Niti mraz in megla nista ovira za obisk Miklošovega senja v središču Murske Sobote - več tisoč obiskovalcev je najbolj segalo po kuhanem vinu in kuhanim klobasam

Miklavžev sejemPoleg „Trezinega senja" (Terezijin sejem), ki vsako leto 15. oktobra poteka v središču Murske Sobote, je „Miklošovo senje" (Miklavžev sejem), ki je na sporedu vsako leto 6. decembra (sv. Nikolaj je namreč zavetnik murskosoboške župnije in mesta Murska Sobota op.p.), gotovo ena največjih družabnih in tudi etnoloških prireditev v Murski Soboti in okolici. In to se je potrdilo tudi letos, ko kakšnim tristotim sejmarjem – razstavljalcem oz. prodajalcem, ter več tisočim obiskovalcem, niti mraz in megla, ki sta pritiskala ves dan, nista mogla do živega. Tako je tradicionalno Miklošovo senje tudi tokrat privabila množice obiskovalcev, saj je Slovenska in še nekatere ulice, že od zgodnjega jutra bila polna prodajalcev in obiskovalcev.

V soboto na klobaso in

Generacija prvošolčkov iz šolskega leta 1958/59 spet v šolskih klopeh

Obletnica šole 1958-66Bila je prav vesela in prijetna tista sobota, ko so se za svoje srečanje odločili, sedaj že sami upokojenci, ki so se prvič srečali natanko pred oseminpetdesetimi leti, ko so v šolskem letu 1958/59 bili prvošolčki in prvošolke na OŠ Radgona. Od takrat so naslednjih osem let skupaj sedeli v šolskih klopeh, si nabirali znanje in izkušnje v šoli, ki je takrat bila na radgonskem gradu, ter se potem razšli, vsak za svojim ciljem, vsak za svojo prihodnostjo. To je torej bilo pred dobrega pol stoletja, poleti 1966 in zato so kar nekaj časa potekale aktivnosti, da bi se omenjena generacija v kateri je kar 66 najstnikov končalo osnovnošolsko izobraževanje spet srečala. Hodili so v dveh oddelkih, kjer sta bila razrednika Avgust Posavec in Franc Stergar.

Prvič so se srečali pred 58, razšli pa pred 50 leti...

Znova lepo obiskan smučarski sejem v Gornji Radgoni - lastnike je zamenjalo veliko rabljene zimske in smučarske opreme

Ski sejem GRPodobno kot že skoraj 30 let doslej, je Smučarski klub Radgona, ki uspešno deluje več desetletij, in ki šteje okoli 130 članic in članov, tudi letos pripravil tradicionalni sejem rabljene smučarske opreme in vseh drugih potrebščin za zimske športe in rekreacijo. Ker je interes ponudnikov opreme bil zelo velik, so sejem pripravili na prostem, ob gasilskem domu v Gornji Radgoni, kjer se je v lepem in sončnem, a dokaj mrzlem vremenu zbralo veliko prodajalcev in kupcev opreme kakor tudi opazovalcev. Medtem ko lastniki in upravljalci zimsko - športnih središč, smučišč, vlečnic, žičnic..., čakajo, da bi padlo čim več snega, ki da bi ostal 'vse tja do maja', pa v številnih slovenskih družinah razmišljajo o tem, kako nabaviti zelo drago smučarsko opremo. In ker je veliko družin, ki si ne morejo privoščiti nove in drage smučarske opreme, ob tem pa predvsem otroci hitro prerastejo tovrstno opremo, so prav dobrodošli 'sejmi rabljene smučarske opreme', katere po večini slovenskih mest in krajev organizirajo smučarski in drugi klubi.

Otroška oprema je bila najbolj iskana

Sveti Miklavž pričakal otroke v trgovini Jager v Radencih

Sveti Miklavž JagerSpet je leto naokrog, in tu je mesec december, ki ga poznamo kot mesec lepih mislih, miru, voščil ter obdarovanj. Prav tako sodijo v ta sklop prazničnih dogodkov ali kot rečemo v ljudskem tonu » Veseli december«, trije dobri možje, ki obdarujejo pridnost otrok, sveti Miklavž ter lika Božiček in Dedek Mraz.

Prišel je Sveti Miklavž

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Anton Korošak

( 1 Ocena ) 

Anton VODAN

VISOK JUBILEJ ANTONA KOROŠAKA IZ VIDMA OB ŠČAVNICI

Anton Korošak Anton Korošak, ali po domače Korošakov Tonček, je zagledal luč sveta 31.5.1904, torej pred več kot 90-leti, v Vidmu ob Ščavnici, kjer je bil tudi krščen v tamkašnji cerkvi sv. Jurija, njegov svetnik-patron je Anton Padovanski, tako goduje vsako leto 13. junija.

 

Njegov oče Alojz ali po domače Lujzek, je bil doma iz bližnje vasi Berkovci, kjer so imeli veliko kmetijo in tudi veliko otrok. Kar 14 se jih je rodilo, a žal jih je 5 umrlo že v rani mladosti. Po pripovedovanju njegovega očeta, je dedek vozil vino celo v Gradec in to po tri polovnjake (nekaj nad 900 litrov), nasploh pa je bilo znano, da so bili le tisti veliki kmetje, kjer so imeli konje, želarji in viničarji so imeli le krave in redki tudi vole. Ker so bili konji za kmeta celo statusni simbol, nam je tudi lažje razumeti, zakaj so jim posvečali toliko skrbi. Vedno so namreč morali biti lepo počesani, imeti lepe grive, biti podkovani, medeninasti okrasni obročki na "homotih" pa so se morali vedno bleščati.

Babica Genovefa Košar je bila doma iz Jamne, po domače Pežarova. Imeli so majhno kmetijo in 6 otrok.

Oče Alojz se je v Radkersburgu izučil za trgovca in bil nekaj časa tam tudi v službi, nato je kupil hišo v Vidmu ob Ščavnici in si v njej uredil majhno trgovino, čez nekaj let pa je na dražbi kupil hišo, na mestu kjer je še danes in si v njej uredil precej večjo pa tudi dosti bolje založeno trgovino z mešanim blagom.

Njegova mati Frančiška Korošak, rojena Roškar, je bila rojena na Kokolajnščaku, kjer so živeli Roškarjevi, po domače Kočevarjevi, na majhni kmetiji s 6 otroki. Veliko število otrok tudi pri želarjih in viničarjih, je bilo tod okoli v tistih časih bolj pravilo kot izjema. Čeprav so se mati, kot pravi Tonček, izučili za šivilijo, so morali v glavnem delati na kmetiji. Staršema Alojzu in Frančiški se je rodilo 14 otrok, od tega 6 deklet in 8 fantov, od katerih živi samo še Tonček.

Brat Roman je bil finančni uradnik v Zagrebu. Lujzek se je sicer izučil za trgovca, vendar se v trgovini ni posebej dobro znašel, zato ga je oče pregovoril, da je prevzel zahtevnješa kmečka opravila, medtem ko je Franc v glavnem skrbel za konje, s katerimi je opravljal prevoze in druga manj zahtevna kmetijska dela. Brat Ivan je bil uradnik v Hranilnici in posojilnici v Ormožu. Karel, ali kot so ga klicali Drago, je bil učitelj, ki je najprej služboval nekaj časa v Dobrovniku v Prekmurju, nato pa vse do druge svtovne vojne na Ljudski šoli pri Sv.Juriju ob Ščavnici, od koder je bil odpeljan v taborišče, se vrnil živ, a so ga Nemci zaradi sodelovanja z OF ponovno odpeljali. Od takrat pa je za njim izginila vsaka sled. Sestra Marija ali Marica kot so jo klicali, je pri hiši opravljala gospodinjska dela. Poročila se je s Kranjcem, ki se je pri Korošakovih izučil za trgovca, postal kasneje orožnik in se z njim odselila v Kumanovo. Njun sin Marjan Krajnc, generalmajor v pokoju, je izdelal za Korošakovo rodbino obsežen in zanimiv rodovnik, ki sega nazaj vse do leta 1650 in kaže, da bi naj Korošakov rod prišel s Koroškega.

Sestra Frančiška je bila poročena z železniškim uslužbencem Gomzijem iz Kupetinec. Najmlajša sestra Anica se je doma izučila za trgovko in tam nekaj časa tudi delala in se nato poročila z domačim učiteljem Knafelcem. Med drugo svetovno vojno so jih Nemci izselili.

Sin Anton, po domače Tonček, je večji del svojega življenja preživel doma na kmetiji. Rad se spominja mladih let, čeprav je bilo življenje težko, polno trdega dela in odrekanja, so bili vmes tudi sicer redki, a vendarle srečni trenutki, ki so mladim dušam vlivali voljo do življenja. Tako kot njegovi bosonogi in zakrpani sovrstniki, je tudi mali Tonček tekal za živino po bližnjih pašnikih, kjer so si pastirčki včasih pekli koruzo ali krompir, vmes pa so se lovili ali pa se šli "rihtarja". Toda čas je neusmiljeno tekel in mali Tonček je moral v Ljudsko šolo v Sv.Jurij ob Ščavnici, kar pa ni bil večji problem, saj je imel do velike "učilne zidane" le nekaj korakov. V šolo je rad hodil in se pridno učil. Najbolj mu je ostal v spominu nadučitelj Josip Mihelič, ki je bil sicer zelo strog, vendar do vseh otrok pravičen. Po uspešno končani Ljudski šoli je oče v jeseni leta 1917 naložil voz z živežem (krompir, moka, olje, zaseka), zapregel konje in Tončka odpeljal v Maribor. Tu je najprej obiskoval nemško, po vojni pa slovensko Učiteljišče. Ker ni znal skoraj nič nemško, je na začetku težko sledil pouku in se je nameraval že izpisati iz šole, k sreči pa so po vojni prišli slovenski profesorji in od tu naprej je bilo vse v najlepšem redu, tako da je maturo, ki jo je moral opravljati iz fizike, slovenskega jezika, matematike in verouka, naredil z odličnim uspehom. Najbolj so mu ostali v spominu prof. dr. Pivko, ki je poučeval slovenski jezik in pedagogiko, prof. Šaub, ki je poučeval telovadbo, prof. Vesenjak, ki je poučeval zemljepis in zgodovino, profesor Perhavec, ki je poučeval matematiko, prof. Vreže je poučeval verouk in prof. Beran, ki je poučeval glasbo in petje. Pouk so imeli tudi ob sobotah, 3. in 4.-šolci pa so morali peti pri maši v cerkvi sv.Alojzija. Učbenikov je bilo malo, zato so si v glavnem predavanja zapisovali. Z bratom Karlom, ki je prišel na Učiteljišče eno leto za njim, sta stanovala pri različnih meščanskih družinah. Hrano in stanovanje sta v glavnem plačevala z živežem, saj je bilo v mestih po prvi svetovni vojni veliko pomanjkanje hrane. To je imelo za posledico visoko stopnjo umrljivosti, predvsem otrok, veliko je bilo beračev, naraslo pa je tudi število tistih, ki so šli s trebuhom za kruhom po Evropi, nekateri pa tudi v Ameriko in Avstralijo.

V času šolanja je prihajal domov le ob večjih praznikih, za Veliko noč, Božič in to običajno z vlakom. Prva leta so potovali preko Avstrije, nato pa že preko Pragerskega in Ormoža do Bučečovec. Na začetku šolskega leta jih je oče vedno, s konji in z živežem naloženim vozom, zapeljal v Maribor. Včasih se je z njimi peljal tudi Kocbekov Edi, ki je pozneje postal priznani slovenski pesnik in pisatelj.

Prve svetovne vojne se Tonček spominja po velikem pomanjkanju hrane, oblačil, obutve in denarja. Zaradi odhoda naših fantov na fronto, pa je za težja kmečka opravila primanjkovalo tudi moške delovne sile, saj se je takrat še skoraj vse delalo ročno (žetev, košnja, mlatitev, prešanje, oranje, brananje, kopanje v vinogradu, žaganje in sekanje drv).

Takrat so, kot se spominja Tonček, iz cerkve Sv.Jurija pobrali vse bronaste zvonove, razen enega, ki bi naj bil celo iz turških časov in še danes najlepše poje. Kmetom pa so pobrali bakrene kotle za žganjekuho. Bron in baker so namreč potrebovali za izdelovanje orožja. Po vojni je kmet Kupljen kupil tako velik zvon, da ga niso mogli potegniti v zvonik, zato so ga namestili kar ob cerkvi. Kadar so z njim zvonili, se je pri Korošakovih kar hiša tresla, pa tudi pogovarjati se niso mogli.

Med I.svetovno vojno, pa že tudi prej, je bilo napisano veliko pesmi o vojakih (soldaške pesmi), ki so jih radi peli. Pisali so jih preprosti ljudje. Tonček jih zna veliko na pamet. Dve mi je celo zapel in reči moram, da imajo lepo melodijo pa tudi vsebinsko so bogate. V letih 1914-1918 je bilo tudi veliko fantov iz jurjovške fare na soški fronti ali v Galiciji, mnogi se žal niso nikoli vrnili na svoje domove. Tudi njegovi bratje so morali služiti cesarja. Eden je bil mornar na Krimu, druga dva pa pri pešpolku na Tirolskem in na soški fronti. Na srečo so se vsi trije vrnili celi in zdravi. Tonček se spominja tudi tega, da je bilo med I.svetovno vojno v Vidmu ob Ščavnici veliko Poljakov, ki so pobegnili iz Galicije, nekateri so bili celo z vozovi in živino. Prav tako se Tonček dobro spominja tudi tega, da so takrat plačevali s srebrnimi goldinarji ali rajniši in kronami, ki so jih otroci le redko videli ter z bakrenim in cinastim drobižem (helerji ali vinarji).

Leta, ki jih je Tonček preživel v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. v stari Jugoslaviji, so bila zanj izjemno delovna in tudi uspešna. Takoj po končanem šolanju se je mladi Tonček, poln znanja in energije, vključil v tamkašnje Bralno društvo, kjer je opravljal funkciji podpredsednika in blagajnika, nekaj časa pa je bil tudi knjižničar.

Bralno društvo pri Sv.Juriju ob Ščavnici je bilo ustanovljeno že leta 1887 in je imelo več sekcij oz. odsekov. Imeli so tudi svojo knjižnico, ki je nastala tako, da so nekaj knjig kupili iz plačane članarine, veliko pa so jih dobili tudi v dar. Tako jim je npr. samo dr.Lev Kreft podaril preko 500 knjig. Razen knjig so imeli naročene tudi časopise npr.: Straža, Slovenec, Slovenski gospodar, Cvetke, Bogoljub, Mladost..., ki so jih hodili brat v čitalnico, običajno po maši, medtem ko so si knjige izposojali tudi na dom. Knjižnica je delovala vse do 2. svetovne vojne, ko so nekaj knjig odnesli domačini, precej pa so jih Nemci tudi zažgali.

Tonček je pel bas v mešanem pevskem zboru, ki ga je vodil gospod Valentin Kocbek, ki je bil sicer mežnar in organist v cerkvi sv.Jurija v Vidmu ob Ščavnici. Za mežnarska opravila so mu domačini nosili kmetijske pridelke, ki jih je nekaj porabil za preživljanje družine, nekaj zbranega pa je moral tudi prodati, da je lahko šolal otroke. Zbor je nastopal na vseh pomembnejših prireditvah v domači fari pa tudi izven nje npr. v Križevcih pri Ljutomeru, Gornji Radgoni, pri Sv.Tomažu, Mali Nedelji idr. Poleg tega pa je Tonček ves čas pel tudi v cerkvenem pevskem zboru, kjer še sedaj včasih kaj zapoje. Zbiral je in tudi zbral preko 100 starih pesmi. Večino teh zna tudi zapeti. V želji, da bi njihov napev ohranil tudi za bodoče rodove, jih ima precej posnetih na kaseti.

V okviru Bralnega društva je bil še posebej aktiven odsek ORLI, ki se je delil na Orle in Orlice. Ti so poleg telovadbe (proste vaje in orodna telovadba), organizirali še razna predavanja, brali odlomke iz knjig, recitirali pesmi in prirejali igre. Tako je tudi Tonček večkrat predaval bratom, kot so imenovali člane Bralnega društva, o zgodovini Slovencev, o cepljenju sadnega drevja idr., ter recitiral pesmi naših znanih pesnikov, kot npr. Aškerca, Gregorčiča, Prešerna in drugih. Med najakivnejšimi člani Bralnega društva in njegovega odseka Orel, so bili: Ludvik Domanjko, njegov brat Franc Korošak, Franc Plaveč, Jakob Kozar, Drago Kocmut, Jurij Ajlec, Alojz Fras, Jože Čuš, Janez Murks, Janez Rantaša, Leopold Hojs, Franc Domanjko, Anton Golnar, Ivan Slana, kaplana Alojz Sunčič in Peter Jurak, še posebej pa kaplan Franc Satler, ki je večkrat predaval o higieni in stenografiji.

 

Orlovski odsek Sv. Jurij ob Ščavnici okrog l. 1925, Tonček je 2. v 2. vrsti od leve

 

Včasih so Orle obiskali tudi gostje, kot npr. prof. teologije dr. Jožef Hohnjec, ki jim je predaval o veri in narodnem gospodarstvu, takratni bogoslovec Edvard Kocbek pa je predaval o zgodovini slovenskega slovstva, o osebnosti, o pomenu izobrazbe, o socialnem vprašanju na vasi, o državi idr. Nasploh pa se Tonček rad spominja sošolca in prijatelja Edija Kocbeka, kot velikega misleca in poštenjaka, ki ga je vedno obiskal kadar je prišel k sorodnikom v Videm ob Ščavnici. Prav zato je bil Tonček zelo ponosen, ko mu je letos ob koncu Kocbekovih dnevov pripadla čast, da je lahko odkril njegov doprsni kip, ki stoji na mestu, kjer je nekoč stala Edijeva rojstna hiša. Orli in Orlice so nastopali na vseh večjih slovesnostih v domačem kraju, poleg tega pa so se Orli udeleževali tudi telovadnih nastopov v Radencih, Križevcih, Mali Nedelji, Ljutomeru in Ptuju, kamor so šli običajno peš, medtem, ko so se ob priliki orlovskega tabora in ob prihodu regenta Aleksandra v Maribor, peljali z vlakom. Tonček se spominja, da so imeli člani Orla posebna oblačila, ki so se le malo ločila od sokolskih, ki so prav tako imeli takrat svoje telovadno društvo Sokol v Vidmu ob Ščavnici, delovali pa so v okviru Društva kmečkih fantov in deklet, ki so ga vodili Krefti z Biserjan. Sodelovanje med Orli in Sokoli je bilo zgledno, saj je prevladoval med njimi tekmovalni duh, ki je pripeljal do tega, da so si zgradili vsak svoj društveni dom.

Tonček je bil član in celo funkcionar Orla, vendar ni bil aktiven tekmovalec ampak vztrajen igralec in včasih tudi režiser. Rad se spominja, kako sta skupaj s kaplanom Satlerjem režirala igre: Divji lovec, Ubogi samci, Deseti brat, Tihotapec, Tri sestre, Zloba in zvestoba, Turški križ in Na dan sodbe. V večini teh iger je imel Tonček eno izmed glavnih vlog. Igrali so doma pa tudi v bližnji in dalnji okolici, kjer so zbrali po vsaki igri toliko denarja, da so si lahko kupili oblačila in kulise za novo igro. Da pa so bili Jurjovčani zares svetovljani, so dokazali z nastopom svojih članov na orlovskem taboru 1922 v Brnu na Moravskem.

Gospod Tonček se nasmehne, ko pravi, da je bilo včasih tudi naporno, a mu je vsaka uspela predstava prinesla toliko zadovoljstva, da je na težave kaj kmalu pozabil. Še posebej veselo je bilo, kadar so v začetku v Repenškovi uti, kasneje pa v svojem društvenem domu priredili vaško veselico. Na veselici je navadno igral tamburaški orkester, ki je tudi deloval, kot ena izmed sekcij že omenjenega Bralnega društva. Pod vodstvom kapelnika Preloga iz Slapetinec je igral na raznih proslavah, včasih pa tudi po bližnjih gostilnah. Posebno znane gostilne tod okoli so bile: Vrablova, Kreftova, Vaupotičeva oz. kasneje Trstenjakova in Domanjkova. Tu so pili v glavnem belo ali rdeče vino, veliko pa tudi šmarnice, izabele, jurke in klintona, ki jih ponekod na kmetih še danes gojijo in tudi radi pijejo. Precej so včasih po gostilnah pili še jabolčnik, žganje in kasneje tudi pivo. Jedilniki so bili v tistih časih po gostilnah skromni, saj si lahko dobil v glavnem le golaž in kislo juho, v zimskih mesecih pa še kislo zelje ali repo z mesno ali kašno klobaso. Po gostilnah so posedali tako revni, kakor tudi bogati, ki so radi pili in kartali, včasih cele dneve in noči, tako da so nekateri zapravili celo premoženje in prišli na beraško palico, kot temu še danes radi rečemo. Z gotovostjo lahko trdimo, da je bilo pretirano uživanje alkohola tod okoli glavni vzrok za številne tragedije, kot npr. smrt zaradi zastrupitve z alkoholom, nesrečni padci, pretepi ali celo umori v pijanosti, ločitve, rojevanje nadpovprečno velikega števila telesno in duševno prizadetih otrok itd. Ljudi je potrebno, kot pravi Tonček, naučiti kulture pitja, saj je lahko, po besedah njegovega pokojnega očeta, vino v zmernih količinah za odrasle to, kar je mleko za otroke. Sam ni nikoli pretirano pil ali pijančeval pa tudi kadil ni nikoli. Celo takrat, ko je čebelaril je le s težavo kadil pipo, da je lahko z dimom odganjal čebele iz satovja.

Nasploh se Tonček spomni, da so včasih, tako kot njegov oče, kadili v glavnem pipe ali fajfe, ki so bile nekatere prave umetnine, saj so bile ali lesene in izrezljane ali pa porcelanaste in poslikane. Tudi stenske ure so bile v glavnem lesene in poslikane, z utežmi na verigah in dolgim nihalom, medtem, ko so bile žepne ure v glavnem srebrne ali posrebrene in so jih mladeniči običajno dobili od birmanskih botrov. Zdi se kot, da so te ure kazale čas, ki je tekel počasneje od današnjega.

Svetili so takrat po hišah najprej s skalnjaki, pozneje pa s svečami, laternami in petrolejkami, danes pa je seveda že povsod elektrika, saj so bili Videmčani pionirji elektrifikacije podeželja, ne samo v občinskem, ampak celo v slovenskem merilu.

Precej sva se s Tončkom pogovarjala tudi o tem, kako so radi peli in to ne samo pri pevskem zboru, ampak tudi v gostilnah ali po raznih kmečkih opravilih, včasih pa kar tako ob večerih zunaj na vasi. Pogosto so tudi zaplesali, v glavnem "štajeriš", polko, valček, "špic-polko" in "cvajšrit", kot so te plese takrat imenovali. Igrali so domači muzikantje, bodisi, da je bila to "frajtonarica" ali samo gosli, običajno pa so igrali trije muzikantje in sicer: harmonikaš, klarinetist in basist. Ob pogrebih, procesijah in paradah pa so igrali Vogrinci oz. "Vogrinčeva banda", kot so godbo na pihala, ki jo je vodil kapelnik Vogrinec, imenovali domačini.

V letih 1923-1925 je Tonček poučeval na Ljudski šoli Sv.Duh na Stari gori, kjer je imel v razredu tudi po 60 in več otrok. Ko mi pripoveduje, da je bil nato še 9 mesecev v šoli za rezervne oficirje v Sarajevu, kjer je dobil čin narednika, postane zaradi krivične in umazane vojne, ki danes divja tam okoli, zamišljen in redkobeseden. Po prihodu od vojakov, se zaradi spoštovanja do očeta odloči, da ostane doma, saj je bilo veliko dela tako v trgovini, kakor tudi na kmetiji, pri živini, na polju, v vinogradu in sadovnjaku. Te odločitve ni nikoli obžaloval in še danes rad pomaga sinu Tončku, kateremu je 1980 predal kmetijo.

Domači ali "domaji", kot rečejo tu, so delali le za hrano, pijačo, obleko in obutev, saj je denarja pri hiši vedno primanjkovalo. Dobro se je prodajalo le vino in še to v glavnem na vinotočih ali "pušelšankih", kot jih še danes imenujejo v teh krajih. Hlapca pri hiši niso imeli, saj je ta dela opravljal brat Franc. Za pomoč v kuhinji in pri opravilu živine so imeli gospodinjsko pomočnico oz. deklo, kar je bilo takrat običajno pri večjih kmetih. Jubilant Tonček se tudi rad pohvali, da sta nove hleve in gospodarsko poslopje zgradila z ženo Moniko, novo hišo, v kateri ima danes tudi on svoj prostor, pa je zgradil sin Tonček s svojo družino.

Ko prvič omeni ženo, se najprej zamisli, nato pa mi začne z vso vnemo pripovedovati nenavadno zgodbo o tem, kje in kako jo je našel. Po njegovem pripovedovanju, se je to zgodilo ob nekem nastopu njihovega pevskega zbora pri Sv.Tomažu pri Ormožu. Tam so namreč pela tudi tri dekleta - hčerke tamkajšnjega velikega kmeta in gostilničarja Cafa. Tonček se je takrat zagledal v Moniko, ki je najlepše pela. Lahko bi rekli, da je bila to ljubezen na prvi pogled, saj so se stvari od takrat najprej odvijale z bliskovito naglico, tako, da sta se že po nekaj mesecih poznanstva 1933 tudi poročila. Poroka , ki je bila na Tončkovi domačiji v Vidmu ob Ščavnici, je bila veličastna in je trajala več dni. Tonček se rad pohvali, da je bil njegov zakon srečen in to kljub temu, da sta se z ženo Moniko poznala le kratek čas. Pri tem se skrivnostno smehlja in si verjetno misli, da izjeme pač potrjujejo pravilo.

Monika Caf, poročena Korošak, ki je bila rojena 1905, jima je rodila 6 otrok.

Prva hčerka, Majda, je bila rojena 1934. Poročila se je z Jožetom Slana na veliko kmetijo v Bolehnečice, kjer dela kot gospodinja. Rodila je štiri sinove Jožeta, Antona, Branka in Radoslava.

Druga hčerka, Monika, se je rodila 1935, poročena je z Gabrijelom Šulinom. Živi v Mariboru, kot upokojena poštna uslužbenka. Rodila je hčerko Natašo.

Tretja hčerka, Anica, ki je poročena z naprednim kmetom Tončkom Šantlom iz Biserjan, se je rodila 1937. Dela kot gospodinja na večjem posestvu, ob prostem času pa tudi rada zapoje. Vedno kadar sem jo srečal je bila dobre volje. Rodila je hčerko Marijo in sina Antona.

Četrti po vrsti se jima je 1939 rodil prvi in edini sin Anton, ki je prevzel posestvo in je daleč naokoli znan, kot vzoren gospodar. Poročen je z učiteljico Marijo, rojeno Dajčer iz Gornje Radgone. Ko sem pripravljal ta zapis, sem iz pogovora z njo lahko razbral, da tasta Tončka zelo ceni in je nanj tudi ponosna.

Marija je rodila hčerki Mojco in Moniko ter sina Roka, ki trenutno služi slovensko vojsko na Ptuju in, ki je prav gotovo garant, da se bo Korošakov rod razvijal naprej.

Četrta hčerka, Marta, se je rodila 1943, poročena je z veterinarskim tehnikom Karlom Miklom iz Biserjan. Dela doma v Spuhlji pri Ptuju, kot gospodinja. Rodila je hčerki Metko in Mihaelo ter sina Draga.

Peta hčerka, Vida, se je rodila 1947 in je šivilja. Poročena je s Francem Čušem iz Ženika, sinom Jožeta Čuša, ki je bil znan zbiralec narodnega blaga in zapisovalec ljudskih običajev. Vida je rodila hčerko Alenko in sina Franca.

Hčerke so vse po vrsti talentirane pevke, ki so svoj pevski talent z gotovostjo podedovale po obeh starših, česar pa g.Tonček, že zaradi svoje skromnosti ni izrekel.

S ponosom mi Tonček najprej zrecitira, nato pa tudi zapoje pesem Tam za goro zvezda sveti, ki jo je njegovi materi v spomin napisal Davorin Trstenjak, znani pesnik, publicist, pripovednik, zgodovinar in jezikoslovec, ki je bil rojen 1817 v bližnjih Kraljevcih.

Spomni se tudi časov, ko je domov v Biserjane prihajal dr.Anton Korošec, ki je bil sicer doktor teologije, a tudi vrhunski politik v stari Jugoslaviji. Dobro se tudi spominja, kako je v Vidmu propadla domačija Edvarda Vaupotiča, ki je bil sicer znan oficir generala Maistra. Veliko ve tudi o Kreftih, ki so ustanovili Društvo kmečkih fantov in deklet in skrbeli za elektrifikacijo podeželja. Njihovi predniki pa so bili znani narodni buditelji.

Pogosto je prihajal k Edvardu Kocbeku na obisk akademik dr.Anton Trstenjak, častni občan naše občine, ki je svetovno znani psiholog, sicer pa tudi doktor teologije in filozofije. Na teh obiskih sta se spoznala tudi s Korošakovim Tončkom, h kateremu je dr.Trstenjak rad prihajal. Tudi letos ob odkritju doprsnega kipa Edvardu Kocbeku sta bila skupaj. Tonček mi je zaupal, da sta se na teh srečanjih v glavnem pogovarjala o vsakodnevnih opravilih, o letini ipd., včasih pa sta tudi malo politizirala.

Začetka II.svetovne vojne se Tonček še prav živo spominja, saj je moral vzeti starojugoslovansko uniformo in nekaj hrane ter se skupaj z bratom Dragom in svakom Franjem s kolesom odpeljal proti Celju, kjer se je moral javiti v kasarni. Z 39.pešpolkom je pešačil preko Rogaške Slatine do Varaždinskih toplic, kjer so jih Nemci zajeli in jih kot vojne ujetnike s kamioni peljali preko Maribora v Lipnico, od tam pa z vlakom v "lager" Oflag 6B. Tu so bili le krajši čas nato pa so jih premestili v Wiener Neustadt, od tam pa so lahko odšli vsi štajerski Slovenci domov, ker so jih starejši vojaški zdravniki ocenili, kot nesposobne za vojaško službo. Od kod takšna ocena ni bilo nikomur jasno, čeprav so vsi vedeli, da so za vojsko sposobni, a pritožil se seveda ni nihče.

Ko je Tonček prišel iz ujetništva domov, je bila trgovina skoraj prazna. Najnujnejše blago pa so domačini lahko dobili le na karte. V Vidmu ob Sčavnici, ki so ga Nemci med tem že preimenovali v Stainztal, je bila takrat tudi komanda Ortsgrupenfürerja. Poleg Nemcev so imeli v Vidmu komando še Kozaki, ki so se večkrat napili žganja in se pijani znašali nad domačini. Iz cerkve so zopet odpeljali zvonove, razen najstarejšega, na šoli pa so zamenjali slovenske učiteljice in učitelje, z nemško govorečimi učiteljicami, ki so jih pripeljali celo iz Gradca. Povsod se je moralo govoriti nemško, prepovedano je bilo tudi petje slovenskih pesmi. Takratni župnik Andrej Klobasa, ki so ga postavili Nemci je maševal v nemškem jeziku, pa tudi na novo ustanovljen cerkveni pevski zbor je pel le nemško. To pa je med domačini vzbudilo veliko nezadovoljstva. Vse tiste prebivalce, ki se niso hoteli vpisati v "Steierischer Heimatbund", so običajno izselili. Za vsakega domačina so pregledali rodovnik za 100 in več let nazaj in na osnovi tega podeljevali rdeče, v največ primerih pa zelene izkaznice. Vsi mladi fantje sposobni za vojaško službo, so bili mobilizirani v nemško vojsko. Žal so mnogi za vedno obležali na bojiščih, daleč od svojih domov.

Komaj se je maja 1945 končala vojna morija, že so se v vasi pojavili naduteži, praviloma oznovci, ki so "v imenu ljudstva" strahovali in zapirali naše ljudi. Običajno so jih, na osnovi pričevanja vplivnih domačinov, obsodili sodelovanja z okupatorjem in vojnega dobičkarstva. V Vidmu so tako npr. zaplenili vso premoženje trgovcu Pergarju, trgovec Farkaš, ki pa so ga takratne oblasti izselile v bivše nemško taborišče Sterntal pri današnjem Kidričevem, pa je tam tudi umrl.

Ker je bilo po vojni veliko pomanjkanje hrane, je bila uvedena obvezna oddaja. Kmetje so morali dati včasih celo več, kot so pridelali, če pa ukaza niso izpolnili, so navadno gospodarja zaprli, zemljo pa zaplenili, čeprav so bile seveda tudi pri tem izjeme, kot je to vedno in povsod v življenju.

Po vojni so ustanovili Krajevne ljudske odbore (KLO) in nove občine, poleg tega pa še Nabavno-prodajne zadruge (NAPROZA) in Kmetijsko obdelovalne zadruge (KOZ). Tonček ni hotel nikoli v zadrugo, čeprav so tudi njega silili vanjo, saj je kaj kmalu opazil, da tudi tam nekateri posamezniki silijo v ospredje, bodisi zaradi želje po oblasti, ali kar se je dogajalo še bolj pogosto, zaradi osebnih materialnih koristi.

Na prigovarjenje učitelja, znanca in prijatelja Milana Kocuvana, je Tonček takoj po vojni nekaj časa celo poučeval na tukajšnji šoli, a se je kmalu odločil, da ostane doma, saj mu je oče umrl že med vojno in tako sam ni mogel poučevati in hkrati voditi še trgovino in skrbeti za kmetijo. Ker mu takratna zakonodaja ni dovoljevala imeti trgovino in še kmetijo, je trgovino 1946 zaprl in se posvetil samo kmetovanju. Kot sam pravi, mu ni bilo nikoli žal, da se je tako odločil, saj lahko pameten kmet, kljub trdemu delu, tudi bogato živi.

Čeprav se Tonček v glavnem nikoli ni kaj prida zanimal za politiko, so ga zaradi njegove poštenosti izvolili že na prvih povojnih volitvah v republiško skupščino, ki jo je takrat vodil akademik Josip Vidmar.

Časi so se nekaj let po vojni tudi za kmete, vsaj v materialnem pogledu obrnili na bolje. Sčasoma so se že dobili krediti za gradnjo hlevov ter za nakup traktorjev in drugih kmetijskih strojev, pa tudi prodaja kmetijskih pridelkov je bila kar dobra, tako da posebnega pomanjkanja pri hiši, vse do danes ni bilo čutiti. Seveda pa je ključ uspešnega gospodarjenja tudi in predvsem v tem, da so Korošakovi vajeni trdo delati ter skromno in zmerno živeti, vmes se pa kdaj pa kdaj tudi od srca nasmejejo in poveselijo.

Na moje vprašanje, kaj ga je v življenju najbolj užalostilo, mi je brez premisleka odgovoril, da je bila to smrt njegove žene, ki sta se celih 55 let skupnega življenja v zakonu, zelo dobro razumela. Zadnja leta, ko žena ni mogla več iz postelje, ji je stregel, večkrat pa je sedel k njeni postelji in sta skupaj zapela kakšno pesem, ki sta jo pela nekoč v mladih letih.

Ko sva se pogovarjala o tem, kaj svetuje mladim, ki še stopajo na resna življenska pota, je na prvo mesto postavil zmernost v vsem, tako pri pitju, jedi, kajenju, pa tudi pri spanju in delu po njegovem ne bi smeli pretiravati. Mladim priporoča, da se naj navadijo včasih tudi kaj potrpeti, sicer pa naj gredo v šole, če le imajo možnosti za to, kajti nova spoznanja človeku pomagajo, da lažje prebrodi težave, ki ga čakajo v življenju. Sam pravi, da je kljub svoji starosti srečen, še posebej zato, ker ga zdravje še ni zapustilo, saj še lahko bere, posluša radio in piše spomine. Zelo ponosen pa je tudi na svoje otroke, ki so si ustvarili družine in imajo tudi ukaželjne in vzgojene vnuke. Ob nedeljah se že kar prepirajo, kdo ga bo peljal k maši, kamor hodi Tonček že od svoje rane mladosti.

Spoštovani bralci, moram vam zaupati, da je bil namen mojega pisanja dvojen. Po eni strani sem želel predstaviti življensko pot našega jubilanta, Tončka Korošaka, ki praznuje letos 90-letnico rojstva, po drugi strani pa sem hotel opisati čimveč etnografskih značilnosti okoliških krajev, o katerih mi je Tonček pripovedoval na dolgo in široko. Toda zgodilo se je to, da sem uspel samo v prvem, ker se je izkazalo, da je g.Tonček za lokalno zgodovino, že sam po sebi dovolj pomemben predmet obravnave, zato bom o ljudskih šegah in navadah, domačih in cerkvenih praznikih ter o starih obrteh in opravilih, pisal v eni od naslednjih številk našega Glasila.

Viri: -pogovori z jubilantom

       -zapisniki odseka "OREL" pri Sv. Juriju ob Ščavnici

Nahajate se: MKR Znani ljudje Anton Korošak