je mnogo zbral in zapisal o poteku okupacije Gornje Radgone in okolice 6. aprila 1941, o življenju med okupacijo, o udeležencih in borbah NOV, o koncu druge svetovne vojne in življenju v prvih letih po vojni. Pod naslovom: Seznam internirancev in zapornikov iz območja Gornje Radgone navaja 205 imen z osnovnimi podatki. Prav tako pod naslovom: Imena žrtev 168 imen. lz te dobe ohranja spominu seznam aktivistov, postojank, streljanja talcev, borb, spopadov in spomenikov. S fotokopiranimi fotografijami je v svojem opusu opremil življenjepise enaindvajsetih žrtev okupacije, ohranil je nekaj spisov, v katerih so ohranjene usode posameznikov in družin v teh časih. Tukaj je v svoji skromnosti vendarle opisal svojo in svoje družine bridko usodo v teh težkih časih.

Vsak, ki je dal življenje za našo domovino, je vreden hvaležnega spomina - je ob fotokopiji svojega rodnega Sv. Benedikta zapisal Milan Kocuvan. Sedemnajstim svojim spisom ja dal naslov: S ceste. Tu se intimno in osebno srečujemo z njim, z njegovim razmišljanjem in čustvovanjem, ko nam pripoveduje, kakor nam je ob resničnih srečanjih rad govorl in je to bila "ura lokalne zgodovine". Pove, kako se je reven, lačen prebijal skozi dijaška leta, se z vsem srcem predajal učiteljskemu in vzgojiteljskemu poklicu, mnogo govori o zgodovini šolstva in posameznih šol v tem okolju. Kakor v romanu se berejo zgodbe o bridkostih življenja v "stalagih" ujetništva med vojno, zajoka ob prebridki usodi, ko mu bomba tik pred osvoboditvijo ubije ljubljeno ženo Ido in ostane sam z dvema majhnima deklicama, ne pozabi kritično in objektivno popisati razmer prvih let po vojni: o revščini, izbruhu primitivizma, ko so bili predvojni učitelji takorekoč proglašeni za nesposobne in nezaželjene v novih časih, o zapostavljanju in inkvizicijskem preganjanju drugače mislečih, ko so, kakor pravi "tako mnogi mislili samo na sebe in spretno obračali suknje".

Milan Kocuvan svojih spisov v svoji skromnosti ni objavljal, razen peterih zadnja leta v "Stopinjah". Manjkal je nekdo, ki bi ga k objavi spodbujal. Upam, da bo njegovo delo, shranjeno v knjižnicah naših šol in župnišč koristen pripomoček za študij naše lokalne zgodovine. Milan Kocuvan pa gotovo zasluži biti častni član našega novorojenega Zgodovinskega društva.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Milan Kocuvan