Piščančji pred kunčjim in ribjim paprikašem!

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 9. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred devetimi leti odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je lani organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj.

V Polani je devetič zadišalo po štirih vrstah paprikaša

Gasilci pred Smrkci in Babuškami!

Bogračiada ČernelavciMinuli izjemno topli vikend, ko se je po Pomurju odvijalo veliko takšnih in drugačnih prireditev in dogodkov je še posebej veliko pozornost pritegnilo 7. tekmovanje v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bograča, ki ga je v središču Černelavcev pri Murski Soboti, pripravila Gostilna Spirić. Nastopilo je kar 20 ekip iz širšega pomurskega območja, ki so bograč kuhale v kotličku na odprtem ognju. Prireditev na „glavnem trgu", pred gostiščem „Spirić" v Černelavcih se je začela že ob 16. uri, ko je bilo izjemno vroče, a so se tekmovalci znašli vsak po svoje, predvsem s hladnimi napitki. Po kuhanju in ocenjevanju skuhanih bogračev se je ozračje nekoliko ohladilo, a so pozneje za veselo in vroče vzdušje poskrbeli muzikantje.

Na 7. tekmovanju v kuhanju bograča v Černelavcih tekmovalo 20 ekip

Kdo kuha najboljšo prežganko, kislo juho, vampe, gobovo smetanovo juho...

Vogričevci jediMed ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tiste izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše in prežganke kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. In okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo soboto v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan.

Žüpe pa vampi nejbojši v Vogričovcih

Dolgoletni raznašalec časopisov Alojz Pisnjak in njegov brat dvojček Jože, sta se srečala z Abrahamom

Dvojčka PisnjakV teh toplih pomladnih mesecih je bilo izjemno prijetno, veselo in razigrano v družinah Pisnjak v Satahovcih ter Borejcih v Prekmurju. Kako tudi ne, ko pa sta se dvojčka Alojz in Jože, minulo nedeljo, srečala z Abrahamom in takšen življenjski jubilej je pač potrebno še posebej obeležiti. Dolgoletni raznašalec časopisov, predvsem Novic in Dela, Alojz Pisnjak, doma iz Satahovcev, se rodil le 15 minut pred bratom Jožetom iz Borejcev, tako da se je slavje začelo pri „starejšem" Alojzu in nadaljevalo v Borejcih. Skromna in prijazna Abrahamovca sta rojena v družini še dveh bratov (Štefan in Stanko) ter sestre, ki je žal umrla že po porodu. Pred leti jim je umrla tudi mama, oče pa je še živ. Oba sta služila JLA v Banjaluki, pozneje pa sta si ustvarila družini, ki jima v pravem pomenu besede, največ pomenita, saj imata skupaj kar devet otrok.

Dvojčka, ki ohranjata družinske vrednote!

Štajersko-prekmursko-madžarska naveza najboljša na 21. „Bogračiadi 2017"

Bogračiada 2017Minulo soboto je v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, na Slovenski ulici, pred hotelom Diana, že enaindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju. Na eni največjih kulinaričnih in etnoloških prireditev v Pomurju, v organizaciji Hotela Diana je v lepem in vročem vremenu, nastopilo veliko tekmovalcev, ob tem je prišlo veliko obiskovalcev in „degustatorjev", tako iz Pomurja, kot iz drugih delov Slovenije. To je tudi dan, ko večina prekmurskih gospodinj ne kuha, ker cele družine raje gredo na bograč. Med štiridesetimi ekipami iz vse Slovenije, v katerih so bili mnogi znani in manj znani Slovenci in Slovenke, sta svoje kuharske sposobnosti znova pokazala tudi Radgončana Evgen Podlesek in Marjan Hamler, ki sta skuhala odličen bograč.

Med štiridesetimi ekipami iz cele Slovenije je, med znanimi in manj znanimi kuharji, v kuhanju znane prekmurske specialitete, slavilo TD Dobrovnik

Naslova v Vidanovce in Vogričevce!

Kosci VogričevciV okviru krajevnega praznika KS Cezanjevci iz okolice Ljutomera, so se na območju omenjene krajevne skupnosti odvijale številne prireditve in dogodki. Poleg sv. maše za krajane KS Cezanjevci, ki je bila v farni cerkvi v Cezanjevcih, predaje namenu novega asfaltiranega odseka ceste, osrednje prireditve s kulturnim programom, srečelovom in brezplačnim bogračem ter tekmovanja v kuhanju domačih jedi, v organizaciji Društva Kihača, je namreč v ospredju bilo tradicionalno, 31. tekmovanje koscev. V organizaciji PGD Vogričevci se je tradicionalno na Heričevem travniku v Vogričevcih pomerilo kar nekaj koscev in kosic, in sicer v košnji z ročno koso.

Tradicionalno, že 31. tekmovanje koscev in kosic v košnji z ročno koso, je pritegnilo veliko tekmovalcev in gledalcev

Zmaga za Gmajnice pred Celjani in Mariborčani!

Igre vodnikovV organizaciji Enote vodnikov službenih psov PU Murska Sobota, je na sedežu enote v Murskih Petrovcih tik ob avstrijski meji, potekalo 21. vseslovensko srečanje vodnikov službenih psov in konjev, katero so izkoristili tudi za tradicionalni turnir v malem nogometu. Nastopilo je vseh šest policijskih enot, ki so tako ali drugače povezani z živalmi, torej s službenimi psi in konji. Na srečanju in tekmovanju v Murskih Petrovcih so sicer, poleg nogometašev iz šestih ekip, številnih upokojenih vodnikov službenih psov, visokih policijskih predstavnikov, med drugimi gosti, bili tudi direktor PU Murska Sobota Damir Ivančič, inšpektor UUP GPU Boštjan Cugmas, podpredsednik Policijskega sindikata Slovenije Andrej Kocbek...

Vodniki službenih psov igrali nogomet in se družili

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Milan Kocuvan

 

Franc Puncer

ZGODOVINAR MILAN KOCUVAN

Milan Kocuvan"Naj vas, dragi Milan, v ta posvečeni grob na domači slovenski zemlji spremlja misel: kdor živi in je živel za velike cilje, kdor je vse svoje življenjsko delo posvetil praktični izobrazbi in vzgoji mladih rodov, kdor je ob vsaki priložnosti z velikim spoštovanjem povedal, da je učitelj, predvsem pa, kdor je skozi vse sisteme in vojne vihre poudarjal zavedno slovensko poreklo, takšen mož je živel bogato." Tako se je poslavljal ravnatelj radgonske osnovne šole Dušan Zagorc od šolnika in krajevnega zgodovinarja Milana Kocuvana, ko smo ga 3. maja 1991 položili v grob pri sv. Benediktu v Slovenskih goricah, kjer že od leta 1945 počiva njegova žena ki mu jo je ob koncu vojne ubila granata in v cvetu mladosti umrla hčerka Marija.

Jaz bi tem spremnim besedam dodal: kdor se je s tako zagnanostjo trudil, da ohrani spominu zgodovinske dogodke in osebe Radgone in okolice, tudi sam ne sme biti pozabljen. In zelo lahkomiselni bi bili izkazali, če njegovega zbranega zgodovinskega gradiva ( v svoji skromnosti ga je poimenoval z MALO) ne bi ohranjali in uporabljali.

Milan Kocuvan je bil rojen 13. 9. 1903 v Trotkovi pri Sv. Benediktu. Kljub revščini je doštudiral in kot vzoren učitelj služboval na štirih šolah, dokler leta 1937 ni pristal v Gornji Radgoni. Umrl je 1. maja 1991.

Tale sestavek naj služi samo kot informacija kaj vsebuje opus Milana Kocuvana.

Neutrudno je študiral kar je zapisanega o tem koščku naše domovine, iz časopisov izrezoval, fotokopiral, zbiral, dopolnjeval in zapisano na pole sproti dodeljeval v fascikle. ki jih je po enega za vsako šolo in župnišče v delokrogu pripravil. Kocuvana je zanimala najstarejša zgodovina teh krajev, z bujno domišljijo in zanimanjem se je sprehajal po srednjeveških gradovih, podoživljal vpade Turkov in Krucov v te kraje, opisoval stare spomenike, hiše cerkve in šole (O tem spisi: Nekaj zgodovine Gornje Radgone in okolice, Gornja Radgona - ljudje in okolica, Gornja Radgona - grad, Šolstvo v Gornji Radgoni, Radgonska osnovna šola pred drugo vojno, Radgonski grad).

Razumljivo, da Kocuvan ni pozabil posvetiti pisanja znamenitim in zaslužnim rojakom, in to so: Anton Krempl, Matija Slekovec, Peter Dajnko, rodbina Simonič-Šlebinger Franc Veber, Anton Trstenjak, Edvard Kocbek, Jože Kerenčič, Andrej Senekovič, Andrej Fekonja, Franc Jančar, Dominik Čolnik.

S posebno ljubeznijo je zbiral imena in osnovne podatke upornikov iz 97. polka avstrijske vojske, ki so bili ustreljeni 27. in 29. maja 1918 v Radkersburgu, tam pokopani, nato pa ekshumirani in 1935 pokopani na gornjeradgonskem pokopališču (7 imen). Z isto zavzetostjo je izbrskal pozabljena imena in osnovne podatke Maistrovih borcev, ki so padli pri Radgoni in Obrajni ter počivajo prav tako na gornjeradgonskem pokopališču (11 imen). Brez Kocuvana bi ne bila imena teh junakov verjetno nikjer zapisana. Kocuvan je bil v letu 1940 tajnik odbora za postavitev spomenika "Svetilnik miru" radgonskim žrtvam in Maistrovim borcem ob cerkvi.

Kocuvan je mnogo zbral in zapisal o poteku okupacije Gornje Radgone in okolice 6. aprila 1941, o življenju med okupacijo, o udeležencih in borbah NOV, o koncu druge svetovne vojne in življenju v prvih letih po vojni. Pod naslovom: Seznam internirancev in zapornikov iz območja Gornje Radgone navaja 205 imen z osnovnimi podatki. Prav tako pod naslovom: Imena žrtev 168 imen. lz te dobe ohranja spominu seznam aktivistov, postojank, streljanja talcev, borb, spopadov in spomenikov. S fotokopiranimi fotografijami je v svojem opusu opremil življenjepise enaindvajsetih žrtev okupacije, ohranil je nekaj spisov, v katerih so ohranjene usode posameznikov in družin v teh časih. Tukaj je v svoji skromnosti vendarle opisal svojo in svoje družine bridko usodo v teh težkih časih.

Vsak, ki je dal življenje za našo domovino, je vreden hvaležnega spomina - je ob fotokopiji svojega rodnega Sv. Benedikta zapisal Milan Kocuvan. Sedemnajstim svojim spisom ja dal naslov: S ceste. Tu se intimno in osebno srečujemo z njim, z njegovim razmišljanjem in čustvovanjem, ko nam pripoveduje, kakor nam je ob resničnih srečanjih rad govorl in je to bila "ura lokalne zgodovine". Pove, kako se je reven, lačen prebijal skozi dijaška leta, se z vsem srcem predajal učiteljskemu in vzgojiteljskemu poklicu, mnogo govori o zgodovini šolstva in posameznih šol v tem okolju. Kakor v romanu se berejo zgodbe o bridkostih življenja v "stalagih" ujetništva med vojno, zajoka ob prebridki usodi, ko mu bomba tik pred osvoboditvijo ubije ljubljeno ženo Ido in ostane sam z dvema majhnima deklicama, ne pozabi kritično in objektivno popisati razmer prvih let po vojni: o revščini, izbruhu primitivizma, ko so bili predvojni učitelji takorekoč proglašeni za nesposobne in nezaželjene v novih časih, o zapostavljanju in inkvizicijskem preganjanju drugače mislečih, ko so, kakor pravi "tako mnogi mislili samo na sebe in spretno obračali suknje".

Milan Kocuvan svojih spisov v svoji skromnosti ni objavljal, razen peterih zadnja leta v "Stopinjah". Manjkal je nekdo, ki bi ga k objavi spodbujal. Upam, da bo njegovo delo, shranjeno v knjižnicah naših šol in župnišč koristen pripomoček za študij naše lokalne zgodovine. Milan Kocuvan pa gotovo zasluži biti častni član našega novorojenega Zgodovinskega društva.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Milan Kocuvan