Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Milan Kocuvan

 

Franc Puncer

ZGODOVINAR MILAN KOCUVAN

Milan Kocuvan"Naj vas, dragi Milan, v ta posvečeni grob na domači slovenski zemlji spremlja misel: kdor živi in je živel za velike cilje, kdor je vse svoje življenjsko delo posvetil praktični izobrazbi in vzgoji mladih rodov, kdor je ob vsaki priložnosti z velikim spoštovanjem povedal, da je učitelj, predvsem pa, kdor je skozi vse sisteme in vojne vihre poudarjal zavedno slovensko poreklo, takšen mož je živel bogato." Tako se je poslavljal ravnatelj radgonske osnovne šole Dušan Zagorc od šolnika in krajevnega zgodovinarja Milana Kocuvana, ko smo ga 3. maja 1991 položili v grob pri sv. Benediktu v Slovenskih goricah, kjer že od leta 1945 počiva njegova žena ki mu jo je ob koncu vojne ubila granata in v cvetu mladosti umrla hčerka Marija.

Jaz bi tem spremnim besedam dodal: kdor se je s tako zagnanostjo trudil, da ohrani spominu zgodovinske dogodke in osebe Radgone in okolice, tudi sam ne sme biti pozabljen. In zelo lahkomiselni bi bili izkazali, če njegovega zbranega zgodovinskega gradiva ( v svoji skromnosti ga je poimenoval z MALO) ne bi ohranjali in uporabljali.

Milan Kocuvan je bil rojen 13. 9. 1903 v Trotkovi pri Sv. Benediktu. Kljub revščini je doštudiral in kot vzoren učitelj služboval na štirih šolah, dokler leta 1937 ni pristal v Gornji Radgoni. Umrl je 1. maja 1991.

Tale sestavek naj služi samo kot informacija kaj vsebuje opus Milana Kocuvana.

Neutrudno je študiral kar je zapisanega o tem koščku naše domovine, iz časopisov izrezoval, fotokopiral, zbiral, dopolnjeval in zapisano na pole sproti dodeljeval v fascikle. ki jih je po enega za vsako šolo in župnišče v delokrogu pripravil. Kocuvana je zanimala najstarejša zgodovina teh krajev, z bujno domišljijo in zanimanjem se je sprehajal po srednjeveških gradovih, podoživljal vpade Turkov in Krucov v te kraje, opisoval stare spomenike, hiše cerkve in šole (O tem spisi: Nekaj zgodovine Gornje Radgone in okolice, Gornja Radgona - ljudje in okolica, Gornja Radgona - grad, Šolstvo v Gornji Radgoni, Radgonska osnovna šola pred drugo vojno, Radgonski grad).

Razumljivo, da Kocuvan ni pozabil posvetiti pisanja znamenitim in zaslužnim rojakom, in to so: Anton Krempl, Matija Slekovec, Peter Dajnko, rodbina Simonič-Šlebinger Franc Veber, Anton Trstenjak, Edvard Kocbek, Jože Kerenčič, Andrej Senekovič, Andrej Fekonja, Franc Jančar, Dominik Čolnik.

S posebno ljubeznijo je zbiral imena in osnovne podatke upornikov iz 97. polka avstrijske vojske, ki so bili ustreljeni 27. in 29. maja 1918 v Radkersburgu, tam pokopani, nato pa ekshumirani in 1935 pokopani na gornjeradgonskem pokopališču (7 imen). Z isto zavzetostjo je izbrskal pozabljena imena in osnovne podatke Maistrovih borcev, ki so padli pri Radgoni in Obrajni ter počivajo prav tako na gornjeradgonskem pokopališču (11 imen). Brez Kocuvana bi ne bila imena teh junakov verjetno nikjer zapisana. Kocuvan je bil v letu 1940 tajnik odbora za postavitev spomenika "Svetilnik miru" radgonskim žrtvam in Maistrovim borcem ob cerkvi.

Kocuvan je mnogo zbral in zapisal o poteku okupacije Gornje Radgone in okolice 6. aprila 1941, o življenju med okupacijo, o udeležencih in borbah NOV, o koncu druge svetovne vojne in življenju v prvih letih po vojni. Pod naslovom: Seznam internirancev in zapornikov iz območja Gornje Radgone navaja 205 imen z osnovnimi podatki. Prav tako pod naslovom: Imena žrtev 168 imen. lz te dobe ohranja spominu seznam aktivistov, postojank, streljanja talcev, borb, spopadov in spomenikov. S fotokopiranimi fotografijami je v svojem opusu opremil življenjepise enaindvajsetih žrtev okupacije, ohranil je nekaj spisov, v katerih so ohranjene usode posameznikov in družin v teh časih. Tukaj je v svoji skromnosti vendarle opisal svojo in svoje družine bridko usodo v teh težkih časih.

Vsak, ki je dal življenje za našo domovino, je vreden hvaležnega spomina - je ob fotokopiji svojega rodnega Sv. Benedikta zapisal Milan Kocuvan. Sedemnajstim svojim spisom ja dal naslov: S ceste. Tu se intimno in osebno srečujemo z njim, z njegovim razmišljanjem in čustvovanjem, ko nam pripoveduje, kakor nam je ob resničnih srečanjih rad govorl in je to bila "ura lokalne zgodovine". Pove, kako se je reven, lačen prebijal skozi dijaška leta, se z vsem srcem predajal učiteljskemu in vzgojiteljskemu poklicu, mnogo govori o zgodovini šolstva in posameznih šol v tem okolju. Kakor v romanu se berejo zgodbe o bridkostih življenja v "stalagih" ujetništva med vojno, zajoka ob prebridki usodi, ko mu bomba tik pred osvoboditvijo ubije ljubljeno ženo Ido in ostane sam z dvema majhnima deklicama, ne pozabi kritično in objektivno popisati razmer prvih let po vojni: o revščini, izbruhu primitivizma, ko so bili predvojni učitelji takorekoč proglašeni za nesposobne in nezaželjene v novih časih, o zapostavljanju in inkvizicijskem preganjanju drugače mislečih, ko so, kakor pravi "tako mnogi mislili samo na sebe in spretno obračali suknje".

Milan Kocuvan svojih spisov v svoji skromnosti ni objavljal, razen peterih zadnja leta v "Stopinjah". Manjkal je nekdo, ki bi ga k objavi spodbujal. Upam, da bo njegovo delo, shranjeno v knjižnicah naših šol in župnišč koristen pripomoček za študij naše lokalne zgodovine. Milan Kocuvan pa gotovo zasluži biti častni član našega novorojenega Zgodovinskega društva.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Milan Kocuvan